predlog za vrnitev v prejšnje stanje - pravočasnost predloga
V upravnem sporu se glede vprašanj postopka najprej uporabijo določbe ZUS-1, šele če teh ni, pa zakon, ki ureja pravdni postopek (torej subsidiarno), v obravnavanem primeru ZPP. To pomeni, da so določbe slednjega upoštevne, če v ZUS-1 ni posebne (specialne) ureditve, zaradi katere je izključena uporaba pravil pravdnega postopka o istem vprašanju.
Rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje je določen v drugem odstavku 24. člena ZUS-1, in sicer je treba predlog vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. Pritožnikovo stališče o uporabi določbe ZPP je zato neutemeljeno.
ZUS-1 člen 23, 23/1, 28, 28/1. ZPP člen 87, 224, 224/1.
pravočasnost tožbe - začetek teka roka - vročitev s fikcijo - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Zgolj z ugibanji, kdaj naj bi do odpreme poštne pošiljke prišlo, ni mogoče izpodobiti pravilnosti izpolnjene vročilnice, ki je javna listina in dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje.
Vrhovno sodišče pritožnikovih navedb, da je bila vročitev opravljena na napačen naslov, ni upoštevalo, ker gre za nedovoljeno pritožbeno novoto.Pritožnik je imel možnost, da vse okoliščine v zvezi s pravočasnostjo tožbe navede že v odgovoru na dopis sodišča prve stopnje z dne 13. 5. 2024. Ker v pritožbi ni pojasnil razlogov za zamudo z navajanjem tega dejstva, ga Vrhovno sodišče ni upoštevalo.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - materialno procesno vodstvo - trditveno breme - izvedba dokazov - zavrnitev pritožbe
S tem, ko je sodišče poslalo pritožnici v vednost odgovor toženke (čeprav šele skupaj s sklepom, s katerim je odločilo o obravnavanem predlogu), je bila zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe. Pritožnica se je lahko o navedbah v odgovoru toženke izjasnila v pritožbi, da naknadna zagotovitev kontradiktornosti ni v nasprotju z ustavnoprocesnimi jamstvi, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, pa je Ustavno sodišče presodilo že v več zadevah, ki jih je obravnavalo
Materialno procesno vodstvo je namenjeno temu, da stranke nadgradijo navedbe, ki so jih že podale, in ne temu, da bi stranke spremenile dosedanje navedbe, saj v takem primeru ne gre več za dopolnitev z manjkajočimi dejstvi, ampak za spremembo dejanskega stanja.
Popolne odsotnosti navedb o pravno pomembnih dejstvih - v tem primeru o okoliščinah, zaradi katerih bi bila zatrjevana škoda težko popravljiva - tudi ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZPP člen 319, 319/1. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - obseg presoje - pravnomočnost - res iudicata - pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Načelo pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) obsega tudi dejansko stanje oziroma dejansko podlago sodbe, kot to izhaja iz sodne prakse, in sicer da se obseg pravnomočnosti sodbe presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov. Glede (časovnega) obsega relevantnega dejanskega stanja so zato pritožbeni ugovori, da naj se pri presoji ponovne prošnje upošteva tudi tisto, kar je bilo predmet presoje prve prošnje, neutemeljeni.
začasna odredba - odstranitev objekta - inšpekcijska odločba - težko popravljiva škoda ni izkazana - pavšalne navedbe - nedopustne pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Težko popravljiva škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso gre za takšno škodo, če je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve akta ali z začasno ureditvijo stanja glede na sporno pravno razmerje. Tožnik mora torej določno navesti škodo, ki mu grozi z izvršitvijo odločbe, vključno z njeno težo in naravo, in utemeljiti okoliščine, zakaj je taka škoda v njegovem primeru (to je individualno) težko popravljiva ali celo nepopravljiva.
V obravnavanem primeru pritožnikova možnost zatrjevanja stroškov in obremenjevanja okolja z gradbenimi odpadki kot škode, zaradi katere naj se izda začasna odredba, ni v ničemer odvisna od lastništva zemljišča, na katerem stoji sporni objekt, ne od možnosti legalizacije objekta, zato gre za pritožbene novote, ki niso upoštevne.
