ZUS-1 člen 17, 17/2, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 142, 229, 260, 260-9.
tožba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - tožnik v upravnem sporu - tožnik, ni bil stranka v upravnem postopku - stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka - položaj stranke oziroma stranskega udeleženca - status stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje upravnega akta - razlog za obnovo postopka - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, pa sicer ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka, mora za pridobitev položaja stranke v upravnem sporu najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem postopku v skladu s 142. oziroma 229. členom ZUP. Če pa je upravni postopek že končan, pa ima možnost obnove upravnega postopka po 9. točki 260. člena ZUP. Če stranka doseže, da ji organ prizna položaj stranke oziroma stranskega udeleženca lahko tako kot druge stranke oziroma stranski udeleženci izpodbija upravni akt, ki je izdan v upravnem postopku, sicer pa lahko v upravnem sporu izpodbija sklep, s katerim ji ni bila priznana pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta (drugi odstavek 17. člena ZUS-1).
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050307
URS člen 22, 23, 33, 67. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 13, 13/1, 13/2, 13/2-3, 13/3, 36, 36/1, 36/1-6, 36, 36/3. ZIN člen 5, 24, 24/4, 28. ZUP člen 43, 43/1, 135, 135/4.
inšpekcijski postopek - ustavitev inšpekcijskega postopka - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sestava sodišča - odločanje po sodniku posamezniku - enostavna zadeva - pobudnik inšpekcijskega postopka - položaj stranke v inšpekcijskem postopku - pravni interes - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi ni sporno, da je senat sprejel odločitev, da gre v zadevi za enostavno dejansko in pravno stanje ter da bo Upravno sodišče odločalo po sodniku posamezniku. Tako odločitev lahko Upravno sodišče sprejme tako v primeru meritornega kot v primeru procesnega odločanja. Tretji odstavek 36. člena ZUS-1 namreč ne zapoveduje obveznega senata, ampak samo vzpostavlja distinkcijo med zadevami, v katerih že v izhodišču odloča sodnik posameznik (in ni treba o tem prej odločiti s sklepom po tretjem odstavku 13. člena), in zadevami, kjer - enako kot v izhodišču po splošni ureditvi ZUS-1 odloča senat. In razlaga, da bi o zavrženju tožbe na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 lahko odločal le senat in ne bi smel za to pooblastiti sodnika posameznika, bi bila zato nesistemska.
Ker je inšpektor s procesnim sklepom ustavil inšpekcijski postopek, ker je ocenil, da ni javnega interesa za njegovo vodenje oziroma nadaljevanje, s tem ni bilo odločeno o zahtevi (ali interesu) stranke (zavezanca) ali stranskega udeleženca. Zato tudi pritožnica kot pobudnica inšpekcijskega postopka oziroma morebitna stranska udeleženka z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Z uveljavljanjem pravnih sredstev zoper sklep o ustavitvi postopka bi lahko zgolj postavljala trditve, da je nadaljevanje inšpekcijskega postopka (v nasprotju s presojo pristojnega inšpektorja) utemeljeno v javnem interesu, javnega interesa pa pobudnica oziroma morebitna stranska udeleženka v postopku ni legitimirana uveljavljati in varovati. Inšpekcijskega postopka samo zaradi zasebnega interesa pa ni mogoče ne začeti in ne voditi, ali pa je ob zasebnem interesu podan tudi javni interes, pa je v presoji inšpektorja.
Pritožnica zaradi ustavitve inšpekcijskega postopka, v katerega je želela vstopiti, ne izkazuje več pravnega interesa za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi udeležbe v inšpekcijskem postopku, saj si tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogla izboljšati svojega pravnega položaja.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - nedovoljena pritožba - vračilo laične pritožbe v popravo ni dopustno - zavrženje pritožbe
V pritožbi, ki jo pritožnik zopet vlaga sam, ne oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita, oziroma ne zatrjuje in izkazuje, da ima opravljen pravniški državni izpit. Ker iz navedenega izhaja, da je bil pritožnik v obravnavani zadevi seznanjen z obravnavanim pogojem za vložitev pritožbe, obveznostjo njegovega izkazovanja in posledicami opustitve, ga Vrhovno sodišče ni pozivalo na odpravo pomanjkljivosti.
