URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-6, 40, 40/1, 64, 64/3. ZDavP-2 člen 111, 111/1, 111/2, 121, 121/1, 122, 122/1.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - zavrženje tožbe - pravni interes za tožbo - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - vezanost sodišča na tožbeni predlog - ugotovitvena tožba - zavrnitev pritožbe
Zavarovanje traja, dokler davčna obveznost ni izpolnjena oziroma dokler ne ugasne ali ko ne more več nastati. To pomeni, da začasni sklep o zavarovanju velja določen čas, v pritožnikovem primeru do plačila davčne obveznosti. S prenehanjem veljavnosti sklepa pa prenehajo tudi njegovi pravni učinki na strankin pravni položaj, saj neveljaven sklep ne posega več v pravice oziroma pravne koristi davčnega zavezanca. V takem primeru si tožnik v upravnem sporu z izpodbojno tožbo, v kateri je predlagana odprava upravnega akta, ne more več izboljšati svojega pravnega položaja. Odprava namreč pomeni vzpostavitev stanja pred izdajo upravnega akta in možnost ponovitve upravnega postopka oziroma ponovnega odločanja pred pristojnim organom, kar pa pri začasnem sklepu o zavarovanju zaradi izpolnjene davčne obveznosti ni več mogoče. V takem primeru je za uresničitev pravice do sodnega varstva zoper odločbe upravnih organov predvidena možnost vložitve ugotovitvene tožbe, s katero tožnik zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njegove pravice ali pravne koristi.
Davčni zavezanec mora v primeru, če je plačilo obveznosti izvedeno pred vložitvijo tožbe, zoper začasni sklep o zavarovanju vložiti ugotovitveno tožbo. Če pa davčno obveznost plača med upravnim sporom, ki se je začel na podlagi izpodbojne tožbe, mora navedeno okoliščino, ki vpliva na njegov pravni interes za odločanje na podlagi izpodbojnega zahtevka, upoštevati na način, da spremeni tožbeni predlog in od sodišča zahteva, naj namesto odprave izpodbijanega upravnega akta ugotovi njegovo nezakonitost.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 36/2. ZČmIS člen 4. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 12, 13.
čezmejno izvajanje storitev delodajalcev - vloga za izdajo potrdila - zavrnitev vloge - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V zadevi ni sporno, da je pritožnik za navedenega delavca za obdobje od 9. 1. 2020 do 9. 2. 2020 že dobil potrdilo A1, katerega izdajo (ponovno) zahteva v tem postopku.
Ker si tožnik z vloženo tožbo, tudi če bi ji bilo ugodeno, ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja, je odločitev Upravnega sodišča, ki je tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna in zakonita. Obstoj zavrnilne odločbe, ki ne posega v pritožnikov pravni položaj, pa sam po sebi ni razlog, ki bi utemeljeval drugačno odločitev.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu - prepozno plačilo sodne takse - opravičljivost razloga za zamudo - komunikacija med pooblaščencem in stranko - delovanje elektronske pošte - zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - zavrnitev pritožbe
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Pritožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer zatrjevala, da plačilnega naloga od svojega pooblaščenca ni prejela in je v zvezi s tem predlagala tudi izvedbo dokazov (zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca). Ker pa je elektronsko pošto mogoče šteti za zanesljiv način komuniciranja, bi morala ob tem tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem elektronske pošte (na primer tehnične težave, napake na strežniku ipd.) in v zvezi s tem predlagati izvedbo ustreznih dokazov (npr. poročila oziroma obvestila ponudnika elektronskih storitev o motnjah v delovanju elektronske pošte v določenem času). Zgolj pavšalna navedba, da ji elektronska pošta ni bila dostavljena zaradi motnje v delovanju sistema elektronske pošte, oziroma, da gre za naključje, temu ne zadosti.
