ZPPreb-1 člen 16. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 135, 135/4.
začasno prebivališče - ugotavljanje dejanskega prebivališča - po uradni dolžnosti začet postopek - sklep o ustavitvi postopka - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni pravnega interesa - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrnitev pritožbe
Če se postopek začne oziroma vodi po uradni dolžnosti, stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje sklepa o ustavitvi postopka, saj ustavitev postopka pomeni, da se pravna situacija zanjo ne bo spremenila in s tem torej ne bo poseženo v njen pravni položaj.
DAVKI - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00038407
ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 2. ZDavP-2 člen 404. ZGO-1 člen 218c, 218č.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - vodenje evidence - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravna zadeva - podlaga za odmero nadomestila - davčni postopek - davčna odmerna odločba - zavrnitev pritožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt
Ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje davčnega zavezanca, pa se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa tožene stranke, izdano na podlagi ZDavP-2. To pa pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Podatki iz uradnih evidenc občine vzpostavljajo eno od podlag za davčni organ, da odmeri NUSZ, vendar pa lahko tudi stranka dokazuje tej evidenci nasprotna dejstva, ki jih presodi davčni organ po načelu proste presoje dokazov. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so torej (lahko) predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo tožene stranke.
Vodenje evidence v upravnem delovanju občinskega organa predstavlja opravljanje materialnega dejanja, organizacijsko opravilo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - UPRAVNI SPOR
VS00038384
Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES člen 14, 34. ZTFI člen 517, 517/1. ZUS-1 člen 32, 32/2, 75, 75/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ukrep agencije za trg vrednostnih papirjev - zloraba trga finančnih instrumentov - odložitvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - kontradiktornost postopka - dokazni standard - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - zelo hude posledice niso izkazane.
Hipotetične posledice za utemeljitev začasne odredbe ne zadoščajo, saj mora biti škoda resna in neposredna.
BANČNO JAVNO PRAVO - PRAVO VREDNOSTNIH PAPIRJEV - TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV - UPRAVNI SPOR
VS00038408
ZBan-2 člen 60, 60/1, 62, 62/2, 62/2-8, 267, 267/1, 277, 380, 380/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 77.
nadzor in ukrepanje Banke Slovenije - odsvojitev delnic - javna objava podatkov - neizkazan pravni interes - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pravni interes - ugoditev pritožbi
Tožbo je mogoče zavreči, če je očitno, da tožeča stranka nima pravnega interesa, ima ga pa vedno in ji ga ni treba še posebej dokazovati, če je izdana zanjo neugodna odločba (ali odredba), s katero se ji npr. kaj nalaga ali prepoveduje. Zahteva Banke Slovenije, da tožeča stranka odsvoji delnice, ki naj bi jih pridobila za račun C. in naj bi bil z nakupom presežen kvalificiran delež v kapitalu L., d. d., vsekakor posega v pravni položaj tožeče stranke. Ugotavlja njeno ravnanje, ki naj bi bilo v nasprotju z določbami ZBan-2 in ji onemogoča, da bi že odsvojene delnice ponovno pridobila.
Tožena stranka je kot prekrškovni organ v morebitnem postopku o prekršku vezana na v postopku nadzora dokončno in pravnomočno ugotovljene kršitve ZBan-2. V prekrškovnem postopku zato ne bi mogla ugotoviti, da ravnanje tožnika ni bilo v nasprotju z določbami ZBan-2.
Tudi če se postopka o prekršku tožena stranka ne bi odločila voditi, ne gre prezreti, da skladno z 277. členom ZBan-2 tožena stranka po dokončnosti postopka nadzora javno objavi informacije v zvezi z ukrepom nadzora (informacije o kršitelju, informacije o kršitvi, izrek odločbe, s katero se postopek konča in informacijo o tem, ali je zoper odločbo začet postopek sodnega varstva v skladu s tem zakonom; 4. točka Odredbe). Tudi iz tega razloga tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve o kršitvi.
