sorazmerni del invalidske pokojnine - (ne)izpolnjevanje pogojev
Neuspešno mora ostati tožnikovo pavšalno zatrjevanje, da izpolnjuje vse zahtevane pogoje iz naslova starosti in pokojninske dobe ter nenazadnje, da je pri njemu podana pridobitna nezmožnost. Tožnik ni uspel dokazati izpolnjevanja zahtevanih pogojev za priznanje uveljavljane pravice.
Ker je tožnik uveljavil svojo pravico do invalidske pokojnine že v BIH, je ne more na podlagi iste pokojninske dobe uveljaviti tudi v Republiki Sloveniji. Sodišče je pravilno izpostavilo, da tožnik po uveljavitvi Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in BIH na podlagi zavarovalne dobe, ki je že bila upoštevana pri priznanju njegove invalidske pokojnine v BIH, pri tožencu ne more uveljaviti drugih pokojninskih dajatev.
postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča - zavrženje predloga - razlog za zavrženje - posledice nedopolnitve vloge - skupnost etažnih lastnikov - upravnik kot zakoniti zastopnik - odpoved pogodbenega razmerja - dolžnost predložitve pooblastila
Skladno z 8. členom ZVEtL-1 lahko sodišče postopek ustavi, predlog zavrže ali zavrne (zaradi razlogov na strani predlagateljev) le, če drugi udeleženci, ki bi bili prav tako upravičeni predlagati začetek postopka po tem zakonu, na poziv sodišča ne opravijo potrebnih procesnih dejanj (kot npr. dopolnitev predloga) oziroma ne predlagajo nadaljevanja postopka. Novi upravnik je nadaljevanje postopka res predlagal, vendar predloga ni v ničemer dopolnil.
Razlog zavrženja ni bilo nasprotje interesov med prvotnimi predlagatelji, ampak dejstvo, da je bil podan predlog zaradi nepreglednosti in nejasnosti neprimeren za nadaljnjo obravnavo. Kljub pozivu sodišča k njegovi dopolnitvi in konkretni razčlenitvi udeležencev postopka namreč tega niso storili ne predlagatelji (pritožniki), ne upravnik (kot zakoniti zastopnik skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov).
Pritožniki bi morali predložiti ustrezna pooblastila, če bi želeli, da novi upravnik zastopa in podaja vloge (le) v imenu posameznih predlagateljev.
Argumentacija sodišča prve stopnje, da se predmetni dokazni predlog zavrne kot neutemeljen, saj tožnik ni uspel izkazati obsega in kvalitete dogovorjenih del po izvajalski pogodbi ter posledično prihodkov in stroškov v zvezi s temi hipotetično izvedenimi deli, in da posledično ni bilo potrebe po angažiranju predmetnega izvedenca, je neutemeljena zavrnitev dokaznega predloga. Izgubljeni dobiček je namreč tipična premoženjska (ekonomska) kategorija. Zato sodišče prve stopnje ne bi smelo vnaprej sklepati, da z omenjenim dokaznim predlogom tožnik ne bo mogel izkazati izgubljenega dobička, ampak bi moralo predmetni dokaz izvesti.
Velja dodati, da gre pri izgubljenem dobičku za razliko med prihodki, ki bi jih oškodovanec ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in odhodki, ki bi nastali v zvezi s temi prihodki. O tem, kakšen dobiček in v kakšni višini bi oškodovanec ustvaril, lahko le sklepamo, in sicer na podlagi manjše stopnje verjetnosti. Gre za izkazovanje verjetnosti (kategorij) izgubljenega dobička, ki presega verjetnostni prag (le) 50%.
predlog za dodelitev otroka, določitev preživnine ter stikov - skupno varstvo in vzgoja otroka - korist mladoletnega otroka - primernost posameznega starša - alkoholizem - bolezensko stanje - nesubstanciran dokazni predlog - preživnina - določitev višine preživnine - odmera preživnine - zmožnost preživninskega zavezanca - porazdelitev preživninskega bremena
Sodišče prve stopnje je višino mesečnih potreb mladoletnega A. A. pravilno ocenilo na približno 480,00 EUR. Ugotovilo je preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca ter stroške vrtca ter stroške za obleke in prevoze v višini 242,00 EUR in jih porazdelilo med udeleženca v razmerju 65 % za predlagatelja in 35 % za nasprotno udeleženko. Pri ugotavljanju preživninskih zmožnosti zavezancev je po eni strani pravilno upoštevalo kreditni obrok nasprotne udeleženke za rešitev stanovanjskega problema, po drugi strani pa je tudi pravilno upoštevalo dejstvo, da predlagatelj iz naslova dediščine bratu mesečno izplačuje od 200 do 300,00 EUR, saj je hišo, v kateri živi, podedoval po očetu ter da mu omogoča brezplačno bivanje.
Pritožba pa upravičeno opozarja, da tisti udeleženec, ki ima boljše preživninske zmožnosti, trpi tudi del stroškov, ki nastajajo v gospodinjstvu drugega udeleženca. Pritožbeno sodišče je zato preostali del otrokovih potreb (stroške režije, prehrane, higiene, zdravil, igrač, rojstnega dneva, športnih rekvizitov, dopusta) v višini 238,00 EUR razdelilo v enakem razmerju, s tem da polovico potreb predlagatelj krije že v okviru svojega gospodinjstva, razliko pa je bilo potrebno glede na ugotovljeno preživninsko breme izravnati s plačilom denarnega zneska v izračunani višini 35,00 EUR mesečno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO
VSL00071991
ZNP-1 člen 24, 42.
sklep o začasni odredbi - odvzem mladoletnega otroka - namestitev v vzgojni zavod - razširitev stikov - zavrženje ugovora - pravni interes za vložitev pravnega sredstva - pojem smiselna uporaba določb ZPP - zavrnitev ugovora - zavrnitev dokaznega predloga - neprimeren dokaz - izkazanost pogojev za izdajo začasne odredbe - stopnja verjetnosti
Po določilu 42. člena ZNP-1 se v nepravdnem postopku smiselno uporabljajo določila ZPP, če zakon ne določa drugače. To velja tudi za določbo o nujnosti obstoja pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva (343. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Pravni interes za vložitev ugovora ima udeleženec, ki bi mu, če bi se pokazalo, da je ugovor utemeljen, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. Te nasprotni udeleženec glede odločitve o ureditvi stikov med hčerjo in nasprotno udeleženko ni izkazal. Sodišče z odločitvijo o zavrženju ugovora v tem delu tudi ni kršilo določila 24. člena ZNP-1. Slednji namreč ne ureja vprašanja predpostavke pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, temveč obravnava pogoje za vložitev predloga, ki ga vloži neupravičeni predlagatelj.
Pravilna je presoja okrožnega sodišča, da za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vznemirjanje služnostne pravice, na prepoved bodočega vznemirjanja in za izrekom denarne kazni v tej zvezi, ni stvarno pristojno na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPP.
Iz preostalih dveh poročil izvršitelja, v katerih je zaznamoval sporne stroške, ne izhaja, da bi večkrat pozival dolžnika k plačilu. Torej je dokazano, da ga je pozval enkrat. Je pa iz omenjenega prvega poročila izvršitelja še razvidno, da je izvršitelj seznanil dolžnika s stroški prevzema gotovine.
Upnik utemeljeno navaja, da bi lahko dolžnik svoj dolg plačeval direktno njemu in stroški ne bi nastali, pa je vseeno prostovoljno plačeval izvršitelju, kljub njegovem opozorilu. Zakaj se je dolžnik odločil za plačevanje dolga preko izvršitelja je njegova stvar. V tem primeru sporni strošek 43,04 EUR za posamezni prevzem prostovoljnega plačila ni nesorazmeren glede na delni poplačili 450,00 in 500,00 EUR.
Višje sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje sicer ni dolžno izvesti dokaza za ugotovitev dejstva, ki je že ugotovljeno, ne sme pa zavrniti izvedbe nekega dokaza z argumentom, da se je že prepričalo o nasprotnem. Takšno sklepanje sodišča prve stopnje predstavlja vnaprejšnjo dokazno oceno, ki tudi v postopku odločanja o začasni odredbi ni dovoljena. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Višje sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je na podlagi zaslišanj ugotovilo, da sta tožnika razpolagala s ključi stanovanja in vanj občasno prihajala. Navedeni način izvrševanja posesti povsem zadostuje za posestno varstvo. Ni pomembno, ali sta tožnika prihajala kontinuirano ali zgolj občasno. Pomembno je, da sta to možnost imela in jo tudi izkoristila. Stališče toženke, da ima stanovanje jasno funkcijo, to je, da oseba v njem prebiva, zato ni mogoče, da bi tožnika imela posest, tako ni pravilno. Sodišče prve stopnje je v skladu s 33. členom SPZ pravilno dalo tožnikoma varstvo glede na zadnje stanje posesti, torej občasno rabo.
odločitev o stroških postopka - postopek po ZVEtL - predujem za stroške - stroški skupnih delov stavbe - stroški posla rednega upravljanja - redno upravljanje stvari - poplačilo stroškov iz rezervnega sklada - vrnitev stroškov
Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da po določbi 15. člena ZVEtL-1 stroški, potrebni za izvedbo in dokončanje postopka po ZVEtL-1, so stroški rednega upravljanja stavbe, na kateri se vzpostavlja etažna lastnina oziroma pripadajoče zemljišče in se lahko izplačajo iz rezervnega sklada, če je ta izoblikovan. Za stroške štejejo sodne takse, stroški zastopnika, stroški izvedenca in osebe, ki je pripravila strokovno podlago za katastrski vpis ter drugi stroški, če jih oceni sodišče kot potrebne. Če gre za več stavb, se delijo po enakih delih na vse stavbe, razen, če bi bilo to glede na očitno nesorazmerje med velikostjo stavb in potrebnimi opravili v postopku očitno neupravičeno. V tem primeru sodišče o delitvi stroškov odloči med več stavb po pravični oceni.
Po 16. členu ZVEtL-1 gre torej za skupne stroške etažnih lastnikov, ki so dolžni plačati predujem sorazmerno glede na svoj idealni delež solastnine na skupnih delih stavbe in tako se bo poračunal tudi preveč plačani predujem.
ZPosS člen 4, 4/2, 5, 7, 10, 10/3, 10/4. Direktiva (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo,uporabo in razkritjem (2016) člen 15. ZASP člen 168.
poslovna skrivnost - civilna kazen - civilna kazen po ZASP - sodna praksa Sodišča EU - preventivni namen civilne kazni - diskrecija sodišča - okoliščine konkretnega primera - zahtevek delodajalca - javni interes - nesorazmernost ukrepa - odločitev o stroških - odmera stroškov po uspehu
Varstvo poslovne skrivnosti zato ne bi smelo vključevati primerov, v katerih je razkritje nepravilnosti v interesu javnosti, če se ob tem razkrije neposredno relevantno kršitev, nepravilno ravnanje ali nezakonito dejavnost. Toženec je podatke pridobil z namenom prijave kršitev pravic delavcev inšpekcijskim službam. Čeprav je pri tem zasledoval predvsem lasten interes glede uveljavljanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je prijava nezakonitosti in kršitev pravic delavcev nedvomno tudi v širšem, javnem interesu. Ob tehtanju opisanih okoliščin primera pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bi bil izrek civilne kazni nesorazmeren s samo kršitvijo. Ker tožnica z ravnanjem toženca ni utrpela škode in njene povrnitve niti ne zahteva, bi izrek civilne kazni, ki predstavlja izjemo v našem pravnem sistemu in je Direktiva niti ne predvideva, predstavljal pretiran ukrep glede na resnost kršitve in vzroke, ki so do nje privedli. Tožnica je zaščito svojih interesov imetnice poslovne skrivnosti namreč že dosegla s prepovednim zahtevkom, po katerem je tožencu prepovedana nadaljnja uporaba spornih podatkov, razen v sodnih postopkih in pred inšpekcijskimi organi.
Ugotovitev, da povprečni mesečni dohodek dedinje ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, še ne pomeni, da je dedinja avtomatično upravičena do oprostitve plačila sodne takse. Pri presoji materialnega položaja je namreč treba upoštevati tudi njeno premoženje oziroma premoženjsko stanje in ne le prejemanje mesečnih dohodkov.
zakoniti dedič - odpoved dedovanju - dedna odpoved - odpoved dediščini - delna odpoved dediščini - dedna izjava - nepreklicnost dedne izjave - izjava o sprejemu dediščine - izjava o odpovedi dediščini - nepreklicnost izjave o odpovedi dediščini - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - pozneje najdeno premoženje zapustnika - pozneje najdena oporoka - dodatni sklep o dedovanju - razveljavitev dedne izjave v pravdi
Položaj dedičev je univerzalen. Vezan je na celotno dediščino in ne le na posamezni del. To pomeni, da se je na dediče preneslo vse zapustničino premoženje, in ne le tisto, ki dedičem ustreza. Zato delna odpoved dediščini ni mogoča. Pri izjavi o odpovedi dediščini se šteje, da tisti, ki je takšno izjavo podal, ni postal dedič. Izjava o odpovedi dediščini zato učinkuje tudi glede pozneje najdenega premoženja.
Ker se je pritožnica dedovanju odpovedala, je sodišče utemeljeno ni štelo za dedinjo pozneje najdenega zapustničinega premoženja. V dedno izjavo ni smelo posegati, saj je njena vsebina postala del pravnomočnega sklepa o dedovanju. Pozneje najdeno zapustničino premoženje je pravilno dodelilo zakonitim dedičem 2. dednega reda, ki so bili dediči že po prvotnem sklepu o dedovanju z dne 18. 4. 2018. Zapuščina se med dediče razdeli po obsegu in velikosti dednih deležev, ki so skladni z dednopravnimi upravičenji, ugotovljenimi s pravnomočnim sklepom o dedovanju. Enako kot dedič, ki se je odpovedal dediščini, tudi dedič, ki je podal izjavo o sprejemu dediščine, te v primeru pozneje najdenega premoženja ne more spremeniti.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da so zatrjevana predhodna protipravna ravnanja tožnika (do katerih se bo moralo sodišče prve stopnje v novem sklepu podrobno dokazno opredeliti) lahko (tudi dodatno) relevantno dejstvo za presojo, ali samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem, s tem, da sodišče pri novi odločitvi skozi prizmo interpretacijskih argumentov ne sme spregledati oziroma mora primarno upoštevati temeljne procesnopravne predpostavke, in sicer, da se v posesorni pravdi obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, da je izključeno odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP), ker je v teh sporih odločilni interesni temelj, da se prepreči samovoljno izvrševanje pravic, s tem, da posestnik ne ravna samovoljno/protipravno, če samopomoč ustreza v zakonu določenim kriterijem.
Ugotovitveni zahtevki so po mnenju pravne teorije nepotrebni. Enako je stališče sodne prakse, ki dopušča ugotovitvene zahtevke le v primerih, če bi zaradi opustitve ugotovitvenega zahtevka dajatveni ali prepovedni zahtevek ostala nedoločena in nedoločljiva. V tej zadevi, glede na postavljeni dajatveni in prepovedni zahtevek, ne gre za tak primer, zato je odločitev sodišča prve stopnje s katerim je zavrnilo ugotovitveni zahtevek (sicer iz drugih razlogov), pravilna. Dodatni razlog za potrditev sklepa v tem delu je tudi v tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnikova posest pridobljena viciozno, med pravdnima strankama teče upravni postopek za določitev meje, ki glede na navedbe tožnika še ni zaključen, ker je med pravdnima strankama sporna meja, tožnik pa je ugotovitveni zahtevek oblikoval na način, da je v ta del zahtevka vključil termin "zadnja mirna posest", ki je kriterij iz 77. člena SPZ, ki ga sodišče upošteva, ko rešuje mejni spor.
ponovna odmera starostne pokojnine - uveljavitev novele zakona
Sodišče prve stopnje soglaša z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da novela desetega odstavka 37. člena ZPIZ-2 velja le za naprej, torej od uveljavitve novele ZPIZ-2M dalje. Iz prehodne in končne določbe ne izhaja, da bi se 1. člen lahko uporabil tudi za primere, ko je bila zavarovancu že priznana pravica do starostne pokojnine, in sicer v času pred uveljavitvijo ZPIZ-2M. V 4. členu je urejena le nova odmera za prejemnike vdovske ali družinske pokojnine in za prejemnike nadomestil iz invalidskega zavarovanja (5. člen ZPIZ-2M). Iz prehodnih določb torej ne izhaja možnost, da bi se uživalcem starostne pokojnine, v primeru, da so izpolnjeni pogoji po 1. členu ZPIZ-2M pokojnina ponovno odmerila. Tega ne omogoča niti 6. člen ZPIZ‑2M.
gospodarski spor majhne vrednosti - vodenja spora po pravilih za spor majhne vrednosti - nedopusten pritožbeni razlog v gospodarskem sporu majhne vrednosti - uveljavljanje relativne bistvene kršitve določb postopka v sporu majhne vrednosti - nedopustno izpodbijanje dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov
V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pobotnega ugovora, ki ga je toženka podala v vlogi z dne 7. 7. 2021 višje sodišče ugotavlja, da bi toženka ugovor morala uveljavljati že v odgovoru na dopolnitev tožbe, zato je bila glede navajanja dejstev in dokazov s tem v zvezi prekludirana. Na to je bila toženka tudi izrecno opozorjena s pozivom sodišča prve stopnje, naj odgovori na pripravljalno vlogo tožnice. Trditve glede pobotnega ugovora so torej bile za odločitev v zadevi nerelevantne. Na nerelevantne razloge pa sodišče v obrazložitvi ni dolžno obširneje odgovarjati.
očetovstvo - izpodbijanje očetovstva - rok za izpodbijanje očetovstva - analiza DNK (DNA) - subjektivni rok - zmota - opravičljiva zmota
Roki za izpodbijanje očetovstva so v preteklosti že bili predmet ustavno sodne presoje. Ustavno sodišče je zavzelo stališče, da zakonodajalec lahko določi rok za izpodbijanje očetovstva, vendar mora biti takšen rok subjektiven. Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže. Kot že večkrat poudarjeno je sodišče prve stopnje za presojo pravočasnosti predloga upoštevalo subjektivni rok enega leta. Pritožbeno stališče, da so tudi takšni roki neustavni, ni utemeljeno.
razvrstitev v ustrezno kategorijo invalidnosti - dokazna ocena izvedenskega mnenja
Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje sodne izvedenke. Ob proučitvi medicinske dokumentacije v spisu ter v zdravstvenem kartonu, je izvedenka strokovno ustrezno pojasnila, da pri tožniku obstajajo zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost. Zaradi opisanih zdravstvenih težav, so potrebne že opisane razbremenitve pri delu. Niso pa izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti.
Toženec nima blokiranih TRR in nanje prejema zadostne prilive. Sicer je trenutno na njih negativno stanje, vendar toženec ni pojasnil za kaj je porabil prejete prilive. Prav tako ni pojasnil kakšen je njegov limit na transakcijskih računih glede na to, da lahko brez blokade posluje z negativnim stanjem na računih.