Tudi v primeru, če bi pritožnica dokazala, da od svojega pooblaščenca ni prejela po elektronski pošti poslanega naloga za plačilo sodne takse, pa to dejstvo samo po sebi še ne bi utemeljilo predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da bi moralo izvesti predlagano zaslišanje pritožnice in njenega pooblaščenca. Tudi če bi se namreč v celoti sprejelo zatrjevano dejstvo kot dokazano, to ne bi moglo vplivati na ugotovitev, da pritožnica in njen pooblaščenec nista ravnala z zadostno skrbnostjo, da bi preprečila nastanek zamude pri plačilu plačilnega naloga.
Pri odločanju o vrnitvi v prejšnje stanje je namreč treba presoditi tudi skrbnost stranke in njenega pooblaščenca z vidika ravnanja po dogodku, ki je bil vzrok za zamudo, torej, ali sta storila vse, kar bi lahko, da do zamude ne bi prišlo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica in njen pooblaščenec v medsebojni komunikaciji nista ravnala dovolj skrbno. Predvsem bi moral v konkretnem primeru, ko je obstajala možnost izgube pritožničine pravice do sodnega varstva zaradi nepravočasno plačane sodne takse, skrbneje ravnati pritožničin pooblaščenec, če že ne pri preverjanju, ali je pritožnica dobila poslani plačilni nalog, pa pri pravočasni kontroli oziroma opomniku stranki glede izvršitve dolžnega plačila.
URS člen 14, 49. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 36, 36/2.
predlog za izdajo začasne odredbe - imenovanje direktorja javnega zavoda - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Prenehanje pritožničinega položaja kot vršilke dolžnosti ni bila posledica izpodbijane odločbe, saj z njo ni bila razrešena. Pritožnica tudi v pritožbi ne zatrjuje drugače. Zato Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da nemožnost vrnitve na mesto vršilke dolžnosti direktorice, torej vzpostavitve tega prejšnjega stanja, kolikor je pritožnica to uveljavljala kot težko popravljivo škodo, že po naravi stvari ni mogoče.
Na drugačno presojo Vrhovnega sodišča v tej zadevi tudi ne morejo vplivati niti pritožbene navedbe, da imenovani kandidat ne izpolnjuje pogojev za imenovanje na mesto vršilca dolžnosti direktorja ter da sta zato pritožnici kršeni pravici do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in do svobode dela iz 49. člena Ustave. Ti ugovori bodo lahko predmet presoje v postopku ugotavljanja utemeljenosti tožbe oziroma zakonitosti izpodbijane odločbe. V okviru presoje utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe pa pritožničine trditve o kršitvah pravic same po sebi ne utemeljujejo težko popravljive škode.
CESTE IN CESTNI PROMET - CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR
VS00043559
ZUS-1 člen 2, 3, 36, 36/1, 36/1-4. ZLS člen 29, 29/2, 29/2-9. ZCes-1 člen 95, 97, 97/1, 97/2, 97/3, 97/4, 97/5. GZ člen 31, 31/1, 31/2, 31/3. Statut Občine Brezovica (2009) člen 15. Odlok o Občinskem prostorskem načrtu Občine Brezovica (2016) člen 74, 74/1.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - soglasje k posegu v varovalni pas občinske ceste - soglasje k projektnim rešitvam - sklep občinskega sveta - akt poslovanja občine - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Sklep Občinskega sveta toženke ni upravni akt s pravnimi učinki v smislu ZCes-1. Z njim tudi ni bilo odločeno o dovoljenosti gradnje. O tem bo odločil pristojen organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja. Občinski svet je z izpodbijanim sklepom podal le svoje stališče glede odmika nove gradnje od občinske ceste. Z njim ni odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice.
Izpodbijani sklep Občinskega sveta ni bil sprejet v izvrševanju upravne funkcije, kar je eden od kumulativnih pogojev za upravni akt po drugem odstavku 2. člena ZUS-1. Po svoji pravni naravi je le eden od vidikov, ki ga bo občinska uprava lahko upoštevala pri pripravi mnenja k projektni dokumentaciji po 31. členu GZ. Glede na vsebino je (lahko) zgolj akt upravljanja z javnim premoženjem oziroma usmeritev občinski upravi za izdajo prej navedenega mnenja. Izpodbijana določitev torej tudi ne pomeni oblastnega ravnanja, temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika. Tudi zato ne vsebuje vsebinske določitve o materialno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnice, ampak predstavlja le odločitev lastnika (lokalne skupnosti), glede upravljanja z njenim (javnim) premoženjem. Predstavlja tako neke vrste akt poslovanja, ki po ustaljeni sodni praksi ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijani sklep po svoji vsebini tudi ne pomeni izvrševanja zakonodajne funkcije v smislu 3. člena ZUS -1.
imenovanje notarja - pogoji za imenovanje notarja - neizpolnjevanje razpisnih pogojev - delovne izkušnje - datum vložitve prijave - datum imenovanja - zavrnitev pritožbe
Kandidat mora izpolnjevati razpisne pogoje že ob prijavi, ki jo je mogoče vložiti vse do poteka razpisnega roka, ne pa šele v izbirnem postopku ali celo z dnem izbire oziroma imenovanja na notarsko mesto. Izbirni postopek je namreč namenjen preverjanju strokovne usposobljenosti kandidatov, ki so izpolnili razpisne pogoje, ponovno se preveri le še pogoj zaupanja vrednega kandidata. Navedeni pogoj je zato tudi edini iz 8. člena ZN, pri katerem se upošteva morebitna kasnejša sprememba okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev o njegovem izpolnjevanju.
URS člen 23, 33. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 76, 82, 82/2.
denacionalizacija nepremičnin - odpravljena odločba, izpodbijana s tožbo - pravni interes za tožbo - pravica do učinkovitega sodnega varstva - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za tožbo zoper odločitev o denacionalizaciji iz 2. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe tožene stranke, saj je bila navedena odločba odpravljena in vrnjena toženki v ponoven postopek, kar med strankami ni sporno. Pritožnik si zato svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, tudi če bi sodišče vsebinsko odločalo o njegovi tožbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00042595
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 22, 82, 82/1. ZPP člen 166, 365, 365-1.
stroški upravnega spora - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - ustavna pravica do pravnega sredstva (pritožba) - pravica do sodnega varstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Vrhovno sodišče lahko poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari. Ker je pritožnica vložila pritožbo le zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o stroških postopka, obravnavana pritožba ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00042577
ZPP člen 105a, 105a/3. ZST-1 člen 6b, 6b/1. ZUS-1 člen 24, 28, 34, 34/2. URS člen 23.
plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse - nepravočasno plačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe - zamuda roka za plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje
Navedbe o pritožnikovem zdravstvenem stanju v pritožbi in njegovem vplivu na zamudo pri plačilu dolgovane sodne takse je mogoče razumeti po vsebini tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Čeprav ta v vlogi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo v obravnavo kot pritožbo, ni izrecno predlagana, je ni mogoče izključiti niti na podlagi pritožnikovega predloga odločitve, saj predlaga, naj se postopek ne ustavi, ker je bila sodna taksa plačana pravočasno.
Pritožnik s sklicevanjem na zdravstveno stanje ne more uspeti s pritožbo, lahko pa vpliva na ustavljeni postopek ugoditev predlagani vrnitvi v prejšnje stanje. Ali je tak predlog, ki je bil dan v isti vlogi kot pritožba, pravočasen in utemeljen, mora v nadaljevanju presoditi sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - UPRAVNI SPOR
VS00042006
ZPP člen 78, 80, 343, 343/4. ZGD-1 člen 32, 515, 515/1.
zavrženje predloga za vrnitev v prejšnje stanje - postulacijska sposobnost za pritožbo - pooblastilo za zastopanje družbe - zastopanje družbe po zakonitih zastopnikih - zakoniti zastopnik pravne osebe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
V skladu z 80. členom ZPP sodišče po uradni dolžnosti pazi, da stranko zastopa njen zakoniti zastopnik. Vrhovno sodišče je tako po vpogledu v podatke AJPES ugotovilo, da obravnavane pritožbe ni vložil pritožnikov zakoniti zastopnik.
Pritožbo je vložila oseba, ki te pravice nima. Taka pritožba ni dovoljena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZEKom-1 člen 57, 57/2, 57/2-5.
dodelitev radijske frekvence - sprememba odločbe o dodelitvi radijske frekvence - območje pokrivanja - izdaja začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - vročitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe - načelo kontradiktornosti - kontradiktornost v postopku zaradi izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
S tem, ko prvostopenjsko sodišče tožniku pošlje v vednost odgovor toženke skupaj s sklepom, je zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe.
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Celo če bi pritožnik izkazal zatrjevano materialno škodo, pa v pritožbi ne nasprotuje stališču izpodbijanega sklepa, da je taka škoda po ustaljeni sodni praksi popravljiva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041427
URS člen 22, 22/2. ZPP člen 86, 86/4, 108, 108/4, 226, 336. ZOdv člen 1, 2a, 30, 30/2, 31, 31/2, 34a.
zavrženje vloge - pritožba tujega odvetnika - postulacijska sposobnost za pritožbo - listina v tujem jeziku - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pomanjkanje postulacijske sposobnosti
Tako kot velja za domače odvetnike, da pridobijo pravico opravljati odvetniški poklic z vpisom v imenik odvetnikov, velja tudi za tuje odvetnike, da pridobijo pravico do opravljanja odvetniškega poklica v Republiki Sloveniji z vpisom v imenik tujih odvetnikov.
ZOdv posebej določa pogoje za odvetnike iz drugih držav, ki so članice Evropske unije, ter posebej za odvetnike iz drugih držav, ki niso članice Evropske unije. Pri slednjih zahteva tudi izpolnjen pogoj dejanske vzajemnosti. Za tuje odvetnike, ki imajo pravico opravljati odvetniški poklic v državah, ki niso članice Evropske unije, so tako določeni enaki pogoji kot za odvetnike v novem 34. a členu, z dodatnim pogojem dejanske vzajemnosti.
Tožnik ni izkazal obstoja predpostavk, ki jih določa ZOdv za zastopanje tujih odvetnikov pred sodišči v Republiki Sloveniji, zato Vrhovno sodišče ni moglo zaključiti, da je pritožbo vložil tožnik kot odvetnik.
KMETIJSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041428
URS člen 22, 23. ZUS-1 člen 4, 5, 5/1, 25, 28, 30, 33, 36, 36/1, 36/1-4, 36/2. ZKZ člen 24, 24/5. ZUP člen 274, 274/2, 275, 275/1, 276, 276/1, 277, 277/2.
razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen - dovoljenost upravnega spora - preizkus procesnih predpostavk za tožbo - zavrženje tožbe - akt, ki se ne more izpodbijati v upravnem sporu - konec postopka odločanja - odločba upravnega organa ni dokončna - zavrnitev pritožbe
Z odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, je bila razveljavljena odločba organa prve stopnje, s čimer pa postopek v tej zadevi ni bil končan, saj bi moral pristojni organ prve stopnje o zahtevku pritožnice za ugotovitev izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa kmetijske organizacije odločiti ponovno. Zoper novi akt bi imela pritožnica pravico do pritožbe v upravnem postopku in ko bi bilo odločeno o pritožbi, če bi bili izpolnjeni pogoji iz ZUS-1, tudi do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bi bilo pritožnici torej ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločbo o statusu kmetijske organizacije. Zahtevek glede statusa kmetijske organizacije bi namreč s tem ostal nerešen in bi prvostopni organ moral o njem ponovno odločiti ter izdati novo odločbo. Na odločitev pa ne vpliva dejstvo, da je v obravnavani zadevi pritožnica kasneje med postopkom vlogo za priznanje statusa kmetijske organizacije umaknila in se s tem odpovedala izdaji odločbe ter uporabi nadaljnjih pravnih sredstev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00041429
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/1, 59, 59/1, 59/2, 59/2-1, 59/2-3, 59/3, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 64/5, 73, 73/1, 75, 75/4. ZPP člen 214, 214/2, 279a.
prošnja za mednarodno zaščito - priznanje statusa begunca - neprerekana dejstva - priznanje neprerekanih dejstev - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - ugoditev pritožbi - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Na dolžnost sodišča razpisati glavno obravnavo nima vpliva procesna situacija, nastala po vložitvi tožbe s strankinim priznanjem dejstva, ki je bilo v tožbi opredeljeno kot zmotno ali sploh ne ugotovljeno. ZUS-1 namreč take (nadaljnje) izjeme od odločanja na glavni obravnavi ne določa. Še več, izrecno je zanikana z določbo 60. člena ZUS-1, saj odločanje na seji izključuje poseganje v dejansko stanje, ugotovljeno v izpodbijani odločbi, zaradi česar neizvedba glavne obravnave pomeni, da je prvostopenjsko sodišče v celoti vezano na predhodno ugotovljeno dejansko stanje v upravnem postopku.
Kaj drugega ne izhaja niti iz 214. člena ZPP, ki v prvem odstavku določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala (z izjemo, določeno v nadaljevanju stavka). Ta določba pomeni samo, da za priznano dejstvo ni treba izvesti dokazov, ki bi to dejstvo potrdili ali ovrgli, ne odpravlja pa dolžnosti sojenja na glavni obravnavi. Zato mora sodišče to, naknadno nastalo okoliščino nespornosti dejstva, s katerim dopolni ali spremeni dejansko podlago odločanja, ugotoviti na glavni obravnavi, ne pa na seji. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da v obravnavani zadevi ni soočeno s primerom odločanja brez glavne obravnave s soglasjem strank, ki se v skladu z 279. a členom ZPP lahko pisno odpovesta obravnavi (v tem primeru odločanje temelji le na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov).
Ker iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da je sodišče zgolj ponovilo okoliščine, ki jih je ugotovila pritožnica že v odločbi, in da je na istih, predhodno že ugotovljenih okoliščinah napravilo le drugačno subsumpcijo dejstev pod pravni pojem učinkovite zaščite (pred preganjanjem nedržavnih subjektov), bi te okoliščine lahko ugotovilo le po izvedbi dokazov (poročil o stanju v izvorni državi) na glavni obravnavi. V tem primeru bi pritožnica lahko izpostavila to, kar sedaj uveljavlja v pritožbi, in sicer da se sodišče sklicuje na poročila, ki niso najbolj zanesljiva oziroma objektivna in tudi izvor podatkov ni popolnoma jasen (npr. članek BBC), ter da je tožnica takoj po tretjem napadu zapustila državo in da tudi od vložitve zasebne tožbe glede prvega napada ni minilo toliko časa, da bi lahko trdila, da do pregona ni prišlo.
ZPP člen 367, 367a, 367b, 374, 374/1. ZPP-E člen 125, 125/3.
direktna revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - zavrnitev pritožbe
Ker direktna revizija brez predhodne vložitve predloga za dopustitev revizije, kateremu bi bilo (vsaj delno) ugodeno, ni dovoljena, je Upravno sodišče tako revizijo pravilno zavrglo na podlagi prvega odstavka 374. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00040312
ZBPP člen 30, 30/9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
brezplačna pravna pomoč - razrešitev postavljenega odvetnika - tožba v upravnem sporu - procesna predpostavka za tožbo - pravni interes za tožbo - izboljšanje pravnega položaja - akt, s katerim ni poseženo v tožnikove pravice - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je vložil izpodbojno tožbo zoper odločitev toženke o razrešitvi pritožnika kot izvajalca BPP za konkretnega upravičenca, pri čemer je pritožnik razrešitev predlagal sam. To pomeni, da si z izpodbijano tožbo ne more izboljšati svojega pravnega položaja, saj je z izrekom odločbe organa BPP, ki jo želi izpodbijati, odločeno tako, kot je predlagal, obrazložitev upravne odločbe pa ne posega v pravice ali pravne koristi strank upravnega postopka.