JAVNI ZAVODI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00037654
URS člen 22, 23, 39, 39/1. ZRTVS-1 člen 2, 2/1, 26, 26/5, 26/7. ZUS-1 člen 2, 19, 32, 32/2, 33, 33/2, 66, 66/3, 75, 75/2, 75/3. ZS člen 83.
sklep Vlade RS - predčasna razrešitev člana nadzornega sveta javnega zavoda RTV - razlogi za razrešitev - tožba zoper sklep Vlade - individualni upravni akt - akt zoper katerega je možen upravni spor - sodno varstvo v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - nujna zadeva - odložitvena in ureditvena začasna odredba - začasna odredba ex offo - varstvo javne koristi - standard obrazložitve sklepa - načelo sorazmernosti - stranka z interesom - obvestilo sodišča o postopku - kršitev pravice do izjave - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Sklep Vlade RS o razrešitvi članov Nadzornega sveta RTV Slovenija je upravni akt, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu in presoje njegove formalne in vsebinske zakonitosti.
Na podlagi Zakona o Radioteleviziji Slovenija je vzpostavljeno posebno pravno varstvo člana Nadzornega sveta, da drugi organi v njegov položaj ne bi posegali mimo ali preko primerov oziroma razlogov, določenih z zakonom. To pravno varstvo je odraz avtonomije RTV Slovenija, ki jo član njenih organov varuje tudi z uveljavljanjem sodnega varstva svojega pravnega položaja. Ker gre pri razrešitvi člana Nadzornega sveta za pravno varovan položaj, je v primeru, da vanj poseže Vlada (ali drug organ) pri izvrševanju svojih enostranskih, oblastvenih pooblastil, kar po vsebini pomeni izvrševanje upravne funkcije, odločitev o tem upravni akt, ki je lahko predmet sodnega varstva v upravnem sporu.
Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o začasni odredbi oprlo na neustrezno pravno podlago. Določba o izdaji začasne odredbe po uradni dolžnosti, ki jo je izbralo sodišče, se uporabi le v sporih o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin pred dejanjem, ki vanje posega, če tožnik zahteva prepoved nadaljevanja dejanja in sprejetje ukrepov za vzpostavitev zakonitega stanja, če nezakonito dejanje še traja. Takega zahtevka pa v sporu, v katerem se izpodbija posamični (upravni) akt ni mogoče postaviti, saj ne gre za izpodbijanje dejanja, temveč za odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi.
V primeru odločanja o začasni odredbi je potrebno ustrezno utemeljiti pogoje za njeno izdajo ter vsem osebam, ki so z odločitvijo o začasni odredbi prizadete, zagotoviti procesne pravice, ki jim pripadajo skladno z zakonom.
Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani akt Vlade opredelilo kot upravni akt, je sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju dolžno strankam upravnega spora zagotoviti kontradiktorni postopek.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZON člen 85, 85a. ZUP člen 2, 2/1, 2/2.
prodaja nepremičnine - nepremičnina v državni lasti - zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - ni upravna zadeva - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt poslovanja - upravljanje nepremičnega premoženja države - zavrnitev pritožbe
Postopek odločanja o zahtevi za izdajo dovoljenja za prodajo nepremičnine po 85. oziroma 85. a členu ZON ne pomeni upravne zadeve po 2. členu ZUP. Ta postopek je podoben postopkom upravljanja javnega premoženja, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanje organa kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis). V teh postopkih se ne izdajajo posamični upravni akti, temveč akti poslovanja, oblikovanja soglasij, usklajevanja mnenj in podobno. Tovrstnih aktov pa ni mogoče šteti za "upravne odločbe", saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih na področju upravnega prava. Zato izpodbijani odločbi tudi nista "drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika".
izločitev uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Kot je Vrhovno sodišče že večkrat odločilo, sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (4. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
Ker predmet izpodbijanja ni I. točka izreka sodbe in sklepa, s pritožbo zoper II. točko izreka ne more uveljavljati navedb, s katerimi pritožnica utemeljuje nepravilnost odločitve o neizločitvi uradne osebe. Predmet pritožbene presoje je namreč samo procesna predpostavka dopustnosti tožbe zoper sklep z dne 17. 8. 2017.
zavrženje pritožbe kot prepozne - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - sklep o zavrženju pritožbe - dokončen upravni akt - dovoljenost upravnega spora - zavrženje tožbe - materialna izčrpanost pravnih sredstev - vezanost sodišča na tožbeni predlog - materialno procesno vodstvo - pozivanje na dopolnitev - zavrnitev pritožbe
Praviloma se v upravnem sporu odloča o zakonitosti prvostopenjskega upravnega akta, vendar pa se lahko tak akt v dvostopenjskem upravnem postopku izpodbija v upravnem sporu zgolj, če je pritožba zoper njega zavrnjena. Le takrat namreč postane prvostopenjski upravni akt (materialno oziroma po vsebini) dokončen in je torej odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi stranke. Če je bila pritožba v upravnem postopku zavržena kot prepozna, lahko torej tožnik v upravnem sporu izpodbija le sklep o njenem zavrženju.
Drugostopenjski upravni organ v zadevi ni vsebinsko presojal pravilnosti in zakonitosti prvostopenjskega upravnega akta, ampak je sprejel le procesno odločitev o zavrženju pravnega sredstva, ki zato ni bilo meritorno obravnavano. Da bi pritožnik dosegel to obravnavo, bi moral v upravnem sporu najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa, to je doseči odpravo sklepa drugostopenjskega organa o zavrženju pritožbe, saj gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-11. Šele ko (če) bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi drugostopenjski upravni organ o njegovi pritožbi odločil po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen (ker bi bila pritožba zavrnjena), bi zoper prvostopenjski upravni akt lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00037352
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZS člen 73c.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - izvajanje videonadzora - pogoji za izvajanje videonadzora - inšpekcijski nadzor - varstvo osebnih podatkov po ZVOP - nedovoljena obdelava osebnih podatkov - varovanje - ukrepi za zagotavljanje varnosti - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožniku z izpodbijano odločbo ni bilo onemogočeno izvajanje videonadzora v skupnih prostorih v celoti, kot zatrjuje, ampak v omejenem obsegu. Kako bo tak videonadzor zagotovil, je stvar tehničnih rešitev (vključno z morebitno prestavitvijo kamer), medtem ko je za odločanje o izdaji začasne odredbe in o pritožbi pomembno le, da na podlagi tega, kar je izvršil več, kot je bilo od njega zahtevano, ne more utemeljevati možnosti nastanka težko popravljive škode.
postopek nadzora oseb, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja oziroma storitve - komunikacija - uporaba osebnih podatkov posameznika za neposredno trženje - odložitvena začasna odredba - odprava nepravilnosti - nastanek materialne škode - okrnitev ugleda - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazanost težko popravljive škode - splošne navedbe - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Trditve o omejitvi dostopa do trga, potrebni spremembi identitete svoje blagovne znamke, izgubi tržnega položaja ter okrnitvi ugleda, kot posledici opustitve te trženjske dejavnosti, so zgolj splošne in nekonkretizirane. Pritožnica ni določno navedla, na kakšen način bi bilo te negativne posledice mogoče vrednotiti kot težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1.
Pritožnica bi morala že v sami zahtevi konkretno navesti ne le vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, temveč tudi s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 70, 70/2. ZUS-1 člen 23.
omejitev gibanja tujcu - pridržanje v centru za tujce - vročitev sklepa - osebna vročitev sklepa - zavrženje prepozne tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da je tožbo po pooblaščencu vložil po poteku tridnevnega roka od vročitve sklepa o pridržanju. Po navedenem je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo obravnavano tožbo kot prepozno. Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so zato v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe.
ZUS-1 člen 23, 36, 36/1, 36/1-2. ZMZ-1 člen 70, 70/2, 84, 84/1, 84/1-3.
omejitev gibanja tujcu - zavrženje tožbe kot prepozne - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Trditve pritožnika o tem, zakaj je prišlo do zamude roka, so v okoliščinah pritožnikovega primera nerelevantne. Ti razlogi namreč po vsebini niso pritožbeni razlogi, temveč razlogi za vrnitev v prejšnje stanje, ki bi jih moral pritožnik uveljavljati (že) ob vložitvi tožbe. Da bi se v obravnavanem primeru rok za vložitev tožbe zoper sklep o pridržanju (ki je bil pritožniku vročen osebno že v petek, 19. 6. 2020, saj v tistem trenutku še ni imel pooblaščenca) računal šele od ponedeljka, 22. 6. 2020, oziroma od torka, 23. 6. 2020 - to je od dneva, ko je za vročitev izpodbijanega sklepa in namero za vložitev tožbe izvedel njegov pooblaščenec (kar je mogoče razbrati iz pritožbenih navedb) - pa ZUS-1 ne daje podlage.
začasna odredba - prodajalna tobačnih izdelkov - prepoved prodaje - odložitvena začasna odredba - okrnitev ugleda - izgubljeni dobiček - neizkazana težko popravljiva škoda - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Trditve o začasno zmanjšanem obseg poslovanja na eni izmed pritožničinih lokacij ne zadosti zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.
Neutemeljene so tudi pritožničine navedbe, da bo zaradi nemožnosti prodaje tobaka, tobačnih in povezanih izdelkov občutila neugodne posledice v razmerju do poslovnih partnerjev, katerih storitve nudi potrošnikom v tem prodajnem mestu (npr. oglaševanje, pozicioniranje izdelkov,...), in da bo trpel njen ugled. Pritožnica niti s temi trditvami nastanka težko popravljive škode ni izkazala, saj so trditve preveč pavšalne in se v glavnem nanašajo na bodoča negotova dejstva.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00036548
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/5. ZInfP člen 10, 10/3. ZUP člen 224.
odložitvena začasna odredba - dostop do informacij javnega značaja - odločba informacijskega pooblaščenca - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - učinkovitost sodnega varstva - pravica do učinkovitega sodnega varstva - vzpostavitev prejšnjega stanja - zadržanje izvršitve do pravnomočnosti odločitve - zavrnitev pritožbe - izkazana težko popravljiva škoda
Stališče Vrhovnega sodišča je, da je dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti, ter da se to dejstvo obravnava kot težko popravljivo škodo in tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Kot škoda je lahko razumljeno tudi stanje, povzročeno z vnaprejšnjim posredovanjem informacij, ki še ni presojeno kot zakonito, če bi njihovo razkritje pomenilo prikrajšanje tožnika na področju njegovega delovanja. Ker v primeru ugoditve tožbi vrnitev v prejšnje stanje glede razkritih informacij ni mogoča, je v tem pogledu tudi ugotovljeno prikrajšanje nepopravljivo, sodno varstvo pa zato brez pomena. Za utemeljitev pravno upoštevne škode v konkretnem primeru je zato zadoščala izkazanost povezave med vsebino podatkov in informacij, ki bodo predmet presoje v upravnem sporu, in njihovim pomenom za delovanje tožnice kot gospodarskega subjekta, ki s svojimi storitvami konkurira na trgu, kjer nastopa tudi pritožnica.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00036553
ZUS-1 člen 32, 32/2, 74, 74/1.
odložitvena začasna odredba - inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - ustavitev in odstranitev gradnje - nastanek težko popravljive škode - trditveno in dokazno breme - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe - neizkazana težko popravljiva škoda
Pritožnica s svojimi navedbami ni izkazala neposredne povezave med izpodbijano delno odločbo oziroma odstranitvijo objekta C in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki naj bi bila posledica nemožnosti opravljanja poslovne dejavnosti v objektu A, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ni izkazala nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe.
izdaja uporabnega dovoljenja - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ni upravni akt - ni pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Izpodbijana odločba tožene stranke kot pritožbenega organa, s katero je odpravila sklep prvostopenjskega organa o zavrnitvi zahteve za priznanje položaja stranskih udeležencev in jim tak položaj priznala, je samo odločitev procesne narave v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pritožnici v tem upravnem sporu, s katero navedeni postopek ni bil končan, zato ne more uživati samostojnega pravnega varstva v upravnem sporu.
Ni sporno, da je bilo pritožnici (še pred vložitvijo tožbe) izdano uporabno dovoljenje za sporni objekt. S tem je dosegla izdajo odločbe o pravici oziroma pravni koristi, kar je bil njen cilj. Ne glede na to pa bi morala, vložiti tožbo po ZUS-1 zoper odločitev o glavni stvari, če je menila, da je s priznanjem položaja stranskih udeležencev v postopku izdaje uporabnega dovoljenja kakorkoli poseženo v njene pravice ali pravne koristi in če bi si s tem lahko izboljšala svoj pravni položaj.
Pritožnica je pravni interes za samostojno tožbo zoper odločitev o priznanju položaja stranskih udeležencev utemeljevala z zatrjevanjem obstoja odškodninskega zahtevka zoper državo in ker naj bi zaradi nepravilnega razlogovanja v izpodbijani odločbi, ki, kot navaja, v pravni red vnaša nejasnost in pravno nevarnost, ostala brez pravnega varstva do tretjih. Ta zatrjevani interes pa je zgolj pritožničin dejanski in ne pravni interes.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036136
Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 2, 3, 3-2, 6, 6/1, 6/3. BHRIPO člen 2, 2/1. URS člen 19, 22, 23, 25. ZTuj-2 člen 64, 64/1, 69, 69/4. ZUS-1 člen 80. Priporočilo Komisije EU 2017/2338 z dne 16. 11. 2017 o skupnem "Priročniku o vračanju", ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (2017) paragraf 1, 1/3, 5, 5/5. Priporočilo Komisije EU 2017/820 z dne 12. maja 2017 o sorazmernih policijskih kontrolah in policijskem sodelovanju na schengenskem območju (2017) točka 2, 19.
zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito - izročitev tujca - predaja Republiki Hrvaški - mednarodni sporazum - odločba o vrnitvi tujca - neizdaja posebnega sklepa - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - ugoditev tožbi - Direktiva 2008/115/ES - razlaga direktive - predlog za predhodno odločanje Sodišča Evropske unije - acte claire - procesna jamstva - pravica do izjave - ugoditev pritožbi - zavrnitev tožbe
Skladno z Direktivo 2008/115/ES ne obstaja dolžnost države članice, da državljana tretje države vrne v izvorno državo, cilj Direktive je namreč v tem, da se državljana tretje države čim prej preda; če med državama članicami ni sklenjen sporazum, izda odločbo o vrnitvi država članica, ki državljana tretje države predaja, v nasprotnem primeru pa izda odločbo o vrnitvi (kot v obravnavanem primeru) država članica, ki državljana tretje države sprejme. Ker torej predstavlja odločba o vrnitvi hkrati tudi odločbo o sprejemu državljana tretje države, izda v obravnavani zadevi odločbo o vrnitvi (samo) Republika Hrvaška, ki je državljanu tretje države dolžna zagotoviti tudi procesna jamstva skladno z Direktivo, vključno s pravico do izjave
Odločba o vračanju se izda samo takrat, ko se državljana tretje države odstranjuje iz območja EU, ne pa v primeru "predaje" osebe iz ene države članice v drugo državo članico. To pomeni, da izda odločbo o vrnitvi tista država članica, ki osebo odstranjuje iz območja EU. S tem se po presoji Vrhovnega sodišča državljanu tretje države zagotavljajo pravice in pravna sredstva na podlagi Direktive, pri čemer niti ni mogoče ugotoviti, da je takšna ureditev v neskladju z Ustavo. Poleg tega velja med državami članicami EU domneva zagotavljanja enakega standarda človekovih pravic na podlagi pravnih aktov EU.
V obravnavani zadevi Republika Slovenija skladno s 3. odstavkom 6. člena Direktive, 2. členom Sporazuma ter 1. odstavkom 64. člena ZTuj-2 v zvezi s 4. odstavkom 69. člena ZTuj-2 ni bila dolžna tožniku izdati odločbe o vrnitvi, temveč je to dolžna storiti Republika Hrvaška. Razbremenitev odgovornosti Republike Slovenije glede izdaje odločbe o vrnitvi pomeni po drugi strani, da obravnavano ravnanje Republike Slovenije samo po sebi ne more predstavljati podlage za zatrjevani poseg v tožnikove ustavne pravice.
Vrhovno sodišče meni, da 69. člen Ztuj-2 ni v neskladju z Direktivo in tudi ni našlo razlogov za ustavno neskladnost ZTuj-2, pri čemer niti tožnik ne navaja argumentov, ki bi utemeljevali nasprotno. V obravnavani zadevi tako ni mogoče zaključiti, da je predaja tožnika na podlagi 4. odstavka 69. člena ZTuj-2 ogrozila tožnikove ustavne pravice. Ob predpostavki, da so posamezniku zagotovljena temeljna postopkovna jamstva skladno s Sporazumom in Direktivo, na kar smiselno s sklicevanjem na mednarodno pogodbo napotuje 4. odstavek 69. člena ZTuj-2, Vrhovno sodišče meni, da ureditev po ZTuj-2 sama po sebi ne posega v ustavne pravice iz 19., 22., 23. in 25. člena Ustave.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VS00036130
ZUS-1 člen 21, 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6. ZIKS-1 člen 52, 58, 58/1, 59, 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 51.
