odločba informacijskega pooblaščenca - dostop do informacij javnega značaja - odložitvena začasna odredba - tožba v upravnem sporu - suspenzivni učinek tožbe v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Iz določbe tretjega odstavka 10. člena ZInfP izhaja, da organ oziroma zavezanec za dostop do informacij javnega značaja ni dolžan prosilcu poslati zahtevanih podatkov, če vloži tožbo zoper odločbo Informacijskega pooblaščenca. Že zakonodajalec je torej določil, da ima tožba zavezanca zoper odločitve Informacijskega pooblaščenca suspenzivni učinek, kar je izjema in ne pravilo.
Sprožitev upravnega spora ima torej v obravnavanem primeru suspenzivni učinek. Zaradi sproženega upravnega spora pritožnik ni dolžan izvršiti izpodbijane odločbe, zato tudi niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, saj se izpodbijanega akta med upravnim sporom ne sme prisilno izvršiti.
odvzem dovoljenja za opravljanje dejavnosti - odložitvena začasna odredba - pravnomočna odločitev o tožbi - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Pritožnica izpodbija sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe, ki je bil izdan skupaj s sodbo, s katero je bilo tožbi, v zvezi s katero je bila predlagana izdaja začasne odredbe, ugodeno, odločba Ministrstva odpravljena in zadeva vrnjena Ministrstvu v ponoven postopek. Sodba je postala pravnomočna z njeno izdajo, saj zoper njo pritožba ni dovoljena. Začasna odredba v zvezi s tožbo, o kateri je že pravnomočno odločeno, pa po navedenem ni mogoča, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe pravilno zavrglo.
Glede ugovora, da bi moralo sodišče izdati začasno odredbo za čas od izdaje oziroma vročitve upravne odločbe pritožnici do pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, pa Vrhovno sodišče dodaja, da so z odpravo upravne odločbe ex tunc prenehali (vsi) njeni pravni učinki. Pritožnica tako v tem pogledu nima pravnega interesa za pritožbo v obravnavani zadevi.
URS člen 157, 157/1, 157/2, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 5, 5/4, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4, 160, 160/1, 160/1-3. ZNB člen 39. ZVRS člen 21, 21/3. Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in omejitvi oziroma prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (2020) člen 1. Odlok o začasnih ukrepih za zmanjšanje tveganja okužbe in širjenja okužbe z virusom SARS-CoV-2 (2020) člen 1. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre, če je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Dejanje je torej materialni (realni) akt.
Predmet presoje zakonitosti so samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov.
Iz pritožbe in iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da sta pritožnika vložila tožbo zaradi nezakonitosti že izvršenih dejanj zdravstvene inšpekcije in policije. V tožbi tudi nista predlagala ugotovitve nezakonitosti konkretnih dejanj omenjenih organov, ampak sta zahtevala, naj sodišče ugotovi nezakonitost izpodbijanih odlokov in kršitev njunih pravice iz naštetih členov Ustave s predpisanimi ukrepi.
Pritožnikoma je v primerih dejansko naloženih obveznosti na podlagi spornih odlokov zagotovljeno sodno varstvo (in zatrjevanje, da so zoper njiju sprejeti ukrepi na podlagi določb odlokov nezakoniti), v postopkih, ki bi se na tej podlagi vodili zoper njiju. Okoliščina zagotovljenega drugega sodnega varstva pa izključuje vodenje subsidiarnega upravnega spora.
Da imajo katere od posamičnih določb izpodbijanih odlokov naravo posamičnih aktov, pritožnika ne navajata. Tega ne trdita ne izrecno ne po vsebini na način, da bi navedla okoliščine, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da se posamezne določbe odlokov nanašajo na točno določen krog oseb, ki mu zaradi konkretnih značilnosti pripadata tudi pritožnika, in samo osebam iz tega kroga v konkretnem primeru spreminjajo pravni položaj (neposredno učinkuje samo na njih, ne pa tudi na druge fizične osebe in gospodarske družbe).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR
VS00046903
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZPP člen 243, 244. GZ člen 3, 3-21, 85, 85/2.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - odložitvena začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - materialna škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Mnenje, ki ga je po naročilu tožnika izdelal strokovnjak s področja gradbeništva, res ni dokaz z izvedencem v smislu 243. in 244. člena ZPP, saj se zanj zahteva, da ga poda oziroma izdela izvedenec, ki ga določi sodišče. Kljub temu mnenju ni mogoče odreči pomena za odločanje o predlagani začasni odredbi, saj gre za strokovno argumentiran del strankinih navedb, ki ob dejstvu, da nasprotna stranka navedbam v mnenju ni nasprotovala, presega gole strankine trditve.
Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je mnenje kljub stališču, da predstavlja le navedbe stranke, upoštevalo oziroma presodilo tako, da ga je po vsebini zavrnilo.
Vrhovno sodišče je v novejši sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, in ne zastopa več stališča, da taka škoda, ker je iztožljiva, ne ustreza škodi iz navedene zakonske določbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046890
ZUS-1 člen 22, 22/2, 32, 32/2. ZPP člen 343, 343/4, 352. ZUP člen 273.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zahteva za izdajo začasne odredbe v zvezi s pritožbo - odprava prvostopenjske upravne odločbe in vrnitev v ponovni postopek - pomanjkanje pravnega interesa - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Ker je bila upravna odločba, s katero je bilo odločeno o obveznem cepljenju odpravljena in so njeni pravni učinki ex tunc prenehali, ni mogoče odločiti o zadržanju izvršitve vsebine te odločbe, saj ne obstaja več. Svojega pravnega položaja si torej s pritožbo v tem upravnem sporu glede upravne odločbe, katere začasno zadržanje je predlagal, prvi tožnik ne more izboljšati – ne le, da se je izvršitev inšpekcijskih ukrepov zadržala, temveč so bili ti celo odpravljeni.
DRŽAVNO TOŽILSTVO - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046888
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZDT-1 člen 31, 32, 33, 33/1, 33/2, 33/3, 33/4, 34.
imenovanje vrhovnega državnega tožilca - dokončno mnenje državnotožilskega sveta - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - drugo učinkovito sodno varstvo - odločba o imenovanju - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pritožnikova tožba, ki jo je vložil na podlagi 4. člena ZUS-1, ni dovoljena, saj ima zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta zagotovljeno drugo in učinkovito sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da v postopku za imenovanje državnih tožilcev v skladu z določbami ZDT-1 samostojno sodno varstvo zoper dokončno mnenje Državnotožilskega sveta ni predvideno. Ima pa neizbrani kandidat na podlagi 34. člena ZDT-1 pravico vložiti tožbo v upravnem sporu zoper odločbo Vlade o imenovanju državnega tožilca, v kateri lahko uveljavlja tudi ugovore v zvezi z dokončnim mnenjem Državnotožilskega sveta, saj minister prav na njegovi podlagi ali v skladu z njim oblikuje in poda predlog Vladi, ki nato na podlagi takšnega predloga odloči o imenovanju.
Neuspešen razpis ne posega v pravice prijavljenih kandidatov, saj se lahko ob ponovnem razpisu ponovno prijavijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046893
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 15, 15/2. ZMZ-1 člen 23, 23/2, 25, 25/2, 26, 26/1, 29, 49, 49/1, 49/1-3. ZPP člen 214, 286, 286/1, 339, 339/1.
mednarodna zaščita - odprava upravnega akta in meritorna odločitev o stvari - priznanje statusa begunca - zaščita pred preganjanjem - transseksualnost - notranja zaščita v delu izvorne države - Srbija - zavrnitev pritožbe
Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.
URS člen 22, 23, 33, 67, 67/1, 74, 74/2. ZOUTPI člen 30, 30/1, 38, 38/1, 38/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
prodajalna tobačnih izdelkov - prepoved prodaje izdelkov - odložitvena začasna odredba - pravica do svobodne gospodarske pobude - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Pritožnik namreč zgolj pavšalno navaja, da izvrševanje toženkine odločbe očitno posega v njegove človekove pravice, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bilo glede na okoliščine tega primera to očitno in bi zato že samo po sebi pomenilo škodljivo posledico.
Kot pritožnik sam navaja, je odgovor na vprašanje, ali konkretno omejevanje pomeni že nedopusten poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude, odvisno od vsakokratne presoje (drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave). Enako velja za omejevanje lastninske pravice (prvi odstavek 67. člena Ustave). Vprašanje, ali je bil izpodbijani ukrep sprejet na podlagi zatrjevane neustavne zakonske ureditve oziroma njene neustavne razlage, bo torej predmet meritorne odločitve o tožbi. Zgolj sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča in citiranje njene vsebine, brez obrazložitve, kakšna je povezava odločitve z okoliščinami konkretnega primera, pa ne zadošča za utemeljitev težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.
