Glede na dejansko stanje zadeve pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za odločanje o zahtevani začasni odredbi, saj si tudi v primeru ugoditve zahtevi in izdaji predlagane začasne odredbe svojega pravnega položaja ne bi več mogel izboljšati. S predlagano začasno odredbo (ki jo je vložil skupaj s tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa toženke) je namreč zahteval zadržanje izvršitve izpodbijanega sklepa toženke (in s tem zadržanje predložitve seznama primernih kandidatov predstojniku) in zadržanje izbire in imenovanja kandidata na položaj generalnega direktorja FURS. Tako odločitev pa je tožena stranka (glede na obvestilo) že sprejela, zato si tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku pravnega položaja ne bi mogel več izboljšati.
mednarodna zaščita - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - opravljena glavna obravnava - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca - stopnja prepričljivosti - informacije o izvorni državi - osebne okoliščine prosilca
Glede na pridobljene informacije o stanju v izvorni državi in pritožnikove osebne okoliščine pritožnik zaradi golega dejstva izvršenega krsta v tujini, s katerim bi bile seznanjene tudi iranske oblasti, v povezavi z nepristnostjo novega verovanja ne bo izpostavljen dejanjem, ki bi narekovale njegovo zaščito z enim od statusov mednarodne zaščite.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00030206
ZMZ-1 člen 20, 20/2, 23, 24, 27, 30, 30/2, 49, 49/1-3. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznan status begunca - opravljena glavna obravnava - odločanje v sporu polne jurisdikcije - razlogi preganjanja - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - spremenjeno dejansko stanje - spremenjene okoliščine - učinek ex nunc
Zmotna dokazna ocena je posledica procesne napake neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. V primerih ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa omenjena določba ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka. Vendar je kršitev 8. člena ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili). Tako je dokazna ocena, na kateri temelji sodna odločba, zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na "uspehu celotnega postopka", torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku ipd.
Pridevnik "popolna" v tretjem odstavku 46. člena Procesne direktive II potrjuje, da mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo. Ta zahteva izhaja iz načela nevračanja. Taka presoja namreč omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo treba spis vrniti organu v presojo.
tožba po 4. členu ZUS-1 - pravočasnost tožbe - pravna sredstva v upravnem sporu - dovoljenost pritožbe - ugotovljeno drugačno dejansko stanje
Rok za vložitev tožbe (30 dni) je treba uporabiti tudi pri tožbah iz 4. člena ZUS-1.
Zoper sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tako imenovanem rednem upravnem sporu, kjer se presoja zakonitost aktov uprave, je pritožba dovoljena le, kadar sodišče samo ugotovi drugačno dejansko stanje in na tej podlagi spremeni izpodbijani upravni akt.
ZDT-1 člen 72, 72/1-7, 72/2-5, 74. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1-4, 4.
državni tožilec - državnotožilski svet - ocena tožilske službe - strokovno opravilo - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ni upravni akt - prenehanje državnotožilske funkcije - ugotovitvena odločba - tožba po 4. členu ZUS-1
Ocena državnotožilske službe je po svoji vsebini strokovno opravilo in ne upravno odločanje. Zakonska posledica ocene, da državni tožilec ne ustreza državnotožilski službi, je res v tem, da mu z dnem, ko mu je vročena dokončna negativna ocena preneha funkcija, vendar pa, lahko ta posledica po svoji naravi nastane le na podlagi posamičnega in konkretnega upravnega akta, ki ga izda pristojni organ. Pristojnost za odločitev o prenehanju državnotožilske funkcije pa zakon izrecno podeljuje Vladi, ki o tem izda ugotovitveno odločbo, zoper katero ima državni tožilec zagotovljeno sodno varstvo. Pritožnica je to sodno varstvo tudi uveljavljala in s tožbo zoper ugotovitveno odločbo Vlade uspela.
ZPP člen 374, 374/2. ZPP-E člen 125, 125/3. ZUS-1 člen 22, 22/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nedovoljena revizija - vložitev predloga za dopustitev revizije - nedopuščena revizija
Drugi odstavek 374. člena ZPP, na katerem temelji izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, določa, da je revizija nedovoljena, če (med drugim) ni bila dopuščena. V obravnavani zadevi revizija ni bila dopuščena, saj pritožnici predloga za dopustitev revizije sploh nista vložili (in tega v pritožbi ne izpodbijata). Gre za pomanjkljivost, ki se nanaša na fazo postopka pred vložitvijo revizije, v kateri se na predlog stranke ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Revizija pritožnic je bila torej nedovoljena, ker za njeno vložitev ni bila izpolnjena procesna predpostavka.
