DAVKI - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046557
URS člen 2, 23, 74. ZFPPIPP člen 131, 231, 231/1, 231/1-3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3.
davčna obveznost - izvršba davčne obveznosti - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - začetek stečajnega postopka - ugoditev pritožbi
Stečaj je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. Tožnik mora za izdajo take začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati, da je grozeči stečaj neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Davčna odločba ugotovi obstoj davčnega dolga s strani pristojnega davčnega organa, kar ima samo po sebi tudi konstitutivni učinek, saj je s tem šele oblastveno ugotovljena davčna obveznost zavezanca za davek in mu naložena v plačilo. Ko torej v okviru in na podlagi svojih pristojnosti davčni organ v davčnem postopku odloči o davčni obveznosti zavezanca z davčno odločbo, je (šele) z njo zavezancu naložena izpolnitev davčne obveznosti, ki jo je dolžan izpolniti v predpisanem roku. Z zadržanjem izvršitve davčne odločbe z začasno odredbo, ki jo izda sodišče skladno z ZUS-1, pa davčni zavezanec te obveznosti ni dolžan izpolniti do pravnomočne odločitve v upravnem sporu. Učinek začasnega zadržanja izvršitve davčne odločbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 torej ni le v tem, da davčni organ ne more za izterjavo s tako odločbo naložene obveznosti uporabiti prisilnih sredstev v postopku izvršbe skladno z ZDavP-2, temveč tudi v tem, da navedena davčna obveznost ni zapadla v plačilo. To pa bi lahko vplivalo tudi na presojo stečajnega sodišča, ali so podane procesne predpostavke za začetek stečajnega postopka.
URS člen 22, 23, 33, 67, 67/1, 74, 74/2. ZOUTPI člen 30, 30/1, 38, 38/1, 38/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
prodajalna tobačnih izdelkov - prepoved prodaje izdelkov - odložitvena začasna odredba - pravica do svobodne gospodarske pobude - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ni uspel izkazati nastanka težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Pritožnik namreč zgolj pavšalno navaja, da izvrševanje toženkine odločbe očitno posega v njegove človekove pravice, pri čemer ne pojasni, zakaj naj bi bilo glede na okoliščine tega primera to očitno in bi zato že samo po sebi pomenilo škodljivo posledico.
Kot pritožnik sam navaja, je odgovor na vprašanje, ali konkretno omejevanje pomeni že nedopusten poseg v človekovo pravico do svobodne gospodarske pobude, odvisno od vsakokratne presoje (drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave). Enako velja za omejevanje lastninske pravice (prvi odstavek 67. člena Ustave). Vprašanje, ali je bil izpodbijani ukrep sprejet na podlagi zatrjevane neustavne zakonske ureditve oziroma njene neustavne razlage, bo torej predmet meritorne odločitve o tožbi. Zgolj sklicevanje na odločbo Ustavnega sodišča in citiranje njene vsebine, brez obrazložitve, kakšna je povezava odločitve z okoliščinami konkretnega primera, pa ne zadošča za utemeljitev težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
V obravnavani zadevi je izpodbijan sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila pritožnikova pritožba zavržena, ker jo je vložil kot oseba brez opravljenega pravniškega izpita. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pojasnilo, da je pri upravljavcu uradnih evidenc, Ministrstvu za pravosodje, preverilo, ali ima pritožnik opravljen pravniški državni izpit in ugotovilo, da ni evidentiran v evidenci oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Pritožnik pa tej ugotovitvi ne oporeka niti v obravnavani pritožbi in ne zatrjuje ter izkazuje, da ima opravljen zahtevani izpit. Tudi sicer je Vrhovno sodišče pritožnika že v okviru obravnavanja pritožbe v zadevi I Up 178/2016 neuspešno pozvalo na predložitev dokaza o njem, zaradi česar je bila pritožba s sklepom z dne 13. 7. 2016 zavržena. Glede na opisan potek zadeve, ga tudi Vrhovno sodišče ni več pozivalo, da izkaže izpolnjevanje zahtevanega pogoja.
ZUreP-2 člen 58, 58/3, 58/3-1, 58/6, 58/7, 193, 193/1, 194, 194/1, 194/2, 199, 199/2, 199/2-2. ZUS-1 člen 2, 32. GZ člen 43, 43/1, 43/1-6. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Občine Ankaran (2020) člen 70, 164, 175.
občinski prostorski načrt (OPN) - prostorski izvedbeni akt - splošni pravni akt - začasno zadržanje - zadržanje izvršitve upravnega akta - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - neizkazan pravni interes - začasna odredba - začetek razlastitvenega postopka - zavrnitev pritožbe
Izpodbijane določbe prostorskega izvedbenega akta za tožnika nimajo bistvenih posledic, če bo za njegovo uresničitev šele treba izdati upravni akt, tožnik pa bo v upravnem sporu lahko izpodbijal njegovo zakonitost tako, da bo zatrjeval, da temelji na nezakoniti določbi predpisa. Že po naravi stvari določbe prostorskega izvedbenega akta ne morejo imeti bistvenih posledic za tožnika niti, če lahko v okviru izvrševanja lastninskopravnih upravičenj brez posebnih pravnih postopkov prepreči njihovo uresničitev.
Zaradi procesne odvisnosti začasne odredbe od tožbe je torej v skladu z navedeno razlago mogoče zadržati izvajanje le tistih določb prepisa, ki imajo za tožnika bistvene posledice. Zato in upoštevaje, da so pritožniki utemeljevali predlagano začasno odredbo z nevarnostjo razlastitvenega postopka, je za odločitev o predlogu pomembno, ali sta sporni določbi 164. in 175. člena OPN sploh lahko podlaga za morebitno razlastitev pritožnikov za namen gradnje kolesarske steze, in če da, ali lahko pritožniki v razlastitvenem postopku uveljavljajo njuno nezakonitost.
Za izvedbo kolesarske steze bo morala toženka pripraviti in sprejeti OPPN. Šele če bo kolesarsko stezo dejansko umestila na zemljišča pritožnikov, bo morala pred začetkom del izvesti razlastitveni postopek.
Tudi sicer je pritožbena navedba o razlastitvi na podlagi izpodbijanih določb OPN nekonkretizirana, saj ni zatrjevano, da sta sporni določbi OPN pripravljeni tako natančno, da je nepremičnine mogoče grafično prikazati v zemljiškem katastru, kar je pogoj za obravnavanje zahteve za razlastitev glede na to, da je izvleček tako pripravljenega prostorskega akta priloga zahteve. Res se v primeru, če prostorski akt ni pripravljen s tako natančnostjo, vseeno pa predvideva gradnjo objektov za namene iz prvega odstavka 193. člena ZUreP-2, šteje, da je javna korist za razlastitev izkazana tudi, če občinski svet za konkretno nepremičnino sprejme sklep, s katerim ugotovi, da je gradnja objekta nujno potrebna v javno korist. Vendar pritožniki niso trdili, da je bil sklep o ugotovitvi javne koristi za sosednji nepremičnini sprejet prav zaradi izvedbe ureditve kolesarske steze na podlagi 164. in 175. člena OPN, še manj, da je njena gradnja na podlagi OPN načrtovana na vseh zemljiščih v EUP AO-09.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046559
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 82, 82/1.
nagrada in stroški sodnega tolmača - pritožba zoper sklep o odmeri nagrade - pritožba zoper sklep o stroških - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb. Vrhovno sodišče zato vztraja pri stališču, ki ga je zavzelo v zadevi I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018, in sicer, da takšna pritožba v upravnem sporu ni dovoljena.
Dostop do Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi je dopuščen le v najbolj utemeljenih primerih. Med tovrstne primere ne sodi na primer odločanje o stroških postopka, saj slednji predstavljajo stransko terjatev, ki je po pravnem pomenu, praviloma pa tudi po višini, manj pomembna od odločitve o glavni stvari.
Med stroškovne sklepe v širšem smislu sodi tudi izpodbijani sklep, pri čemer gre za nagrado za opravljeno delo in potne stroške sodne tolmačke. V obravnavanem primeru gre sicer za drugačno stroškovno situacijo kot v preteklih primerih, v katerih je odločalo Vrhovno sodišče v upravnem sporu, saj gre za stroške dejanj tolmačke, ki so kriti iz proračuna sodišča in so izplačani ne glede na uspeh ali neuspeh tožeče stranke v upravnem sporu. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da to ni taka razlikovalna okoliščina, ki bi naravo sklepa o stroških spremenila do te mere, da bi ta okoliščina utemeljila odstop od dosedanje sodne prakse, ki zadeva pravno sredstvo vloženo na Vrhovno sodišče zaradi odločitve o stroških postopka (ki torej ni dovoljeno). Sodne tolmačke tako ni mogoče priviligirati v smislu možnosti vložitve pritožbe zoper stroškovno odločitev zaradi njenega posebnega položaja pomoči pri izvajanju pravice do jezika v postopku.
ZUS-1 člen 32, 32/3. DZ člen 142. ZIRD člen 7, 14.
rejniška dejavnost - dovoljenje za opravljanje dejavnosti - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna ureditev spornega razmerja - ureditev stikov - stiki otroka s starimi starši - pravica do družinskega življenja - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je vložila začasno odredbo s ciljem, da bi se njena mld. vnuka ob vikendih namestila pri njej, saj meni, da je sposobna prepoznavati temeljne potrebe otrok, skupaj s svojim možem pa je sposobna otrokoma nuditi tudi ustrezno vzgojo, varstvo in skrb. S takim predlogom ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med tožnico in mld. vnukoma, temveč presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnitve izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.
Odločitev o tem, kje naj se otroka namestita ob vikendih (kar skuša pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo), po vsebini pomeni določitev stikov z otrokoma, za katero je v skladu s 142. členom Družinskega zakonika stvarno pristojno okrožno sodišče.
V postopku odločanja o podelitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti kot posebne oblike varstva in vzgoje otrok po ZIRD (pri kateri so otroci v nadaljevanju postopka nameščeni v rejniško družino) je že pojmovno izključeno odločanje o stikih otrok z morebitnimi rejniki. To vse pa pomeni, da predlagana začasna odredba po vsebini presega pristojnost sodišča v tem upravnem sporu.
Predlagana začasna ureditev stanja se torej ne nanaša na sporno pravno razmerje, o katerem se odloča v tem upravnem sporu. Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga niso podani.
inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - materialna škoda - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Pritožnika nista zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Njune navedbe v zvezi s težko popravljivo škodo so namreč presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašala višina stroškov gradbenih del zaradi odstranitve spornega objekta. Ob tem ne gre spregledati, da pritožnika celo sama v pritožbi priznavata, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe res nista konkretizirala in zneskovno opredelila stroškov oziroma škode, ki bi jima z odstranitvijo objekta nastala. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo teh stroškov zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala in izkazala.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00046558
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 15, 15-c. ZMZ-1 člen 21, 22, 23, 23/2, 26, 27, 28, 28-3. ZS člen 83, 83/4, 83a.
mednarodna zaščita - priznanje subsidiarne zaščite - zavrnitev statusa begunca - pogoji za priznanje statusa begunca - utemeljen strah pred preganjanjem - neizkazano preganjanje - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - rok za vložitev pritožbe - začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - nujna zadeva - zavrnitev pritožbe
Sodišča sicer v praksi zadeve v zvezi s priznanjem mednarodne zaščite zaradi kratkih zakonski rokov za odločanje, njihove narave in pomena za prosilce obravnavajo kot nujne, vendar tak status teh zadev ne izhaja iz izrecne zakonske ureditve, saj ZMZ česa takega ni določal, niti tega ne določa zdaj veljavni ZMZ-1. Vrhovno sodišče zato meni, da bi obravnava take zadeve kot nujne v smislu Odredbe, kar bi pomenilo, da roki tečejo enako kot v zadevah, ki so kot nujne določene z zakonom, pomenila poseg v pravico do pravnega sredstva brez zakonske podlage.
Ocena upravnega organa oziroma sodišča o tem, ali je zatrjevano nevarnost mogoče šteti za dejanja preganjanja, ki so dovolj resne narave in dovolj ponavljajoča, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic in posledično ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem, je omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih prosilec med postopkom navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ oziroma ZMZ-1). Pristojni organ sicer ugotavlja dejansko stanje po uradni dolžnosti, vendar, kot izhaja iz 22. člena ZMZ oziroma ZMZ-1, v okviru te dolžnosti preverja le izjave prosilca v povezavi z informacijami o izvorni državi. Glede na to so neutemeljeni pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje pritožnika ni vprašalo o drugih grožnjah; o takih grožnjah bi namreč moral izpovedati sam.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZIKS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1, 82/4, 82/5.
vloga za prekinitev prestajanja kazni - zavrnitev vloge - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - zdravljenje v tujini - izkazana težko popravljiva škoda - ugoditev pritožbi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Resno poslabšanje zdravja osebe je vsekakor upoštevna škoda, ki je v okoliščinah posameznega primera lahko tudi težko popravljiva. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj je tudi glede na nesporna dejstva v zadevi očitno, da je tožnikovo zdravstveno stanje resno in da se v odsotnosti ustreznega zdravljenja lahko nepopravljivo poslabša. Vendar pa zdravje pritožnika ni potencialno ogroženo zgolj zaradi odsotnosti predvidenega operativnega posega, temveč tudi zaradi odsotnosti drugih potreb zdravljenja (dostopnost potrebne zdravstvene pomoči, pravočasno prejemanje zdravil itd.). Vse navedeno torej lahko sodi v okvir težko popravljive škode, ki jo kot pogoj za izdajo začasne odredbe določa zakon.
Sodišče prve stopnje je nepravilno omejilo svojo presojo samo na vprašanje izvedbe operativnega posega in ob tem ni presojalo drugih upoštevnih okoliščin v zvezi z zdravstveno oskrbo, ki jo pritožnik prejema v zaporu, ter njegovim zdravstvenim stanjem, ki lahko kažejo na verjetnost nastanka težko popravljive škode na njegovem zdravju in jih je treba odvrniti za čas odločanja o tožbi.
Za presojo utemeljenosti zahtevanega nujnega ukrepa za začasno ureditev stanja z začasno prekinitvijo prestajanja kazni zapora je pomembno s stopnjo verjetnosti ugotoviti, ali bi se pritožniku zaradi nadaljevanja prestajanja zaporne kazni in take zdravstvene oskrbe, ki jo v zaporu dejansko prejema, poslabšalo njegovo zdravstveno stanje, in sicer v tolikšni meri, da je s predlaganim začasnim ukrepom mogoče in potrebno odvrniti nadaljnje hujše škodljive posledice na pritožnikovem zdravju. Teh okoliščin pa sodišče prve stopnje ni presojalo, zato zaradi zmotne uporabe 32. člena ZUS-1 relevantno dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00046561
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 14, 14/2, 14/2-a, 46, 46/3. ZMZ člen 16, 45, 46, 46-1, 47. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2.
Opustitev osebnega razgovora niti po ZMZ niti po ZUP ne pomeni absolutne bistvene kršitve pravil postopka, torej take, za katero bi zakon izrecno določal, da sama po sebi vodi do odprave izpodbijane upravne odločbe. Gre torej za relativno bistveno kršitev pravil zakona, pri kateri je treba ugotoviti, ali je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve v zadevi (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1).
Mladoletni prosilec za mednarodno zaščito in njegov zakoniti zastopnik glede na zakonsko ureditev v ZMZ upravičeno pričakovala, da bo po osebnem sprejemu prošnje za mednarodno zaščito pristojna uradna oseba izvedla še osebni razgovor iz 45. člena ZMZ. Vendar pa glede iz okoliščin konkretnega primera ne izhaja, da bi tožnik kot mladoletni prosilec zaradi nezakonite opustitve izvedbe osebnega razgovora pri razgovoru ob sprejemu prošnje za mednarodno zaščito opustil navedbo kakšne od informacij, ki so pravno pomembne za odločitev.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045918
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 31. URS člen 14, 23, 74. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 33, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1, 64/2. ZEKom-1 člen 47, 47/1, 47/2, 192, 192/1, 192/2.
javni razpis za dodelitev radijske frekvence - pravica do sodnega varstva - sklep o izbiri dražitelja - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - drugo učinkovito sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Za izključitev sodnega varstva v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 glede zatrjevane kršitve človekovih pravic v postopku javnega razpisa za dodelitev radijskih frekvenc je treba odgovoriti na naslednja vprašanja: ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor po navedenem členu, če obstaja, katero sodno varstvo je to, ter ali je takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Gre torej za preizkus procesne predpostavke, katere obstoj se ne ugotavlja na podlagi ugotovitvenega postopka, v katerem bi se izvajali dokazi, temveč na podlagi določb zakonov, ki urejajo sodno varstvo in vsebine sodnega varstva, kot ga opredeli tožeča stranka s tožbenim zahtevkom oziroma predlogom. Za presojo vprašanja, ali obstaja drugo sodno varstvo z vidika njegove učinkovitosti, pa ni treba, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavi v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, ampak zadostuje, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva ali drugega zahtevka uveljavlja tudi kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
Postopek javnega razpisa je predhodni postopek, v katerem se zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo ponudbe. Po prejemu poročila komisije o oceni ponudb pa se nadaljuje odločanje po ZUP, pri čemer imajo položaj stranke vsi ponudniki, ki so v roku, določenem v javnem razpisu, predložili pravilno označene ponudbe (prvi odstavek 47. člena ZEKom-1). Ta postopek se (praviloma) zaključi z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu. Iz navedene ureditve izhaja, da je varstvo v zvezi s podeljevanjem radijskih frekvenc zagotovljeno v okviru rednega upravnega spora, tj. spora o zakonitosti upravnega akta.
Sodno varstvo v upravnem sporu zoper dokončno odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc ni omejeno le na uveljavljanje razlogov bistvene kršitve dražbenega postopka, saj za takšno stališče ni pravne podlage. V upravnem sporu po 2. členu ZUS-1 je mogoče uveljavljati tudi nezakonitost razpisnih pogojev (ki jih v tem sporu zatrjuje pritožnik), kar izhaja tako iz sodne prakse Upravnega sodišča kot tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča.
Suspenzivni učinek pravnega sredstva mora biti z gotovostjo zagotovljen le v primerih, v katerih to utemeljuje pomembnost človekove pravice, katere varstvo se uveljavlja, in nepopravljive škodljive posledice, ki bi nastale z izvršitvijo izpodbijane odločbe. Pritožnik pa v predmetnem sporu ne trdi, da vzpostavitev stanja, kakšno bi bilo pred izvršitvijo odločb o dodelitvi radijskih frekvenc, ne bi bilo mogoče.
ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Ker v pritožbi pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi iz izpodbijanega sklepa, da ni evidentirana v seznamu (evidenci) oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki ga upravlja Ministrstvo za pravosodje, je Vrhovno sodišče ni (ponovno) pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem državnem pravniškem izpitu. Ob tem dodaja, da za presojo dovoljenosti obravnavane pritožbe niso upoštevne pritožničine navedbe, da zaradi karantene ni mogla urediti brezplačne pravne pomoči ter da njena bolezen in preiskave upočasnjujejo zadevo. Navedene okoliščine namreč ne spreminjajo dejstva, da je obravnavano pritožbo vložila oseba, ki za to ne izpolnjuje zahtevanega zakonskega pogoja. Šele če bi jo na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči vložil odvetnik, pritožba pa bi bila vložena po poteku za to predpisanega roka, bi bilo mogoče presojati, ali gre za okoliščine, ki utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje.
ZOFVI člen 41, 41/1, 44, 49, 53, 53/7, 53a, 53a/7, 59, 59/6. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZZ člen 4, 4/2, 6, 6/1, 51, 51/1, 54, 54/1, 54/1-4. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 132, 138. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Kolezija (2005) člen 1, 2, 5, 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-2, 7. Sklep o pripojitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Bičevje k javnemu vzgojno-izobraževalnemu zavodu Osnovni šoli Kolezija in prenehanju kot samostojne pravne osebe (2020) člen 2, 2-3.
javni vzgojno izobraževalni zavod - osnovna šola - združitev vzgojno izobraževalnih zavodov in ustanovitev vzgojno izobraževalnega zavoda - pripojitev javnega zavoda - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe - ravnatelj osnovne šole - ravnateljica ukinjenega javnega zavoda - predčasno prenehanje mandata - nezakonita razrešitev - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - delna ugoditev pritožbi
O pripojitvi odloča ustanovitelj na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZ, ki določa, da ustanovitelj lahko odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu. Na podlagi tega pooblastila je toženka (lokalna skupnost) kot ustanoviteljica OŠ Bičevje in OŠ Kolezija, torej javnih osnovnih šol (prvi odstavek 41. člena ZOFVI), ki sta pravni osebi (drugi odstavek 4. člena ZZ), v izvrševanju diskrecijske pravice sprejela odločitev o obravnavani statusni spremembi. Ta sprememba pa neposredno vpliva le na pravni položaj obeh šol, v konkretnem upravnem sporu prve tožnice OŠ Bičevje (ki pritožbe ni vložila). To pomeni, da niti sporni Sklep o pripojitvi v delu, ki se nanaša na akt pripojitve in prenehanje OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe, ni odločitev o pritožnikovi (ravnateljevi) pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu.
Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tako v Sklepu o pripojitvi kot v Odloku odločeno tudi o predčasnem zaključku njegovega mandata ravnatelja in s tem poseženo v njegovo pravico biti ravnatelj do izteka mandata. Ta del Sklepa o pripojitvi je sodišče prve stopnje pri presoji v celoti spregledalo (ter Odloka, ko je presojalo pritožnikov pravni interes) in zato nepravilno štelo, da v tem delu ne gre za akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Toženka je z določitvijo datuma prenehanja pritožnikovega mandata (1. avgusta 2020) v prvi alineji 6. člena Sklepa o pripojitvi (v tretji alineji 2. člena Odloka je ponovljeno, da mu mandat preneha z dnem pripojitve, ki je določen v prejšnjem členu, to pa je 1. avgusta 2020), ki je nesporno zgodnejši od obdobja, za katerega je bil imenovan, enostransko in oblastveno posegla v pritožnikov obstoječi pravni položaj ravnatelja kot pedagoškega vodja in poslovodnega organa javne osnovne šole ter s tem nosilca pravic in obveznosti, določenih v 49. členu ZOFVI. S to odločitvijo so mu bila predčasno odvzeta pooblastila, ki izhajajo iz mandata in ki mu ga je podelil svet javne šole pod pogoji in po postopku, določenih v 53. in 53. a členu ZOFVI, za obdobje petih let, kolikor traja mandat ravnatelja (sedmi odstavek 53. člena ZOFVI). Taka odločitev pa ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 kot javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V takem primeru pa je treba osebi priznati tudi pravni interes za njegovo izpodbijanje oziroma za uveljavljanje njegove nezakonitosti.
Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi potrjuje, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica posameznika, poudarja pa, da ima oseba po tem, ko pridobi tak položaj, pravni interes, da uveljavlja sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. ZZZiv člen 1, 5, 5-31, 27, 43, 43-3.
predlog za izdajo začasne odredbe - inšpekcijski ukrep zaščite živali - odvzem živali - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda ni izkazana - javni interes - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.
Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv.
Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali.
Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.
V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.
začasna odredba - zahteva za razpis referenduma - podaljšanje roka za zbiranje podpisov - subsidiarni upravni spor - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Predlagana začasna odredba je glede na v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek nepotrebna. Pritožnik namreč v tožbi zahteva presojo zakonitosti ravnanja oziroma opustitve župana toženke na podlagi 4. člena ZUS-1 ter odpravo te nezakonitosti z določitvijo novega roka za zbiranje podpisov. Za določitev novega roka pa ni bistveno, ali rok, določen v sklepu župana, zadržanje katerega zahteva pritožnik, teče oziroma se izteče. Potek tega roka namreč nima vpliva na to, kar zahteva pritožnik, to je na določitev novega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. V primeru uspeha s tožbo bo torej pritožnik, kljub poteku roka iz sklepa župana, lahko dosegel cilj konkretnega upravnega spora.
Z zahtevano začasno odredbo ni mogoče urejati pretečenega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00045894
ZPP člen 94, 98, 98/1, 343, 343/4, 346, 346/1. ZUP člen 28, 28/2.
vložitev pritožbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - splošno pooblastilo - obseg pooblastila - pooblastilo za zastopanje pred sodiščem prve stopnje - predložitev pooblastila za zastopanje - naknadna odobritev procesnih dejanj - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V tem upravnem sporu predloženo pooblastilo je po svoji naravi splošno pooblastilo. Z njim je minister pooblastil uradno osebo za vodenje in izdajo odločb v upravnem postopku. Hkrati je to osebo pooblastil tudi za zastopanje v upravnem sporu, vendar le pred Upravnim sodiščem, torej sodiščem prve stopnje. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča omejil obseg pooblastila.