Pritožnik sicer zatrjuje, da razlogi, s katerimi je toženka utemeljila odločitev o razrešitvi, posegajo v njegovo "odvetniško in psihično integriteto", vendar so te trditve zgolj pavšalne in ne izkazujejo posega v pravno varovan položaj. Ne v tožbi ne v pritožbi pritožnik ne zatrjuje niti, da bi ga toženka razrešila na taki pravni podlagi, da bi morala o tem obvestiti Odvetniško zbornico Slovenije.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00040314
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 25. ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 2, 2/2. ZST-1 člen 10, 11, 34.
razlastitev - plačilni nalog za plačilo sodnih taks - tožba v upravnem sporu - prepozno plačilo sodne takse - fikcija umika tožbe zaradi neplačila takse - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je zakonski rok, določen v 34. členu Zakona o sodnih taksah, tovrstni roki pa so nepodaljšljivi. Posledice prepozno plačane sodne takse so tako enake kot posledice neplačane takse in ni pomembno, ali je stranka sodno takso plačala kasneje.
Res je tožba v upravnem sporu tudi pravno sredstvo zoper odločitev upravnega organa, vendar ta pravna narava tožbe v upravnem sporu sama po sebi še ne utemeljuje pritožničinega očitka o kršitvah ustavnoprocesnih jamstev, ki jih zagotavljata 22. in 25. člen Ustave. Posledica neplačila sodne takse iz 105.a člena ZPP je predpisana za vsa pravna sredstva. Določitev sodne takse kot procesne predpostavke bi bila z vidika navedenih človekovih pravic lahko ustavno sporna, če bi bilo plačilo sodne takse za tožbo določeno v taki višini ali takem roku, ki bi stranki zelo otežilo ali celo onemogočilo dostop do tega pravnega sredstva, česar pa pritožnica niti ne zatrjuje.
Za kršitev načela enakosti pred zakonom, ki ga zagotavlja drugi odstavek 14. člena Ustave bi šlo, če bi zakonska ureditev brez razumnega razloga enake položaje uredila različno. Da bi bila pritožnica kot pravna oseba gospodarskega prava in stranka z interesom, ki je lokalna skupnost, glede obveznosti plačila sodnih taks v enakem položaju, pa pritožnica ne zatrjuje.
Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je zakonska ureditev, ki razlastitvenemu zavezancu nalaga plačilo sodne takse, v nasprotju z načelom pravne države. Vse odločbe, ki so lahko predmet upravnega spora, so odločbe, s katerimi oblastveni organ nalaga obveznosti ali posega v pravice posameznikov oziroma pravnih oseb (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Zato dejstvo, da je odločba o razlastitvi oblastveni ukrep, ki posega v tožnikovo lastninsko pravico, še ne utemeljuje zatrjevane neustavnosti predpisane taksne obveznosti.
ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 4/1, 5, 5/3, 33, 33/1, 33/1-3, 33/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 180, 180a, 180a/2, 180a/4, 225, 225/5. URS člen 25, 157.
izdaja plačilnega naloga - nepravilna vročitev - predlog za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti - potrdilo o pravnomočnosti in izvršljivosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - tožba zaradi molka organa - tožba zoper dokončen upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v obravnavanem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti prekrškovne odločbe). Navedeno potrjuje tudi umestitev določb o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180. a člen) med določbe o dokazovanju z listinami.
Kljub temu da listina izkazuje neko dejstvo (konkretno nastop pravnomočnosti na določen datum), še vedno ne gre za upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, torej tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Iz določb ZUP namreč narava potrdil kot aktov oblastvenega odločanja ni razvidna, kar ima za posledico, da izdano potrdilo s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke in ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in katerih zakonitost se ob odsotnosti drugega sodnega varstva presoja v upravnem sporu (157. člen Ustave).
Za zahtevo po razveljavitvi obstoječih potrdil o pravnomočnosti v ZUP ni podlage, saj navedeni zakon ne pozna instituta razveljavitve potrdila (tovrstno odločanje se nanaša na odločbe) in ga ne ureja niti smiselno, npr. z določitvijo dolžnosti organa, da poleg potrdil o pravnomočnosti izdaja še potrdila o nepravnomočnosti odločb. Tudi sicer pritožnica ne trdi, da je zahtevala izdajo potrdil o nepravnomočnosti prekrškovnih odločb.
Ker potrdilo kot dokazno sredstvo v smislu ZUP pristojnega sodišča ne zavezuje, mu tudi ne preprečuje ugotavljanja nasprotnega na podlagi drugačnih strankinih trditev. Zato poseg v potrdilo o pravnomočnosti odločbe ni nujni pogoj za varstvo pravic ali obveznosti strank v sodnem postopku, kar pomeni, da klavzula pravnomočnosti, izdana po določbah ZUP, sama po sebi pritožnici ne onemogoča uveljavljanja pravnih sredstev zoper plačilna naloga in zatrjevanja, da so ta sredstva pravočasna, saj vročitev ni bila (pravilno) opravljena.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPDI člen 34. ZPP člen 87, 87/3, 346, 346/1.
pritožba - opravljen pravniški državni izpit - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
ZPDI ne določa, da se priznajo v tujini opravljeni izpiti oziroma izpiti, opravljeni v eni od drugih republik nekdanje SFRJ. V določbi 34. člena ZPDI je določeno le, da je z izpitom po določbah tega zakona izenačen pravosodni izpit in z njim izenačeni izpiti po doslej veljavnih predpisih. To pomeni, da so s PDI izenačeni le pravosodni izpiti, opravljeni po določbah predhodnih predpisov, to je predpisov, ki so pred ZPDI urejali navedeno materijo (npr. Zakon o pripravništvu, strokovnih izpitih in izpopolnjevanju strokovne izobrazbe delavcev v državni upravi in pravosodju, Zakon o pravosodnem izpitu). Ker je šlo za republiške predpise, je s PDI na podlagi 34. člena ZPDI izenačen le pravosodni izpit, opravljen v skladu s predpisom, ki je veljal v Republiki Sloveniji, ne pa v skladu s predpisom druge republike nekdanje SFRJ.
Namen zahteve iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1 je zagotoviti, da stranko zastopa pooblaščenec, ki pozna pravno ureditev v Republiki Sloveniji, oziroma da ima to védenje stranka, če se udeležuje postopka brez pooblaščenca. Omenjeni pogoj je namreč treba razumeti tudi kot sredstvo za doseganje cilja (bolj) učinkovitega pravnega varstva interesov stranke na eni strani, na drugi pa za doseganje večje kakovosti sojenja in s tem razvoja prava v sodni praksi, kar je v interesu pravnega reda kot celote.
ODVETNIŠTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00039934
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. URS člen 22. ZUS-1 člen 23, 24, 29, 29/3, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 103, 103/3. ZOdv člen 11, 11/2.
zavrnitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičeni razlogi za zamudo - opravičljiv razlog za zamudo - opravičljiv vzrok za zamudo - očitna pomota pooblaščenca - napaka odvetnika - zavrnitev pritožbe
Napako tožnikove pooblaščenke, ki je tožbi, ki se nanaša na drugega tožnika v zvezi z drugim izpodbijanim aktom, priložila priloge, ki se nanašajo na tožnika v tem upravnem sporu, je pripisati nezadostni skrbnosti tožnikove pooblaščenke, ki bi morala kot odvetnica, od katere se pričakuje večja skrbnost, pred vložitvijo vlog na sodišče preveriti, ali pošilja tožbe za vse štiri njene stranke in ali so priloge k tožbam ustrezne. Iz pritožbenih navedb celo izhaja, da je bila prva napaka storjena že pri tiskanju tožb, saj tožnikova sploh ni bila natisnjena, nato pa še ob odpravi, saj je tožnikove priloge priložila tožbi, ki se nanj ni nanašala. Vrhovno sodišče zato pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da gre v tem primeru za napako, do katere je prišlo v sferi tožnikove pooblaščenke in je posledica njenega poslovanja, kar ne more biti opravičen vzrok za zamudo oprave procesnega dejanja. Prav tako zatrjevani delovna preobremenjenost in časovna stiska nista okoliščini, ki ju tožnikova pooblaščenka ni mogla predvideti oziroma odkloniti.