URS člen 23, 23/1, 25, 87. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6. ZVrt člen 20, 20f, 20f/2. Pravilnik o sprejemu otrok v Vrtec Jesenice (2019) člen 4.
sprejem otroka v vrtec - kriteriji za sprejem otroka v vrtec - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - zavrženje tožbe - uveljavljanje svoje pravice ali pravne koristi - standard obrazloženosti - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Prvostopenjsko sodišče je spregledalo možnost, da bi pri razvrščanju otrok v enote vrtca lahko šlo tudi le za način izvrševanja zakonske pravice do sprejema v vrtec. ZVrt namreč že v okviru te pravice nasploh (20. člen), še posebej pa glede enotnega vpisa v vrtce na območju občine (drugi odstavek 20.f člena), daje občini relativno široko pooblastilo za urejanje pogojev in postopka vpisa, kamor bi lahko sodili tudi pogoji za vključitev v posamezne enote vrtca, s podzakonskimi akti.
Zato ni mogoče vnaprej izključiti možnosti, da Pravilnik vendarle daje staršem pravni položaj, ki ga lahko ščitijo v upravnem sporu.
Povsem neobrazloženo je ostalo, zakaj sodišče meni, da gre pri razporejanju otrok v enote vrtca za zakonsko materijo in posledično tudi, zakaj naj bi ZVrt občinam ne dajal pooblastila za urejanje te materije. Ta vprašanja niso zgolj načelne narave, temveč izhajajo neposredno iz besedila ZVrt, tako da je obrazložitev v zvezi z njimi toliko pomembnejša. Vse to pomeni, da je izpodbijani sklep v bistvenih elementih ostal neobrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-6, 36/2.
postopek razlastitve nepremičnin - nepremičnina obremenjena s hipoteko - dovolitev izvedbe pripravljalnih del - tožba v upravnem sporu - stranski udeleženec - hipotekarni upnik - izbris hipoteke - pravni interes za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Le okoliščina, da je bil tožniku priznan pravni interes za udeležbo v upravnem postopku, še ne pomeni, da mu je samo zato priznan tudi ves čas upravnega spora. Presoja njegovega obstoja in s tem ene do procesnih predpostavk upravnega spora je v pristojnosti sodišča in ni vezana na predhodne odločitve upravnega organa. Ves čas upravnega spora mora biti zato kot verjetno izkazano, da bi ugoditev tožbi pomenila za tožnika določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči.
V obravnavni zadevi ni sporno, da se je pritožnik udeleževal postopka razlastitve kot stranski udeleženec, ker je na zemljiščih razlastitvenega zavezanca, ki so predmet razlastitvenega postopka, imel vknjiženo hipoteko. Prav tako ni sporno, da je bil nad razlastitvenim zavezancem uveden stečajni postopek ter da so bila predmetna zemljišča v stečajnem postopku prodana, pritožnikova hipoteka pa izbrisana iz zemljiške knjige. Zato pritožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko presojo tožbe. Z njo je namreč zahteval presojo pravilnosti odločbe o dovolitvi parcelacije zemljišč, na katerih nima več pravnih upravičenj, ki bi jih lahko varoval z vloženo tožbo. Njegov pravno upošteven položaj upnika terjatev, zavarovanih z hipoteko na zemljiščih razlastitvenega zavezanca, je z izbrisom hipotek v celoti prenehal. Ker je bila njegova pravovarstvena potreba utemeljena prav na tem položaju, je s tem prenehal tudi njegov pravni interes za vsebinsko presojo tožbe o dopustitvi parcelacije zemljišč.
Ker torej pritožnik na zemljiščih, ki so predmet izpodbijane odločbe, nima pravnih upravičenj, ki bi jih lahko varoval z vloženo tožbo, mu tudi morebitni uspeh s tožbo ne prinaša nobene koristi.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00050067
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/1, 5/2, 17, 17/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 142, 142/1, 226.
inšpekcijski postopek - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - odločitev procesne narave - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Odločitev tožene stranke, s katero je ta v pritožbenem postopku občini priznala položaj stranske udeleženke v inšpekcijskem postopku zoper pritožnika, ne posega v pritožnikov pravni položaj, saj z njo ni bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak je navedeni akt zgolj odločitev procesne narave. S tem aktom je bilo v pritožbenem postopku odločeno le o vprašanju, ki se tiče samega postopka (prvi odstavek 142. člena in 226. člena ZUP). Ker je z njim odločeno le o pravici do udeležbe v tujem postopku, je le osebi, katere udeležba je bila zavrnjena, zagotovljeno pravno sredstvo v upravnem postopku in sodno varstvo v upravnem sporu (prvi odstavek 142. člena ZUP in drugi odstavek 17. člena ZUS-1). Taka ureditev je posledica tega, da s tem procesnim sklepom še ni bilo po vsebini odločeno o sami upravni zadevi, to je o pravicah, obveznostih ali pravnih koristi strank, na katere zahtevo je začet postopek oziroma zoper katero je uveden postopek. O tem bo namreč odločeno s končno odločbo.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00050155
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 284, 285, 290.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalne gradnje - sklep o dovolitvi izvršbe - sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijskega ukrepa - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - dopustnost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - upravni akt - ugoditev pritožbi
Ker je cilj izvršbe izterjava denarne terjatve ali – kot v pritožnikovem primeru – izpolnitev nedenarne obveznosti (284. člen ZUP), pomeni izdaja sklepa o izvršbi odločitev, da dolžnikova (zavezančeva) obveznost izpolnitve še obstoji in je zato potrebna njena izvršitev na način in s sredstvi, določenimi v sklepu o dovolitvi izvršbe (v pritožnikovem primeru z izvršbo po tretji osebi). Gre torej za odločanje o vidiku obveznosti, o katerem še ni bilo in tudi ni moglo biti odločeno z izvršilnim naslovom, to je o njeni prisilni realizaciji, zaradi katere mora zavezanec dopustiti s tem povezane posege v svoje pravice (predvsem premoženjske). Ob tem je pomembno, da tudi teh posegov ni dolžan trpeti neomejeno, saj je pod pogoji iz 285. člena ZUP upravičen zahtevati, da se izvršba opravi na način in s sredstvom, ki sta zanj najmilejša, če se z njima doseže namen izvršbe. Iz tega pa izhaja, da se s sklepom o dovolitvi izvršbe odloča o pravici oziroma pravni koristi stranke izvršilnega postopka, ki zaradi izvršbe ne sme priti v slabši pravni položaj, kot je nujno potreben za dosego izpolnitve.
Po navedenem je treba sklepe o dovolitvi izvršbe šteti za upravne akte.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00050312
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 284, 285, 290.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev nelegalne gradnje - sklep o dovolitvi izvršbe - sklep o dovolitvi izvršbe inšpekcijskega ukrepa - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - dopustnost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - upravni akt - ugoditev pritožbi
Presoja pravne narave sklepa o dovolitvi izvršbe ne more biti različna v odvisnosti od načina oz. sredstva izvršbe (v smislu, da je sklep o izvršbi s prisilitvijo z izrekanjem denarne kazni upravni akt, sklep o izvršbi po tretji osebi pa ne), saj že določitev slednjega pomeni odločanje o pravnem položaju inšpekcijskega zavezanca.
Sklepe o dovolitvi izvršbe je treba šteti za upravne akte.
URS člen 157, 157/1, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 5, 5/4. ZT-1 člen 1, 2, 2-2. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1, 2, 2/2, 3, 3/1, 3/1-1, 3/2, 6, 6/6, 6/8.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo). Na drugi strani je za predpise značilno, da se nanaša na nedoločen oziroma nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število primerov, nastalih v času njegove veljavnosti.
Začasna prepoved neposrednega ponujanja in prodajanja blaga potrošnikom se nanaša na vse osebe, ki po uveljavitvi Odloka opravljajo trgovinsko dejavnost, kot jo ureja ZT-1, razen če zagotovijo (za kar tudi odgovarjajo), da pri njih zaposleni izvajalci dejavnosti, ki prihajajo v neposreden stik s potrošniki, izvedejo testiranje na virus in se izkažejo z negativnim rezultatom testa. Odlok s tem naslavlja splošen (nedoločljiv) krog trgovcev in ne individualno določene osebe (pritožnice), ter ureja nedoločeno število bodočih primerov, ne pa konkretnega (pritožničinega) življenjskega primera. Navedena splošnost in abstraktnost dajeta Odloku naravo predpisa in ne upravnega akta. Ta bo izdan šele ob morebitnem nadzoru, če bo za to pristojni organ ugotovil, da konkretni trgovec v konkretnem primeru ponujanja in prodaje blaga neposredno potrošnikom ni izpolnil v predpisu zahtevanega pogoja. Zato dejstvo, da se je pritožnica (ki sicer niti ni trgovka v smislu ZT-1, ampak je izvajalka dejavnosti) prepoznala kot naslovnica predpisa, samo po sebi ni odločilno za drugačno presojo Odloka, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, in ne zadošča za njegovo opredelitev v spornih delih, da gre za upravni akt.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050160
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 192. ZUP člen 4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - plačilo nadomestila za uporabo - pravica do uporabe radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Sklep, s katerim se zgolj ugotovi znesek in pogoje plačila nadomestila za omejeno naravno dobrino, ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. Šele po tem ko dražitelji, ki so na dražbi uspeli, plačajo nadomestilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, določene v tem sklepu, se na podlagi drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 uvede upravni postopek, v katerem se izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba pa je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom tako upravni postopek ni bil končan, prav tako stranke z interesom z njim radijskih frekvenc še niso pridobile, saj v tem sklepu ni odločeno komu in katere radijske frekvence so dodeljene ter za kakšno obdobje, temveč bo o tem odločeno šele v naknadno izvedenem upravnem postopku, ki sledi postopku javnega razpisa, in sicer z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji uporabe radijskih frekvenc.
Morebitna odločitev izbranih ponudnikov, da izvršujejo svoja upravičenja že na podlagi dokončne in ne šele pravnomočne odločbe o pravici, sama po sebi ni ovira za odpravo dokončnih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, če bi sodišče v upravnem sporu presodilo, da so nezakonite.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050159
URS člen 25. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZEKom-1 člen 192, 192/1.
začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - dodelitev radijske frekvence - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - pričakovana sredstva - negotova pridobitev sredstev - bodoče negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo. Kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049229
URS člen 25. ZUS-1 člen 32. ZEKom-1 člen 192, 192/1.
začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - negotova pridobitev sredstev - negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Pri tem Vrhovno sodišče, poleg pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo, dodaja, da kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev tudi v predmetni zadevi sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.
KORUPCIJA - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00050101
URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZP-1 člen 45, 45/1, 45/2, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 66, 66/2. ZIntPK člen 5.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - drugo primarno sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Izpodbijano Opozorilo je tožena stranka izdala kot prekrškovni organ po prvem in drugem odstavkom 45. člena ZP-1 in ne kot nosilec upravne funkcije po ZIntPK oziroma ni odločala pri opravljanju upravne funkcije iz področja upravnega prava, temveč je ne glede na to, da je sporno Opozorilo sicer izdala v zvezi z upravno zadevo oziroma v zvezi z Zaključnimi ugotovitvami, odločala kot prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1 iz področja prekrškovnega prava, ki pa spada na področje kaznovalnega prava.
Izpodbijano Opozorilo zato torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.
Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
Morebitno neustavnost ureditve po ZP-1 bi pritožnik lahko uveljavljal z vložitvijo pravnih sredstev pred organi za prekrške v okviru ZP-1 in po njihovem izčrpanju nadalje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.
ZS člen 13a, 60, 60/1, 61, 61/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 17, 17/5, 36, 36/1, 36/1-3.
odredba - prednostno reševanje zadev - kazenski postopek - zastaranje - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - dopustnost tožbe v upravnem sporu - neizkazan pravni interes - drugo učinkovito sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odredbo vsebinsko odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč poslabšanje svojega položaja utemeljuje le z očitkom, da je sodnica zaradi izdane odredbe nadaljevala s postopanjem zoper njo kot obdolženo v kazenski zadevi, čeprav je predložila zdravniško dokumentacijo o bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do poštenega postopka in do zdravja. Pritožnica se torej sklicuje le na posredni vpliv, ki ga ima sporna odredba na njen dejanski položaj v drugem postopku, in ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da ima odredba predsednika sodišča za naslovnico sodnico (kateri je naložena dolžnost poročanja) in ne tožnice. Z izpodbijano odredbo torej ni šlo za odločanje o tožničinem (javno)pravnem položaju, saj je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje.
Učinkovito sodno varstvo tožničinega pravnega položaja kot obdolžene v kazenski zadevi je zagotovljeno v samem kazenskem postopku, zato ne more doseči vsebinskega odločanja v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne glede na to, da v kazenskem postopku sodno varstvo zoper odredbo predsednika sodišča ni predvideno. Za presojo učinkovitosti drugega sodnega varstva se ne zahteva, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadošča, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva uveljavlja kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00050100
URS člen 15, 15/4, 35, 38. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 9, 9/4, 32, 32/3, 32/4, 32/5, 33, 33/3, 34, 34/1, 34/3. ZInfP člen 2, 2-3, 3, 3/3. ZVOPOKD člen 4, 4-16, 27, 75.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za prenehanje obdelave osebnih podatkov - tožba v upravnem sporu - tožba zoper dokončen upravni akt - preuranjena tožba - nadzorni organ - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
ZVOP-1 določa pravico do izbrisa osebnih podatkov kot tudi postopek za uveljavljanje te pravice, kar izključuje neposredno sodno varstvo po 34. členu ZVOP-1.
Možnost neposrednega sodnega varstva po 34. členu ZVOP-1 je predvidena kot izjema, kadar je z dejanji nosilcev oblasti nezakonito poseženo v zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, vendar tega ni mogoče varovati v drugem postopku ter s tam urejenimi pravnimi sredstvi. V obravnavanem primeru je to pravno sredstvo po četrtem odstavku 32. člena ZVOP-1 najprej zahteva pri Informacijskem pooblaščencu za odločanje o obdelavi osebnih podatkov, tj. izbrisa, in nadalje upravni spor zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca po določbah ZUS-1.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00050099
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2, 37, 37/2. ZUP člen 280, 280/1.
dostop do informacij javnega značaja - procesne predpostavke - prepozna vložena tožba - prepozna tožba zoper prvostopenjski akt - uveljavljanje ničnosti odločbe upravnega organa s prepozno tožbo - zavrženje tožbe kot prepozne - zavrnitev pritožbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko sodišče upravni akt izreče za ničnega po uradni dolžnosti le, če je tožba, s katero se upravni akt izpodbija, vložena pravočasno. Če je prepozna, je namreč sodišče ne sme obravnavati po vsebini, torej tudi ne ugotavljati morebitne ničnosti upravnega akta (kar zahteva stranka z interesom v pritožbi).
Ker ugotavljanje ničnosti dejansko pomeni že vsebinsko presojo izpodbijanega akta, lahko to sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Zakonska ureditev upravnega spora namreč ne pozna tožbe, ki bi jo bilo mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje upravnega akta za uveljavljanje napak, ki imajo za posledico njegovo ničnost. Mimo tega zato ne more nastopiti niti dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Taka ureditev je posledica dejstva, da je za ugotovitev ničnosti upravnega akta na razpolago izredno pravno sredstvo, ki ga ureja ZUP in ga je mogoče vložiti kadarkoli (prvi odstavek 280. člena ZUP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049674
URS člen 22. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - nevročitev - pravica do izjave stranke - načelo kontradiktornosti - udeležba v postopku na prvi stopnji ali sodelovanje pri odločanju - pravica do enakega varstva pravic strank - kršitev pravice do enakega varstva pravic - ugoditev pritožbi
S tem ko sodišče prve stopnje pritožnici ni vročilo predloga za izdajo začasne odredbe in ji tako ni omogočilo, da se o njem izjavi preden je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, je pritožnico postavilo v bistveni slabši položaj v postopku od nasprotne stranke (ki je imela na razpolago vse pravne možnosti, da utemelji predlog za izdajo začasno odredbo) in prekršilo njeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Glede na navedeno stranka z interesom sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP in s tem bistveno kršitev odločb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov, med drugim glede neobstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje tožbe, še posebej v zvezi z (ne)obstojem pravnega interesa tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049673
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46. URS člen 25. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-5, 23, 23/1, 26, 27, 28. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec iz Afganistana - verodostojnost prosilca - pristnost listine - prosta dokazna ocena - standard obrazloženosti odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - nove okoliščine - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - ugoditev pritožbi
Sodišče ni pojasnilo razlogov za presojo pravilnosti ugotovitev tožene stranke glede posameznih neverodostojnosti tožnikovih izjav niti kako je pri tem upoštevalo vsebino listin, v katere je vpogledalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kako naj bi ugotovljene nekonsistentnosti tožnikovih izjav in izpovedbe v zvezi z zaposlitvijo in izobrazbo vplivale na presojo glede verodostojnosti njegovih navedb v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države (čemur pritožnik v tožbi izrecno ugovarja). Posledično je izostala opredelitev sodišča do bistvenih tožbenih ugovorov pritožnika in obrazložitev, kako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zaradi neobrazložene dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijane sodbe) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049227
URS člen 23. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 31. ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1, 64/2. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 52, 55, 192, 192/1. ZUP člen 4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izdaja sklepa - plačilo nadomestila - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vmesni procesni sklep - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep toženke, s katerim je bilo ugotovljeno o uspehu stranke z interesom na javni dražbi za pridobitev radijskih frekvenc v uporabo. Navedeni sklep je bil izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1. Tak sklep, s katerim se zgolj ugotovi znesek in pogoje plačila nadomestila za omejeno naravno dobrino, pa ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. Šele po tem, ko dražitelji, ki so na dražbi uspeli, plačajo nadomestilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine določene v tem sklepu, se na podlagi drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 uvede upravni postopek, v katerem se izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba pa je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom tako upravni postopek ni bil končan, prav tako stranke z interesom z njim radijskih frekvenc še niso pridobile, saj v tem sklepu ni odločeno komu in katere radijske frekvence so dodeljene ter za kakšno obdobje, temveč bo o tem odločeno šele v naknadno izvedenem upravnem postopku, ki sledi postopku javnega razpisa, in sicer z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji uporabe radijskih frekvenc. Posledično z njim tudi ni moglo biti poseženo v kakršne koli s tem povezane pravice pritožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048929
URS člen 23. ZUS-1 člen 24, 24/1, 28, 28/1, 34, 34/2. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 12, 12/1, 34, 34/1.
predlog stranke za taksno oprostitev - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.
V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).
Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020.
Okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja je lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.