mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - slabe ekonomsko socialne razmere - resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode
Pritožba ne utemelji pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Alžiriji, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00090398
ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3.
mednarodna zaščita - ukrep omejitve gibanja - sporno dejansko stanje - dejansko stanje v upravnem postopku - obseg presoje
Če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko, ni mogoče uveljavljati pritožbenega ugovora zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja Upravnega sodišča, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja ne na podlagi istega dokaznega gradiva ne na podlagi pritožbenih novot (razen izjem iz prvega odstavka 74. člena ZUS-1), temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred Upravnim sodiščem pravilno in zakonito izvedeno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00090621
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-1, 75/3.
mednarodna zaščita - pomanjkljiva dokazna ocena - neobrazložena dokazna ocena - ni razlogov o pravno pomembnem dejstvu - sodbe ni mogoče preizkusiti
O kršitvi načela proste presoje dokazov je mogoče govoriti (le) takrat, ko dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar ni opravljena ocena vsakega dokaza posebej, nato pa še vseh dokazov skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva. Povedano drugače: zgolj nestrinjanje sodišča z dokazno oceno toženke oziroma drugačna interpretacija listin, tožnikovih izjav in ostalega procesnega gradiva očitno ne pomeni, da dokazne ocene ni oziroma da je formalno pomanjkljiva. Nasprotno, šele formalno popolna dokazna ocena sodišču omogoča, da se opredeli do njene vsebinske ustreznosti oziroma formalne logičnosti in prepričljivosti, kar je Upravno sodišče v obravnavani zadevi dejansko storilo.
Zaradi nestrinjanja s toženkino dokazno oceno je Upravno sodišče opravilo lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, ki pa bi jo moralo obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tega po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo. Na glavni obravnavi je sicer izvedlo dokaze z zaslišanjem tožnika in pregledom listin (57. tč. obrazložitve izpodbijane sodbe) in te dokaze ocenilo drugače od pritožnice, vendar pa svoje ocene teh dokazov ni obrazložilo in tudi ni navedlo razlogov, ki so pripeljali do sprejete odločitve.
ureditvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - izvajanje - javno pooblastilo - preizkus zakonitosti - poseg v javni interes - javna korist
S tem, ko je pritožnik, ki mu je bilo dano javno pooblastilo za opravljanja dejavnosti overitev vodomerov, (nesporno) večkrat opravil napačne overitve in prežigosanje vodomerov, je torej posegel v samo bistvo javnega pooblastila, ki pomeni podlago za njegovo dejavnost, namreč v zakonitost opravljanja overitev. Ta zakonitost je po povedanem zaradi izvajanja javnega pooblastila identična javnemu interesu, od te zakonitosti pa je odvisno tudi zaupanje javnosti in s tem sam smisel obstoja meroslovnega sistema. Zato že ugotovljena nezakonitost pritožnikovega dela sama po sebi pomeni poseg v javno korist, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča presega v konkretni zadevi izkazano težko popravljivo premoženjsko škodo, ki pritožniku grozi zaradi izvršitve izpodbijane odločbe.
Sodišče lahko v upravnem sporu zoper gradbeno dovoljenje tudi po koncu gradnje spornega objekta na podlagi nepravnomočnega gradbenega dovoljenja izda začasno odredbo, s katero se zadrži učinkovanje tega gradbenega dovoljenja. Prav tako pa lahko z začasno odredbo uredi vse, kar je potrebno, da se prepreči nastanek težko popravljive škode tožniku oziroma njeno nadaljnje povečevanje. Drži, da mora biti podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti. Vendar pa je glede na navedene pravne učinke gradbenega dovoljenja treba šteti, da so v neposredni zvezi z izpodbijanim gradbenim dovoljenjem tudi tiste posledice, ki izvirajo iz uporabe že izgrajenega objekta, če temeljijo na vsebini spornega gradbenega dovoljenja.
Pritožba zoper odločitve Vrhovnega sodišča ni dovoljena. Dopustnost pritožbe na Vrhovno sodišče oziroma njena dovoljenost v upravnem sporu je določena v 73. členu ZUS-1, iz katerega izhaja, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. Tudi iz drugih določb ZUS-1 ali ZPP ne izhaja, da bi bilo zoper odločitev Vrhovnega sodišča v upravnem sporu dovoljeno vložiti pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - pogoji za sprejem - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nastanitveni objekt - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - ovire za vrnitev
S predajo pritožnika Franciji ne bo kršena določba drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III, po kateri prosilec za mednarodno zaščito ne sme biti predan v državo članico, ki je odgovorna za obravnavanje njegove prošnje, če se utemeljeno domneva, da bi lahko bil zaradi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v tej državi članici izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Sistemske pomanjkljivosti v odgovorni državi članici pri izvajanju azilnih postopkov (vključno z dostopom do njih) so ovira za predajo prosilca tej državi. Azilni postopek namreč prosilcu zagotavlja individualno obravnavo in presojo konkretnih okoliščin, pomembnih za uresničevanje načela nevračanja v izvorno državo, ki pomeni, da nihče ne sme biti predan v državo, v kateri mu grozi nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
pritožba v upravnem sporu - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost stranke - vloga, ki jo vloži stranka sama - zavrženje pritožbe
Po določbi druge povedi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu s to določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
ZUP člen 293. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
odlog izvršbe inšpekcijske odločbe - pritožba - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pravilna in skladna z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča je presoja Upravnega sodišča, da sklepa, izpodbijana v tem upravnem sporu, nista akta iz 2. člena ZUS-1, ali iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki bi se lahko izpodbijala v upravnem sporu. Zato je Upravno sodišče v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089983
ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - obseg pritožbene presoje - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi sta dejansko stanje ugotavljala in presojala toženka in Upravno sodišče, ki drugačnega dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ni ugotovilo. Presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja s strani Vrhovnega sodišča bi zato pomenila ponovno presojo dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku toženke, ki jo je kot pristojno že opravilo Upravno sodišče. Zato se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotnim oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo. Ob tem pa Vrhovno sodišče poudarja, da pritožnik v svoji pritožbi ni navajal novih dejstev in dokazov, ki bi terjala de novo presojo potrebe po mednarodni zaščiti s strani Vrhovnega sodišča.
upravni spor - subsidiarno sodno varstvo - pogoji za tožbo - učinkovito primarno sodno varstvo - kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin
V primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je sodišče že v okviru predhodnega preizkusa tožbe dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, če obstaja, katero sodno varstvo je to ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo obstoja drugega sodnega varstva pa z vidika učinkovitosti tega sodnega varstva ni treba, da je prizadeti osebi zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Morebiten obstoj takega - torej učinkovitega - primarnega sodnega varstva izključuje možnost subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
DRŽAVNA UPRAVA - LOKALNA SAMOUPRAVA - OBRAMBA - UPRAVNI SPOR
VS00089979
ZUS člen 2, 2/2, 5, 5/2, 28, 28/3.
pritožba - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - tožba zaradi molka
Sklep toženke ni upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu. Sklep, s katerim je toženka odločila, da se v zvezi s pritožničino zahtevo za njeno vključitev v OTU po Državnem načrtu sprejme Odgovor in se ga pošlje pritožnici, je zgolj akt poslovanja. Ne gre za upravni akt po 2. členu ZUS-1, saj toženka z njim ni odločala o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice oziroma z njim ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Ne gre niti za sklep, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1), zato je odločitev Upravnega sodišča, da je pritožničino izpodbojno tožbo zavrglo, pravilna.
V zakonodaji za primer, kot je obravnavani (podana zahteva občine za vključitev njenega območja v OTU po Državnem načrtu), ni predvidena izdaja upravnega akta, zato tudi tožba zaradi molka organa ni dovoljena. Državni načrt pa tudi po vsebini ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim bi bilo v upravnem postopku odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Gre namreč za strateški dokument, katerega izdelava, sprememba in dopolnitev temelji na strokovnih podlagah in ocenah, ki jih izdela Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje. Ker torej pri sprejemanju oziroma spreminjanju Državnega načrta ne gre za odločanje v upravni zadevi, tožbo zaradi molka organa pa je mogoče vložiti le, če bi upravni organ moral izdati upravni akt, je odločitev Upravnega sodišča, da tožbo tudi v tem delu zavrže, prav tako pravilna in zakonita.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neizkazana resna škoda - ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča - zavrnitev prošnje
Pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala maroška oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Maroku, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.
Glede pomena teh okoliščin na področju mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče ustaljeno razlaga, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, to ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak mora škodo povzročiti tretja oseba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/4, 17.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - neizkazane in pavšalne trditve
Vrhovno sodišče pritrjuje Upravnemu, da pritožnika nista navedla pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem razlogov, ki bi lahko preprečili njuno predajo Švedski. Navedbe o domnevnih grožnjah, ki ostajajo povsem nekonkretizirane oziroma neobrazložene namreč ne morejo privesti do drugačne odločitve, tj. da se predaja ne bi izvršila.
pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost za pritožbo - vloga, ki jo vloži stranka sama - nedovoljena pritožba
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
pritožba v upravnem sporu - nedovoljena pritožba - presoja zakonitosti upravnega akta
Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi odločilo na podlagi 63. člena ZUS-1 v povezavi s presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa GURS, kar je v sodbi tudi jasno navedlo. Zoper to sodbo pa pritožba ni dovoljena in je v skladu z zakonom postala pravnomočna, saj pritožba ne oporeka, da sodišče v sodbi ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja in ni na tej podlagi spremenilo sklepa GURS.
V zadevi je nesporno, da iz izpodbijane odločbe po poteku časa, za katerega je bila izdana, novi učinki ne nastajajo več. Temeljni namen predlagane začasne odredbe, ki je prav v zadržanju nadaljnjih učinkov izpodbijanega upravnega akta, tako ne more biti več dosežen. Zato predlagana začasna odredba, tudi če bi bila izdana, za pritožnika ne bi več pomenila izboljšanja njunega pravnega položaja.
Enako velja tudi za odločanje o pritožbi, saj tudi odločitev Vrhovnega sodišča, s katero bi pritožbi ugodilo, ne bi mogla voditi do izdaje predlagane začasne odredbe. Zato pritožnika tudi nimata več pravnega interesa za pritožbo.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost - pravniški državni izpit (PDI) - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja v postopku bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2. ZPP člen 8, 250/2, 339/2-14. ZUS-1 člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - dejanska predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - spolno nasilje - pritožba - ponovno sojenje
Med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in temeljne pravice, priznane s tem pravom. Ta domneva pa je izpodbojna. Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen taki nevarnosti.
V izpodbijani dokazni oceni pa Upravno sodišče, kljub temu da je pritožnika na glavni obravnavi zaslišalo, ni navedlo nobenih argumentov glede dokazne (ne)vrednosti tega dokaza v delu, v katerem je pritožnik opisal domnevni spolni napad. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov glede dokazne ocene pritožnikovega zaslišanja, Vrhovno sodišče tudi ne more preizkusiti, ali je Upravno sodišče upoštevalo navedeni metodološki napotek iz 8. člena ZPP, to pa posledično pomeni, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), na katero pazi Vrhovno sodišče med pritožbenim preizkusom po uradni dolžnosti (drugi odstavek 250. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Nastopile so torej okoliščine, zaradi katerih toženka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).