dovoljenje za stalno prebivanje tujca - družinski član - fikcija umika - ustavitev postopka - vročitev pisanj - pomota pri vročitvi - tek roka - ugoditev pritožbi
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje sicer pravilno pritrdilo tožbenemu stališču, da vročitev poziva PIC ni bila pravilna. Vendar za sklepanje, da tožnik obravnavanega poziva na predložitev dokazil ni prejel, ne v izpodbijanem sklepu ne v tožbenih trditvah ni imelo podlage. Glede na tožbene navedbe bi zato sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, kdaj je bila vročitev na drug način opravljena in v nadaljevanju presoditi tožbene navedbe v okviru pogojev, ki morajo biti izpolnjeni, da je mogoče na podlagi tretjega odstavka 90. člena ZTuj-2 postopek ustaviti.
ZJF člen 77, 77/1, 77/3. ZUS-1 člen 36, 36/1-4, 36/1-6.
odpis dolga - akt poslovanja - upravno pravno razmerje - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Razmerje po 77. členu Zakona o javnih financah - ZJF (obravnava prošnje za odpis dolga) ni razmerje med organom in stranko v smislu upravnega razmerja oziroma odločanja upravnega organa o pravicah, pravnih koristih ali dolžnostih posameznika, pač pa razmerje med upnikom in dolžnikom, v katerem je dolžnikova obveznost znana in nesporna, upnik pa lahko, pod določenimi zakonskimi pogoji, privoli v spremenjen način izpolnitve ali celo v odpis dolga. Ne gre torej za upravno odločanje ampak za odločitev v okviru poslovanja (obligacijsko razmerje), to je izpolnitev ali neizpolnitev pravnomočno ugotovljene obveznosti do države (odločitev upnika, da odpusti dolg svojemu dolžniku).
ZUS-1 člen 17, 17/1. ZIN člen 24, 24/4, 28. ZUP člen 44, 135, 229, 246, 246/4.
inšpekcijski postopek - prijavitelj začetka inšpekcijskega postopka - položaj stranke v inšpekcijskem postopku - položaj stranskega udeleženca - vročitev odločbe - ustavitev inšpekcijskega postopka
Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku. V skladu s četrtim odstavkom 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru ima v postopku inšpektorja položaj stranke v postopku le zavezanec in da vlagatelj prijave tega položaja nima. Tako vlagatelj prijave v inšpekcijskem postopku ni stranka, vendar lahko uveljavlja položaj stranskega udeleženca, če izkaže svoj pravni interes, pri čemer samo zaradi tega, ker je vložil prijavo, še ne pridobi statusa stranskega udeleženca.
V pritožbi zatrjevani dejstvi, da je upravni organ pritožniku odločbi na njegovi dve zahtevi poslal in da ju je pritožnik osebno prevzel, samo po sebi ne pomenita, da mu je upravni organ s tem priznal položaj stranke oziroma stranskega udeleženca v upravnem postopku.
ZN člen 6, 10a. ZUS-1 člen 20, 20/3, 27, 27/1-2, 52.
imenovanje notarja - izbirna pravica ministra - pooblastila ministra - strokovna usposobljenost kandidata - strokovna komisija - ocena strokovne komisije - strokovna ocena - nedovoljena tožbena novota - nova dejstva ali novi dokazi - dvom o nepristranosti - ugoditev pritožbi
V postopku izbire in imenovanja notarja je pristojnost ministra (poleg preverjanja zakonitosti izbirnega postopka) na podlagi relevantnih določb ZN izbira, da med enako strokovno usposobljenimi (torej enako ocenjenimi) kandidati izbere tistega, ki ga prepriča v to, da mu podeli svoje zaupanje v najboljše opravljanje tega poklica.
Tako kot preizkus strokovne usposobljenosti z ustnim razgovorom, je tudi ovrednotenje listinske dokumentacije del ocene izbirne komisije, ki je v okviru presoje strokovne usposobljenosti obe kandidatki ocenila z enako oceno. To pomeni, da tožnica z ugovorom, da je strokovno bolj usposobljena kot stranka z interesom, po vsebini izpodbija strokovno oceno. Ocenjevanje kot strokovno opravilo in subjektivno vrednotenje znanja s strani članov komisije, pa po ustaljeni sodni praksi ni in ne more biti predmet spora v upravnem sporu zoper odločbo o imenovanju notarja, saj je tudi v teh primerih ocena izbirne komisije strokovne narave. Prav tako ponovno vrednotenje doseženih rezultatov strokovne usposobljenosti v smislu, da bi se do njih ponovno moralo opredeliti tudi ministrstvo za pravosodje (kar je v tem upravnem sporu tožeča stranka očitala toženki) ne bi bilo ne primerno (saj to sodi v okvir presoje strokovne komisije), niti potrebno (saj je bila listinska dokumentacija že presojena s strani izbirne komisije)
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00028030
ZPP člen 367a, 373, 373/2, 336, 374, 374/1, 383. ZPP-E člen 122. ZUS-1 člen 22, 22/1. URS člen 23, 120, 120/3.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do sodnega varstva
Vrhovno sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi v upravnem sporu moralo drugače razlagati določbo 383. člena ZPP, ki v povezavi s 336. členom ZPP izključuje vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev.
V upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta je treba zagotoviti pravico do pritožbe le, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Že v tem pritožbenem postopku pa pritožnik (enako kot v pravdi) glede na 336. člen ZPP nima priložnosti dopolnjevati pritožbe. Če te možnosti ni in zato tudi ni načelne dolžnosti sodišča k pozivanju na odpravo pomanjkljivosti, je toliko manj razumno pričakovanje, da bi taka dolžnost morala obstajati v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom.
ZTuj-2 člen 37, 37/1, 37/4, 55, 55/1-6. ZUS-1 člen 27, 27/2. URS člen 3, 23.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - podaljšanje dovoljenja - prekršek - domneva nepodrejanja pravnemu redu - nedoločen pravni pojem - razlaga nedoločnega pravnega pojma - upravno pravo - sodni nadzor - obseg sodne presoje - načelo delitve oblasti - upoštevanje vseh okoliščin primera - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Ne po gramatikalni, ne po teleološki razlagi nedoločenega pravnega pojma "da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije" ni mogoče razlagati tako, da bi omogočal ob več različnih okoliščinah, ki jih je mogoče ugotoviti ob dalj časa trajajočem bivanju tujca v Republiki Sloveniji, upoštevanje zgolj ene same okoliščine kot temelja odločitve (torej ene pravnomočne odločbe o prekršku).
procesna predpostavka za tožbo - pravni interes za tožbo - izboljšanje pravnega položaja - odstranitev objektov - gradbeno dovoljenje za odstranitev objekta - nov zakon
Gradbeni zakon (GZ), veljaven v času odločanja, ne zahteva gradbenega dovoljenja za odstranitev objektov, ampak se ta lahko izvede na podlagi prijave začetka gradnje.1 Izdano in za tožnika sporno gradbeno dovoljenje tako v času odločanja sodišča prve stopnje ni bilo več pogoj in podlaga za odstranitev objektov. Za to, da investitor odstrani objekte, spornega gradbenega dovoljenja ne potrebuje več. Odločanje o zakonitosti tega dovoljenja tako v ničemer ne spremeni pritožnikovega pravnega položaja. Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji spornega dovoljenja sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj sporno dovoljenje ni več pogoj oziroma podlaga za odstranitev objektov. To hkrati pomeni, da pritožnik za obravnavani postopek nima več pravnega interesa, saj vsebinska izvedba tega postopka, ki ga je začel s tožbo, očitno ne bi privedla k spremembi njegovega pravnega položaja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - priznani status subsidiarne oblike zaščite - dejanje preganjanja - prosilčeva starost - mladoletnik brez spremstva - prosilec iz Afganistana - oblikovanje izreka
Pravica do mednarodne zaščite je ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1), odločitev, da se prizna status subsidiarne zaščite, ne more pomeniti drugega, kot da je bilo zavrnjeno, kar je prosilec več ali drugače zahteval (status begunca).
Da lahko stranka uresniči svojo pravico izpodbijanja pravilnosti dejstev, ki izhajajo iz vročilnice - javne listine (oziroma sporočila o prispelem pismu), ji mora biti ta možnost v sodnem postopku ustrezno zagotovljena. Ker Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku ni tisto sodišče, ki bi se po svoji funkciji prvič ukvarjalo z vprašanji procesnega dejanskega stanja (iudex facti), je treba stranki vselej omogočiti, da to možnost uveljavi pred Upravnim sodiščem kot sodiščem prve stopnje. Če je torej po presoji sodišča mogoče tožbo kot prepozno zavreči, iz okoliščin primera (npr. iz vsebine tožbe) pa ne izhaja, da bi se stranka zavedala, da je njena tožba glede na sodišču predložene listine (vročilnico itd.) lahko prepozna, jo je treba v okviru materialnega procesnega vodstva s tem seznaniti in ji dati možnost, da poda ustrezne navedbe in predlaga morebitne dokaze. Šele na podlagi izvedbe takih dokazov in njihove presoje v konkretnem primeru pred predsednikom senata pa je možen sklep o procesnem dejanskem stanju, na podlagi katerega sodišče odloči o nepravočasnosti tožbe. V praksi je taka presoja lahko zelo hitra in enostavna, obrazložitev o tem pa ustrezno kratka.
