očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva - služenje vojaškega roka - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - zavrnitev pritožbe
Ob presoji zahteve za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti so lahko upoštevni tudi novi dokazi ali nova dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, a jih oseba takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
Uradna oseba je v prejšnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti prosilca seznanila, da so njegovi podatki in izjave v tem postopku varovani v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov, da je postopek zaupen, da je zaupne narave tudi osebni razgovor ter da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici. Prosilec je bil opozorjen na dolžnost, da sam navede dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Prosilec je potrdil, da je vse navedeno razumel, in da je imel ob koncu razgovora možnost podati navedbe, za katere bi sam menil, da so pomembne za njegov postopek, a je na to odgovoril, da česa takega nima. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno sprejelo sklep, da pritožnik v prejšnjem postopku po svoji krivdi ni navedel, da se ne želi vrniti v Maroko zaradi obveznosti služenja vojaškega roka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 20/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel (šest dni) po tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.
Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
Ker direktna revizija brez predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije, kateremu bi bilo (vsaj delno) ugodeno, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju revizije pravilna, a ne zato, ker bi bila ta nepopolna, temveč zato, ker za njeno vložitev ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Na odločitev v obravnavani zadevi to ne vpliva, saj enaka posledica, tj. zavrženje po prvem odstavku 374. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zadane tako nepopolne kot tudi nedovoljene revizije.
URS člen 2, 14, 34, 35, 42, 56, 57. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/4. ZUS-1 člen 73, 73/1.
pritožba zoper sodbo - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - poseg v ustavne pravice posameznika - test sorazmernosti - odločba Ustavnega sodišča - varovanje zdravja in življenja ljudi - dopustnost posega v ustavno pravico - zavrnitev pritožbe
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hudo nalezljiva bolezen lahko intenzivno ogroža. Pri širjenju nalezljivih bolezni ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti. Vsak posameznik ima dolžnost do drugega in do skupnosti, ki ji pripada in vsak posameznik, v čigar pravice ali svoboščine se z ukrepom, ki zasleduje varnost zdravja in življenja, poseže, se s spoštovanjem omejitev odreče svoji svobodi in s tem, izhajajoč iz svoje odgovornosti do drugih ljudi, varuje druge, še posebno ranljive skupine, ki jih hudo nalezljiva bolezen intenzivno ogroža.
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 367, 367/1, 374, 374/2.
direktna revizija - zavrženje - zavlačevanje postopka - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Revizijo je mogoče vložiti le na podlagi predhodnega sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.
Revizija, ki ni bila vnaprej dopuščena, je torej nedovoljena, z naknadno vloženim predlogom za njeno dopustitev pa te njene pomanjkljivosti ni mogoče sanirati.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - ekonomski razlog - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe
Nezmožnost preživljanja zaradi slabih gospodarskih razmer pa ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj taka škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja, temveč jo mora povzročiti tretja oseba. Če je nezmožnost preživljanja prosilca v izvorni državi posledica slabih gospodarskih razmer, s katerimi se ne sooča samo prosilec in niso posledica ravnanj tretje osebe, usmerjenih proti prosilcu, temveč je tem razmeram izpostavljeno tudi preostalo prebivalstvo, take škode ni mogoče upoštevati pri podeljevanju statusa mednarodne zaščite.
Zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na prakso SEU in ESČP pa po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - prekoračitev roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški.
Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. URS člen 22. ZPP člen 226, 226/3, 287, 287/2.
Predložitvena dolžnost stranke iz prvega odstavka 226. člena ZPP ni absolutna, zato bi moralo sodišče prve stopnje bodisi (1) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in listine priskrbeti, (2) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in navesti razloge, zakaj bi lahko pritožnik sam dosegel, da bi se mu te listine (pravočasno) izročile ali pokazale, ali pa (3) dokazni predlog zavrniti na podlagi enega izmed drugih upravičenih razlogov (ker je nesubstanciran, prepozen, neprimeren ali pravno nepomemben).
Med državo članico, ki predloži zahtevo za sprejem, in tisto, ki jo sprejme, mora obstajati soglasje ne le o vprašanju, katera izmed njiju je odgovorna za obravnavanje prosilčeve prošnje, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na kateri temelji sprejetje zahteve za sprejem s strani druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa je omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V nasprotnem primeru - torej ko bi v upravnem aktu bila navedena ena pravna podlaga, pristanek odgovorne države članice pa bi zaradi okoliščin primera temeljil na drugi, bi bila ta prosilčeva pravica izničena. Pravilna uporaba določb Uredbe Dublin III zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost.