Čeprav mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju in je upravni spor enovit postopek, kar pomeni, da pri vložitvi pritožbe ni treba vnovič predložiti pooblastila, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi odločilna volja pooblastitelja, ki je omejil obseg pooblastila na postopek pred sodiščem prve stopnje. Na tako omejitev pooblastila je sodišče vezano. Tako ne more šteti, da je bila pritožba dana brez pooblastila in s kasnejšo predložitvijo pooblastila, v smislu odobritve dejanja pooblaščenca, sanirati pomanjkljivost. Tudi ne more šteti, da kasnejša predložitev drugačnega pooblastila pomeni spremembo že predloženega pooblastila, saj je sprememba pooblastila možna le v naprej, ne pa za nazaj. Že zaradi pravne varnosti, kasnejša sprememba pooblastila ne more učinkovati na že opravljena dejanja. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da toženo stranko zastopa prava vešči državni organ, od katerega se pričakuje natančnost in velika stopnja skrbnosti tudi pri predložitvi ustreznega pooblastila za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu - opravičen vzrok za zamudo - trditveno in dokazno breme - nesubstanciran dokazni predlog - pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - zavrnitev pritožbe
Pritožnik bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v prvi vrsti tako zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020 posredoval plačilni nalog, vendar ga ni prejel. V zvezi s tem, da je bil plačilni nalog poslan, je predlagal tudi izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte. Vendar pa bi moral ob tem, glede na to, da je pošto mogoče šteti za zanesljiv vir komuniciranja, tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem pošte. Pa jih ni in zgolj pavšalna navedba, da mu pošta ni bila dostavljena temu ne zadosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045727
URS člen 23, 23/2, 25, 26, 33. ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 5, 9, 9/1, 9/2, 9/4, 9/5, 9/6, 23, 23/1, 28, 28/3, 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDavP-2 člen 6, 75a. ZPP člen 22. ZUP člen 222, 222/4. ZDMV člen 8a, 8a/4, 8a/5. ZDMV-1 člen 26, 26/7, 29, 29/1.
davek na motorna vozila - pridobitev podatkov - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - ugovor krajevne nepristojnosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesni sklep - pravica do učinkovitega sodnega varstva - subsidiarni upravni spor - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.
Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.
Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj prekinitev upravnega postopka na to ne vpliva. Ob tem pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do tega, ali je navedeno sodno varstvo šteti za učinkovito v vseh primerih odločanja, v katerih bi sicer lahko nerazumno dolg čas odločanja organov v upravnem postopku bil (tudi) posledica prekinitve postopka, saj pritožnik tožbe, tudi če bi jo obravnavali po 4. členu ZUS-1, ni vložil zaradi posega v pravico do odločanja v razumnem roku. Vrhovno sodišče le še dodaja, da bi moral pritožnik v morebitni tožbi, s katero bi argumentirano uveljavljal kršitev navedene ustavne pravice, ki sicer z drugimi navedenimi možnostmi upravnega spora ne bi bila učinkovito varovana (4. člen ZUS-1), take posledice uveljavljati že kot nastale in ne šele kot bodoče oziroma morebitne posledice. V takem primeru pa bi rok za tožbo pričel teči šele takrat, ko bi bilo storjeno oziroma opuščeno posamično dejanje (npr. izdaja sklepa o nadaljevanju postopka), s katerim bi bilo v to ustavno pravico poseženo (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045900
URS člen 25, 127. ZDavP-2 člen 148. ZUstS člen 23, 23/3. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 208, 208/3.
davčna izvršba - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - dovoljenost pritožbe - razlaga določb ZUS - pravica do pravnega sredstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev zahteve za izločitev - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - napačen pravni pouk - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep o neizločitvi uradne osebe pritožniku ne more dati niti napačen pravni pouk iz odločbe organa druge stopnje. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Tudi sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe, enako kot sklep o zavrnitvi take zahteve, ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, kar je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora zoper sklep. Enako velja za sklep upravnega organa druge stopnje o pritožnikovi pritožbi. Zato so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe o zatrjevani nezakonitosti izpodbijane odločitve obeh upravnih organov. S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS pa je neutemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi morebitno kršitev, povezano z neizločitvijo uradne osebe, mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.