začasna odredba - predhodni preizkus tožbe - procesne predpostavke - zavrženje tožbe in začasne odredbe - posebna pritožba ni dovoljena - zavrženje pritožbe
Nujna posledica odvisnosti instituta začasne odredbe od procesne usode tožbe je, da lahko tožnik doseže obravnavo predlaganega ukrepa samo, če mu to uspe glede tožbe. Že po naravi stvari je zato v primeru hkratnega zavrženja tožbe in zahteve za začasno odredbo izključeno samostojno izpodbijanje odločitve o začasni odredbi. Tožnik jo more in mora napasti le v pritožbi zoper sklep o tožbi, saj so razlogi o dopustnosti tožbe tudi razlogi, s katerimi utemeljuje upravičenje do vsebinske obravnave predlagane začasne odredbe. To pa po naravi stvari izključuje uporabo določbe šestega odstavka 32. člena ZUS-1.
ZUS-1 v 82. členu določa, da se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. V 32. členu ZUS-1 je predvidena posebna pritožba le zoper sklep z vsebinsko presojeno zahtevo za začasno odredbo. To pomeni, da posebna pritožba zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe zaradi zavržene tožbe ni dovoljena.
URS člen 22. ZPP člen 279, 339,339/2-8. ZZVZZ člen 64.
zavrženje tožbe - izpolnjevanje procesnih predpostavk - vročitev tožbe v odgovor toženi stranki - ne vročitev odgovora na tožbo - načelo kontraditktornosti - enako varstvo pravic v postopku - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi
Načelo kontradiktornosti terja, da se v postopku vsaki stranki da možnost, da predstavi svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora in da se izjavi o navedbah nasprotne stranke. Pogoji, pod katerimi lahko uresniči to možnost, je ne smejo postavljati v neenakopraven položaj v razmerju do druge stranke. To pomeni, da mora imeti stranka možnost, da se izjavi glede navedb nasprotne stranke, ki so pomembna za odločitev sodišča (v konkretnem primeru glede nedopustnosti tožbe zaradi zagotovljenega drugega sodnega varstva). Predpostavka pa je, da je stranka s temi navedbami seznanjena, kar vzpostavlja dolžnost sodišča, da jo seznani z vlogami, v katerih so tovrstne navedbe. Tako mora sodišče tudi v upravnem sporu odgovor na tožbo vročiti tožeči stranki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00027975
ZMZ-1 člen 20, 23, 26, 27, 49, 49/1-3. ZPP člen 8.
mednarodna zaščita - priznan status begunca - preganjanje zaradi veroizpovedi - sprememba veroizpovedi - odločanje v sporu polne jurisdikcije - opravljena glavna obravnava - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - dokazna ocena sodišča - prepričljiva dokazna ocena
Pritožnica sodišču ne očita pomanjkljive obrazložitve presoje oziroma s tem povezanih procesnih kršitev, pač pa poudarja, da se ne strinja z posameznimi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo drugačno dokazno oceno in s tem drugače ugotovilo dejansko stanje glede tožnikove verodostojnosti oziroma pristnosti njegove spremembe vere. Izraža torej nestrinjanje s tako (drugače) ugotovljenim dejanskim stanjem. S temi pritožbenimi ugovori torej uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1). V zvezi z izpodbijanjem ugotovljenega dejanskega stanja pa pritožnica ni predlagala izvedbe novih ali že predloženih dokazov, ki bi terjali presojo Vrhovnega sodišča.
ZUS-1 člen 2, 3, 36, 36/1-4. ZKP člen 92, 92/2-7, 93. ZBPP člen 34, 34/4, 40, 40/6.
nagrada in potrebni izdatki zagovornika - odvetnik postavljen po uradni dolžnosti - poseben sklep o stroških - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - drugo učinkovito sodno varstvo
O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom. Sodno varstvo zoper (posebni) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je torej urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč, v obravnavani zadevi sodnice posameznice (in izvenrazpravnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
Sprejeto stališče hkrati pomeni, da je bilo pritožniku zagotovljeno sodno varstvo njegovega pravnega položaja v kazenskem postopku, zato dodatno (ponovno) sodno varstvo v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 v tem primeru ne bi bilo potrebno.