laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede pritožnikovega predloga za "dodelitev osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom," s čimer smiselno predlaga dodelitev brezplačne pravne pomoči (ki ga je vložil hkrati s to pritožbo), Vrhovno sodišče dodaja, da z njim pritožnik ne more sanirati pomanjkanja postulacijske sposobnosti za že vloženo pritožbo, tudi če bi mu bila brezplačna pravna pomoč naknadno odobrena.
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
URS člen 2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/2, 79a, 79a/2, 79a/5.
zahteva za oceno ustavnosti - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - pravica do pritožbe - pristojnost upravnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 9/18 – popr. in 62/19 – odl. US).
ZUS-1 člen 2, 2/2, 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZBPP člen 42.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - odvetniški stroški - izdaja sklepa o stroških - dopis organa - ni upravni akt - tožba, vložena zaradi molka organa - zavrženje tožbe kot preuranjene - zavrnitev pritožbe
Dopisa organa za brezplačno pravno pomoč, ki ni bil izdan v predpisanem postopku in nima obveznih sestavin upravne odločbe, ni mogoče šteti za konkretni posamični akt, ki bi neposredno povzročil spremembo pravnega položaja pritožnice, ampak je takšno spremembo mogoče doseči le na podlagi izdanega upravnega akta.
Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe zaradi molka organa, je v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 (kadar gre za enostopenjski postopek, kakršen je obravnavani primer) določen tudi izkazan tožnikov poziv temu organu, naj izda odločbo. Glede na jasne zakonske zahteve je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sicer pritožnica poziv poslala z navadno pošto, vendar da "tožnici kot stranki v postopku ni treba upravnega organa še dodatno opozarjati na izdajo odločbe." Le s sklicevanjem na to, da je poziv poslala z navadno pošto, s čimer ni izkazala, da je organ ta dopis dejansko prejel (ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotno ne izhaja niti iz upravnega spisa, v pritožbi ne ugovarja), pritožnica ni izkazala, da je pozvala organ za brezplačno pravno pomoč, naj izda odločbo, za katero meni, da bi jo moral izdati.
V obravnavanem primeru tako ni bil podan procesni pogoj za vložitev tožbe zaradi molka organa, kar pomeni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči kot prezgodaj vloženo.
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - procesno vodstvo - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Tudi po presoji vrhovnega sodišča gre pri uveljavljanih izločitvenih razlogih za odločanje izločevane sodnice oziroma senata v postopku v okviru procesnega vodstva in če se pritožnica s posameznimi odločitvami ne strinja, jim lahko ugovarja v okviru ustreznih pravnih sredstev. Tudi očitki glede (ne)komunikacije, ki niti niso utemeljeni na kakšnih konkretnih razlogih, ne kažejo na sodničino pristranskost.
URS člen 29, 155. ZDavP-2 člen 68, 68/3, 68/5, 68a, 68a/4. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZUstS člen 58.
odložitvena začasna odredba - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - odločba Ustavnega sodišča - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe - davčna izvršba - poseg v premoženje - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - trditveno in dokazno breme - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Poseg v človekove pravice v nasprotju z odločitvijo Ustavnega sodišča lahko pomeni težko popravljivo škodo samo po sebi, ki pa mora biti kot taka ustrezno zatrjevana in izkazana. Izvrševanje odločbe, ki bi očitno povzročilo poseg v tožnikove človekove pravice, kar bi izhajalo tudi iz odločbe Ustavnega sodišča o neustavnosti zakonske določbe, na kateri bi taka odločba temeljila, bi z vidika spoštovanja obveznosti odločb Ustavnega sodišča imelo za posledico vzdrževanje z Ustavo ugotovljenega neskladnega stanja, kar že samo pomeni protiustavno in s tem škodljivo posledico, ki je podlaga za začasno zadržanje akta po določbah ZUstS. V tem primeru bi torej učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic narekovalo, da se izvršitev odmerne odločbe zadrži.
V okoliščinah obravnavanega primera izvrševanje odmerne odločbe, izdane na podlagi 68.a člena ZDavP-2, do ustavno dopustne višine ne pomeni posega v človekove pravice, pred katerim je pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča treba varovati v okviru 32. člena ZUS-1. Ne gre namreč za situacijo, ko bi davčna izvršba sama po sebi pomenila poseg v ustavno varovano človekovo pravico in vrednote spoštovanja sodnih odločb kot temelja pravne države. Trditveno in dokazno breme o tem, katera bi bila po odločbi Ustavnega sodišča najvišja dopustna stopnja obdavčitve in s tem meja zneska, ki bi ga bilo glede na odločbo Ustavnega sodišča dopustno izvrševati, je na pritožniku. Ta pa tega ni ne navedel ne izkazal v postopku izdaje začasne odredbe. Trditev, da bo toženka lahko nadaljevala z izvrševanjem odločbe, saj se sklepi o izvršbi glasijo na celoten znesek po odmerni odločbi, pa pomeni hipotetično bodoče dejstvo, s čimer ni mogoče utemeljiti nastanka težko popravljive škode. Glede na že izterjani znesek pritožnik torej ni konkretizirano pojasnil, zakaj naj bi bilo sodno varstvo v upravnem sporu, v katerem se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti tudi do nezakonitosti sporne odmerne odločbe z vidika odločitve Ustavnega sodišča, neučinkovito.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO PRAVO ČLOVEKOVIH PRAVIC - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00044934
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1a. ZMZ-1 člen 20, 20/2, 26, 26/1, 27, 29, 31. ZPP člen 8, 212. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4.
zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - verodostojnost prosilca - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - trditveno in dokazno breme - izključitev - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo prepričljivost in skladnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o njegovi splošni verodostojnosti. Natančno in podrobno je obrazložilo, zakaj drugače ocenjuje okoliščine, da je tožnik verodostojen, in da je v svoji izpovedbi prepričljivo in konsistentno pojasnil razloge za zapustitev izvorne države. Čeprav se pritožnica s temi ugotovitvami ne strinja, pravno relevantnih razlogov za to ne navaja. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Prav tako prvostopenjskemu sodišču ne očita kršitve drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj pritožničino drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena verodostojnosti tožnikovih izjav pa samo po sebi še ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede ugotovljene tožnikove splošne verodostojnosti.
Odločanje Upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu mora glede na določbo 212. člena ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Pritožnica tekom upravnega spora ni niti v odgovoru na tožbo niti na glavni obravnavi navedla nobenih dejstev ali predlagala dokazov v zvezi s tem, da tožniku ni mogoče priznati statusa begunca tudi iz razloga, ker bi skladno z določbami ZMZ-1 na njegovi strani obstajali izključitveni razlogi oziroma bi bila podana možnost notranje zaščite. Čeprav bi glede na potek tega upravnega spora (tožnik je v tožbi predlagal odločitev v sporu polne jurisdikcije; opravljena je bila glavna obravnava) pritožnica mogla pričakovati tudi možnost, da sodišče prve stopnje odloči v sporu polne jurisdikcije, pa teh okoliščin za zavrnitev priznanja statusa begunca pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala, kar pomeni, da v zvezi s tem svojega trditvenega in dokaznega bremena ni izpolnila. Takih okoliščin pa ne zatrjuje niti v pritožbi.
V obravnavanem primeru gre le za mnenje, ki ga je RSK za fizioterapijo izdal kot odgovor na pritožnikove dopise, in ne pomeni oblastvenega posega v pritožnikov pravni položaj, čeprav se pritožnik z njim ne strinja. Delovanje RSK za fizioterapijo niti z vidika splošne opredelitve njegovih nalog in pristojnosti niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru ne ustreza tem značilnostim oblastvenega delovanja. RSK za fizioterapijo je res organ, organiziran v okviru Ministrstva za zdravje, vendar je v 74. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej) opredeljen kot strokovni organ, katerega naloga je oblikovanje strokovnih doktrin. V tem okviru je torej njegovo mnenje lahko le opravilo strokovne narave in nima značaja oblastnega odločanja v posamični zadevi. Zato sodišče v upravnem sporu ni in ne more biti pristojno vsebinsko nadzirati, spreminjati ali nadomeščati njegovih mnenj.
