mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - zavrnitev pritožbe - ponavljanje tožbenih navedb
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi v izvorno državo ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 10, 10/2. ZMZ-1 člen 28, 28-2, 52, 52-1, 52-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda - preganjanje prosilca v izvorni državi - informacije o izvorni državi - subjektivni element - zavrnitev pritožbe
Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito ni bila zavrnjena iz razloga, ker bi upravni organ ali sodišče prve stopnje ugotovila, da ni Berber. Zato je pravno zgrešeno pritožbeno sklicevanje na drugi odstavek 10. člena Direktive 2011/95/EU4 (Kvalifikacijska direktiva), ki določa, da pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja.
zavrženje tožbe - disciplinska odgovornost študenta - avtonomija univerze - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pri sporih v zvezi s študijem je treba določbo 71. člena ZVis razlagati v povezavi z ZUS-1, saj ni mogoče voditi upravnega spora o tistih odločitvah organov visokošolskih zavodov (torej tudi univerz), ki ne ustrezajo pojmu upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.
Sodno varstvo študentom oziroma drugim upravičenim osebam po 71. členu ZVis je zagotovljeno v upravnem sporu v tistih primerih, ko bodisi visokošolski zavodi na podlagi izrecnega javnega pooblastila izdajajo upravne odločbe o pravicah ali obveznostih študentov, bodisi ko zakon določa, da visokošolski zavodi odločajo o pravicah ali obveznostih študentov z enostranskimi, oblastvenimi akti, izdanimi v okviru upravne funkcije visokošolskega zavoda.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 1, 4, 19, 19/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 2/1,3, 3-4, 5. ZMZ-1 člen 49.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - določitev roka za zapustitev države - enoten postopek - načelo nevračanja - zdravstveno stanje prosilca - zdravljenje - utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo - presoja vseh okoliščin - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilna uporaba materialnega prava - delna ugoditev pritožbi
Ob presoji prošnje za mednarodno zaščito pristojni organ v enotnem postopku izvede odločanje v dveh upravnih zadevah, to je o statusu mednarodne zaščite in o vrnitvi nezakonito prebivajočega tujca. Tako odločanje ima za posledico, da je osebi v enem upravnem aktu poleg negativne odločitve o statusu mednarodne zaščite, zaradi katere ji ni več dovoljeno ostati v državi, naložena še obveznost odhoda iz Republike Slovenije v postavljenem roku ter ukrep odstranitve in prepoved vstopa, če ne bi tako ravnala.
Odločitev o vrnitvi pa mora biti sprejeta ob strogem spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav ( v nadaljevanju Direktiva 2008/115/ES), ki državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo (a) največje koristi otroka, (b) družinsko življenje, (c) zdravstveno stanje državljana tretje države, in spoštujejo načelo nevračanja. Z navedenim členom je državi članici naloženo, da v vseh fazah postopka vračanja spoštuje načelo nevračanja. Zaradi navedenega ni mogoče sprejeti odločbe o vrnitvi, če obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil državljan tretje države, ki nezakonito prebiva na ozemlju države članice, v primeru vrnitve v tretjo državo izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine v povezavi z njenima členoma 1 in 19(2). Za tega državljana ne more biti izdana odločba o vrnitvi v to državo, dokler taka nevarnost traja, niti v tem času ne more biti odstranjen.Pri tem je pomembno, da se položaj subsidiarne mednarodne zaščite zaradi resne škode, ki jo pomeni mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje v izvorni državi, nanaša le na težko bolnega prosilca, ki bi bil tej škodi v izvorni državi lahko izpostavljen, ker mu je bila zdravstvena oskrba namerno odtegnjena, ne pa zaradi splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema v izvorni državi.
ZMZ-1 ne določa vsebinskih pogojev za izdajo odločbe o vrnitvi, ki bi že v tej fazi zagotavljali spoštovanje zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES, niti njihovo upoštevanje ne izhaja iz Zakona o tujcih. Državljan tretje države se zato lahko sklicuje na navedeno določbo direktive, upravni organ in sodišče pa sta jo dolžna uporabiti, saj je navedeni člen dovolj natančen in brezpogojen, da se šteje, da ima neposredni učinek.
Okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja, mora torej organ upoštevati že pri odločanju o utemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito in izdaji odločbe o vrnitvi in ne šele naknadno na podlagi možnosti osebe, da zaprosi za podaljšanje roka za prostovoljni odhod ali da predlaga odložitev odstranitve.
tujci - omejitev gibanja - dovolitev zadrževanja tujca - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi pritožnik nima pravnega interesa za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje. Zaradi izdaje odločbe o dovolitvi zadrževanja je prenehal ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe zato ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede zatrjevanega posega v svobodo gibanja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda - zavrnitev pritožbe
Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno navedlo, da mora tveganje, da bo pritožnik v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, izhajati iz dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost za javni red - sorazmernost - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ponavljanje tožbenih navedb - načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami - zavrnitev pritožbe
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga
V upravnem sporu se glede vprašanj postopka najprej uporabijo določbe ZUS-1, šele če teh ni, pa zakon, ki ureja pravdni postopek (torej subsidiarno), v obravnavanem primeru ZPP. To pomeni, da so določbe slednjega upoštevne, če v ZUS-1 ni posebne (specialne) ureditve, zaradi katere je izključena uporaba pravil pravdnega postopka o istem vprašanju.
Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je določen v drugem odstavku 24. člena ZUS-1, in sicer je treba predlog vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Pritožnikovo stališče o uporabi določbe ZPP je zato neutemeljeno.
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 28/1. ZPP člen 87, 224, 224/1.
pravočasnost tožbe - začetek teka roka - vročitev s fikcijo - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Zgolj z ugibanji, kdaj naj bi do odpreme poštne pošiljke prišlo, ni mogoče izpodobiti pravilnosti izpolnjene vročilnice, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje.
Vrhovno sodišče pritožnikovih navedb, da je bila vročitev opravljena na napačen naslov, ni upoštevalo, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.Pritožnik je imel možnost, da vse okoliščine v zvezi s pravočasnostjo tožbe navede že v odgovoru na dopis sodišča prve stopnje z dne 13. 5. 2024. Ker v pritožbi ni pojasnil razlogov za zamudo z navajanjem tega dejstva, ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - materialno procesno vodstvo - trditveno breme - izvedba dokazov - zavrnitev pritožbe
S tem, ko je sodišče poslalo pritožnici v vednost odgovor toženke (čeprav šele skupaj s sklepom, s katerim je odločilo o obravnavanem predlogu), je bila zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe. Pritožnica se je lahko o navedbah v odgovoru toženke izjasnila v pritožbi, da naknadna zagotovitev kontradiktornosti ni v nasprotju z ustavnoprocesnimi jamstvi, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, pa je Ustavno sodišče presodilo že v več zadevah, ki jih je obravnavalo
Materialno procesno vodstvo je namenjeno temu, da stranke nadgradijo navedbe, ki so jih že podale, in ne temu, da bi stranke spremenile dosedanje navedbe, saj v takem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, ampak za spremembo dejanskega stanja.
Popolne odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih - v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva - tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZPP člen 319, 319/1. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - obseg presoje - pravnomočnost - res iudicata - pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, kot to izhaja iz sodne prakse, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Glede (časovnega) obsega relevantnega dejanskega stanja so zato pritožbeni ugovori, da naj se pri presoji ponovne prošnje upošteva tudi tisto, kar je bilo predmet presoje prve prošnje, neutemeljeni.
začasna odredba - odstranitev objekta - inšpekcijska odločba - težko popravljiva škoda ni izkazana - pavšalne navedbe - nedopustne pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva.
