imenovanje notarja - pogoji za imenovanje notarja - neizpolnjevanje razpisnih pogojev - delovne izkušnje - datum vložitve prijave - datum imenovanja - zavrnitev pritožbe
Kandidat mora izpolnjevati razpisne pogoje že ob prijavi, ki jo je mogoče vložiti vse do poteka razpisnega roka, ne pa šele v izbirnem postopku ali celo z dnem izbire oziroma imenovanja na notarsko mesto. Izbirni postopek je namreč namenjen preverjanju strokovne usposobljenosti kandidatov, ki so izpolnili razpisne pogoje, ponovno se preveri le še pogoj zaupanja vrednega kandidata. Navedeni pogoj je zato tudi edini iz 8. člena ZN, pri katerem se upošteva morebitna kasnejša sprememba okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev o njegovem izpolnjevanju.
URS člen 23, 33. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 76, 82, 82/2.
denacionalizacija nepremičnin - odpravljena odločba, izpodbijana s tožbo - pravni interes za tožbo - pravica do učinkovitega sodnega varstva - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o denacionalizaciji iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, saj je bila navedena odločba odpravljena in vrnjena toženki v ponoven postopek, kar med strankami ni sporno. Pritožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00042595
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 22, 82, 82/1. ZPP člen 166, 365, 365-1.
stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - pravica do sodnega varstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je pritožnica vložila pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, obravnavana pritožba ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00042577
ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 6b, 6b/1. ZUS-1 člen 24, 28, 34, 34/2. URS člen 23.
plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse - nepravočasno plačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe - zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Navedbe o pritožnikovem zdravstvenem stanju v pritožbi in njegovem vplivu na zamudo pri plačilu dolgovane sodne takse je mogoče razumeti po vsebini tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Čeprav ta v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo v obravnavo kot pritožbo, ni izrecno predlagana, je ni mogoče izključiti niti na podlagi pritožnikovega predloga odločitve, saj predlaga, naj se postopek ne ustavi, ker je bila sodna taksa plačana pravočasno.
Pritožnik s sklicevanjem na zdravstveno stanje ne more uspeti s pritožbo, lahko pa vpliva na ustavljeni postopek ugoditev predlagani vrnitvi v prejšnje stanje. Ali je tak predlog, ki je bil dan v isti vlogi kot pritožba, pravočasen in utemeljen, mora v nadaljevanju presoditi sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - UPRAVNI SPOR
VS00042006
ZPP člen 78, 80, 343, 343/4. ZGD-1 člen 32, 515, 515/1.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - postulacijska sposobnost za pritožbo - pooblastilo za zastopanje družbe - zastopanje družbe po zakonitih zastopnikih - zakoniti zastopnik pravne osebe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
V skladu z 80. členom ZPP sodišče po uradni dolžnosti pazi, da stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. Vrhovno sodišče je tako po vpogledu v podatke AJPES ugotovilo, da obravnavane pritožbe ni vložil pritožnikov zakoniti zastopnik.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima. Taka pritožba ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZEKom-1 člen 57, 57/2, 57/2-5.
dodelitev radijske frekvence - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence - območje pokrivanja - izdaja začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - načelo kontradiktornosti - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
S tem, ko prvostopenjsko sodišče tožniku pošlje v vednost odgovor toženke skupaj s sklepom, je zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe.
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Celo če bi pritožnik izkazal zatrjevano materialno škodo, pa v pritožbi ne nasprotuje stališču izpodbijanega sklepa, da je taka škoda po ustaljeni sodni praksi popravljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041427
URS člen 22, 22/2. ZPP člen 86, 86/4, 108, 108/4, 226, 336. ZOdv člen 1, 2a, 30, 30/2, 31, 31/2, 34a.
zavrženje vloge - pritožba tujega odvetnika - postulacijska sposobnost za pritožbo - listina v tujem jeziku - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pomanjkanje postulacijske sposobnosti
Tako kot velja za domače odvetnike, da pridobijo pravico opravljati odvetniški poklic z vpisom v imenik odvetnikov, velja tudi za tuje odvetnike, da pridobijo pravico do opravljanja odvetniškega poklica v Republiki Sloveniji z vpisom v imenik tujih odvetnikov.
ZOdv posebej določa pogoje za odvetnike iz drugih držav, ki so članice Evropske unije, ter posebej za odvetnike iz drugih držav, ki niso članice Evropske unije. Pri slednjih zahteva tudi izpolnjen pogoj dejanske vzajemnosti. Za tuje odvetnike, ki imajo pravico opravljati odvetniški poklic v državah, ki niso članice Evropske unije, so tako določeni enaki pogoji kot za odvetnike v novem 34. a členu, z dodatnim pogojem dejanske vzajemnosti.
Tožnik ni izkazal obstoja predpostavk, ki jih določa ZOdv za zastopanje tujih odvetnikov pred sodišči v Republiki Sloveniji, zato Vrhovno sodišče ni moglo zaključiti, da je pritožbo vložil tožnik kot odvetnik.
KMETIJSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041428
URS člen 22, 23. ZUS-1 člen 4, 5, 5/1, 25, 28, 30, 33, 36, 36/1, 36/1-4, 36/2. ZKZ člen 24, 24/5. ZUP člen 274, 274/2, 275, 275/1, 276, 276/1, 277, 277/2.
razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen - dovoljenost upravnega spora - preizkus procesnih predpostavk za tožbo - zavrženje tožbe - akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu - konec postopka odločanja - odločba upravnega organa ni dokončna - zavrnitev pritožbe
Z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, je bila razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bi moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmetijske organizacije odločiti ponovno. Zoper novi akt bi imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bi bilo odločeno o pritožbi, če bi bili izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bi bilo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o statusu kmetijske organizacije. Zahtevek glede statusa kmetijske organizacije bi namreč s tem ostal nerešen in bi prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo. Na odločitev pa ne vpliva dejstvo, da je v obravnavani zadevi pritožnica kasneje med postopkom vlogo za priznanje statusa kmetijske organizacije umaknila in se s tem odpovedala izdaji odločbe ter uporabi nadaljnjih pravnih sredstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041429
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-1, 59/2-3, 59/3, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 64/5, 73, 73/1, 75, 75/4. ZPP člen 214, 214/2, 279a.
prošnja za mednarodno zaščito - priznanje statusa begunca - neprerekana dejstva - priznanje neprerekanih dejstev - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - ugoditev pritožbi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Na dolžnost sodišča razpisati glavno obravnavo nima vpliva procesna situacija, nastala po vložitvi tožbe s strankinim priznanjem dejstva, ki je bilo v tožbi opredeljeno kot zmotno ali sploh ne ugotovljeno. ZUS-1 namreč take (nadaljnje) izjeme od odločanja na glavni obravnavi ne določa. Še več, izrecno je zanikana z določbo 60. člena ZUS-1, saj odločanje na seji izključuje poseganje v dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, zaradi česar neizvedba glavne obravnave pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku.
Kaj drugega ne izhaja niti iz 214. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala (z izjemo, določeno v nadaljevanju stavka). Ta določba pomeni samo, da za priznano dejstvo ni treba izvesti dokazov, ki bi to dejstvo potrdili ali ovrgli, ne odpravlja pa dolžnosti sojenja na glavni obravnavi. Zato mora sodišče to, naknadno nastalo okoliščino nespornosti dejstva, s katerim dopolni ali spremeni dejansko podlago odločanja, ugotoviti na glavni obravnavi, ne pa na seji. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da v obravnavani zadevi ni soočeno s primerom odločanja brez glavne obravnave s soglasjem strank, ki se v skladu z 279. a členom ZPP lahko pisno odpovesta obravnavi (v tem primeru odločanje temelji le na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov).
Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče zgolj ponovilo okoliščine, ki jih je ugotovila pritožnica že v odločbi, in da je na istih, predhodno že ugotovljenih okoliščinah napravilo le drugačno subsumpcijo dejstev pod pravni pojem učinkovite zaščite (pred preganjanjem nedržavnih subjektov), bi te okoliščine lahko ugotovilo le po izvedbi dokazov (poročil o stanju v izvorni državi) na glavni obravnavi. V tem primeru bi pritožnica lahko izpostavila to, kar sedaj uveljavlja v pritožbi, in sicer da se sodišče sklicuje na poročila, ki niso najbolj zanesljiva oziroma objektivna in tudi izvor podatkov ni popolnoma jasen (npr. članek BBC), ter da je tožnica takoj po tretjem napadu zapustila državo in da tudi od vložitve zasebne tožbe glede prvega napada ni minilo toliko časa, da bi lahko trdila, da do pregona ni prišlo.
ZPP člen 367, 367a, 367b, 374, 374/1. ZPP-E člen 125, 125/3.
direktna revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - zavrnitev pritožbe
Ker direktna revizija brez predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije, kateremu bi bilo (vsaj delno) ugodeno, ni dovoljena, je Upravno sodišče tako revizijo pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040312
ZBPP člen 30, 30/9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev postavljenega odvetnika - tožba v upravnem sporu - procesna predpostavka za tožbo - pravni interes za tožbo - izboljšanje pravnega položaja - akt, s katerim ni poseženo v tožnikove pravice - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper odločitev toženke o razrešitvi pritožnika kot izvajalca BPP za konkretnega upravičenca, pri čemer je pritožnik razrešitev predlagal sam. To pomeni, da si z izpodbijano tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je z izrekom odločbe organa BPP, ki jo želi izpodbijati, odločeno tako, kot je predlagal, obrazložitev upravne odločbe pa ne posega v pravice ali pravne koristi strank upravnega postopka.
Pritožnik sicer zatrjuje, da razlogi, s katerimi je toženka utemeljila odločitev o razrešitvi, posegajo v njegovo "odvetniško in psihično integriteto", vendar so te trditve zgolj pavšalne in ne izkazujejo posega v pravno varovan položaj. Ne v tožbi ne v pritožbi pritožnik ne zatrjuje niti, da bi ga toženka razrešila na taki pravni podlagi, da bi morala o tem obvestiti Odvetniško zbornico Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00040314
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 25. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZST-1 člen 10, 11, 34.
razlastitev - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - tožba v upravnem sporu - prepozno plačilo sodne takse - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi. Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.
Res je tožba v upravnem sporu tudi pravno sredstvo zoper odločitev upravnega organa, vendar ta pravna narava tožbe v upravnem sporu sama po sebi še ne utemeljuje pritožničinega očitka o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. Posledica neplačila sodne takse iz 105.a člena ZPP je predpisana za vsa pravna sredstva. Določitev sodne takse kot procesne predpostavke bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.
Za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave bi šlo, če bi zakonska ureditev brez razumnega razloga enake položaje uredila različno. Da bi bila pritožnica kot pravna oseba gospodarskega prava in stranka z interesom, ki je lokalna skupnost, glede obveznosti plačila sodnih taks v enakem položaju, pa pritožnica ne zatrjuje.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakonska ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, v nasprotju z načelom pravne države. Vse odločbe, ki so lahko predmet upravnega spora, so odločbe, s katerimi oblastveni organ nalaga obveznosti ali posega v pravice posameznikov oziroma pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato dejstvo, da je odločba o razlastitvi oblastveni ukrep, ki posega v tožnikovo lastninsko pravico, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti predpisane taksne obveznosti.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 4/1, 5, 5/3, 33, 33/1, 33/1-3, 33/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 180, 180a, 180a/2, 180a/4, 225, 225/5. URS člen 25, 157.
izdaja plačilnega naloga - nepravilna vročitev - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - tožba zaradi molka organa - tožba zoper dokončen upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v obravnavanem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti prekrškovne odločbe). Navedeno potrjuje tudi umestitev določb o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180. a člen) med določbe o dokazovanju z listinami.
Kljub temu da listina izkazuje neko dejstvo (konkretno nastop pravnomočnosti na določen datum), še vedno ne gre za upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, torej tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Iz določb ZUP namreč narava potrdil kot aktov oblastvenega odločanja ni razvidna, kar ima za posledico, da izdano potrdilo s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke in ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in katerih zakonitost se ob odsotnosti drugega sodnega varstva presoja v upravnem sporu (157. člen Ustave).
Za zahtevo po razveljavitvi obstoječih potrdil o pravnomočnosti v ZUP ni podlage, saj navedeni zakon ne pozna instituta razveljavitve potrdila (tovrstno odločanje se nanaša na odločbe) in ga ne ureja niti smiselno, npr. z določitvijo dolžnosti organa, da poleg potrdil o pravnomočnosti izdaja še potrdila o nepravnomočnosti odločb. Tudi sicer pritožnica ne trdi, da je zahtevala izdajo potrdil o nepravnomočnosti prekrškovnih odločb.
Ker potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje, mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev. Zato poseg v potrdilo o pravnomočnosti odločbe ni nujni pogoj za varstvo pravic ali obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi pritožnici ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, saj vročitev ni bila (pravilno) opravljena.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPDI člen 34. ZPP člen 87, 87/3, 346, 346/1.
pritožba - opravljen pravniški državni izpit - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZPDI ne določa, da se priznajo v tujini opravljeni izpiti oziroma izpiti, opravljeni v eni od drugih republik nekdanje SFRJ. V določbi 34. člena ZPDI je določeno le, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. To pomeni, da so s PDI izenačeni le pravosodni izpiti, opravljeni po določbah predhodnih predpisov, to je predpisov, ki so pred ZPDI urejali navedeno materijo (npr. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, Zakon o pravosodnem izpitu). Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.
Namen zahteve iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1 je zagotoviti, da stranko zastopa pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji, oziroma da ima to védenje stranka, če se udeležuje postopka brez pooblaščenca. Omenjeni pogoj je namreč treba razumeti tudi kot sredstvo za doseganje cilja (bolj) učinkovitega pravnega varstva interesov stranke na eni strani, na drugi pa za doseganje večje kakovosti sojenja in s tem razvoja prava v sodni praksi, kar je v interesu pravnega reda kot celote.
ODVETNIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039934
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22. ZUS-1 člen 23, 24, 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 103, 103/3. ZOdv člen 11, 11/2.
zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi za zamudo - opravičljiv razlog za zamudo - opravičljiv vzrok za zamudo - očitna pomota pooblaščenca - napaka odvetnika - zavrnitev pritožbe
Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00039889
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 135, 135/4, 237, 237/2, 237/2-7. ZIN člen 28, 32. ZVOP-1 člen 54, 55.
inšpekcijski postopek - postopek začet po uradni dolžnosti - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi postopka po uradni dolžnosti - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pravni interes je potreben tudi za izpodbijanje procesnih sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Navedena določba, na podlagi katere se v upravnem sporu lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta ustavljen, sicer pove, kateri akti, ki niso upravni akti iz 2. člena ZUS-1, se smejo izpodbijati v upravnem sporu, ne pa tudi, kdo ima za to pravni interes. Tega ima, kot pojasnjeno, le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj.
Pravnega interesa za vodenje tega upravnega spora ne more utemeljevati niti z morebitnim prekrškovnim postopkom, ne glede na to, ali bo v njem predmet ugotavljanja prekrškovne odgovornosti dejanje, ki je opredeljeno v obrazložitvi sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka. Zakonske določbe, ki bi vezala prekrškovni organ na dejansko stanje, ki je opisano v obrazložitvi procesnega sklepa, izdanega v upravnem postopku, namreč ni, niti pritožba tega ne trdi.
Ne iz določb ZVOP-1 ali ZIN ne izhaja – tega tudi pritožba ne zatrjuje –, da mora nadzorni organ v primeru, ko oceni, da niso več podane okoliščine, ki bi utemeljevale izrek inšpekcijskega ukrepa z namenom odprave ugotovljenih nepravilnosti oziroma z namenom preprečitve nadaljnjega izvajanja dejanj v nasprotju z zakonom, vseeno izdati odločbo, in sicer odločbo o ugotovljenih kršitvah zakona (čeprav te ne zahtevajo naložitve inšpekcijskih ukrepov).
določitev roka za prostovoljno vrnitev - tožba v upravnem sporu - odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - izvršljivost odločbe po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena, ker je v njej predlagal, da se odloži izvršitev odločbe, ki se ne izvršuje po določbah ZUP. Odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, ki jo v tej zadevi izrecno zahteva pritožnik tako po vsebini kot z navedbo pravne podlage, je mogoče izdati le, če se izpodbijani upravni akt prisilno izvršuje po določbah ZUP. Na ta način pa je mogoče izvršiti le tiste upravne akte, v katerih se zavezancu nalaga določena obveznost, kar v primeru nedenarne obveznosti pomeni, da mora ta nekaj storiti, dopustiti ali trpeti. Izpodbijana odločba ni takšen upravni akt, saj pritožniku kot tujcu zgolj določa tridesetdnevni rok za prostovoljno vrnitev in torej ne nalaga obveznosti, ki bi jih bilo mogoče prisilno izvršiti. Šele v primeru, če tujec države ne zapusti v roku določenem za prostovoljno vrnitev, izda nato policija v skladu z 69. členom Zakona o tujcih odločbo o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev, na podlagi katere (ko postane izvršljiva) se ga odstrani iz države. Policija torej odstrani tujca iz države šele po tem, ko postane izvršljiva odločba o vrnitvi brez roka za prostovoljno vrnitev in takšno odločbo je mogoče prisilno izvršiti, ne pa odločbe, s katero je tujcu določen le rok za prostovoljno vrnitev. Že iz tega razloga zahtevane odložitvene začasne odredbe ni mogoče izdati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039949
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 27, 27/1, 27/1-2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKUASP člen 54, 54/3, 56, 56/1. ZPP člen 73, 73/5.
določitev tarife za uporabo avtorskih del - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - dopustnost upravnega spora - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravni akt - pravica do neodvisnega in nepristranskega sojenja - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Ni ustavne zahteve (ki bi izhajala iz pravice do pravnega sredstva, 25. člen Ustave), da bi zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev morala biti zagotovljena takojšnja pritožba. Ustavno sodišče je namreč kot ustavno skladno ocenilo ureditev (petega odstavka 73. člena ZPP), da zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izločitev sodnika ni možna samostojna pritožba, temveč šele v okviru pritožbe zoper končno odločbo. To pomeni, da tudi ureditev ZKUASP ni neustavna že (zgolj) zato, ker ne predvideva samostojnega pravnega sredstva zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta.
Iz določb ZKUASP izhaja, da šele pravnomočna odločba Sveta postane del skupnega sporazuma (oziroma ga nadomešča, tretji odstavek 54. člena ZKUASP). To pomeni, da ima tožba v upravnem sporu (zoper končno odločbo) suspenzivni učinek, tako da je učinkovito pravno sredstvo tudi za uveljavljanje kršitev kot jih tožnik zatrjuje v obravnavanem primeru. Ustavno sodišče je namreč sprejelo stališče, da je mogoče upravni spor šteti kot "drugo pravno sredstvo" (v smislu 25. člen Ustave), če se z njim še vedno zagotavlja temeljni namen instančnosti, tj. da je to pravno sredstvo po svoji naravi enako učinkovito kot bi bila pritožba v upravnem postopku. Glede na navedeno ureditev 56. člena ZKUASP, ki ne zagotavlja samostojnega sodnega varstva zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev članov Sveta (temveč šele sodno varstvo v upravnem sporu zoper končno odločbo), ne pomeni nedopustnega posega v 25. člen Ustave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039933
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. URS člen 22. ZUS-1 člen 20, 20/1, 45, 45/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 236, 285, 339, 339/2, 339/2-8. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 20/3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prevod listine - odločanje na podlagi listine v tujem jeziku - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Glavna obravnava v upravnem sporu je namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi.
Po navedenem je treba pritožbi ugoditi že zato, ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo in odločilo o tožbi, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je po navedenem že zato podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave.
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje materialnega procesnega vodstva ni opravilo. To pomeni, da bi sodišče storilo kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, če bi bila njegova ocena o nesubstanciranosti dokaznih predlogov pravilna, saj bi bil pritožnik nezakonito prikrajšan za možnost obravnavanja tožbenih ugovorov pred sodiščem.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040298
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77. ZMZ-1 člen 89. ZMZ člen 88.
mednarodna zaščita - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - pomanjkanje pravnega interesa - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - domneva o umiku pravnega sredstva - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi tožnikove tožbe zoper izdano zavrnilno odločbo o prošnji. Tudi v tem primeru tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Okoliščina, ki jo zatrjuje pritožnik, da je azilni dom zapustil zaradi strahu pred odvzemom prostosti in morebitno deportacijo, ker je bil priča prihodu policije in prisilni odvedbi prosilca iz Eritreje, prošnja katerega je bila pravnomočno zavrnjena, pa ne pomeni, da pritožnikova zapustitev azilnega doma ni bila samovoljna. Tudi če se sprejme kot dokazano, da je zakonito ravnanje policije, ki je bilo usmerjeno zoper drugega prosilca iz Eritreje, povzročilo strah pri pritožniku pred lastno prisilno odstranitvijo, to očitno ni razlog, ki bi lahko opravičeval pritožnikovo trajno zapustitev azilnega doma. Tudi po navedbah samega pritožnika ta ni zapustil zgolj azilnega doma, temveč tudi Republiko Slovenijo.
Pritožnik pravnega interesa prav tako ne more utemeljiti z vsebinsko pomembnostjo tožbe, niti z zatrjevanim stikom s pooblaščenko, ki naj bi bil relevanten z vidika prakse Evropskega sodišča za človekove pravice. Ravno stik pritožnika s pooblaščenko je omogočal, da ga je slednja lahko opozorila na škodljive posledice trajne zapustitve azilnega doma, pa ga je pritožnik kljub temu samovoljno zapustil.