Tudi če je RSK za fizioterapijo na kakšni drugi podlagi (npr. na podlagi pooblastila ministra) pristojen za odločanje o vlogah fizioterapevtov za vpis v seznam, dobi naravo oblastvene odločitve le odločitev o konkretni vlogi. Sodno varstvo zoper odločitev tega organa, da se imenovani fizioterapevtki ne vpišeta v seznam, bi lahko uveljavljali kvečjemu ti fizioterapevtki sami. Pravilnost stališča, da pritožničino potrdilo ne izkazuje izpolnjevanja pogojev za vpis na seznam, je torej lahko predmet pravnih sredstev zoper konkretno odločitev. Vendar o tem ni bilo odločeno z izpodbijanim mnenjem. Že zato s tožbo zoper to mnenje ni mogoče zahtevati ugotovitve nezakonitosti aktov, ki so bili izdani v drugih postopkih.
Ne kaže enačiti vprašanja izvrševanja oblasti z izvajanjem javnih nalog oziroma nalog v javnem interesu. Oblast se izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese temu odločanju ali delovanju podrejene osebe v oblikah zapovedi, prepovedi ali ugotovitev, omejevanja ali urejanja javnopravnih razmerij oziroma nalaganja javnopravnih obveznosti. Nujno je torej, da je oblast usmerjena prav proti tej osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke.
Iz vsebine izpodbijanega mnenja ne izhaja, da bi šlo za akt, izdan v postopku potrjevanja oziroma ugotavljanja ustreznosti programov izobraževanja in usposabljanja za poklic fizioterapevta, tega tudi pritožnik ne zatrjuje.
vloga, vložena v tujem jeziku - nepopolna in nerazumljiva vloga - poziv na dopolnitev vloge - sklep o zavrženju vloge - laična pritožba - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe
Pritožba je kljub več pozivom oziroma sklepom Upravnega sodišča sestavljena v tujem jeziku. Pritožnik je bil v izpodbijanem sklepu izrecno poučen o posledicah, če vložena pritožba ne bo vsebovala vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala. Kljub navedenemu ni priložil prevoda v slovenskem jeziku.
Ker je pritožba nepopolna, saj je sestavljena v jeziku, ki pri sodišču ni v uradni rabi, prav tako pa ni dovoljena, saj jo je vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 zavrglo.
ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00043279
ZUP člen 86, 87, 87/1, 92, 92/2. Uredba o upravnem poslovanju (2018) člen 85. Splošni pogoji izvajanja univerzalne poštne storitve (2007) člen 20, 20/2.
zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje tožbe kot prepozne - pravilnost vročitve - osebna vročitev - vročanje naslovniku v tujini - mednarodna povratnica - zavrnitev pritožbe
Vročanje po določbah ZUP se opravlja na območju Republike Slovenije, medtem ko je glede vročanja v tujini potrebno uporabiti predpis, kjer so urejeni mednarodni poštni standardi. Takšno je tudi stališče pravne teorije, ki poudarja, da je edini odstop od vročanja po ZUP mogoč in hkrati nujen, kadar organi vročajo dokumente neposredno naslovnikom v tujino, saj vročevalci zunaj Republike Slovenije niso zavezani ravnati po določbah ZUP. Zato se določba, ki dovoljuje vročanje neposredno osebi v tujino, lahko izvaja samo tako, da se dokument skladno s poštnimi predpisi opremi s takoimenovano mednarodno povratnico (roza barve z oznako AR).
NEPRAVDNO PRAVO - TUJCI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044268
URS člen 15, 15/4, 19, 23, 51, 51/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 66. ZDZdr člen 31, 31/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - omejitev gibanja tujcu - prisilna hospitalizacija - zatrjevanje kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je uveljavljal, da mu je bilo v človekove pravice in temeljne svoboščine poseženo s prisilno hospitalizacijo brez prisotnosti odvetnika. Tudi pritožbo utemeljuje z zatrjevanjem kršitve prvega odstavka 31. člena ZDZdr, ki določa, da je v postopkih po tem zakonu obvezno zastopanje po pooblaščencu, ki je odvetnik. Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic se tako niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih storila v tem upravnem sporu tožena stranka. Prvi odstavek 30. člena ZDZdr določa, da o zadevah po tem zakonu (med katere po drugem odstavku istega člena sodi tudi postopek za sprejem na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico) določa pristojno sodišče v nepravdnem postopku. V tem postopku pa lahko stranka s pravnimi sredstvi po določbah ZNP-1 uveljavlja tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka. Po navedenem je torej sodišče prve stopnje tožbo, ki se nanaša na zatrjevane kršitve človekovih pravic v zvezi s hospitalizacijo, pravilno zavrglo, saj niso podane procesne predpostavke za subsidirano sodno varstvo po 4. členu ZUS-1.
Pri presoji, ali je neko pravno sredstvo učinkovito, ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim (nepravdnim) sodiščem zagotovljeno uveljavljanje istih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Iz ustavno procesnih jamstev, ki jih zagotavljata 23. člen in četrti odstavek 15. člena Ustave namreč ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00043561
ZUS-1 člen 65, 65/1.
mednarodna zaščita - prosilec iz Sirije - priznana subsidiarna zaščita - odprava upravnega akta in meritorna odločitev o stvari - priznanje statusa begunca - izpolnjevanje pogojev za priznanje statusa - preganjanje prosilca v izvorni državi - sporno dejansko stanje - zavrnitev pritožbe
Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z razlogom preganjanja štelo za bistveno, kako bi tožnika dojemala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Zanjo bi bil sumljiv že zato, ker prihaja z območij, ki so za režim kritična, saj je na podlagi poročil UNHCR in EASO razvidno, da različne strani v konfliktu osebam (vključno s civilisti) že na podlagi fizične navzočnosti na določenem področju pripišejo določeno politično prepričanje.
Glede na navedeno za odločitev niti ni bistvena pritožbena navedba, da na podlagi tožnikovih nasprotujočih izjav ni bilo mogoče sprejeti za verjetno, da nasprotuje sirski oblasti. Ni namreč pomembno njegovo dejansko nasprotovanje režimu, ampak to, kaj mu ta pripisuje.
URS člen 22, 23, 25. ZUS-1 člen 2, 4, 5, 5/1, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 274, 274/1, 274/1-3, 274/2.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - gradbeno dovoljenje - razveljavitev dovoljenja po nadzorstveni pravici - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - aktivna legitimacija - stranka v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Zoper upravne akte (torej tudi akt, s katerim je odločba razveljavljena po nadzorstveni pravici) ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1, saj je sodno varstvo zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnik zatrjuje nezakonitost upravnega akta tudi zaradi kršitev človekovih pravic, storjenih v postopku izdaje tega akta.
Odločitev o zavrženju tožbe iz razloga, ker pritožnici nista bili stranki v postopku izdaje upravnega akta, čemur pritožnici ne ugovarjata, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna.
Namen pravnih sredstev ni odprava izpodbijane odločbe zaradi odprave same po sebi (per se). Pravna sredstva so namenjena varstvu pravic in pravnih koristi strank postopka. V obravnavani zadevi pritožnici navajata, da želita doseči varstvo služnosti. Učinkovito varstvo služnostne pravice pa imata zagotovljeno (predvsem) v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, zgolj to, da te možnosti morda nista izkoristili, pa jima ne daje možnosti tožbe po 4. členu ZUS-1.