prekinitev prestajanja zaporne kazni - bolezen - zdravniško potrdilo - zavrnitev vloge - tožba v upravnem sporu - izpodbojna tožba - zavrženje tožbe - izpodbijani akt ne posega v tožnikove pravice - neizkazanost posega v pravice oziroma pravne koristi - pravica do izjave - nova dejstva in dokazi - nedovoljena tožbena novota - zavrnitev pritožbe - ni pravnega interesa
Prvostopenjski organ tudi ob pritožnikovem uspehu v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe, v ponovnem postopku ne bi mogel izdati nove in zanj bolj ugodne odločbe, s katero bi ugodil njegovemu predlogu, saj je predlagano obdobje prekinitve prestajanja kazni zapora oziroma zdravljenja (tj. do 31. 5. 2019) že preteklo, kar pomeni, da nima več pravnega interesa za izpodbojno tožbo, ker morebitna ugoditev obravnavani tožbi ne bi mogla izboljšati njegovega pravnega položaja.
Predmet novot so lahko le dejstva, ki so obstajala oziroma so nastala do konca upravnega postopka pred upravnim organom prve stopnje, saj sodišče v upravnem sporu pri sojenju lahko upošteva le tisto, kar je oziroma bi moral upoštevati prvostopenjski upravni organ in je obstajalo v času odločanja tega upravnega organa.
JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00036139
URS člen 23, 120. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZODPol člen 21, 47. ZJU člen 80, 80/2.
odložitvena in ureditvena začasna odredba - Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - neizkazana težko popravljiva škoda - pravica do učinkovitega sodnega varstva - vodstveni delavci - varstvo javne koristi - zavrnitev pritožbe
Tožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 in s tem potrebe po izdaji začasne odredbe.
Izdaja začasne odredbe ni in ne sme biti namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnem sporu zoper odločitve v postopkih imenovanj ali razrešitev, saj samo zaradi neimenovanja na položaj ali izgube položaja ne more priti do posega v pravno varovani položaj posameznika, ki bi utemeljeval izdajo začasne odredbe. Posameznik ima sodno varstvo zoper (nezakonito) razrešitev, ni pa to dovolj za izdajo začasne odredbe, s katero bi bil zanj varovan položaj oziroma funkcija.
Glede NPU ni mogoče govoriti ne o ustavno ne o zakonsko vzpostavljeni avtonomiji v razmerju do Policije, ki bi jo lahko varoval razrešeni direktor NPU prek svojega predloga za izdajo začasne odredbe. ZODPol je sicer vzpostavil oblikovanje NPU kot posebne organizacijske enote, ki deluje avtonomno oziroma je pri izvajanju svojih nalog avtonomen, vendar pa te avtonomije ne vzpostavlja v razmerju do generalnega direktorja Policije niti glede položaja samega NPU niti glede položaja direktorja NPU. NPU je organizacijska enota Uprave kriminalistične policije, ta pa je notranja organizacijska enota Generalne policijske uprave, ki skupaj s policijskimi upravami sestavlja Policijo, direktorja NPU pa, imenuje in razrešuje generalni direktor Policije. Ob tem pa je treba poudariti, da je generalni direktor Policije uradnik na položaju (drugi odstavek 80. člena ZJU), ki mora izpolnjevati zakonske in strokovne zahteve, ki jih predpisujeta ZJU in ZODPol (47. člen) in ne politični funkcionar, tako da s tega vidika zakon omejuje neposredno politično poseganje funkcionarjev izvršne veje oblasti v položaj direktorja NPU. Zgolj politično usmerjeno delovanje samega generalnega direktorja Policije v razrešitev določene osebe kot direktorja NPU bi bilo s tega vidika nezdružljivo z načeli samostojnega in strokovnega delovanja policije v razmerju do nosilcev vsakokratne politične oblasti, ki izhaja iz zakonske ureditve ZODPol.
ZDru-1 člen 41, 41/3. ZUS-1 člen 17, 22, 22/1, 36, 36/1, 36/1-3, 82, 82/1. ZPP člen 166, 166/1.
društva - prepoved delovanja društva - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - stranka v postopku - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZDru-1 (kot lex specialis v razmerju do pravil ZUS-1) ureja specifično situacijo, ki izključno državnemu tožilcu dopušča vložitev tožbe za prepoved delovanja društva. Preprečevanje uresničevanja nedovoljenih namenov, ciljev ali dejavnosti društva je namreč v javnem interesu, zato lahko tako tožbo v skladu z ZDru-1 vloži le organ, ki ima zakonsko podeljeno pooblastilo za ščitenje takega interesa.