V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zaradi litispendence kot nedovoljeno zavrglo, ker je ugotovilo, da je bil ob njeni vročitvi med istima strankama že v teku upravni spor, ki je potekal na podlagi vsebinsko enake tožbe kot v tej zadevi. Istega dne pa je sodišče prve stopnje kot preuranjeno zavrglo tudi prvo tožbo. V taki procesni situaciji sodišče prve stopnje ne bi smelo hkrati zavreči še druge tožbe zaradi litispendence. Tudi če je bila vsaka od teh dveh odločitev sama zase pravilna, je namreč njuna hkratna pravilnost smiselno izključena. Litispendenco sicer načeloma res ustvari vložitev vsake, tudi nedovoljene tožbe, vendar z zavrženjem take tožbe litispendenca odpade ex tunc, torej za nazaj.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - vpogled v spis - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Za pravico do sodnega varstva je namreč pomembno, da ga je bil pritožnik deležen po vsebini, saj je Upravno sodišče njegovo tožbo (kot tudi navedbe v pripravljalnih vlogah) meritorno obravnavalo in o njej odločilo z izpodbijano sodbo in sklepom. S tem pa je pritožnik dosegel tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe toženke.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev dela objekta - sklep o izvršbi - izkazana težko popravljiva škoda - pravica do doma - prizadetost javnega interesa - neprerekane trditve - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
V obravnavani zadevi bi pritožnica zaradi rušenja po tretjih osebah ostala brez dela stavbe, ki je po neprerekanih navedbah njen dom, iz česar izhaja, da ga uporablja v ta namen. Rušitev v njenem primeru tako ne bi pomenila le odstranitve nezakonito zgrajenega dela objekta, saj bi šlo tudi za odstranitev prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena EKČP (kar v pritožbi izpostavlja pritožnica). Navedeno pa je po presoji Vrhovnega sodišča že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe stavbe, ki je za pritožnico posebnega pomena, ni mogoče povrniti. Nastala škoda je tako več kot le težko popravljiva v primeru, če bi pritožnica v tem upravnem sporu uspela, ker bi se izkazalo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit.
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-3, 22. ZUS-1 člen 59, 59/1, 59/2, 59/2-1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - neverodostojne izjave prosilca - dokazna ocena - pritožba tožene stranke - informacije o izvorni državi - sporno dejansko stanje - sojenje na seji - glavna obravnava - ugoditev pritožbi
Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se toženka s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). Tako v nobeni od določb ZPP in ZUS-1 ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Na seji se lahko nadzor sodišča prve stopnje nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave). Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.
ZŽNPO člen 24, 24/5, 28, 29. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija - ustavitev postopka - sklep o stroških - akcesorni zahtevek - glavni zahtevek - obseg sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Zgolj na podlagi odločitve o obstoju oziroma neobstoju potrebe po žičniški napravi nobena fizična ali pravna oseba ne pridobi pravic ali obveznosti oziroma se s takšno odločitvijo ne poseže v njen položaj. Zato takšna odločitev ne ustreza pojmu upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Zato tudi postopek odločanja o obstoju ali neobstoju potrebe po žičniški napravi ni postopek odločanja o izdaji upravnega akta. Sklep o ustavitvi tega predhodnega postopka tako ni sklep, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim ni bil ustavljen postopek odločanja o izdaji upravnega akta.
Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Sklep o stroških v konkretnem primeru predstavlja zgolj del odločitve, vsebovane v sklepu, ki ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zaradi česar tega sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Narave upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pa ni mogoče pripisati niti zgolj delu tega sklepa, ki ni samostojna pravna celota, tj. zgolj odločitvi o stroških postopka.
Ko v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločitve o glavnem vprašanju (v konkretnem primeru odločitve o ustavitvi postopka) tudi odločitve o stranskem vprašanju (stroških postopka) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tudi sicer pa odločitev o postranskem vprašanju ne more uživati večjega varstva kot odločitev o glavni stvari.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Toženka pa z navedbami, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker že zakon sam izrecno določa pravne posledice v prvi točki prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist. Pravne posledice, ki jih želi preprečiti pritožnik, namreč izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta, saj v skladu s stališčem Ustavnega sodišča zakon v tem delu ne učinkuje neposredno.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - neprerekane trditve o obsegu in višini škode - materialno procesno vodstvo - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Z možnostjo izdaje začasne odredbe se v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.
Sodišče prve stopnje je narobe presodilo, da v obravnavani zadevi ni podana težko popravljiva škoda, ker je napačno razlagalo njeno vsebino iz 32. člena ZUS- 1. Svojo presojo je namreč utemeljilo na stališču, da bi morala pritožnika dokazati dejstvo, da bi bilo z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v izvajanje njunih dejavnosti. Vendar pa za to ni zakonske podlage, saj navedena določba ZUS-1 ne zahteva utemeljevanja nadaljnje škode, pa tudi ne njene kvalificirane teže ali oblike.
Toženka je sicer v odgovoru na navedeni predlog za izdajo začasne odredbe (na pritožbo kot navedeno ni odgovorila) sicer navajala, da prereka navedbe pritožnikov, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je prerekala zgolj pavšalno in zato navedenih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana.
Če je sodišče prve stopnje štelo navedbe pritožnikov za pomanjkljive, bi moralo zagotoviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi toženka ne na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku ne poda nobene navedbe v smeri, zakaj bi bil javni interes sploh prizadet z zadržanjem izpodbijanega akta. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, ne pa sodišče po uradni dolžnosti. V postopku tudi ni sodelovala stranka z interesom, katere interes bi bil z izdajo začasne odredbe lahko prizadet. Zato ovire za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso podane.
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve izpostavljen nehumanemu ali nečloveškemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnica je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovana za upraviteljico v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moraal biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, izkazala težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
začasna odredba - prodajalna tobačnih izdelkov - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zgolj pavšalne trditve o onemogočenem obsegu poslovanja, ne, da bi pritožnica konkretno navedla, kako bo to vplivalo na poslovne načrte, dogovorjene poslovne obveznosti ter obstoj same poslovalnice, ob upoštevanju nespornih dejstev, da predmetna poslovalnica ni edini vir pritožničinega financiranja, da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov in storitev, ki jih pritožnica nudi v tej poslovalnici, ter da je prepoved časovno omejena na relativno kratko časovno obdobje šest mesecev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostijo zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.
ZUP člen 226, 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
odlog upravne izvršbe - zavrženje predloga - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrnitev pritožbe
Akt, s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe je torej samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne spada.
Uredba o hišnem redu azilnega doma (2021) člen 10, 11.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - kršitev hišnega reda - nevarnost za javni red - prosta presoja dokazov - dokazna ocena - grožnje - nekonkretizirani pritožbeni razlogi - zavrnitev pritožbe
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce (pridržanje) ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti pridržanje ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije do odločitve o njegovi prošnji.
Pritožnik Upravnemu sodišču niti ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zgolj pritožnikovo drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njegova drugačna dokazna ocena verodostojnosti njegovih izjav pa sama po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji Upravnega sodišča glede ugotovljene pritožnikove neverodostojnosti.
Namen začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora. Ta pogoj mora biti izpolnjen tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena.
Za odločitev o predlogu v obbravnavani zadevi je ključno, ali bo sodno varstvo tudi brez izdane začasne odredbe učinkovito, torej, ali bi v primeru uspeha s tožbo pritožnik lahko sodeloval v obravnavanem razpisnem postopku.
Sodišče prve stopnje se do tožnikovih trditev o nemožnosti sodelovanja v koncesijskem postopku, ki so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, vsebinsko ni opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, zakaj zatrjevanega dejstva o zaključku javnega razpisa najkasneje do 1. 9. 2024, ko naj bi izbrani ponudnik pričel z opravljanjem dejavnosti, ni zaobjelo v svojo presojo.Manjkajo torej razlogi o pravni upoštevnosti tovrstne škode, od tega stališča pa je odvisna tudi presoja o reverzibilnosti zatrjevanih posledic z vidika zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva.