ZPosS člen 4, 4/2, 5, 7, 10, 10/3, 10/4. Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo,uporabo in razkritjem (2016) člen 15. ZASP člen 168.
poslovna skrivnost - civilna kazen - civilna kazen po ZASP - sodna praksa Sodišča EU - preventivni namen civilne kazni - diskrecija sodišča - okoliščine konkretnega primera - zahtevek delodajalca - javni interes - nesorazmernost ukrepa - odločitev o stroških - odmera stroškov po uspehu
Varstvo poslovne skrivnosti zato ne bi smelo vključevati primerov, v katerih je razkritje nepravilnosti v interesu javnosti, če se ob tem razkrije neposredno relevantno kršitev, nepravilno ravnanje ali nezakonito dejavnost. Toženec je podatke pridobil z namenom prijave kršitev pravic delavcev inšpekcijskim službam. Čeprav je pri tem zasledoval predvsem lasten interes glede uveljavljanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prijava nezakonitosti in kršitev pravic delavcev nedvomno tudi v širšem, javnem interesu. Ob tehtanju opisanih okoliščin primera pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi bil izrek civilne kazni nesorazmeren s samo kršitvijo. Ker tožnica z ravnanjem toženca ni utrpela škode in njene povrnitve niti ne zahteva, bi izrek civilne kazni, ki predstavlja izjemo v našem pravnem sistemu in je Direktiva niti ne predvideva, predstavljal pretiran ukrep glede na resnost kršitve in vzroke, ki so do nje privedli. Tožnica je zaščito svojih interesov imetnice poslovne skrivnosti namreč že dosegla s prepovednim zahtevkom, po katerem je tožencu prepovedana nadaljnja uporaba spornih podatkov, razen v sodnih postopkih in pred inšpekcijskimi organi.
gospodarski spor majhne vrednosti - vodenja spora po pravilih za spor majhne vrednosti - nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov
V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pobotnega ugovora, ki ga je toženka podala v vlogi z dne 7. 7. 2021 višje sodišče ugotavlja, da bi toženka ugovor morala uveljavljati že v odgovoru na dopolnitev tožbe, zato je bila glede navajanja dejstev in dokazov s tem v zvezi prekludirana. Na to je bila toženka tudi izrecno opozorjena s pozivom sodišča prve stopnje, naj odgovori na pripravljalno vlogo tožnice. Trditve glede pobotnega ugovora so torej bile za odločitev v zadevi nerelevantne. Na nerelevantne razloge pa sodišče v obrazložitvi ni dolžno obširneje odgovarjati.
dedna izjava o sprejemu in odstopu dednega deleža - pritožba zoper sklep o dedovanju - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - nova dejstva in dokazi v pritožbi - nedopustne pritožbene novote - učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju
V času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni v vsakem primeru skupno premoženje zakoncev. To je le, če je v tem času pridobljeno z njunim delom, sicer je posebno premoženje zakonca. Zato bi morala pritožnica v zapuščinskem postopku uveljavljati, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem sta deleža zakoncev enaka in zato v zapuščino po pokojnem C. A. sodi le polovica nepremičnine. Ker tega ni storila, lahko to uveljavlja le še v pravdnem postopku (220. člen ZD).
Iz dejstva, da je Odvetniška zbornica v ravnanju tožnice prepoznala kršitve in nedopustno ravnanje, res izhaja, da je toženec za tožnico opravljal določena dela, kar sodišče prve stopnje priznava v 13. točki obrazložitve, a to ne pomeni, da bi bilo ugotovljeno, da je toženec tožnici plačal vse opravljene storitve. Navsezadnje to ni sporno niti za tožnico, saj mu je od prvotnega zneska dolga odštela 500 EUR. Česa bolj konkretnega o opravljenem delu, zlasti o ovrednotenju le-tega, toženec ni navedel. Ker torej toženec ni navedel drugačne vrednosti opravljenega dela, je sodišče prve stopnje pravilno sledilo tožničinim navedbam, da je vrednost dela, ki ga je zanjo opravil toženec, 500 EUR. Drugačnih trditev ni.
S pravilno odločitvijo o prekinitvi postopka in o napotitvi na pravdo je dediču kot kasnejšemu tožniku podeljen zgolj pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe v smislu 181. člena ZPP. Kot sta bila oba dediča v izpodbijanem sklepu opozorjena, za pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka poskrbi vsak tožnik sam.
Pravilna je presoja okrožnega sodišča, da za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice, na prepoved bodočega vznemirjanja in za izrekom denarne kazni v tej zvezi, ni stvarno pristojno na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPP.
duševno zdravje - sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - psihiatrično izvedensko mnenje - milejši ukrep - nadzorovana obravnava
Ker je njeno vedenje pod vplivom psihotičnega doživljanja, obstaja nenehna nevarnost poškodovanja drugih in sebe ter povzročitve večje materialne škode, zato je nujno potrebna obravnava na varovanem oddelku psihiatrične bolnišnice za obdobje šest tednov. Izvedenec je visoko strokovno usposobljen za prepoznavanje duševnih motenj in pozna odziv bolnikov na psihotična doživljanja. Tudi pretekla ravnanja nasprotne udeleženke kažejo na njena nepredvidljiva škodljiva ravnanja, ko opusti terapijo. Iz mnenja izvedenca pa izhaja, da nasprotna udeleženka trenutno živi v psihotičnem svetu, prisotne so razne halucinacije, nanašalne preganjalne in veličavske blodnje, kar vse tako vpliva na njena ravnanja, da obstaja nenehna nevarnost poškodovanja same sebe, drugih oseb in dobrin. Zato ne gre le za hipotetično nevarnost, pač pa z verjetnostjo izkazano možnost ogrožanja sebe in drugih.
sorazmerni del invalidske pokojnine - (ne)izpolnjevanje pogojev
Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice.
Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
očetovstvo - izpodbijanje očetovstva - rok za izpodbijanje očetovstva - analiza DNK (DNA) - subjektivni rok - zmota - opravičljiva zmota
Roki za izpodbijanje očetovstva so v preteklosti že bili predmet ustavno sodne presoje. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva, vendar mora biti takšen rok subjektiven. Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže. Kot že večkrat poudarjeno je sodišče prve stopnje za presojo pravočasnosti predloga upoštevalo subjektivni rok enega leta. Pritožbeno stališče, da so tudi takšni roki neustavni, ni utemeljeno.
DZ člen 162, 162/1, 162/1-3. ZIZ člen 273b. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 37.
spor iz družinskih razmerij - začasna odredba za zavarovanje koristi otrok - več predlogov za izdajo začasne odredbe - odločanje o več pritožbah hkrati - dodelitev otroka očetu - stiki z mladoletnim otrokom - nespoštovanje sklepa o začasni odredbi - ogroženost otroka - nestrinjanje z izvedenskim mnenjem - začasna prepoved stikov - napačen pravni pouk glede roka za pritožbo - pravica do izjave - sklep o odmeri nagrade izvedencu - zelo zahtevno izvedensko mnenje
Prvo sodišče je ugotovilo, da je toženka tudi po izdaji sklepa z dne 23. 1. 2023 nadaljevala s kršenjem zadnje začasne odredbe o stikih med toženko in otrokom ter da se je njeno protipravno ravnanje z nespoštovanjem sodne odločbe le še stopnjevalo. Tudi CSD je v mnenju 30. 3. 2023 opozoril na zaskrbljujoče samovoljno ravnanje toženke zaradi rednega kršenja začasne odredbe, kar lahko negativno vpliva na otrokov nadaljnji razvoj. Prvo sodišče je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da se toženka pri vztrajnem ponavljanju kršitev začasne odredbe ne ozira na otrokove potrebe. Kljub temu, da je otrok začasno zaupan v varstvo in vzgojo tožniku, je toženka večkrat za daljši čas (tudi več dni) zadržala otroka. Takšno stopnjevano kršenje začasnih odredb potrjuje predhodne ugotovitve izvedencev o toženkinem ogrožanju otrokovega razvoja. Iz njihovih mnenj izhaja, da se toženkino škodljivo vedenje stopnjuje ter ruši duševno ravnovesje otroka, ki je pod hudim stresom. Otrok polarizirano doživlja enega in drugega starša. Pri toženki obstaja povečano tveganje za ponovne poskuse odtujitve otroka oziroma je že opaženo odtujevanje otroka od tožnika. Njeno (zdravstveno) stanje je poslabšano, pri čemer se ji ne da pomagati, ker ne sprejema pomoči in ne razume, da ima sama problem. Prvo sodišče je glede na (z visoko stopnjo verjetnosti) ugotovljena dejstva pravilno ocenilo, da toženka s svojim ravnanjem spravlja otroka v čustveno stisko, ruši njegovo stabilnost ter ga psihično obremenjuje, s tem pa škoduje njegovemu zdravju, zaradi česar je mogoče doseči začasno varstvo koristi otroka le z začasno prepovedjo stikov.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - sklep o začasni odredbi - ureditvena začasna odredba - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka - sum spolne zlorabe - dejanska trditvena in dokazna podlaga - dokazni standard verjetnosti - odklanjanje stikov s strani otroka - neizvedba dokaza - hitrost postopka zavarovanja
Dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki sta ga predlagala oba udeleženca, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Kot je pravilno pojasnilo, mora sodišče v fazi zavarovanja z začasno odredbo postopati hitro, postopek z izvedencem pa je dolgotrajen (trenutno sploh še ni imenovan), kar ob še daljši odsotnosti stikov z enim od staršem, četudi jih otrok odklanja, predstavlja škodo za njegov razvoj, ki hitro postane težko popravljiva, saj stanje neurejenih stikov vodi v akutno odtujitev med otrokom in očetom. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi obstoječe dejansko stanje, ki kaže že več kot enoletno odklanjanje stikov hčerke z očetom (ob neizkazanih trditvah o verjetnosti spolne zlorabe mld. hčerke s strani očeta), pripeljalo do odtujitve med hčerko in očetom, kar je za otroka ogrožujoče. V tej fazi postopka je ukrep z enkrat tedenskim stikovanjem (po eno uro) pod nadzorom strokovnih delavcev, ki bodo postopoma najprej poskusili brez prisotnosti staršev s strokovnim pristopom in pogovorom pripraviti/pomagati/ojunačiti mld. hčerko na stik z očetom in s tem vzpostaviti varni stik/razmerje z njim, sorazmeren varstvu koristi otroka.
odločitev o stroških postopka - postopek po ZVEtL - predujem za stroške - stroški skupnih delov stavbe - stroški posla rednega upravljanja - redno upravljanje stvari - poplačilo stroškov iz rezervnega sklada - vrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 15. člena ZVEtL-1 stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po ZVEtL-1, so stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma pripadajoče zemljišče in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta izoblikovan. Za stroške štejejo sodne takse, stroški zastopnika, stroški izvedenca in osebe, ki je pripravila strokovno podlago za katastrski vpis ter drugi stroški, če jih oceni sodišče kot potrebne. Če gre za več stavb, se delijo po enakih delih na vse stavbe, razen, če bi bilo to glede na očitno nesorazmerje med velikostjo stavb in potrebnimi opravili v postopku očitno neupravičeno. V tem primeru sodišče o delitvi stroškov odloči med več stavb po pravični oceni.
Po 16. členu ZVEtL-1 gre torej za skupne stroške etažnih lastnikov, ki so dolžni plačati predujem sorazmerno glede na svoj idealni delež solastnine na skupnih delih stavbe in tako se bo poračunal tudi preveč plačani predujem.
sporen obseg zapuščinskega premoženja - ugotovitev obsega zapuščine - dvig sredstev z računa zapustnika - denarna sredstva na bančnem računu - zapustnikovo premoženje
Po naroku je dedič predlagal dodatne poizvedbe o stanju denarnih sredstev od 1. 1. 2015 dalje, vendar pa je z nadaljnjo vlogo zapuščino sprejel in na zadnjem naroku pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotovljenemu obsegu zapuščine ni nasprotoval. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da med dediči ni spornih dejstev o obsegu zapuščine in izdalo izpodbijani sklep. Kljub temu je po prejemu pritožbe opravilo dodatne poizvedbe in izvedlo še en narok, na katerem je dedičem predstavilo svoje ugotovitve. Ker je dedič vztrajal pri večjem obsegu zapuščine, ga je s sklepom s 17. 4. 2023 na potilo na pravdo, a tožbe zoper sodediče ni vložil. Glede na navedeno je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo obseg zapuščine.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - zavrženje predloga - razlog za zavrženje - posledice nedopolnitve vloge - skupnost etažnih lastnikov - upravnik kot zakoniti zastopnik - odpoved pogodbenega razmerja - dolžnost predložitve pooblastila
Skladno z 8. členom ZVEtL-1 lahko sodišče postopek ustavi, predlog zavrže ali zavrne (zaradi razlogov na strani predlagateljev) le, če drugi udeleženci, ki bi bili prav tako upravičeni predlagati začetek postopka po tem zakonu, na poziv sodišča ne opravijo potrebnih procesnih dejanj (kot npr. dopolnitev predloga) oziroma ne predlagajo nadaljevanja postopka. Novi upravnik je nadaljevanje postopka res predlagal, vendar predloga ni v ničemer dopolnil.
Razlog zavrženja ni bilo nasprotje interesov med prvotnimi predlagatelji, ampak dejstvo, da je bil podan predlog zaradi nepreglednosti in nejasnosti neprimeren za nadaljnjo obravnavo. Kljub pozivu sodišča k njegovi dopolnitvi in konkretni razčlenitvi udeležencev postopka namreč tega niso storili ne predlagatelji (pritožniki), ne upravnik (kot zakoniti zastopnik skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov).
Pritožniki bi morali predložiti ustrezna pooblastila, če bi želeli, da novi upravnik zastopa in podaja vloge (le) v imenu posameznih predlagateljev.
Toženec nima blokiranih TRR in nanje prejema zadostne prilive. Sicer je trenutno na njih negativno stanje, vendar toženec ni pojasnil za kaj je porabil prejete prilive. Prav tako ni pojasnil kakšen je njegov limit na transakcijskih računih glede na to, da lahko brez blokade posluje z negativnim stanjem na računih.
Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.
Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.
prekinitev postopka zaradi uvedenega postopka zaradi odvzema poslovne sposobnosti - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - izrek sklepa o odvzemu poslovne sposobnosti
Pritožbeno sodišče je preverilo trditve tožnika, da zoper njega postopek postavitve pod skrbništvo ni uveden, ter ugotovilo, da ne držijo. Pritožbeno sodišče je sicer res razveljavilo prvoten sklep o uvedbi postopka, a je bil ta ponovno izdan.
Višje sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanj ugotovilo, da sta tožnika razpolagala s ključi stanovanja in vanj občasno prihajala. Navedeni način izvrševanja posesti povsem zadostuje za posestno varstvo. Ni pomembno, ali sta tožnika prihajala kontinuirano ali zgolj občasno. Pomembno je, da sta to možnost imela in jo tudi izkoristila. Stališče toženke, da ima stanovanje jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest, tako ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v skladu s 33. členom SPZ pravilno dalo tožnikoma varstvo glede na zadnje stanje posesti, torej občasno rabo.
stroški postopka - poseben sklep o višini stroškov
Drži, da je toženec v pravdnem postopku uspel v višjem deležu kot tožnica (toženec je uspel z 59 %, tožnica pa z 41 %), vendar pa pritožnik spregleda, da je obseg stroškov, ki so v postopku nastali tožnici, višji (tudi na račun izdelave dveh izvedeniških mnenj), zato je kljub višjemu uspehu dolžan tožnici povrniti večji znesek stroškov, kot jih je dolžna tožnica povrniti tožencu, ki je v postopku uspela z nižjim odstotkom.