očetovstvo - izpodbijanje očetovstva - rok za izpodbijanje očetovstva - analiza DNK (DNA) - subjektivni rok - zmota - opravičljiva zmota
Roki za izpodbijanje očetovstva so v preteklosti že bili predmet ustavno sodne presoje. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva, vendar mora biti takšen rok subjektiven. Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže. Kot že večkrat poudarjeno je sodišče prve stopnje za presojo pravočasnosti predloga upoštevalo subjektivni rok enega leta. Pritožbeno stališče, da so tudi takšni roki neustavni, ni utemeljeno.
SPZ člen 99, 99/1, 210, 217, 217/2. ZTLR člen 54, 54/1. ZPP člen 8, 213, 285. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Loški Potok (OPN LP 07) (2010) člen 51, 51/5.
varstvo lastninske pravice - zaščita pred vznemirjanjem - negatorna tožba (opustitvena tožba) - sklepčnost tožbe - materialno procesno vodstvo in njegove meje - priposestvovanje stvarne služnosti - nemini res sua servit - opustitveni zahtevek - prepovedni tožbeni zahtevek
Lastnik ne uživa pravnega varstva, če ima tretji za posege v njegovo lastninsko pravico ustrezen pravni naslov. Toženec je zatrjeval, da je del tožnikovih nepremičnin, kjer poteka pot, več kot 40 let neovirano uporabljal – stvarno služnost je zato priposestvoval. Navedba, da so njegovi pravni predniki pot uporabljali že od leta 1947 dalje (z njo pritožnik meri na vštetje njihove posesti v priposestvovalno dobo), je v nasprotju z navedbo, da so imele vse relevantne nepremičnine pred letom 1992 enega lastnika. Skladno s temeljnim pravilom stvarnega prava, da služnost na lastni stvari ni mogoča (nemini res sua servit), po naravi stvari tudi priposestvovanje služnosti na lastni stvari ni mogoče.
URS člen 35. ZKP člen 61, 61/1, 357, 357-1. OZ člen 177, 177/1, 179. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 347, 347/4, 347/5.
varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic - povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina kot pravni standard - povrnitev premoženjske škode pri žalitvi časti ali širjenju neresničnih trditev - strah - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine - odškodnina za duševne bolečine zaradi posega v čast in dobro ime - pritožbena obravnava - odprava bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje - zaslišanje izvedenca - dopolnilno izvedensko mnenje - opredelitev do pripomb na izvedensko mnenje
Pri odmeri odškodnine gre za uporabo materialnega prava, v konkretnem primeru 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine. Sodna praksa je ta pravni standard napolnila opirajoč se na dve temeljni načeli - prvo je načelo individualizacije, drugo pa načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, medtem ko drugo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena te odškodnine in dejstva, da odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod.
Toženec kot nosilec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja ne more biti pristojen za zdravljenje in posledično odgovoren za morebitno škodo, ki bi tožnici nastala v postopku zdravljenja. Povsem pravilen je zaključek, da tožencu zaradi ocene, da je zdravljenje zaključeno, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja v smislu odškodninske odgovornosti, še manj pa, da bi zaradi toženčeve ocene invalidnosti prišlo do zaključka tožničinega zdravljenja v medicinskem smislu.
dedna izjava o sprejemu in odstopu dednega deleža - pritožba zoper sklep o dedovanju - nepremičnina kot skupno premoženje zakoncev - nova dejstva in dokazi v pritožbi - nedopustne pritožbene novote - učinek pravnomočnosti sklepa o dedovanju
V času zakonske zveze pridobljeno premoženje ni v vsakem primeru skupno premoženje zakoncev. To je le, če je v tem času pridobljeno z njunim delom, sicer je posebno premoženje zakonca. Zato bi morala pritožnica v zapuščinskem postopku uveljavljati, da navedena nepremičnina predstavlja skupno premoženje, na katerem sta deleža zakoncev enaka in zato v zapuščino po pokojnem C. A. sodi le polovica nepremičnine. Ker tega ni storila, lahko to uveljavlja le še v pravdnem postopku (220. člen ZD).
stroški postopka - poseben sklep o višini stroškov
Drži, da je toženec v pravdnem postopku uspel v višjem deležu kot tožnica (toženec je uspel z 59 %, tožnica pa z 41 %), vendar pa pritožnik spregleda, da je obseg stroškov, ki so v postopku nastali tožnici, višji (tudi na račun izdelave dveh izvedeniških mnenj), zato je kljub višjemu uspehu dolžan tožnici povrniti večji znesek stroškov, kot jih je dolžna tožnica povrniti tožencu, ki je v postopku uspela z nižjim odstotkom.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00071991
ZNP-1 člen 24, 42.
sklep o začasni odredbi - odvzem mladoletnega otroka - namestitev v vzgojni zavod - razširitev stikov - zavrženje ugovora - pravni interes za vložitev pravnega sredstva - pojem smiselna uporaba določb ZPP - zavrnitev ugovora - zavrnitev dokaznega predloga - neprimeren dokaz - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - stopnja verjetnosti
Po določilu 42. člena ZNP-1 se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določila ZPP, če zakon ne določa drugače. To velja tudi za določbo o nujnosti obstoja pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravni interes za vložitev ugovora ima udeleženec, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Te nasprotni udeleženec glede odločitve o ureditvi stikov med hčerjo in nasprotno udeleženko ni izkazal. Sodišče z odločitvijo o zavrženju ugovora v tem delu tudi ni kršilo določila 24. člena ZNP-1. Slednji namreč ne ureja vprašanja predpostavke pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, temveč obravnava pogoje za vložitev predloga, ki ga vloži neupravičeni predlagatelj.
ZPosS člen 4, 4/2, 5, 7, 10, 10/3, 10/4. Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo,uporabo in razkritjem (2016) člen 15. ZASP člen 168.
poslovna skrivnost - civilna kazen - civilna kazen po ZASP - sodna praksa Sodišča EU - preventivni namen civilne kazni - diskrecija sodišča - okoliščine konkretnega primera - zahtevek delodajalca - javni interes - nesorazmernost ukrepa - odločitev o stroških - odmera stroškov po uspehu
Varstvo poslovne skrivnosti zato ne bi smelo vključevati primerov, v katerih je razkritje nepravilnosti v interesu javnosti, če se ob tem razkrije neposredno relevantno kršitev, nepravilno ravnanje ali nezakonito dejavnost. Toženec je podatke pridobil z namenom prijave kršitev pravic delavcev inšpekcijskim službam. Čeprav je pri tem zasledoval predvsem lasten interes glede uveljavljanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prijava nezakonitosti in kršitev pravic delavcev nedvomno tudi v širšem, javnem interesu. Ob tehtanju opisanih okoliščin primera pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi bil izrek civilne kazni nesorazmeren s samo kršitvijo. Ker tožnica z ravnanjem toženca ni utrpela škode in njene povrnitve niti ne zahteva, bi izrek civilne kazni, ki predstavlja izjemo v našem pravnem sistemu in je Direktiva niti ne predvideva, predstavljal pretiran ukrep glede na resnost kršitve in vzroke, ki so do nje privedli. Tožnica je zaščito svojih interesov imetnice poslovne skrivnosti namreč že dosegla s prepovednim zahtevkom, po katerem je tožencu prepovedana nadaljnja uporaba spornih podatkov, razen v sodnih postopkih in pred inšpekcijskimi organi.
Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 61, 61/3.
stroški izvršitelja - obračun izvršitelja
Ob ugotovljenem, ko izvršitelj ni opravil nobenega izvršilnega dejanja, ampak je po prejemu sklepa o izvršbi zadevo zgolj vpisal v svojo evidenco, je pritrditi sodišču prve stopnje, da izvršitelj v tej fazi glede na določilo tretjega odstavka 61. člena Pravilnika ni bil upravičen do izdaje predčasnega obračuna.
zakoniti dedič - odpoved dedovanju - dedna odpoved - odpoved dediščini - delna odpoved dediščini - dedna izjava - nepreklicnost dedne izjave - izjava o sprejemu dediščine - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - pozneje najdena oporoka - dodatni sklep o dedovanju - razveljavitev dedne izjave v pravdi
Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.
Višje sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanj ugotovilo, da sta tožnika razpolagala s ključi stanovanja in vanj občasno prihajala. Navedeni način izvrševanja posesti povsem zadostuje za posestno varstvo. Ni pomembno, ali sta tožnika prihajala kontinuirano ali zgolj občasno. Pomembno je, da sta to možnost imela in jo tudi izkoristila. Stališče toženke, da ima stanovanje jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest, tako ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v skladu s 33. členom SPZ pravilno dalo tožnikoma varstvo glede na zadnje stanje posesti, torej občasno rabo.
odločitev o stroških postopka - postopek po ZVEtL - predujem za stroške - stroški skupnih delov stavbe - stroški posla rednega upravljanja - redno upravljanje stvari - poplačilo stroškov iz rezervnega sklada - vrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 15. člena ZVEtL-1 stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po ZVEtL-1, so stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma pripadajoče zemljišče in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta izoblikovan. Za stroške štejejo sodne takse, stroški zastopnika, stroški izvedenca in osebe, ki je pripravila strokovno podlago za katastrski vpis ter drugi stroški, če jih oceni sodišče kot potrebne. Če gre za več stavb, se delijo po enakih delih na vse stavbe, razen, če bi bilo to glede na očitno nesorazmerje med velikostjo stavb in potrebnimi opravili v postopku očitno neupravičeno. V tem primeru sodišče o delitvi stroškov odloči med več stavb po pravični oceni.
Po 16. členu ZVEtL-1 gre torej za skupne stroške etažnih lastnikov, ki so dolžni plačati predujem sorazmerno glede na svoj idealni delež solastnine na skupnih delih stavbe in tako se bo poračunal tudi preveč plačani predujem.
Pravilna je presoja okrožnega sodišča, da za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice, na prepoved bodočega vznemirjanja in za izrekom denarne kazni v tej zvezi, ni stvarno pristojno na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPP.
Toženec nima blokiranih TRR in nanje prejema zadostne prilive. Sicer je trenutno na njih negativno stanje, vendar toženec ni pojasnil za kaj je porabil prejete prilive. Prav tako ni pojasnil kakšen je njegov limit na transakcijskih računih glede na to, da lahko brez blokade posluje z negativnim stanjem na računih.
Iz preostalih dveh poročil izvršitelja, v katerih je zaznamoval sporne stroške, ne izhaja, da bi večkrat pozival dolžnika k plačilu. Torej je dokazano, da ga je pozval enkrat. Je pa iz omenjenega prvega poročila izvršitelja še razvidno, da je izvršitelj seznanil dolžnika s stroški prevzema gotovine.
Upnik utemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik svoj dolg plačeval direktno njemu in stroški ne bi nastali, pa je vseeno prostovoljno plačeval izvršitelju, kljub njegovem opozorilu. Zakaj se je dolžnik odločil za plačevanje dolga preko izvršitelja je njegova stvar. V tem primeru sporni strošek 43,04 EUR za posamezni prevzem prostovoljnega plačila ni nesorazmeren glede na delni poplačili 450,00 in 500,00 EUR.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.
Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.
sporen obseg zapuščinskega premoženja - ugotovitev obsega zapuščine - dvig sredstev z računa zapustnika - denarna sredstva na bančnem računu - zapustnikovo premoženje
Po naroku je dedič predlagal dodatne poizvedbe o stanju denarnih sredstev od 1. 1. 2015 dalje, vendar pa je z nadaljnjo vlogo zapuščino sprejel in na zadnjem naroku pred izdajo izpodbijanega sklepa ugotovljenemu obsegu zapuščine ni nasprotoval. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da med dediči ni spornih dejstev o obsegu zapuščine in izdalo izpodbijani sklep. Kljub temu je po prejemu pritožbe opravilo dodatne poizvedbe in izvedlo še en narok, na katerem je dedičem predstavilo svoje ugotovitve. Ker je dedič vztrajal pri večjem obsegu zapuščine, ga je s sklepom s 17. 4. 2023 na potilo na pravdo, a tožbe zoper sodediče ni vložil. Glede na navedeno je z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo obseg zapuščine.
pritožba zoper sklep o zavrnitvi ugovora - sklep o začasni odredbi - ureditvena začasna odredba - izvrševanje stikov pod nadzorom Centra za socialno delo (CSD) - največja korist otroka - sum spolne zlorabe - dejanska trditvena in dokazna podlaga - dokazni standard verjetnosti - odklanjanje stikov s strani otroka - neizvedba dokaza - hitrost postopka zavarovanja
Dokaza z izvedencem klinične psihologije, ki sta ga predlagala oba udeleženca, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Kot je pravilno pojasnilo, mora sodišče v fazi zavarovanja z začasno odredbo postopati hitro, postopek z izvedencem pa je dolgotrajen (trenutno sploh še ni imenovan), kar ob še daljši odsotnosti stikov z enim od staršem, četudi jih otrok odklanja, predstavlja škodo za njegov razvoj, ki hitro postane težko popravljiva, saj stanje neurejenih stikov vodi v akutno odtujitev med otrokom in očetom. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da bi obstoječe dejansko stanje, ki kaže že več kot enoletno odklanjanje stikov hčerke z očetom (ob neizkazanih trditvah o verjetnosti spolne zlorabe mld. hčerke s strani očeta), pripeljalo do odtujitve med hčerko in očetom, kar je za otroka ogrožujoče. V tej fazi postopka je ukrep z enkrat tedenskim stikovanjem (po eno uro) pod nadzorom strokovnih delavcev, ki bodo postopoma najprej poskusili brez prisotnosti staršev s strokovnim pristopom in pogovorom pripraviti/pomagati/ojunačiti mld. hčerko na stik z očetom in s tem vzpostaviti varni stik/razmerje z njim, sorazmeren varstvu koristi otroka.