ZUOPP-1 člen 18, 18/2, 36, 36/4. ZOFVI člen 7, 7/2, 10, 10/1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
odložitvena začasna odredba - izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem - učinek odloga - nadomestitev odločbe - veljavnost odločbe - individualiziran program - pritožba tožene stranke - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje z odločitvijo, da se začasno odloži izvršitev izpodbijane delne odločbe Zavoda RS za šolstvo v zvezi z njeno delno spremembo z odločbo upravnega organa druge stopnje, dejansko zadržalo pravno učinkovanje teh odločb, med drugim tudi glede odločitve v prvostopenjski odločbi, da ta s 1. 9. 2023 nadomesti prejšnjo odločbo Zavoda RS za šolstvo. Navedeno ima za posledico, da prejšnja odločba zavoda ne more šteti za nadomeščeno in da torej njena veljavnost še ni prenehala, kar je tudi vse, o čemer je odločilo sodišče z izdano začasno odredbo. S tem je začasno vzpostavilo stanje pred izdajo v tem upravnem sporu izpodbijanih odločb. Ddel tega stanja pa je tudi zadnji individualiziran program.
Iz izdane začasne odredbe za pritožnico (Osnovno šolo) izhaja samo to, kar ji nalaga tudi zakon, in sicer da je treba individualiziran program, ki ga je morala sprejeti in spreminjati že zaradi prejšnje odločbe o otrokovi usmeritvi, še naprej evalvirati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - konkretne okoliščine - pooblaščenec
Vrhovno sodišče sicer lahko sprejme, da pritožniku kot prosilcu za azil na Hrvaškem ni bilo všeč, ker se je dolgočasil in ker naj bi bili prostori azilnega doma umazani, vendar pa to še ne utemeljuje zaključka, da bi zatrjevani bivanjski pogoji, če bi jim bil v primeru predaje ponovno izpostavljen, zanj lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja.
izčrpanje pravnih sredstev - vsebina pritožbe - procesna predpostavka - uporaba materialnega prava - zavrženje dela tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru, ko je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ker pritožba zoper ta del odločbe ni bila izčrpana, ne gre za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, temveč za procesno vprašanje dopustnosti tožbe zoper del upravnega akta, ki se s pritožbo ni izpodbijal in je zato v tem delu postal dokončen in pravnomočen, s čimer je izključena njegova nadaljnja vsebinska obravnava v upravnem sporu, zato stališče Vrhovnega sodišča o dopustnem uveljavljanju pravilne uporabe materialnega prava v upravnem sporu, tudi če ti ugovori predhodno niso bili uveljavljani v upravnem postopku, na drugačno odločitev ne more vplivati.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4, 84/2, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/2, 8/3, 8/3-e, 9, 9/5.
omejitev gibanja prosilcu za azil - kršitev hišnega reda - pretep - alkohol - sorazmernost ukrepa - možnost uporabe manj prisilnih ukrepov - trajanje ukrepa - kršitve postopka izdaje upravnega akta - dostop do zagovornika - zavrnitev pritožbe
Odvzem prostosti (zgolj) zaradi kršitve javnega reda in miru oziroma Uredbe o hišnem redu Azilnega doma ni nesorazmeren. Pridržanje iz razloga zaščite javnega reda namreč predvideva že člen 8(3)(e) Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) po katerem lahko države članice prosilca pridržijo, kadar se izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera, če ni mogoče učinkovito uporabiti drugega, manj prisilnega ukrepa. Tega pa v nasprotju s pritožnikovim prepričanjem ni mogoče presojati zgolj na način, da pristojni organ najprej dejansko odredi manj prisilni ukrep in nato ex post ugotavlja, ali je zadosten, ampak je presojo učinkovitosti mogoče opraviti tudi ex ante, upoštevaje vse ustrezne okoliščine posameznega primera.
ZP-1 člen 46, 46/1,51, 51/2, 208, 208/1, 208/1-1, 210. ZUS-1 člen 2, 2/2, 36, 36/1-4.
tožba zaradi molka organa - razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - odločba o prekršku - ni upravni akt po ZUS1 - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Izpodbijana odločba o prekršku, v zvezi s katero je pritožnica vložila tožbo zaradi molka organa druge stopnje, ni upravni akt, zoper katerega bi bila dopustna tožba v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1, posledično pa tudi ne tožba zaradi molka organa po ZUS-1, saj ima pritožnica za izpodbijanje obravnavane odločbe o prekršku zagotovljeno drugo sodno varstvo. Uporaba izrednih pravnih sredstev po ZUP pa je mogoča samo zoper upravne odločbe, ker pa odločbe o prekršku po ZP-1 ni, niti ZP-1 ne napotuje na uporabo ZUP v navedenem delu.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 28, 36, 36/1, 36/1-4. ZP-1 člen 59.
tožba po 4. členu ZUS-1 - postopek nadzora - prekrškovni postopek - drugo učinkovito sodno varstvo - molk organa - postopek, uveden po uradni dolžnosti - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Sodišče je v okviru predhodnega preizkusa tožbe vložena na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 dolžno preveriti, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
Tožba zaradi molka organa je dopustna tudi v postopkih začetih po uradni dolžnosti.
Poziv k predložitvi dokumentov in pojasnil in Obvestilo in pouk pravni osebi, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah prekrška sta zgolj dopisa, ki ne spreminjata pritožnikovega pravnega položaja, niti ju ni mogoče prisilno izvršiti.
podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca - prvo dovoljenje za začasno prebivanje tujca - dopustnost pritožbe - molk organa - tožba zaradi molka organa
Razlika med postopkoma za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje in za podaljšanje obstoječega dovoljenja po 51. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2) je s stališča izpolnjevanja procesnih predpostavk za tožbo zaradi molka organa bistvena. V primeru postopka za izdajo prvega dovoljenja po tem členu namreč pritožba glede na četrti odstavek 87. člena ZTuj-2 ni dovoljena in je mogoče vložiti tožbo zaradi molka organa neposredno (tretji odstavek 28. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), na podaljšanje obstoječega dovoljenja pa se nedovoljenost pritožbe iz četrtega odstavka 87. člena ZTuj-2 ne nanaša in mora zato stranka najprej ravnati po četrtem odstavku 28. člena ZUS-1.
zavrženje tožbe - pritožbeni razlogi - meje preizkusa v pritožbenem postopku - zavrnitev pritožbe
Sodišča prve stopnje je tožnikovo tožbo zoper odmerno odločbo FURS zavrglo, ker je ugotovilo, da je bila ta odločba (po pritožbi pritožnika) odpravljena in zadeva s strani drugostopenjskega davčnega organa vrnjena FURS v ponovni postopek. FURS je nato o odmeri davčne obveznosti ponovno odločil. Ker odločba, ki jo je pritožnik izpodbijal s tožbo, ni več obstajala in torej ni imela pravnih učinkov, si po presoji sodišča prve stopnje pritožnik s tožbo ni mogel izboljšati svojega pravnega položaja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - brez svoje krivde - istospolna usmerjenost - trditveno breme - zavrnitev pritožbe
Prosilec ima dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev svoje prošnje, vključno z informacijami o tem, ali je bil oziroma bi lahko bil podvržen preganjanju ali izpostavljen resni škodi. Če posamezno osebno okoliščino razkrije v kasnejših fazah (ali celo v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka po pravnomočnem zaključku postopka s prošnjo za mednarodno zaščito), je razumno pričakovati, da bo podal prepričljive razloge, zakaj takšne okoliščine ni navedel že prej. Te dolžnosti prosilcev veljajo tudi v zvezi s prošnjami, v katerih se prosilci sklicujejo na svojo spolno usmerjenost, vendar ob upoštevanju določenih omejitev, ki jih je sprejelo Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi z dne 2. 12. 2014 v združenih zadevah A, B, C proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, št. od C-148/13 do C-150/13.
ZPP člen 112, 112/1, 112(2, 343, 343/1, 346, 346/1. ZUS-1 člen 73, 73/3.
prepozna pritožba - sodne počitnice / poletno poslovanje - začetek teka roka
Po določbi četrtega odstavka 83. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) začne rok za vložitev pritožbe teči prvi naslednji dan, ko se je izteklo poletno poslovanje, torej 16. 8. 2024.
URS člen 125. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/2, 59/2-1, 73, 73/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - ugotavljanje dejanskega stanja - sojenje na seji - glavna obravnava - procesne pravice - tožena stranka - pravica do pritožbe - ugoditev pritožbi
Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in tudi ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU.
Upoštevati je treba, da v postopku pred sodiščem stranka ni samo tožnik, ampak tudi država kot toženka. Zato ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih prav tako zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistveno, da se pritožnica s tem v zvezi ne more sklicevati na kršitev človekovih pravic, ki ji kot subjektu oblasti ne pripadajo. Zadošča, da procesna upravičenja zanjo izhajajo iz zakona, na katerega je sodišče vezano pri svojem odločanju (125. člen Ustave). V nobeni od določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in ZUS-1 pa ni podlage za sklepanje, da se toženka ne more sklicevati na določbe o opravi glavne obravnave in zatrjevati njihovih kršitev.
Sodišče brez glavne obravnave ne more ponovno (drugače) vrednotiti v upravnem postopku ugotovljenih dejstev in napraviti novega (drugačnega) sklepa o dejanskem stanju.