ZUS-1 člen 7, 22, 22/1, 22/2, 32/2, 32/3, 75, 75/1, 75/1-1, 80, 80/3, 80/3-2, 80/3-3. ZTuj-2 člen 64, 73, 73/2, 73/2-1, 73/2-3. ZPP člen 86, 86/4, 339, 339/2, 339/2-14.
dovolitev zadrževanja tujca - zavrnitev prošnje - predlog za izdajo začasne odredbe - pritožba zoper sklep o ugoditvi začasni odredi - standard obrazloženosti odločbe - vsebina predloga za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - učinkovitost sodnega varstva - odločba o vrnitvi tujca - opustitev vložitve pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji in torej zadržanje izvršitve te odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala le začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v obravnavanem upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spornega pravnega razmerja ni uredilo na način kot je predlagala tožnica, torej, da bi le odložilo njeno deportacijo, pač pa je tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako odločilo prek meja tistega, kar je zatrjevala in predlagala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe.
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca iz Republike Slovenije že sama po sebi škoda, ki bi bila upoštevana kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ter da naj bi bila ta škoda težko popravljiva že iz razloga, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja, kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, ker ne bi bil več na območju Republike Slovenije. Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je namreč treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Poleg tega bi se tožnica v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnila, razlogov proti temu v samem predlogu tožnica ne navaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045239
URS člen 14, 22, 25, 32, 34, 35. ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2. ZPP člen 343, 343/1.
pritožba zoper sklep - postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - zavrnitev pritožbe
Zakonska ureditev obveznega pravnega zastopanja v ZUS-1 je razumna, ker zagotavlja učinkovitost sodstva in ureja ravnanje strank v postopku pred sodiščem. Odločitev zakonodajalca, da je tudi v upravnem sporu mogoče za pooblaščenca izbirati le med odvetniki ali med osebami, ki imajo opravljen pravniški državni izpit, sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje, zato je zakonodajalec s to ureditvijo sledil ciljem, ki jih je mogoče označiti za splošni oziroma javni interes.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za dele območij urejanja CS 10/1 Tribuna, CS 10/2 Prule - Praprotnikova, CS 1/49 Vožarski pot, CS 10/6 Prule - KS in CT 56 Karlovška (2006) člen 23.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - sklep o priznanju statusa stranskega udeleženca - predlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - zavrženje predloga - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt zoper katerega je možen upravni spor - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom Vlade je bil postopek odločanja o izrednem pravnem sredstvu - pritožničini zahtevi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - končan, zato bi (seveda ob izpolnjevanju ostalih pogojev za tožbo) sodišče moralo vsebinsko odločiti o tožbi.
Ne glede na navedeno pa je pravilen zaključek Upravnega sodišča, da si pritožnica s tožbo v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more izboljšati in torej ne izkazuje pravnega interesa za njo. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja (v katerem je bil z odločbo MOP priznan tam navedenim osebam položaj stranskih udeležencev in zoper to odločbo je pritožnica vložila zahtevo za razveljavitev po nadzorstveni pravici) je pritožnica zasledovala cilj - izdajo uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje ji je bilo izdano, kar ni sporno, in torej tudi če bi s tožbo uspela in bi bil izpodbijani sklep o zavrženju zahteve za razveljavitev odločbe (s katero je bilo, kot že navedeno, med drugim odločeno, da se tam navedenim osebam v tem postopku izdaje uporabnega dovoljenja prizna status stranskih udeležencev) po nadzorstveni pravici odpravljen, to na (že izdano) uporabno dovoljenje ne bi vplivalo in s tem tudi ne na pravni položaj pritožnice.
UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00045733
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4, 77. ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 210. ZZVZZ člen 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-3, 2, 2/1, 2/1-36, 210, 210-3, 210/5, 210/5-4.
dopis tožene stranke - zavrženje tožbe - sodno varstvo v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - akt zoper katerega je možen upravni spor - odločanje o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja - recept za osebno rabo zdravnika - izdaja receptov za osebno rabo zdravnika - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - upravna zadeva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Pravila OZZ kot podzakonski akt recepte za osebno rabo zdravnika uvrščajo med pravice, in glede na to, da Pravila OZZ podrobneje urejajo vrste in obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter pogoje in postopke za uresničevanje pravic (1. in 3. točka 1. člena Pravil OZZ), gre torej za pravico, ki je izvedena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Z izpodbijanim dopisom je bilo odločeno o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (ali je pritožnica upravičena do receptov za osebno rabo zdravniku je, kot rečeno, stvar meritorne presoje), zato je dopis šteti za akt iz 2. člena ZUS-1 in je tožena stranka o pritožničini pravici odločala (oz. bi morala) po pravilih splošnega upravnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00045236
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 1, 6, 6/1. URS člen 18. ZMZ-1 člen 27, 27/1, 36, 36/1. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3, 31, 31/1, 33, 33/2, 33/2-4, 66. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4, 285, 286b, 287, 287/2.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - materialno procesno vodstvo - prosta presoja dokazov - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - prekluzija - prispevek - zavrnitev pritožbe
Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij, pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati.
Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno, da ta odstavek vključuje ustrezno sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP. Tudi SEU v svojih sodbah redno izpostavlja, da je sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP treba upoštevati pri razlagi 4. člena Listine.
Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine, kar je SEU izrecno potrdilo v zvezi s predajo prosilca za azil v okviru izvajanja dublinskega sistema. V združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011) je namreč poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Navedlo je, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti (točke od 86 do 94 in točka 106 sodbe). Iz sodbe še izhaja, da so primerni instrumenti za presojo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice, podatki, kot jih je navedlo ESČP, med njimi redna in skladna poročila nevladnih mednarodnih organizacij, iz katerih so razvidne dejanske težave v namembni državi (izrecno 90. in 91. točka sodbe).
Ker se načelo nevračanja nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znana ali bi jim morala biti znana. Tak način presoje velja tudi v primerih, če je bil ukrep izvršen, saj v okviru obravnavanega načela država odgovarja za to, da je posameznika izpostavila predvidljivemu tveganju nedopustnega ravnanja. To je odraz absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP, zaradi katere njeno uresničevanje ne more biti prepuščeno naključju. Država je zato dolžna upoštevati in ocenjevati tudi tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba EKČP. Iz tega pa izhaja, da svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi.
Po navedenem odgovornost države obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da kršitve prepovedi načela nevračanja ne more biti, ker tožnik na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
URS člen 157. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 77. ZStk člen 1, 1/1, 3, 3/1, 6. ZKolP člen 18, 18/1, 19, 19/1.
sindikat - stavkovni sporazum - plačni razred - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - dopustnost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - kršitev kontradiktornosti postopka - odprava bistvene kršitve postopka - zavrnitev pritožbe
Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank.
Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki.
Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem sporazumu delovala v vlogi delodajalke oziroma njenega predstavnika in ne kot oblastni organ. To ima za posledico, da niti izpodbijanega sklepa ni mogoče obravnavati kot odločitve vlade v izvrševanju njene upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru njenih delovnopravnih upravičenj – kot ugotovitev delodajalke (ene od strank sporazuma), da zaradi rezultatov analize ni izpolnjen pogoj za njeno nadaljno aktivnost po sporazumu, to je s pripravo predloga aneksa h kolektivni pogodbi.
GZ člen 57, 57/3, 58, 106, 106, 106/5, 125, 125/4, 126. ZVO-1 člen 61, 61/8, 62, 153, 153/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranskega udeleženca - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija - procesna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Integralni postopek je zakonodajalec v GZ vključil zaradi odprave pomanjkljivosti pri implementaciji Direktive o presoji vplivov na okolje. V zvezi s tem je namreč Evropska komisija Republiko Slovenijo opozorila, da pojem soglasja za izvedbo projekta iz navedene direktive, ki je v ZVO-1 opredeljeno kot okoljevarstveno soglasje, ni ustrezno prenesen in bi moral vključevati tudi gradbeno dovoljenje, oziroma da mora odločitev, ki pomeni končno odobritev projekta v skladu z navedeno direktivo, predstavljati celovito odločitev. Zakonodajalec je zato v GZ združil pred tem ločena postopka, to je postopek okoljske presoje in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v en integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Tako izdano gradbeno dovoljenje pa poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsako gradbeno dovoljenje, vsebuje tudi okoljske ukrepe in pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter omilitvene ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, če so ti potrebni (tretji odstavek 57. člena GZ).
Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov in tistih, za katera je investitor že pred začetkom uporabe GZ pridobil okoljevarstveno soglasje oziroma začel s postopkom njegove pridobitve. Za primere ko je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (njegova veljavnost je pet let od pravnomočnosti odločbe), GZ v petem odstavku 106. člena določa, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi po določbah II. Poglavja četrtega dela tega zakona (to so določbe od 35. do vključno 48. člena GZ). Postopek se torej ne vodi po pravilih integralnega postopka, ampak kot "klasičen" postopek izdaje gradbenega dovoljenja, zato zanj ne velja določba 58. člena GZ, ki nevladnim organizacijam daje aktivno legitimacijo za tožbo, čeprav v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso imele položaja stranke ali stanske udeleženke.
Za postopke izdaje gradbenega dovoljenja, za katere je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (in se ne vodijo kot integralni postopek), pa GZ v četrtem odstavku 125. člena še vedno določa uporabo 62. člena ZVO-1. Po tej določbi mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, za tiste posege v okolje, za katere je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, pred izdajo gradbenega dovoljenja zaprositi ministrstvo (oziroma ARSO, ki opravlja te naloge za ministrstvo), da potrdi skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, o čemer ministrstvo (oziroma ARSO) izda ustrezen sklep.
Ker je bilo okoljevarstveno soglasje izdano že v letu 2015, se glede pritožnikova aktivna legitimacija za vložitev tožbe ne presoja po 58. členu GZ, ampak po prvem odstavku 17. člena ZUS-1.
ZNISESČP člen 7, 7/3, 7/4, 13, 13/1, 13/1-3, 13/3, 14, 14/3, 16, 16/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 213, 213/1.
verifikacija stare devizne vloge - zavrženje tožbe kot preuranjene - informativni izračun - ugovor zoper informativni izračun - vsebina izreka - odločitev o celotnem tožbenem zahtevku - ugoditev pritožbi
Tožena stranka v izrek odločbe, ki jo izda na podlagi ugovora, navede le znesek, ki je podlaga za izvršitev izplačila. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapiše zneska, izplačila katerega upravičenec ne more uveljavljati. Taka posebna zakonska ureditev odločanja o verifikaciji neizplačanih starih deviznih vlog (na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožena stranka) torej ne omogoča stališča, da tožena stranka ni odločila o delu zahtevka zgolj zato, ker odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni izrecno zapisala v izreku.
laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede pritožnikovega predloga za "dodelitev osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom," s čimer smiselno predlaga dodelitev brezplačne pravne pomoči (ki ga je vložil hkrati s to pritožbo), Vrhovno sodišče dodaja, da z njim pritožnik ne more sanirati pomanjkanja postulacijske sposobnosti za že vloženo pritožbo, tudi če bi mu bila brezplačna pravna pomoč naknadno odobrena.
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
URS člen 2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/2, 79a, 79a/2, 79a/5.
zahteva za oceno ustavnosti - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - pravica do pritožbe - pristojnost upravnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 9/18 – popr. in 62/19 – odl. US).
ZUS-1 člen 2, 2/2, 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZBPP člen 42.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - odvetniški stroški - izdaja sklepa o stroških - dopis organa - ni upravni akt - tožba, vložena zaradi molka organa - zavrženje tožbe kot preuranjene - zavrnitev pritožbe
Dopisa organa za brezplačno pravno pomoč, ki ni bil izdan v predpisanem postopku in nima obveznih sestavin upravne odločbe, ni mogoče šteti za konkretni posamični akt, ki bi neposredno povzročil spremembo pravnega položaja pritožnice, ampak je takšno spremembo mogoče doseči le na podlagi izdanega upravnega akta.
Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe zaradi molka organa, je v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 (kadar gre za enostopenjski postopek, kakršen je obravnavani primer) določen tudi izkazan tožnikov poziv temu organu, naj izda odločbo. Glede na jasne zakonske zahteve je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sicer pritožnica poziv poslala z navadno pošto, vendar da "tožnici kot stranki v postopku ni treba upravnega organa še dodatno opozarjati na izdajo odločbe." Le s sklicevanjem na to, da je poziv poslala z navadno pošto, s čimer ni izkazala, da je organ ta dopis dejansko prejel (ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotno ne izhaja niti iz upravnega spisa, v pritožbi ne ugovarja), pritožnica ni izkazala, da je pozvala organ za brezplačno pravno pomoč, naj izda odločbo, za katero meni, da bi jo moral izdati.
V obravnavanem primeru tako ni bil podan procesni pogoj za vložitev tožbe zaradi molka organa, kar pomeni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči kot prezgodaj vloženo.
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - procesno vodstvo - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Tudi po presoji vrhovnega sodišča gre pri uveljavljanih izločitvenih razlogih za odločanje izločevane sodnice oziroma senata v postopku v okviru procesnega vodstva in če se pritožnica s posameznimi odločitvami ne strinja, jim lahko ugovarja v okviru ustreznih pravnih sredstev. Tudi očitki glede (ne)komunikacije, ki niti niso utemeljeni na kakšnih konkretnih razlogih, ne kažejo na sodničino pristranskost.
URS člen 29, 155. ZDavP-2 člen 68, 68/3, 68/5, 68a, 68a/4. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZUstS člen 58.
odložitvena začasna odredba - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - odločba Ustavnega sodišča - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe - davčna izvršba - poseg v premoženje - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - trditveno in dokazno breme - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Poseg v človekove pravice v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča lahko pomeni težko popravljivo škodo samo po sebi, ki pa mora biti kot taka ustrezno zatrjevana in izkazana. Izvrševanje odločbe, ki bi očitno povzročilo poseg v tožnikove človekove pravice, kar bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske določbe, na kateri bi taka odločba temeljila, bi z vidika spoštovanja obveznosti odločb Ustavnega sodišča imelo za posledico vzdrževanje z Ustavo ugotovljenega neskladnega stanja, kar že samo pomeni protiustavno in s tem škodljivo posledico, ki je podlaga za začasno zadržanje akta po določbah ZUstS. V tem primeru bi torej učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic narekovalo, da se izvršitev odmerne odločbe zadrži.
V okoliščinah obravnavanega primera izvrševanje odmerne odločbe, izdane na podlagi 68.a člena ZDavP-2, do ustavno dopustne višine ne pomeni posega v človekove pravice, pred katerim je pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča treba varovati v okviru 32. člena ZUS-1. Ne gre namreč za situacijo, ko bi davčna izvršba sama po sebi pomenila poseg v ustavno varovano človekovo pravico in vrednote spoštovanja sodnih odločb kot temelja pravne države. Trditveno in dokazno breme o tem, katera bi bila po odločbi Ustavnega sodišča najvišja dopustna stopnja obdavčitve in s tem meja zneska, ki bi ga bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča dopustno izvrševati, je na pritožniku. Ta pa tega ni ne navedel ne izkazal v postopku izdaje začasne odredbe. Trditev, da bo toženka lahko nadaljevala z izvrševanjem odločbe, saj se sklepi o izvršbi glasijo na celoten znesek po odmerni odločbi, pa pomeni hipotetično bodoče dejstvo, s čimer ni mogoče utemeljiti nastanka težko popravljive škode. Glede na že izterjani znesek pritožnik torej ni konkretizirano pojasnil, zakaj naj bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do nezakonitosti sporne odmerne odločbe z vidika odločitve Ustavnega sodišča, neučinkovito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00044934
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 27, 29, 31. ZPP člen 8, 212. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4.
zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - verodostojnost prosilca - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - trditveno in dokazno breme - izključitev - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti.
Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Čeprav bi glede na potek tega upravnega spora (tožnik je v tožbi predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije; opravljena je bila glavna obravnava) pritožnica mogla pričakovati tudi možnost, da sodišče prve stopnje odloči v sporu polne jurisdikcije, pa teh okoliščin za zavrnitev priznanja statusa begunca pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala, kar pomeni, da v zvezi s tem svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Takih okoliščin pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
V obravnavanem primeru gre le za mnenje, ki ga je RSK za fizioterapijo izdal kot odgovor na pritožnikove dopise, in ne pomeni oblastvenega posega v pritožnikov pravni položaj, čeprav se pritožnik z njim ne strinja. Delovanje RSK za fizioterapijo niti z vidika splošne opredelitve njegovih nalog in pristojnosti niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza tem značilnostim oblastvenega delovanja. RSK za fizioterapijo je res organ, organiziran v okviru Ministrstva za zdravje, vendar je v 74. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) opredeljen kot strokovni organ, katerega naloga je oblikovanje strokovnih doktrin. V tem okviru je torej njegovo mnenje lahko le opravilo strokovne narave in nima značaja oblastnega odločanja v posamični zadevi. Zato sodišče v upravnem sporu ni in ne more biti pristojno vsebinsko nadzirati, spreminjati ali nadomeščati njegovih mnenj.
Tudi če je RSK za fizioterapijo na kakšni drugi podlagi (npr. na podlagi pooblastila ministra) pristojen za odločanje o vlogah fizioterapevtov za vpis v seznam, dobi naravo oblastvene odločitve le odločitev o konkretni vlogi. Sodno varstvo zoper odločitev tega organa, da se imenovani fizioterapevtki ne vpišeta v seznam, bi lahko uveljavljali kvečjemu ti fizioterapevtki sami. Pravilnost stališča, da pritožničino potrdilo ne izkazuje izpolnjevanja pogojev za vpis na seznam, je torej lahko predmet pravnih sredstev zoper konkretno odločitev. Vendar o tem ni bilo odločeno z izpodbijanim mnenjem. Že zato s tožbo zoper to mnenje ni mogoče zahtevati ugotovitve nezakonitosti aktov, ki so bili izdani v drugih postopkih.
Ne kaže enačiti vprašanja izvrševanja oblasti z izvajanjem javnih nalog oziroma nalog v javnem interesu. Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese temu odločanju ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti tej osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke.
Iz vsebine izpodbijanega mnenja ne izhaja, da bi šlo za akt, izdan v postopku potrjevanja oziroma ugotavljanja ustreznosti programov izobraževanja in usposabljanja za poklic fizioterapevta, tega tudi pritožnik ne zatrjuje.
vloga, vložena v tujem jeziku - nepopolna in nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev vloge - sklep o zavrženju vloge - laična pritožba - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe
Pritožba je kljub več pozivom oziroma sklepom Upravnega sodišča sestavljena v tujem jeziku. Pritožnik je bil v izpodbijanem sklepu izrecno poučen o posledicah, če vložena pritožba ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Kljub navedenemu ni priložil prevoda v slovenskem jeziku.
Ker je pritožba nepopolna, saj je sestavljena v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, prav tako pa ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00043279
ZUP člen 86, 87, 87/1, 92, 92/2. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 85. Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve (2007) člen 20, 20/2.
zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje tožbe kot prepozne - pravilnost vročitve - osebna vročitev - vročanje naslovniku v tujini - mednarodna povratnica - zavrnitev pritožbe
Vročanje po določbah ZUP se opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini potrebno uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Takšno je tudi stališče pravne teorije, ki poudarja, da je edini odstop od vročanja po ZUP mogoč in hkrati nujen, kadar organi vročajo dokumente neposredno naslovnikom v tujino, saj vročevalci zunaj Republike Slovenije niso zavezani ravnati po določbah ZUP. Zato se določba, ki dovoljuje vročanje neposredno osebi v tujino, lahko izvaja samo tako, da se dokument skladno s poštnimi predpisi opremi s takoimenovano mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR).
NEPRAVDNO PRAVO - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044268
URS člen 15, 15/4, 19, 23, 51, 51/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 66. ZDZdr člen 31, 31/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - omejitev gibanja tujcu - prisilna hospitalizacija - zatrjevanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1.
Pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdnim) sodiščem zagotovljeno uveljavljanje istih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave namreč ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00043561
ZUS-1 člen 65, 65/1.
mednarodna zaščita - prosilec iz Sirije - priznana subsidiarna zaščita - odprava upravnega akta in meritorna odločitev o stvari - priznanje statusa begunca - izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa - preganjanje prosilca v izvorni državi - sporno dejansko stanje - zavrnitev pritožbe
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogom preganjanja štelo za bistveno, kako bi tožnika dojemala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Zanjo bi bil sumljiv že zato, ker prihaja z območij, ki so za režim kritična, saj je na podlagi poročil UNHCR in EASO razvidno, da različne strani v konfliktu osebam (vključno s civilisti) že na podlagi fizične navzočnosti na določenem področju pripišejo določeno politično prepričanje.
Glede na navedeno za odločitev niti ni bistvena pritožbena navedba, da na podlagi tožnikovih nasprotujočih izjav ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da nasprotuje sirski oblasti. Ni namreč pomembno njegovo dejansko nasprotovanje režimu, ampak to, kaj mu ta pripisuje.
URS člen 22, 23, 25. ZUS-1 člen 2, 4, 5, 5/1, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 274, 274/1, 274/1-3, 274/2.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - gradbeno dovoljenje - razveljavitev dovoljenja po nadzorstveni pravici - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - aktivna legitimacija - stranka v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zoper upravne akte (torej tudi akt, s katerim je odločba razveljavljena po nadzorstveni pravici) ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitev človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta.
Odločitev o zavrženju tožbe iz razloga, ker pritožnici nista bili stranki v postopku izdaje upravnega akta, čemur pritožnici ne ugovarjata, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna.
Namen pravnih sredstev ni odprava izpodbijane odločbe zaradi odprave same po sebi (per se). Pravna sredstva so namenjena varstvu pravic in pravnih koristi strank postopka. V obravnavani zadevi pritožnici navajata, da želita doseči varstvo služnosti. Učinkovito varstvo služnostne pravice pa imata zagotovljeno (predvsem) v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, zgolj to, da te možnosti morda nista izkoristili, pa jima ne daje možnosti tožbe po 4. členu ZUS-1.