Pravni interes za pritožbo, na kar pazi sodišče po uradni dolžnosti, pomeni, da mora pritožnik kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi pritožbi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To se presoja v vsakem upravnem sporu posebej ob upoštevanju konkretnih okoliščin posamezne zadeve.
Pritožnik glede na lastno izrecno izjavo ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s pritožbo, zato je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - konkretizacija pritožbenih očitkov - nestrinjanje z odločitvijo sodišča
Med državami članicami Evropske Unije je treba izhajati iz načela medsebojnega zaupanja, ki od vsake od teh držav zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 13, 13/1, 18, 18/1, 18/1-b, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - obravnavanje prošnje za azil - nadaljevanje prekinjenega postopka - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka
Člen 18(2) Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) je treba razlagati tako, da ne zahteva, da je v primeru ponovnega sprejema prosilca za mednarodno zaščito obravnavanje njegove prošnje treba nadaljevati v fazi, v kateri je bilo prekinjeno. Zato pritožnikove trditve, da bo moral ponovno sprožiti azilni postopek, same po sebi ne utemeljujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti hrvaškega azilnega sistema in s tem uspeha s pritožbo, saj je na državi članici odločitev o tem, kako bo uredila nadaljevanje prekinjenega postopka.
Razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
Pravni interes v upravnem sporu mora vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh več ni, preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor.
ZVO-1 člen 40, 40/1, 40/5, 40/6, 40/7, 42, 42/1, 46, 46/2. ZUP člen 7.
zahteva za priznanje položaja stranskega udeleženca - celovita presoja vplivov za okolje - prepozna vloga - sodelovanje v drugem postopku
Postopek priprave plana (v tem primeru Nacionalne strategije) in postopek celovite presoje vplivov na okolje (CPVO) sta povsem ločena postopka. Izvajata ju namreč različna organa (pripravljavec Nacionalne strategije v tem primeru je Ministrstvo za infrastrukturo, CPVO pa vselej izvaja Ministrstvo za okolje in prostor) na različnih pravnih podlagah (podlaga za pripravo plana so predpisi s konkretnega področja, ki je predmet urejanja s planom, podlaga za CPVO pa so 40. do 48. člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1)9, zaključita pa se z izdajo različnih pravnih aktov (v postopku priprave plana je bila izdana Nacionalna strategija, v postopku CPVO pa upravna odločba o sprejemljivosti vpliva izvedbe plana na okolje).
Predmet presoje postopka CPVO je plan oziroma potencialni vpliv izvedbe tega plana na okolje. Njegova vsebina pa je vidna (tudi) iz gradiv, nastalih v okviru priprave takšnega plana. Opredelitev vseh teh gradiv zato služi kvečjemu ustrezni opredelitvi predmeta presoje v postopku CPVO, ne kaže pa na to, da sta postopek priprave plana in postopek CPVO povezana oz. celo del istega postopka, zato tudi sodelovanje pritožnikov v prvem postopku ne pomeni, da sta avtomatično sodelovala tudi v drugem.
trg finančnih instrumentov - postopek nadzora - postopek sodnega varstva - nedovoljena pritožba
Upoštevaje drugi odstavek 475. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1), ki zapoveduje subsidiarno uporabo Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) samo za položaje, ki niso (drugače) urejeni v ZTFI-1, je za odločitev o dovoljenosti pritožbe v tem primeru upoštevna ureditev v ZTFI-1 in s tem določba 482. člena istega zakona, ki izključuje pritožbo.
začasna odredba - ukrep gradbenega inšpektorja - izvršba s prisilitvijo - težko popravljiva škoda - ugoditev pritožbi
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - prisilna izpolnitev nedenarne obveznosti - gradbena inšpekcija - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo - ugoditev pritožbi
Sklep o denarni kazni, ki ga pritožnik izpodbija s tožbo, je izdan v postopku upravne izvršbe za izpolnitev nedenarne obveznosti s prisilitvijo. Cilj tega postopka je uresničitev odločbe (v njej naložene obveznosti o rušitvi nezakonite gradnje) in z njim javnega interesa, zaradi varstva katerega je bila inšpekcijska odločba izdana, pri čemer je sredstvo oziroma način te izvršbe denarna kazen, s katero se želi vplivati na zavezančevo voljo, da bo zaradi nje naknadno vendarle izpolnil to obveznost. Ker je torej prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec tekom celotnega postopka izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To pa posledično pomeni, da težko popravljiva škoda iz 32. člena ZUS-1 v primerih, kot je obravnavani, ni samo tista, ki se kaže kot očitna (to je v zvezi s plačilom izrečene denarne kazni), ampak tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo, kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o denarni kazni.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje - služenje vojaškega roka - nekrivdno navajanje dejstev in dokazov - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - dokazna ocena - pavšalni pritožbeni očitki
Pritožnik smiselno nasprotuje dokazni oceni Upravnega sodišča, da je med postopkom vsebinsko spreminjal svoje izjave o komunikaciji s pooblaščencem v prvotnem postopku in jih prilagajal na način, ki mu je ustrezal, zaradi česar je sodišče njegovo izpovedbo v celoti ocenilo kot neprepričljivo. Vendar pa pritožnik tega pritožbenega ugovora v ničemer ne konkretizira, temveč izraža le golo nestrinjanje z razlogovanjem Upravnega sodišča. Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.
zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi - prava neuka stranka - ponavljanje tožbenih navedb
Za obravnavo nove oziroma ponovne prošnje za mednarodno zaščito, morajo biti predhodno izpolnjene vsebinske in postopkovne zahteve iz 64. in 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).
Pojasnilo pritožnika, da novih dejstev in dokazov ni navajal zato, ker je prava neuk, ne more vplivati na drugačno odločitev v sporu, ker iz tega pojasnila ni razvidno, zakaj okoliščin, če obstojijo in so take narave, da zadostijo vsebinskim kriterijem iz 64. člena ZMZ-1, ni navajal vsaj v tožbi, ki jo je vložil po pooblaščeni svetovalki za begunce.
Sodišče je pritožnikov očitek o (zatrjevani) bistveni kršitvi določb upravnega postopka obravnavalo in ugotovilo, da toženka izpodbijanega sklepa sploh ni utemeljila s sklicevanjem na koncept varne izvorne države, zato je utemeljeno štelo ugovore v tej smeri za pravno nepomembne. To ugotovitev je pritožnik v pritožbi prezrl, zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb pa pravilnosti navedenega stališča, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje, ne more izpodbiti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - revščina - subjekt preganjanja ali resne škode - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča
Pritožnikova revščina ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva - služenje vojaškega roka - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - zavrnitev pritožbe
Ob presoji zahteve za uvedbo ponovnega postopka odločanja o mednarodni zaščiti so lahko upoštevni tudi novi dokazi ali nova dejstva, ki so obstajali že v času prvega postopka, a jih oseba takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
Uradna oseba je v prejšnjem postopku odločanja o mednarodni zaščiti prosilca seznanila, da so njegovi podatki in izjave v tem postopku varovani v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov, da je postopek zaupen, da je zaupne narave tudi osebni razgovor ter da mora na vsa vprašanja odgovoriti čim bolj natančno in po resnici. Prosilec je bil opozorjen na dolžnost, da sam navede dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Prosilec je potrdil, da je vse navedeno razumel, in da je imel ob koncu razgovora možnost podati navedbe, za katere bi sam menil, da so pomembne za njegov postopek, a je na to odgovoril, da česa takega nima. Na tej podlagi je prvostopenjsko sodišče pravilno sprejelo sklep, da pritožnik v prejšnjem postopku po svoji krivdi ni navedel, da se ne želi vrniti v Maroko zaradi obveznosti služenja vojaškega roka.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 20/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Med strankama je nesporno, da je od sprejetja zahteve Republike Hrvaške za ponovni sprejem pritožnika preteklo šest mesecev, v katerih se predaja prosilca ni izvedla in se torej še vedno nahaja v Republiki Sloveniji. To šestmesečno obdobje se je zaključilo po izdaji izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje, zato pritožnik teh okoliščin v postopku pred sodiščem prve stopnje ni mogel uveljavljati. Rok se je iztekel (šest dni) po tem, ko je njegovo pritožbo prejelo Vrhovno sodišče, zato je navedeno upoštevalo v tem pritožbenem postopku.
Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Glede na navedeno so torej nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih tožena stranka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
URS člen 2, 14, 34, 35, 42, 56, 57. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/4. ZUS-1 člen 73, 73/1.
pritožba zoper sodbo - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - poseg v ustavne pravice posameznika - test sorazmernosti - odločba Ustavnega sodišča - varovanje zdravja in življenja ljudi - dopustnost posega v ustavno pravico - zavrnitev pritožbe
Pravilno je stališče Upravnega sodišča, da z zahtevo ravnateljice Osnovne šole A. po trikrat tedenskem samotestiranju tistih učencev, ki niso izpolnjevali pogoja PCT, ki je temeljila na obveznosti, ki jo je določal že 8. člen Odloka 174/2021, ni bilo nedopustno poseženo pritožnikove človekove pravice iz 2., 14., 34., 35., 42., 56. in 57. člena Ustave ter 2. člena Dodatnega protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Upravno sodišče se je pri tem pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča, ki je že opravilo test sorazmernosti ukrepa testiranja s PCR testi in pri tem poudarilo, da varovanje zdravja in življenja ljudi, ki se zagotavlja s preprečevanjem ponovnih izbruhov in širjenja okužb in posledično zmanjšanjem števila težjih potekov nalezljive bolezni, pomeni ustavno dopusten cilj, zaradi katerega normodajalec lahko uredi posege v posamezne človekove pravice, in da je pri tem treba upoštevati, da je pri ukrepih, ki so usmerjeni v varstvo pred hudo nalezljivimi boleznimi, ob bok pravici posameznika do zdravstvenega varstva postavljena tudi dolžnost posameznika, da varuje zdravje ljudi pred to boleznijo, še posebno ranljivih skupin, ki jih hudo nalezljiva bolezen lahko intenzivno ogroža. Pri širjenju nalezljivih bolezni ne gre za usmerjanje pozornosti k posamezniku, ampak je treba ravnati tudi v korist družbene skupnosti in s tem do drugih članov skupnosti. Vsak posameznik ima dolžnost do drugega in do skupnosti, ki ji pripada in vsak posameznik, v čigar pravice ali svoboščine se z ukrepom, ki zasleduje varnost zdravja in življenja, poseže, se s spoštovanjem omejitev odreče svoji svobodi in s tem, izhajajoč iz svoje odgovornosti do drugih ljudi, varuje druge, še posebno ranljive skupine, ki jih hudo nalezljiva bolezen intenzivno ogroža.
Ker direktna revizija brez predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije, kateremu bi bilo (vsaj delno) ugodeno, ni dovoljena (drugi odstavek 374. člena ZPP), je odločitev Upravnega sodišča o zavrženju revizije pravilna, a ne zato, ker bi bila ta nepopolna, temveč zato, ker za njeno vložitev ni bila izpolnjena procesna predpostavka. Na odločitev v obravnavani zadevi to ne vpliva, saj enaka posledica, tj. zavrženje po prvem odstavku 374. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, zadane tako nepopolne kot tudi nedovoljene revizije.
ZUS-1 člen 22, 22/1. ZPP člen 367, 367/1, 374, 374/2.
direktna revizija - zavrženje - zavlačevanje postopka - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Revizijo je mogoče vložiti le na podlagi predhodnega sklepa Vrhovnega sodišča o dopustitvi revizije.
Revizija, ki ni bila vnaprej dopuščena, je torej nedovoljena, z naknadno vloženim predlogom za njeno dopustitev pa te njene pomanjkljivosti ni mogoče sanirati.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - ekonomski razlog - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe
Nezmožnost preživljanja zaradi slabih gospodarskih razmer pa ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj taka škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja, temveč jo mora povzročiti tretja oseba. Če je nezmožnost preživljanja prosilca v izvorni državi posledica slabih gospodarskih razmer, s katerimi se ne sooča samo prosilec in niso posledica ravnanj tretje osebe, usmerjenih proti prosilcu, temveč je tem razmeram izpostavljeno tudi preostalo prebivalstvo, take škode ni mogoče upoštevati pri podeljevanju statusa mednarodne zaščite.
Zgolj dopolnitev obrazložitve glede uporabljenega materialnega prava s sklicevanjem na prakso SEU in ESČP pa po stališču Vrhovnega sodišča ne pomeni nedovoljenega dopolnjevanja materialnopravnih stališč toženke.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - prekoračitev roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v roku iz prvega odstavka 29. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III), si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred Upravnim sodiščem izpodbijanega, sklepa v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški.
Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. URS člen 22. ZPP člen 226, 226/3, 287, 287/2.
Predložitvena dolžnost stranke iz prvega odstavka 226. člena ZPP ni absolutna, zato bi moralo sodišče prve stopnje bodisi (1) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in listine priskrbeti, (2) uporabiti tretji odstavek 226. člena ZPP in navesti razloge, zakaj bi lahko pritožnik sam dosegel, da bi se mu te listine (pravočasno) izročile ali pokazale, ali pa (3) dokazni predlog zavrniti na podlagi enega izmed drugih upravičenih razlogov (ker je nesubstanciran, prepozen, neprimeren ali pravno nepomemben).
Med državo članico, ki predloži zahtevo za sprejem, in tisto, ki jo sprejme, mora obstajati soglasje ne le o vprašanju, katera izmed njiju je odgovorna za obravnavanje prosilčeve prošnje, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe Uredbe Dublin III oziroma na kateri temelji sprejetje zahteve za sprejem s strani druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa je omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva. V nasprotnem primeru - torej ko bi v upravnem aktu bila navedena ena pravna podlaga, pristanek odgovorne države članice pa bi zaradi okoliščin primera temeljil na drugi, bi bila ta prosilčeva pravica izničena. Pravilna uporaba določb Uredbe Dublin III zato zahteva ugotovitev okoliščin, zaradi katerih je država članica, na katero je bila naslovljena zahteva, sprejela odgovornost.