DAVKI - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046557
URS člen 2, 23, 74. ZFPPIPP člen 131, 231, 231/1, 231/1-3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
davčna obveznost - izvršba davčne obveznosti - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - začetek stečajnega postopka - ugoditev pritožbi
Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik mora za izdajo take začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je grozeči stečaj neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Davčna odločba ugotovi obstoj davčnega dolga s strani pristojnega davčnega organa, kar ima samo po sebi tudi konstitutivni učinek, saj je s tem šele oblastveno ugotovljena davčna obveznost zavezanca za davek in mu naložena v plačilo. Ko torej v okviru in na podlagi svojih pristojnosti davčni organ v davčnem postopku odloči o davčni obveznosti zavezanca z davčno odločbo, je (šele) z njo zavezancu naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku. Z zadržanjem izvršitve davčne odločbe z začasno odredbo, ki jo izda sodišče skladno z ZUS-1, pa davčni zavezanec te obveznosti ni dolžan izpolniti do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Učinek začasnega zadržanja izvršitve davčne odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 torej ni le v tem, da davčni organ ne more za izterjavo s tako odločbo naložene obveznosti uporabiti prisilnih sredstev v postopku izvršbe skladno z ZDavP-2, temveč tudi v tem, da navedena davčna obveznost ni zapadla v plačilo. To pa bi lahko vplivalo tudi na presojo stečajnega sodišča, ali so podane procesne predpostavke za začetek stečajnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048014
URS člen 22, 23, 125, 156. ZDavP-2 člen 87, 87/2. ZUS-1 člen 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUstS člen 51. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odlog davčne izvršbe - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - skladnost zakona z ustavo - zahteva po obrazloženosti sodne odločbe - pomanjkljiva obrazložitev - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Ker se odlog davčne izvršbe že po izrecnem besedilu drugega odstavka 87. člena ZDavP-2 nanaša le na obdobje do odločitve o pritožbi zoper odmerno odločbo, torej na obdobje do dokončnosti te odločbe, možnost sodnega varstva zoper odmerno odločbo očitno ne pomeni učinkovitega sodnega varstva. Tožbo v upravnem sporu je namreč mogoče vložiti šele zoper dokončno odločbo, do tedaj pa se obdobje, za katerega želi pritožnik doseči odlog izvršbe, že izteče, tako da pritožnik za izpodbijanje odločitve o odlogu izvršbe niti nima več pravnega interesa. Povedano drugače: zatrjevana neustavnost mora voditi do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, saj bi v primeru utemeljenosti tega ustavnopravnega ugovora to lahko vplivalo na položaj pritožnika v tem upravnem sporu oziroma na njegovo možnost sodnega varstva. Presoja tožnikovih ustavnopravnih ugovorov tako v obravnavanem primeru ne more biti vezana na vsebinsko presojo tožbe oziroma na pravno naravo izpodbijanega sklepa, saj je prav ustavna skladnost te pravne narave bistvo teh ugovorov.
Smisel zahteve po (materialnem) izčrpanju pravnih sredstev (51. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS) je zagotoviti, da se vsa pristojna sodišča opredelijo do ustavnopravno pomembnih vprašanj in odpravijo morebitne neustavnosti zakonov, ki jih morajo uporabiti, še preden sprejmejo odločitev v zadevi (156. člen Ustave). Glede na navedeno presoja ustavnosti zakonske ureditve (zgolj) v postopku s pravnimi sredstvi v upravnem sporu, ne da bi se pred tem o podanih ustavnopravnih argumentih ustrezno opredelilo sodišče prve stopnje, ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
V obravnavani zadevi je izpodbijan sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila pritožnikova pritožba zavržena, ker jo je vložil kot oseba brez opravljenega pravniškega izpita. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je pri upravljavcu uradnih evidenc, Ministrstvu za pravosodje, preverilo, ali ima pritožnik opravljen pravniški državni izpit in ugotovilo, da ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Pritožnik pa tej ugotovitvi ne oporeka niti v obravnavani pritožbi in ne zatrjuje ter izkazuje, da ima opravljen zahtevani izpit. Tudi sicer je Vrhovno sodišče pritožnika že v okviru obravnavanja pritožbe v zadevi I Up 178/2016 neuspešno pozvalo na predložitev dokaza o njem, zaradi česar je bila pritožba s sklepom z dne 13. 7. 2016 zavržena. Glede na opisan potek zadeve, ga tudi Vrhovno sodišče ni več pozivalo, da izkaže izpolnjevanje zahtevanega pogoja.
inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - materialna škoda - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Pritožnika nista zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Njune navedbe v zvezi s težko popravljivo škodo so namreč presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašala višina stroškov gradbenih del zaradi odstranitve spornega objekta. Ob tem ne gre spregledati, da pritožnika celo sama v pritožbi priznavata, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe res nista konkretizirala in zneskovno opredelila stroškov oziroma škode, ki bi jima z odstranitvijo objekta nastala. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo teh stroškov zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala in izkazala.
ZUS-1 člen 32, 32/3. DZ člen 142. ZIRD člen 7, 14.
rejniška dejavnost - dovoljenje za opravljanje dejavnosti - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna ureditev spornega razmerja - ureditev stikov - stiki otroka s starimi starši - pravica do družinskega življenja - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je vložila začasno odredbo s ciljem, da bi se njena mld. vnuka ob vikendih namestila pri njej, saj meni, da je sposobna prepoznavati temeljne potrebe otrok, skupaj s svojim možem pa je sposobna otrokoma nuditi tudi ustrezno vzgojo, varstvo in skrb. S takim predlogom ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med tožnico in mld. vnukoma, temveč presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnitve izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.
Odločitev o tem, kje naj se otroka namestita ob vikendih (kar skuša pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo), po vsebini pomeni določitev stikov z otrokoma, za katero je v skladu s 142. členom Družinskega zakonika stvarno pristojno okrožno sodišče.
V postopku odločanja o podelitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti kot posebne oblike varstva in vzgoje otrok po ZIRD (pri kateri so otroci v nadaljevanju postopka nameščeni v rejniško družino) je že pojmovno izključeno odločanje o stikih otrok z morebitnimi rejniki. To vse pa pomeni, da predlagana začasna odredba po vsebini presega pristojnost sodišča v tem upravnem sporu.
Predlagana začasna ureditev stanja se torej ne nanaša na sporno pravno razmerje, o katerem se odloča v tem upravnem sporu. Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga niso podani.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046561
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14, 14/2, 14/2-a, 46, 46/3. ZMZ člen 16, 45, 46, 46-1, 47. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2.
Opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe. Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).
Mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046558
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15, 15-c. ZMZ-1 člen 21, 22, 23, 23/2, 26, 27, 28, 28-3. ZS člen 83, 83/4, 83a.
mednarodna zaščita - priznanje subsidiarne zaščite - zavrnitev statusa begunca - pogoji za priznanje statusa begunca - utemeljen strah pred preganjanjem - neizkazano preganjanje - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - rok za vložitev pritožbe - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - nujna zadeva - zavrnitev pritožbe
Sodišča sicer v praksi zadeve v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite zaradi kratkih zakonski rokov za odločanje, njihove narave in pomena za prosilce obravnavajo kot nujne, vendar tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve, saj ZMZ česa takega ni določal, niti tega ne določa zdaj veljavni ZMZ-1. Vrhovno sodišče zato meni, da bi obravnava take zadeve kot nujne v smislu Odredbe, kar bi pomenilo, da roki tečejo enako kot v zadevah, ki so kot nujne določene z zakonom, pomenila poseg v pravico do pravnega sredstva brez zakonske podlage.
Ocena upravnega organa oziroma sodišča o tem, ali je zatrjevano nevarnost mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in posledično ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem, je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih prosilec med postopkom navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ oziroma ZMZ-1). Pristojni organ sicer ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti, vendar, kot izhaja iz 22. člena ZMZ oziroma ZMZ-1, v okviru te dolžnosti preverja le izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pritožnika ni vprašalo o drugih grožnjah; o takih grožnjah bi namreč moral izpovedati sam.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045918
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 31. URS člen 14, 23, 74. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 33, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1, 64/2. ZEKom-1 člen 47, 47/1, 47/2, 192, 192/1, 192/2.
javni razpis za dodelitev radijske frekvence - pravica do sodnega varstva - sklep o izbiri dražitelja - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - drugo učinkovito sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Za izključitev sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 glede zatrjevane kršitve človekovih pravic v postopku javnega razpisa za dodelitev radijskih frekvenc je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Gre torej za preizkus procesne predpostavke, katere obstoj se ne ugotavlja na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem bi se izvajali dokazi, temveč na podlagi določb zakonov, ki urejajo sodno varstvo in vsebine sodnega varstva, kot ga opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom oziroma predlogom. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
Postopek javnega razpisa je predhodni postopek, v katerem se zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo ponudbe. Po prejemu poročila komisije o oceni ponudb pa se nadaljuje odločanje po ZUP, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe (prvi odstavek 47. člena ZEKom-1). Ta postopek se (praviloma) zaključi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedene ureditve izhaja, da je varstvo v zvezi s podeljevanjem radijskih frekvenc zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, tj. spora o zakonitosti upravnega akta.