V obravnavanem primeru pritožnikova možnost zatrjevanja stroškov in obremenjevanja okolja z gradbenimi odpadki kot škode, zaradi katere naj se izda začasna odredba, ni v ničemer odvisna od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, ne od možnosti legalizacije objekta, zato gre za pritožbene novote, ki niso upoštevne.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zaradi litispendence kot nedovoljeno zavrglo, ker je ugotovilo, da je bil ob njeni vročitvi med istima strankama že v teku upravni spor, ki je potekal na podlagi vsebinsko enake tožbe kot v tej zadevi. Istega dne pa je sodišče prve stopnje kot preuranjeno zavrglo tudi prvo tožbo. V taki procesni situaciji sodišče prve stopnje ne bi smelo hkrati zavreči še druge tožbe zaradi litispendence. Tudi če je bila vsaka od teh dveh odločitev sama zase pravilna, je namreč njuna hkratna pravilnost smiselno izključena. Litispendenco sicer načeloma res ustvari vložitev vsake, tudi nedovoljene tožbe, vendar z zavrženjem take tožbe litispendenca odpade ex tunc, torej za nazaj.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - vpogled v spis - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Za pravico do sodnega varstva je namreč pomembno, da ga je bil pritožnik deležen po vsebini, saj je Upravno sodišče njegovo tožbo (kot tudi navedbe v pripravljalnih vlogah) meritorno obravnavalo in o njej odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom. S tem pa je pritožnik dosegel tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe toženke.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - neverodostojne izjave prosilca - dokazna ocena - pritožba tožene stranke - informacije o izvorni državi - sporno dejansko stanje - sojenje na seji - glavna obravnava - ugoditev pritožbi
Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb ZPP in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
ZŽNPO člen 24, 24/5, 28, 29. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija - ustavitev postopka - sklep o stroških - akcesorni zahtevek - glavni zahtevek - obseg sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Zgolj na podlagi odločitve o obstoju oziroma neobstoju potrebe po žičniški napravi nobena fizična ali pravna oseba ne pridobi pravic ali obveznosti oziroma se s takšno odločitvijo ne poseže v njen položaj. Zato takšna odločitev ne ustreza pojmu upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Zato tudi postopek odločanja o obstoju ali neobstoju potrebe po žičniški napravi ni postopek odločanja o izdaji upravnega akta. Sklep o ustavitvi tega predhodnega postopka tako ni sklep, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim ni bil ustavljen postopek odločanja o izdaji upravnega akta.
Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Sklep o stroških v konkretnem primeru predstavlja zgolj del odločitve, vsebovane v sklepu, ki ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zaradi česar tega sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Narave upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pa ni mogoče pripisati niti zgolj delu tega sklepa, ki ni samostojna pravna celota, tj. zgolj odločitvi o stroških postopka.
Ko v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločitve o glavnem vprašanju (v konkretnem primeru odločitve o ustavitvi postopka) tudi odločitve o stranskem vprašanju (stroških postopka) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tudi sicer pa odločitev o postranskem vprašanju ne more uživati večjega varstva kot odločitev o glavni stvari.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev dela objekta - sklep o izvršbi - izkazana težko popravljiva škoda - pravica do doma - prizadetost javnega interesa - neprerekane trditve - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
V obravnavani zadevi bi pritožnica zaradi rušenja po tretjih osebah ostala brez dela stavbe, ki je po neprerekanih navedbah njen dom, iz česar izhaja, da ga uporablja v ta namen. Rušitev v njenem primeru tako ne bi pomenila le odstranitve nezakonito zgrajenega dela objekta, saj bi šlo tudi za odstranitev prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena EKČP (kar v pritožbi izpostavlja pritožnica). Navedeno pa je po presoji Vrhovnega sodišča že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe stavbe, ki je za pritožnico posebnega pomena, ni mogoče povrniti. Nastala škoda je tako več kot le težko popravljiva v primeru, če bi pritožnica v tem upravnem sporu uspela, ker bi se izkazalo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.