JAVNI RAZPISI - JAVNI ZAVODI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00043563
URS člen 14, 22. ZUS-1 člen 4, 32, 32/2, 32/3. ZZ člen 36, 36/1.
varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - direktor javnega zavoda - javni razpis - objava javnega razpisa - začasna odredba - zadržanje izbire in imenovanja kandidatov - neizkazana težko popravljiva škoda - učinkovito sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki mora biti izpolnjen tudi pri izdaji ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena, postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora.
Ni mogoče zatrjevati obstoja težko popravljive škode na podlagi bodočih negotovih dejstev, to je morebitnega bodočega ravnanja organa oziroma morebitnih v bodoče sprejetih odločitev.
Glede na to, da na podlagi izpodbijanega razpisa kandidat še ni bil izbran in imenovan, bo pritožnica v nadaljevanju tega izbirnega postopka imela vse možnosti zavarovanja svojega pravnega interesa skladno z veljavno zakonodajo, če bo na primer menila, da je bil kršen za izvedbo razpisa določeni postopek in da je ta kršitev lahko vplivala na odločitev o izbiri kandidata ali da izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev skladno s prvim odstavkom 36. člena Zakona o zavodih.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 16/1, 36/1-3. ZUP člen 43, 43/1, 142, 142/1, 142/4, 142/5, 143, 143/1, 143/4, 260, 260-9. Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 3, 3/3, 7.
napredovanje zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v naziv - tožnik v upravnem sporu - stranka oziroma stranski udeleženec v upravnem postopku - priznanje statusa stranskega udeleženca - pravni interes za udeležbo v postopku - pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - pritožba zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe
Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Postopek sodnega varstva v upravnem sporu je usmerjen v varstvo oseb, ki so bile z upravnimi akti prizadete v njihovem pravno varovanem položaju (1. in 2. člen ZUS-1). To pomeni, da mora biti za vložitev tožbe zoper dokončen upravni akt oseba stranka oziroma stranski udeleženec upravnega postopka tudi ob nastopu dokončnosti izdanega upravnega akta.
Zgolj vročitev odločbe sama po sebi še ne vzpostavlja položaja stranke oziroma stranskega udeleženca. Prav tako pa tega položaja ne vzpostavljata poziva upravnega organa pritožnici, da predloži podatke po 7. členu Pravilnika. Poziva pa poleg tega tudi ne pomenita niti povabila k udeležbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR
VS00044932
ZPP člen 105a, 105a/3, 343, 343/1, 343/4. ZST-1 člen 14a, 14a/3.
zavrnitev ugovora zoper plačilni nalog - rok za plačilo sodne takse - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse za pritožbo - domneva umika pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - sklep o zavrženju pritožbe - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je pritožbo pravilno štelo za umaknjeno. Iz podatkov sodnega spisa namreč izhaja, da je bil pritožničin predlog za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo pravnomočno zavrnjen. Posledica pravnomočne zavrnitve predlagane taksne oprostitve pa je dolžnost plačila sodne takse za pritožbo, saj je njeno plačilo procesna predpostavka za obravnavanje pritožbe. Na tak način se uresničuje načelo ekonomičnosti postopka in zagotavlja procesna disciplina strank. Pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ji je bil sklep o zavrnitvi predloga za taksno oprostitev vročen 14. 7. 2020. Izrecno pritrjuje, da sodne takse ni plačala v nadaljnjih 15 dneh, ampak šele 21. 9. 2020, to je po izteku roka za njeno plačilo. Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv, posledice prepoznega plačila pa so enake posledicam neplačila sodne takse.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00044311
URS člen 22, 23, 25, 120, 120/3. ZPP člen 108, 336, 367a, 367a/1, 373, 373/2, 374, 374/1, 375, 375/1, 383. ZUS-1 člen 73, 73/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije kot priloga revizije - pravica do izjave - načelo kontradiktornosti - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Smisel formalne zahteve iz drugega odstavka 373. člena ZPP je varstvo procesnih pravic nasprotne stranke, ki so odraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem iz 22. člena Ustave in iz nje izpeljanega načela kontradiktornosti postopka oziroma pravice do poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP). Ta pravica ne more biti dosledno uresničena, če je reviziji priložen le sklep o dopustitvi revizije, ne pa tudi predlog kot podlaga za izdajo tega sklepa. Glede na navedeno Vrhovno sodišče zavrača pritožbene navedbe, da je zakonska zahteva po predložitvi predloga za dopustitev revizije nesmiselna in pretirano formalistična ter da je načelu kontradiktornosti zadoščeno že s tem, ko ima nasprotna stranka možnost podati odgovor na revizijo, ki ji je priložen sklep o dopustitvi.
V upravnem sporu je treba o zakonitosti upravnega akta zagotoviti pravico do pritožbe samo, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Že v tem pritožbenem postopku pa pritožnik (enako kot v pravdi) glede na 336. člen ZPP nima priložnosti dopolnjevati pritožbe. Če te možnosti v pritožbenem postopku v upravnem sporu ni in zato tudi ni načelne dolžnosti sodišča k pozivanju na odpravo pomanjkljivosti, je toliko manj razumno pričakovanje, da bi taka dolžnost morala obstajati v postopku z revizijo kot izrednim pravnim sredstvom.
Prav zaradi zoženega dostopa do revizijskega postopka na eni strani, ko dopuščene revizije niso vsakdanje in pogoste, je na drugi strani poudarjena zahteva po dodatni skrbnosti stranke oziroma njenega pooblaščenca pri pripravi popolne vloge, pri čemer ne gre spregledati, da priložitev obeh dokumentov iz prve faze revizijskega postopka zahteva le minimalno, osnovno pozornost, ki ji lahko zadosti že povprečen človek in ne samo oseba s pravniškim državnim izpitom oziroma odvetnik. S tem pa se povečuje tudi odgovornost udeležencev za ekonomično vodenje postopka, ki mora biti pri izrednih pravnih sredstvih ustrezno večja.
Za pritožničino pravico do sodnega varstva je pomembno, da ga je bila deležna po vsebini, saj je sodišče prve stopnje njeno tožbo meritorno obravnavalo in o njej odločilo s sodbo. S tem je dosegla tudi tisto, kar je bistvena vsebina pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave, to je instančno obravnavanje upravne odločbe. Za uresničevanje pritožničine pravice do sodnega varstva v postopku izrednega pravnega sredstva pa je bistvena ugotovitev, da ne dolžnost revidenta, da priskrbi potrebno procesno gradivo za nasprotno stranko, ne takojšnja sankcija v primeru neizpolnitve te obveznosti, ne pomenita nerazumne formalne ovire pri dostopu do Vrhovnega sodišča. Na to presojo ob upoštevanju pomena res iudicata ne more vplivati manjše število postopkov pred Vrhovnim sodiščem in s tem povezano pritožbeno stališče, da je bil pred novelo ZPP-E lahko le obseg obremenitve revizijskega sodišča razumen razlog za takojšnje zavrženje pomanjkljive revizije.
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 40, 40/1, 64, 64/3. ZDavP-2 člen 111, 111/1, 111/2, 121, 121/1, 122, 122/1.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - zavrženje tožbe - pravni interes za tožbo - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - vezanost sodišča na tožbeni predlog - ugotovitvena tožba - zavrnitev pritožbe
Zavarovanje traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v pritožnikovem primeru do plačila davčne obveznosti. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. V takem primeru si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju zaradi izpolnjene davčne obveznosti ni več mogoče. V takem primeru je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi.
Davčni zavezanec mora v primeru, če je plačilo obveznosti izvedeno pred vložitvijo tožbe, zoper začasni sklep o zavarovanju vložiti ugotovitveno tožbo. Če pa davčno obveznost plača med upravnim sporom, ki se je začel na podlagi izpodbojne tožbe, mora navedeno okoliščino, ki vpliva na njegov pravni interes za odločanje na podlagi izpodbojnega zahtevka, upoštevati na način, da spremeni tožbeni predlog in od sodišča zahteva, naj namesto odprave izpodbijanega upravnega akta ugotovi njegovo nezakonitost.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2. ZČmIS člen 4. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 12, 13.
čezmejno izvajanje storitev delodajalcev - vloga za izdajo potrdila - zavrnitev vloge - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V zadevi ni sporno, da je pritožnik za navedenega delavca za obdobje od 9. 1. 2020 do 9. 2. 2020 že dobil potrdilo A1, katerega izdajo (ponovno) zahteva v tem postopku.
Ker si tožnik z vloženo tožbo, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je odločitev Upravnega sodišča, ki je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna in zakonita. Obstoj zavrnilne odločbe, ki ne posega v pritožnikov pravni položaj, pa sam po sebi ni razlog, ki bi utemeljeval drugačno odločitev.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu - prepozno plačilo sodne takse - opravičljivost razloga za zamudo - komunikacija med pooblaščencem in stranko - delovanje elektronske pošte - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev pritožbe
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela in je v zvezi s tem predlagala tudi izvedbo dokazov (zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca). Ker pa je elektronsko pošto mogoče šteti za zanesljiv način komuniciranja, bi morala ob tem tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem elektronske pošte (na primer tehnične težave, napake na strežniku ipd.) in v zvezi s tem predlagati izvedbo ustreznih dokazov (npr. poročila oziroma obvestila ponudnika elektronskih storitev o motnjah v delovanju elektronske pošte v določenem času). Zgolj pavšalna navedba, da ji elektronska pošta ni bila dostavljena zaradi motnje v delovanju sistema elektronske pošte, oziroma, da gre za naključje, temu ne zadosti.
Tudi v primeru, če bi pritožnica dokazala, da od svojega pooblaščenca ni prejela po elektronski pošti poslanega naloga za plačilo sodne takse, pa to dejstvo samo po sebi še ne bi utemeljilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo izvesti predlagano zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca. Tudi če bi se namreč v celoti sprejelo zatrjevano dejstvo kot dokazano, to ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da pritožnica in njen pooblaščenec nista ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi preprečila nastanek zamude pri plačilu plačilnega naloga.
Pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje je namreč treba presoditi tudi skrbnost stranke in njenega pooblaščenca z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo, torej, ali sta storila vse, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica in njen pooblaščenec v medsebojni komunikaciji nista ravnala dovolj skrbno. Predvsem bi moral v konkretnem primeru, ko je obstajala možnost izgube pritožničine pravice do sodnega varstva zaradi nepravočasno plačane sodne takse, skrbneje ravnati pritožničin pooblaščenec, če že ne pri preverjanju, ali je pritožnica dobila poslani plačilni nalog, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila.
URS člen 14, 49. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 36, 36/2.
predlog za izdajo začasne odredbe - imenovanje direktorja javnega zavoda - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Prenehanje pritožničinega položaja kot vršilke dolžnosti ni bila posledica izpodbijane odločbe, saj z njo ni bila razrešena. Pritožnica tudi v pritožbi ne zatrjuje drugače. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da nemožnost vrnitve na mesto vršilke dolžnosti direktorice, torej vzpostavitve tega prejšnjega stanja, kolikor je pritožnica to uveljavljala kot težko popravljivo škodo, že po naravi stvari ni mogoče.
Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi tudi ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da imenovani kandidat ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na mesto vršilca dolžnosti direktorja ter da sta zato pritožnici kršeni pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in do svobode dela iz 49. člena Ustave. Ti ugovori bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa pritožničine trditve o kršitvah pravic same po sebi ne utemeljujejo težko popravljive škode.