Sodno varstvo v upravnem sporu zoper dokončno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc ni omejeno le na uveljavljanje razlogov bistvene kršitve dražbenega postopka, saj za takšno stališče ni pravne podlage. V upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 je mogoče uveljavljati tudi nezakonitost razpisnih pogojev (ki jih v tem sporu zatrjuje pritožnik), kar izhaja tako iz sodne prakse Upravnega sodišča kot tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča.
Suspenzivni učinek pravnega sredstva mora biti z gotovostjo zagotovljen le v primerih, v katerih to utemeljuje pomembnost človekove pravice, katere varstvo se uveljavlja, in nepopravljive škodljive posledice, ki bi nastale z izvršitvijo izpodbijane odločbe. Pritožnik pa v predmetnem sporu ne trdi, da vzpostavitev stanja, kakšno bi bilo pred izvršitvijo odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ne bi bilo mogoče.
ZUreP-2 člen 58, 58/3, 58/3-1, 58/6, 58/7, 193, 193/1, 194, 194/1, 194/2, 199, 199/2, 199/2-2. ZUS-1 člen 2, 32. GZ člen 43, 43/1, 43/1-6. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 70, 164, 175.
občinski prostorski načrt (OPN) - prostorski izvedbeni akt - splošni pravni akt - začasno zadržanje - zadržanje izvršitve upravnega akta - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - neizkazan pravni interes - začasna odredba - začetek razlastitvenega postopka - zavrnitev pritožbe
Izpodbijane določbe prostorskega izvedbenega akta za tožnika nimajo bistvenih posledic, če bo za njegovo uresničitev šele treba izdati upravni akt, tožnik pa bo v upravnem sporu lahko izpodbijal njegovo zakonitost tako, da bo zatrjeval, da temelji na nezakoniti določbi predpisa. Že po naravi stvari določbe prostorskega izvedbenega akta ne morejo imeti bistvenih posledic za tožnika niti, če lahko v okviru izvrševanja lastninskopravnih upravičenj brez posebnih pravnih postopkov prepreči njihovo uresničitev.
Zaradi procesne odvisnosti začasne odredbe od tožbe je torej v skladu z navedeno razlago mogoče zadržati izvajanje le tistih določb prepisa, ki imajo za tožnika bistvene posledice. Zato in upoštevaje, da so pritožniki utemeljevali predlagano začasno odredbo z nevarnostjo razlastitvenega postopka, je za odločitev o predlogu pomembno, ali sta sporni določbi 164. in 175. člena OPN sploh lahko podlaga za morebitno razlastitev pritožnikov za namen gradnje kolesarske steze, in če da, ali lahko pritožniki v razlastitvenem postopku uveljavljajo njuno nezakonitost.
Za izvedbo kolesarske steze bo morala toženka pripraviti in sprejeti OPPN. Šele če bo kolesarsko stezo dejansko umestila na zemljišča pritožnikov, bo morala pred začetkom del izvesti razlastitveni postopek.
Tudi sicer je pritožbena navedba o razlastitvi na podlagi izpodbijanih določb OPN nekonkretizirana, saj ni zatrjevano, da sta sporni določbi OPN pripravljeni tako natančno, da je nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, kar je pogoj za obravnavanje zahteve za razlastitev glede na to, da je izvleček tako pripravljenega prostorskega akta priloga zahteve. Res se v primeru, če prostorski akt ni pripravljen s tako natančnostjo, vseeno pa predvideva gradnjo objektov za namene iz prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, šteje, da je javna korist za razlastitev izkazana tudi, če občinski svet za konkretno nepremičnino sprejme sklep, s katerim ugotovi, da je gradnja objekta nujno potrebna v javno korist. Vendar pritožniki niso trdili, da je bil sklep o ugotovitvi javne koristi za sosednji nepremičnini sprejet prav zaradi izvedbe ureditve kolesarske steze na podlagi 164. in 175. člena OPN, še manj, da je njena gradnja na podlagi OPN načrtovana na vseh zemljiščih v EUP AO-09.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046559
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 82, 82/1.
nagrada in stroški sodnega tolmača - pritožba zoper sklep o odmeri nagrade - pritožba zoper sklep o stroških - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je zavzelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da takšna pritožba v upravnem sporu ni dovoljena.
Dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi je dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi na primer odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.
Med stroškovne sklepe v širšem smislu sodi tudi izpodbijani sklep, pri čemer gre za nagrado za opravljeno delo in potne stroške sodne tolmačke. V obravnavanem primeru gre sicer za drugačno stroškovno situacijo kot v preteklih primerih, v katerih je odločalo Vrhovno sodišče v upravnem sporu, saj gre za stroške dejanj tolmačke, ki so kriti iz proračuna sodišča in so izplačani ne glede na uspeh ali neuspeh tožeče stranke v upravnem sporu. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da to ni taka razlikovalna okoliščina, ki bi naravo sklepa o stroških spremenila do te mere, da bi ta okoliščina utemeljila odstop od dosedanje sodne prakse, ki zadeva pravno sredstvo vloženo na Vrhovno sodišče zaradi odločitve o stroških postopka (ki torej ni dovoljeno). Sodne tolmačke tako ni mogoče priviligirati v smislu možnosti vložitve pritožbe zoper stroškovno odločitev zaradi njenega posebnega položaja pomoči pri izvajanju pravice do jezika v postopku.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZIKS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1, 82/4, 82/5.
vloga za prekinitev prestajanja kazni - zavrnitev vloge - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - zdravljenje v tujini - izkazana težko popravljiva škoda - ugoditev pritožbi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Resno poslabšanje zdravja osebe je vsekakor upoštevna škoda, ki je v okoliščinah posameznega primera lahko tudi težko popravljiva. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj je tudi glede na nesporna dejstva v zadevi očitno, da je tožnikovo zdravstveno stanje resno in da se v odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko nepopravljivo poslabša. Vendar pa zdravje pritožnika ni potencialno ogroženo zgolj zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja (dostopnost potrebne zdravstvene pomoči, pravočasno prejemanje zdravil itd.). Vse navedeno torej lahko sodi v okvir težko popravljive škode, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa zakon.
Sodišče prve stopnje je nepravilno omejilo svojo presojo samo na vprašanje izvedbe operativnega posega in ob tem ni presojalo drugih upoštevnih okoliščin v zvezi z zdravstveno oskrbo, ki jo pritožnik prejema v zaporu, ter njegovim zdravstvenim stanjem, ki lahko kažejo na verjetnost nastanka težko popravljive škode na njegovem zdravju in jih je treba odvrniti za čas odločanja o tožbi.
Za presojo utemeljenosti zahtevanega nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja z začasno prekinitvijo prestajanja kazni zapora je pomembno s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali bi se pritožniku zaradi nadaljevanja prestajanja zaporne kazni in take zdravstvene oskrbe, ki jo v zaporu dejansko prejema, poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, in sicer v tolikšni meri, da je s predlaganim začasnim ukrepom mogoče in potrebno odvrniti nadaljnje hujše škodljive posledice na pritožnikovem zdravju. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni presojalo, zato zaradi zmotne uporabe 32. člena ZUS-1 relevantno dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.
ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Ker v pritožbi pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi iz izpodbijanega sklepa, da ni evidentirana v seznamu (evidenci) oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki ga upravlja Ministrstvo za pravosodje, je Vrhovno sodišče ni (ponovno) pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem državnem pravniškem izpitu. Ob tem dodaja, da za presojo dovoljenosti obravnavane pritožbe niso upoštevne pritožničine navedbe, da zaradi karantene ni mogla urediti brezplačne pravne pomoči ter da njena bolezen in preiskave upočasnjujejo zadevo. Navedene okoliščine namreč ne spreminjajo dejstva, da je obravnavano pritožbo vložila oseba, ki za to ne izpolnjuje zahtevanega zakonskega pogoja. Šele če bi jo na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči vložil odvetnik, pritožba pa bi bila vložena po poteku za to predpisanega roka, bi bilo mogoče presojati, ali gre za okoliščine, ki utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje.