ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4, 39, 39/1, 39/2, 69, 69/1. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4, 279/1-5.
predlog za izrek ničnosti upravne odločbe - upravni spor zaradi molka organa - sklep o prekinitvi upravnega postopka - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe - tožba zaradi molka organa - dopustnost tožbe v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje je spregledalo, kar izpostavlja pritožnik, da je s tožbo uveljavljal ničnost odločbe (prometnega dovoljenja), ker upravna organa o njegovi zahtevi za izrek ničnosti nista odločila v za to predvidenih rokih. S takim tožbenim predlogom – da naj sodišče odloči, da je prometno dovoljenje nično – je zahteval odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1, ki določa, da če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da je pritožnik izpodbijal le procesno odločitev. To bi bilo mogoče trditi samo glede sklepa o prekinitvi upravnega postopka, ne pa tudi glede pritožnikove zahteve po meritornem odločanju upravnih organov o njegovem izrednem pravnem sredstvu.
Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da pritožnikova razširitev tožbe (v vlogi z dne 30. 5. 2018) na izdani sklep o prekinitvi upravnega postopka ne ustreza procesni situaciji iz prvega in drugega odstavka 39. člena ZUS-1.
URS člen 22. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZLS člen 47, 47/4. Statut občine Domžale člen 82, 82/4.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - standard obrazloženosti - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - neopredelitev do tožbenega ugovora - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - začasna odredba - predhoden preizkus tožbe - ugoditev pritožbi
Pritožnik je tožbo vložil zato, ker meni, da bi moral toženec v sklepu, poleg določitve obrazca in roka za zbiranje podpisov, določiti tudi število podpisov podpore, ki jih mora pobudnik v odrejenem roku zbrati, da se bo v skladu s šestim odstavkom 47. člena ZLS in četrtim odstavkom 82. člena statuta Občine Domžale štelo, da je bila vložena zahteva za razpis referenduma. Ker je število podpore volivcev pobudi v ZLS in Statutu Občine Domžale določeno le generično, in sicer 5 % volivcev v občini, pritožnik trdi, da mu to število kot pobudniku referenduma ni znano vnaprej in da je zato v pravni negotovosti, koliko podpisov mora zbrati za uspeh pobude.
Sodišče je pojasnilo le, da pritožnik nima pravnega interesa izpodbijati tisto, o čemer je bilo določeno z izpodbijanim sklepom. Povsem pa je prezrlo, da pritožnik tega po vsebini ne izpodbija, temveč uveljavlja, da bi moralo biti s tem sklepom odločeno še o numeričnem številu podpisov, ki jih mora zbrati. Zato zgolj pojasnilo sodišča, da je bilo pritožniku s toženčevim sklepom v celoti ugodeno, ne pojasni, zakaj pritožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje zahteve za določitev števila podpisov.
Tako je ostalo nepojasnjeno tudi, zakaj pritožnik s tožbenimi navedbami o neustavni pravni negotovosti ne izkazuje svojega konkretnega pravnega interesa, ki je potreben za presojo (ne)zakonitosti toženčevega sklepa. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da se zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, presoja v upravnem sporu, v katerem pa lahko pobudniki uveljavljajo tudi očitke o protiustavnosti določb, na katerih temelji tak akt, oziroma določb, ki od pobudnikov ali volivcev zahtevajo določeno ravnanje v fazi zbiranja podpisov podpore.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 33, 33/1, 33/1-4, 40, 40/3. ZIS člen 3, 3/3, 63, 63/3, 65, 100.
začasna odredba - koncesija za prirejanje posebnih iger na srečo - podaljšanje koncesije - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - vezanost sodišča na tožbeni predlog - odločanje po prostem preudarku (diskrecija) - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - pričakovana sredstva - negotova pridobitev sredstev - bodoče negotovo dejstvo - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru je pritožnik vložil začasno odredbo s ciljem, da doseže podaljšanje veljavnosti koncesijske pogodbe z dne 29. 10. 2007 do pravnomočne odločitve o vloženi tožbi. S takim predlogom pa ni zahteval ureditve stanja, na katerega se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora namreč ni presojanje zakonitosti koncesijske pogodbe (ta se v skladu s tretjim odstavkom 63. člena v zvezi s prvim odstavkom 100. člena ZIS sklene na podlagi dodeljene oziroma podaljšane koncesije), niti ni predmet morebitno prenehanje koncesije pred potekom časa, za katerega je bila dana. S tožbo zahtevano sodno varstvo se nanaša na zavrnitev tožnikove zahteve za pridobitev koncesije za bodoče petletno obdobje, saj gre – navkljub drugačnemu poimenovanju – pri podaljšanju za ponovno odločanje o dodelitvi koncesije za določen čas. To izhaja iz tretjega odstavka 3. člena ZIS, na podlagi katerega se o dodelitvi koncesije za prirejanje iger na srečo in njenem podaljšanju odloča po prostem preudarku, pri čemer se pri obeh odločitvah upoštevajo ista, v nadaljevanju te določbe primeroma našteta merila oziroma kriteriji.
Sodišče bi moralo za izdajo predlagane začasne odredbe presojati zakonske pogoje za podaljšanje koncesijskega razmerja, kar presega presojo izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe. Presega jo zato, ker podelitev koncesije oziroma pogoji zanjo zaradi odločanja po prostem preudarku sploh ne morejo biti predmet odločanja v upravnem sporu. Brez podeljene oziroma podaljšane koncesije pa ne more biti sklenjena oziroma podaljšana niti koncesijska pogodba, saj se ta sklene po dodelitvi koncesije (tretji odstavek 63. člena ZIS).
Zahteva za podaljšanje koncesije še ne zagotavlja, da bo zahtevku ugodeno, kar pomeni, da je pritožnik škodo (izpad pričakovanih prihodkov, ustvarjenih z igrami na srečo) utemeljil s pričakovanjem, ki se ni uresničilo. Neuspelo pričakovanje pa že samo po sebi ni zadostna podlaga, s katero bi bilo mogoče utemeljiti škodo, ki naj jo prepreči začasna odredba.
javni razpis za dodelitev radijske frekvence - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - vloga za podaljšanje - zavrnitev vloge - začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Izpodbijana odločitev tožene stranke, da zavrne vlogo pritožnice za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijske frekvence, sama po sebi še ne pomeni odločitve o dodelitvi te radijske frekvence drugemu imetniku. Pomeni zgolj to, da je ta radijska frekvenca po poteku roka, za katerega je bila pritožnici dodeljena, nezasedena in da jo bo tožena stranka lahko v prihodnosti po izvedenem javnem razpisu z odločbo ponovno dodelila. Neposredna povezava med izpodbijano odločbo o zavrnitvi njene vloge za podaljšanje odločbe o dodelitvi radijske frekvence ... MHz in zatrjevano težko popravljivo škodo, ki jo želi z zahtevano izdajo začasne odredbe preprečiti, torej ni podana.
Postopek za izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc ureja Zakon o elektronskih komunikacijah v podpoglavju 2.1, V. poglavja, iz 33. člena tega zakona pa izhaja, da tožena stranka izda odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc (praviloma) le po predhodnem javnem razpisu, na kar opozarja tudi pritožnica. Pritožnica pa v zahtevi za izdajo predlagane začasne odredbe ni navajala, da bi bil takšen javni razpis že začet oziroma kdaj naj bi bil izveden, tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Niti ni navajala okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi lahko šlo za oddajo radijske frekvence brez javnega razpisa. Zato je sodišče prve stopnje pritožničine trditve o dodelitvi te radijske frekvence drugemu imetniku še pred pravnomočno sodno odločbo utemeljeno zavrnilo kot nekonkretizirane. Posledično je torej treba pritrditi tudi presoji sodišča prve stopnje, da pritožnica ni izkazala, da ji v primeru uspeha s tožbo v upravnem sporu dodelitev radijske frekvence ne bi mogla biti podaljšana. Zgolj sicer jasno izražen namen tožene stranke, da to frekvenco dodeli drugemu imetniku pa, sam po sebi še ne pomeni, da se bo to zgodilo pred pravnomočnostjo odločitve o pritožničini vlogi za podaljšanje dodelitve te radijske frekvence in s tem nastanek zatrjevane težko popravljive škode.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 39, 39/2. ZVis člen 1, 6, 71. ZViS-D člen 48, 48/2.
pritožba zoper oceno - ocena praktičnega dela izpita - ocena pisnega dela izpita - odprava odločbe - tožba zaradi molka organa druge stopnje - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - avtonomija fakultete - izpodbijani akt ni upravni akt - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Akti visokošolskega zavoda, ki niso izdani v okviru upravne funkcije, temveč v okviru znanstveno-izobraževalnega, študijskega procesa, niso upravni akti in niso predmet upravnega spora.
Odločba drugostopenjskega organa, s katero je ta ugodil pritožbi in odpravil odločitev prvostopenjskega organa, ni dokončna odločitev o pritožnikovi materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak odločitev o utemeljenosti njegovega pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu.
V obravnavanem primeru je namreč drugostopenjski organ toženke z odločbo ugodil pritožnikovi pritožbi in odpravil sporno odločitev dekana. S tem torej ni odločil ne o priznanju ne o zavrnitvi pravic v zvezi s študijem, kolikor jih pritožnik uveljavlja s svojim zahtevkom z dne 26. 9. 2016, temveč le o nepravilnosti prvostopenjske odločitve. Ker je bilo s to odločbo ugodeno pritožnikovi pritožbi, je logično tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da pritožnik za izpodbijanje te, zanj ugodne odločitve, niti nima pravnega interesa. Glede na pritožbene ugovore v zvezi s tem sklepanjem, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se pravni interes za tožbo v upravnem sporu presoja glede na akt, ki ga tožnik izpodbija in ne na pravno razmerje, o katerem s tem aktom še ni dokončno odločeno.
Direktiva 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil ( ) člen 2, 2-9. URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZPVPJN člen 2, 39a, 39a/2, 42-49. ZPVPJN-C člen 11, 21, 21/1. ZV-1 člen 161, 161/2, 161/3. ZJZP člen 27, 27/1, 27/2. Uredba o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda in o koncesijah teh javnih služb (2010) člen 1, 1/4, 15, 15/1, 15/2.
postopek oddaje javnega naročila - javni razpis za podelitev koncesije - podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe - izločitev iz postopka javnega naročanja - Državna revizijska komisija - tožba v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Predpis, ki ureja oblike pravnega varstva, torej tudi sodnega, je ZPVPJN. Navedeni zakon pa, česar pritožba ne izpodbija, v času vložitve pritožnikove tožbe ni predvidel možnosti upravnega spora zoper odločitev DKOM o pritožnikovem (ponudnikovem) zahtevku za revizijo, ampak sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti po določbah členov 42 do 49 ZPVPJN. To je razvidno tudi na podlagi njegovega 2. člena, v katerem je posebej določeno, da se pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotavlja v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred pristojnim okrožnim sodiščem.
Prav zato, ker je sodno varstvo v upravnem sporu v razmerju do drugih oblik sodnega varstva subsidiarne narave, je bila z novelo ZPVPJN-C (Ur. l. RS, št. 72/2019) v 11. členu kot dodatna možnost sodnega varstva poleg že obstoječe pred sodiščem splošne pristojnosti določena tožba v upravnem sporu zoper odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, na podlagi katere upravno sodišče ugotavlja, ali je izpodbijana odločitev DKOM glede očitanih kršitev v postopku oddaje javnega naročila zakonita (drugi odstavek novega 39. a člena ZPVPJN). V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPVPJN-C so se določbe 39. a člena tega zakona začele uporabljati 1. 1. 2021, na podlagi drugega odstavka istega člena pa upravni spor ni bil dovoljen zoper odločitev DKOM, ki je bila vročena pred začetkom uporabe 39. a člena.
Zmotne so pritožbene navedbe, da naj bi ZPVPJN z 39. a členom v času vložitve obravnavane pritožbe (24. 9. 2020) že zagotavljal pravno sredstvo v upravnem sporu, kaj šele, da bi bil sporni sklep DKOM pritožniku vročen po 1. 1. 2021. Iz noveliranega zakona pa tudi ne izhaja, da bi bil za pred tem začete upravne spore, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, določen spregled obravnavane procesne pomanjkljivosti.
Z vidika zahtev prava EU je odločitev DKOM sodna odločitev, s čimer je bilo tudi v pritožnikovem primeru v revizijskem postopku zagotovljeno odločanje sodnega organa ter s tem uresničitev pravice do pravnega sredstva in do varstva pred neodvisnim organom, ki izpolnjuje merila za sodišče. Poseben sodni postopek v smislu 9. točke 2. člena Direktive 2007/66/ES tako ni zahtevan. Da bi morala biti odločitev DKOM predmet še nadaljnje sodne presoje v državi članici, pa iz predpisov, na katere se sklicuje pritožba, ne izhaja.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta - priznanje statusa stranskega udeleženca - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke - meritorna odločitev vrhovnega sodišča - pravnomočna odločitev - tožnik v upravnem sporu - pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 pa je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa je torej odločilno le, ali so bili tožniki, in med njimi pritožnika, stranke oziroma stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba in ne, ali bi morali biti udeleženi v tem postopku.
Ker pritožnika v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju nista bila stranki, niti jima ni bil priznan status stranskih udeležencev, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da nimata procesnega upravičenja oziroma aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper to odločbo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper uporabno dovoljenje pravilna.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - STANOVANJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00046255
ZUS-1 člen 32, 32/2.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - sanacija objekta - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno breme - materialna škoda - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Navedbe pritožnikov v zvezi s težko popravljivo škodo oziroma obveznostjo plačila sanacije terase so presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašal njun delež oziroma finančni strošek plačila sanacije, ki je bila naložena vsem etažnim lastnikom te večstanovanjske stavbe in ne zgolj njima. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo tega finančnega stroška oziroma njunega deleža zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala.
ZUS-1 člen 7, 22, 22/1, 22/2, 32/2, 32/3, 75, 75/1, 75/1-1, 80, 80/3, 80/3-2, 80/3-3. ZTuj-2 člen 64, 73, 73/2, 73/2-1, 73/2-3. ZPP člen 86, 86/4, 339, 339/2, 339/2-14.
dovolitev zadrževanja tujca - zavrnitev prošnje - predlog za izdajo začasne odredbe - pritožba zoper sklep o ugoditvi začasni odredi - standard obrazloženosti odločbe - vsebina predloga za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - odločanje v mejah tožbenega zahtevka - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - učinkovitost sodnega varstva - odločba o vrnitvi tujca - opustitev vložitve pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Odločba o dovolitvi zadrževanja je konstitutivnega značaja, saj podeljuje tujcu, ki je že v postopku odstranitve, pravico do zadrževanja v Republiki Sloveniji in torej zadržanje izvršitve te odločbe na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niti ni mogoče. Glede na to bi tožnica lahko predlagala le začasno odredbo za začasno ureditev stanja po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 ter predlagala način, kako naj se začasno, to je do pravnomočne odločitve v obravnavanem upravnem sporu, uredi stanje glede na sporno razmerje. Take začasne odredbe s tako oblikovanim predlogom pa tožnica ni predlagala.
Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom spornega pravnega razmerja ni uredilo na način kot je predlagala tožnica, torej, da bi le odložilo njeno deportacijo, pač pa je tožnici do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu dovolilo zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sodišče prve stopnje je tako odločilo prek meja tistega, kar je zatrjevala in predlagala tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe.
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca iz Republike Slovenije že sama po sebi škoda, ki bi bila upoštevana kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1 ter da naj bi bila ta škoda težko popravljiva že iz razloga, ker naj ne bi bila več mogoča vzpostavitev prejšnjega pravnega stanja, kljub morebitnemu uspehu tujca v upravnem sporu, ker ne bi bil več na območju Republike Slovenije. Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je namreč treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Vrnitev v vsako drugo državo iz Republike Slovenije za tujca ne predstavlja škode, ki bi tujcu sama po sebi grozila in je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati. Poleg tega bi se tožnica v primeru ugoditve tožbi v Republiko Slovenijo lahko vrnila, razlogov proti temu v samem predlogu tožnica ne navaja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045239
URS člen 14, 22, 25, 32, 34, 35. ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2. ZPP člen 343, 343/1.
pritožba zoper sklep - postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - zavrnitev pritožbe
Zakonska ureditev obveznega pravnega zastopanja v ZUS-1 je razumna, ker zagotavlja učinkovitost sodstva in ureja ravnanje strank v postopku pred sodiščem. Odločitev zakonodajalca, da je tudi v upravnem sporu mogoče za pooblaščenca izbirati le med odvetniki ali med osebami, ki imajo opravljen pravniški državni izpit, sodi v polje proste zakonodajalčeve presoje, zato je zakonodajalec s to ureditvijo sledil ciljem, ki jih je mogoče označiti za splošni oziroma javni interes.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. Odlok o občinskem lokacijskem načrtu za dele območij urejanja CS 10/1 Tribuna, CS 10/2 Prule - Praprotnikova, CS 1/49 Vožarski pot, CS 10/6 Prule - KS in CT 56 Karlovška (2006) člen 23.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - sklep o priznanju statusa stranskega udeleženca - predlog za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - zavrženje predloga - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt zoper katerega je možen upravni spor - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Z v tem upravnem sporu izpodbijanim sklepom Vlade je bil postopek odločanja o izrednem pravnem sredstvu - pritožničini zahtevi za razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici - končan, zato bi (seveda ob izpolnjevanju ostalih pogojev za tožbo) sodišče moralo vsebinsko odločiti o tožbi.
Ne glede na navedeno pa je pravilen zaključek Upravnega sodišča, da si pritožnica s tožbo v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more izboljšati in torej ne izkazuje pravnega interesa za njo. V postopku izdaje uporabnega dovoljenja (v katerem je bil z odločbo MOP priznan tam navedenim osebam položaj stranskih udeležencev in zoper to odločbo je pritožnica vložila zahtevo za razveljavitev po nadzorstveni pravici) je pritožnica zasledovala cilj - izdajo uporabnega dovoljenja. Uporabno dovoljenje ji je bilo izdano, kar ni sporno, in torej tudi če bi s tožbo uspela in bi bil izpodbijani sklep o zavrženju zahteve za razveljavitev odločbe (s katero je bilo, kot že navedeno, med drugim odločeno, da se tam navedenim osebam v tem postopku izdaje uporabnega dovoljenja prizna status stranskih udeležencev) po nadzorstveni pravici odpravljen, to na (že izdano) uporabno dovoljenje ne bi vplivalo in s tem tudi ne na pravni položaj pritožnice.
UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO VARSTVO - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00045733
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4, 77. ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 210. ZZVZZ člen 85. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 1, 1/1, 1/1-1, 1/1-3, 2, 2/1, 2/1-36, 210, 210-3, 210/5, 210/5-4.
dopis tožene stranke - zavrženje tožbe - sodno varstvo v upravnem sporu - pravočasnost tožbe - akt zoper katerega je možen upravni spor - odločanje o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja - recept za osebno rabo zdravnika - izdaja receptov za osebno rabo zdravnika - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - upravna zadeva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Pravila OZZ kot podzakonski akt recepte za osebno rabo zdravnika uvrščajo med pravice, in glede na to, da Pravila OZZ podrobneje urejajo vrste in obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ter pogoje in postopke za uresničevanje pravic (1. in 3. točka 1. člena Pravil OZZ), gre torej za pravico, ki je izvedena iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Z izpodbijanim dopisom je bilo odločeno o pravici iz obveznega zdravstvenega zavarovanja (ali je pritožnica upravičena do receptov za osebno rabo zdravniku je, kot rečeno, stvar meritorne presoje), zato je dopis šteti za akt iz 2. člena ZUS-1 in je tožena stranka o pritožničini pravici odločala (oz. bi morala) po pravilih splošnega upravnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00045236
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4, 18, 19, 19/1, 19/2, 52, 52/3. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav člen 1, 6, 6/1. URS člen 18. ZMZ-1 člen 27, 27/1, 36, 36/1. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3, 31, 31/1, 33, 33/2, 33/2-4, 66. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4, 285, 286b, 287, 287/2.
varstvo človekovih pravic - postopek odstranitve tujca iz države - pravica do azila - prepoved prisilne odstranitve ali vračanja - načelo nevračanja - prepoved kolektivnega izgona - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - resna nevarnost - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec za mednarodno zaščito - materialno procesno vodstvo - prosta presoja dokazov - dokazno breme - zavrnitev dokaznih predlogov - pravočasnost grajanja procesnih kršitev - prekluzija - prispevek - zavrnitev pritožbe
Upravičenost osebe, da zaprosi za zaščito, vzpostavlja zahtevo po učinkovitih, resničnih možnosti tujca, da to željo tudi izrazi. Za take možnosti pa ne gre, če posameznik sicer ima stik z uradnimi osebami v hitrem prekrškovnem postopku in v času pridržanja, a mu te ne dajo vseh informacij, pomembnih za njegov (torej osebni, konkretni) pravni položaj, poleg tega pa mu izdajajo oziroma sestavljajo listine (sklepe, zapisnike, potrdila) v slovenskem jeziku, z vsebino katerih se naslovnik zaradi nepoznavanja jezika brez celovitega tolmačenja ne more seznaniti in zato tudi ne nasprotovati.
Pri razlagi 4. člena in drugega odstavka 19. člena Listine je treba upoštevati tudi sodno prakso ESČP. To potrjujejo tudi pojasnila k Listini o temeljnih pravicah, in sicer da sklicevanje v tretjem odstavku 52. člena Listine na EKČP zajema konvencijo in njene protokole, pri čemer vsebina in obseg zagotovljenih pravic nista določena le z besedilom navedenih aktov, temveč tudi s sodno prakso ESČP in SEU. Poudarjeno je, da raven varstva, ki jo zagotavlja Listina, v nobenem primeru ne sme biti nižja od ravni, ki jo zagotavlja EKČP. V pojasnilih je glede določbe drugega odstavka 19. člena navedeno, da ta odstavek vključuje ustrezno sodno prakso ESČP glede 3. člena EKČP. Tudi SEU v svojih sodbah redno izpostavlja, da je sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP treba upoštevati pri razlagi 4. člena Listine.
Načelo nevračanja prepoveduje tako neposredno vračanje (direct refoulement) kot posredno vračanje (indirect refoulement), pri katerem je prosilec izročen državi, v kateri zanj sicer neposredno ne obstaja resna nevarnost, da bo podvržen nečloveškemu ravnanju, vendar obstaja možnost, da bo iz te države izročen državi, v kateri zanj obstaja resna nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
Načelo nevračanja torej zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna. Glede na izpodbojno domnevo o medsebojnem zaupanju med državami članicami EU in upoštevaje, da se pri obravnavi prepovedi iz drugega odstavka 19. člena Listine upošteva sodna praksa ESČP glede 3. člena EKČP, je treba načelo nevračanja spoštovati tudi v okviru izvajanja ukrepov med državami članicami. To pa državi članici nalaga obveznost, da posameznika ne odstrani s svojega ozemlja, če v državi prejemnici (članici EU) obstaja tveganje za ravnanja, ki bi pomenila kršitev 4. člena Listine, kar je SEU izrecno potrdilo v zvezi s predajo prosilca za azil v okviru izvajanja dublinskega sistema. V združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department in M. E. in drugi proti Refugee Applications Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform (C-411/10 in C 493/10 z dne 21. 12. 2011) je namreč poudarilo, da je mogoče, da predaja prosilcev za azil v okviru dublinskega sistema v nekaterih okoliščinah ni v skladu s prepovedjo iz člena 4 Listine. Navedlo je, da bi bil prosilec v dejanski nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu tega člena, če bi bil predan v državo članico, v kateri je resna nevarnost, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev. Zato države članice v skladu s prepovedjo iz navedenega člena ne smejo opraviti predaje, če ni mogoče, da ne bi vedele, da v njej obstajajo take pomanjkljivosti (točke od 86 do 94 in točka 106 sodbe). Iz sodbe še izhaja, da so primerni instrumenti za presojo, ali odgovorna država članica spoštuje temeljne pravice, podatki, kot jih je navedlo ESČP, med njimi redna in skladna poročila nevladnih mednarodnih organizacij, iz katerih so razvidne dejanske težave v namembni državi (izrecno 90. in 91. točka sodbe).
Ker se načelo nevračanja nanaša na ukrepe države, zaradi katerih mora posameznik zapustiti njeno ozemlje, se obstoj dejanskega tveganja, da bo posameznik izpostavljen nedovoljenemu ravnanju, presoja ob upoštevanju okoliščin, ki so obstajale v času izvedbe ukrepa in so bile državnim organom znana ali bi jim morala biti znana. Tak način presoje velja tudi v primerih, če je bil ukrep izvršen, saj v okviru obravnavanega načela država odgovarja za to, da je posameznika izpostavila predvidljivemu tveganju nedopustnega ravnanja. To je odraz absolutne narave pravice iz 3. člena EKČP, zaradi katere njeno uresničevanje ne more biti prepuščeno naključju. Država je zato dolžna upoštevati in ocenjevati tudi tveganja, ki bi lahko ogrozila spoštovanje vrednot, ki jih zagotavlja omenjena določba EKČP. Iz tega pa izhaja, da svojo dolžnost v zvezi z zagotavljanjem spoštovanja prepovedi mučenja, nečloveškega ali poniževalnega ravnanja krši že, če ob odstranitvi osebe s svojega ozemlja v drugo državo na podlagi dostopnih informacij napačno oceni tveganje za izpostavljenost ravnanjem, ki nasprotujejo 3. členu EKČP, ali če te ocene sploh ne napravi.
Po navedenem odgovornost države obstoji ne glede na to, ali je bila oseba v drugi državi kasneje dejansko izpostavljena ravnanju v nasprotju s 3. členom EKČP. Vrhovno sodišče zato zavrača pritožbeno stališče, da kršitve prepovedi načela nevračanja ne more biti, ker tožnik na Hrvaškem in Bosni in Hercegovini ni bil izpostavljen nečloveškemu ravnanju.
URS člen 157. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 77. ZStk člen 1, 1/1, 3, 3/1, 6. ZKolP člen 18, 18/1, 19, 19/1.
sindikat - stavkovni sporazum - plačni razred - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - dopustnost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - kršitev kontradiktornosti postopka - odprava bistvene kršitve postopka - zavrnitev pritožbe
Sklep vlade z izpodbijano vsebino ne izpolnjuje vsebinskega kriterija, saj ni v ničemer posegel v pravice tožnika in njegovih članov, niti ni bil izdan v enostranskem razmerju med oblastjo in osebo. Pravni položaj oseb je ostal nespremenjen, saj s sklepom ni bilo odločeno o pravici, ki bi se nanašala neposredno na posamičnega policista ali celo na sindikat. Pritožnik pa ne trdi, da že sam zakon določa pravico policista, da se njegovo delovno mesto ali naziv uvrsti v višji plačni razred in da gre za iztožljivo pravico v upravnem sporu na način presoje zakonitosti izpodbijanega sklepa vlade. Nasprotno, tudi iz pritožbe izhaja, da je uvrščanje delovnih mest in nazivov v plačni podskupini C3 predmet kolektivnega dogovarjanja in morebitne spremembe kolektivne pogodbe ter da ravnanje toženke izvira iz avtonomnega dogovarjanja obeh strank.
Pritožba ne izpodbija, da je bil sporni sklep izdan v izvrševanju izpolnitve zahtev iz stavkovnega sporazuma, ki sta ga stranki sklenili na podlagi 6. člena Zakona o stavki.
Gre torej za dvostranski sporazum med stavkajočimi oziroma njihovimi predstavniki in delodajalci. Tudi na podlagi navedb v pritožbi je razvidno, da je toženka pri tem sporazumu delovala v vlogi delodajalke oziroma njenega predstavnika in ne kot oblastni organ. To ima za posledico, da niti izpodbijanega sklepa ni mogoče obravnavati kot odločitve vlade v izvrševanju njene upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru njenih delovnopravnih upravičenj – kot ugotovitev delodajalke (ene od strank sporazuma), da zaradi rezultatov analize ni izpolnjen pogoj za njeno nadaljno aktivnost po sporazumu, to je s pripravo predloga aneksa h kolektivni pogodbi.
GZ člen 57, 57/3, 58, 106, 106, 106/5, 125, 125/4, 126. ZVO-1 člen 61, 61/8, 62, 153, 153/1. ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja - presoja vplivov objekta na okolje - predhodni postopek - okoljevarstveno soglasje - stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja - položaj stranskega udeleženca - v javnem interesu delujoča nevladna organizacija - procesna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Integralni postopek je zakonodajalec v GZ vključil zaradi odprave pomanjkljivosti pri implementaciji Direktive o presoji vplivov na okolje. V zvezi s tem je namreč Evropska komisija Republiko Slovenijo opozorila, da pojem soglasja za izvedbo projekta iz navedene direktive, ki je v ZVO-1 opredeljeno kot okoljevarstveno soglasje, ni ustrezno prenesen in bi moral vključevati tudi gradbeno dovoljenje, oziroma da mora odločitev, ki pomeni končno odobritev projekta v skladu z navedeno direktivo, predstavljati celovito odločitev. Zakonodajalec je zato v GZ združil pred tem ločena postopka, to je postopek okoljske presoje in postopek izdaje gradbenega dovoljenja, v en integralni postopek izdaje gradbenega dovoljenja. Tako izdano gradbeno dovoljenje pa poleg sestavin, ki jih mora vsebovati vsako gradbeno dovoljenje, vsebuje tudi okoljske ukrepe in pogoje v skladu s predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ter omilitvene ukrepe v skladu s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave, če so ti potrebni (tretji odstavek 57. člena GZ).
Zaradi prehoda na novo ureditev je zakonodajalec v določbah 106. člena GZ določil tudi način končanja že začetih postopkov in tistih, za katera je investitor že pred začetkom uporabe GZ pridobil okoljevarstveno soglasje oziroma začel s postopkom njegove pridobitve. Za primere ko je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (njegova veljavnost je pet let od pravnomočnosti odločbe), GZ v petem odstavku 106. člena določa, da se postopek izdaje gradbenega dovoljenja vodi po določbah II. Poglavja četrtega dela tega zakona (to so določbe od 35. do vključno 48. člena GZ). Postopek se torej ne vodi po pravilih integralnega postopka, ampak kot "klasičen" postopek izdaje gradbenega dovoljenja, zato zanj ne velja določba 58. člena GZ, ki nevladnim organizacijam daje aktivno legitimacijo za tožbo, čeprav v postopku izdaje gradbenega dovoljenja niso imele položaja stranke ali stanske udeleženke.
Za postopke izdaje gradbenega dovoljenja, za katere je bilo okoljevarstveno soglasje že pridobljeno (in se ne vodijo kot integralni postopek), pa GZ v četrtem odstavku 125. člena še vedno določa uporabo 62. člena ZVO-1. Po tej določbi mora organ, pristojen za izdajo gradbenega dovoljenja, za tiste posege v okolje, za katere je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, pred izdajo gradbenega dovoljenja zaprositi ministrstvo (oziroma ARSO, ki opravlja te naloge za ministrstvo), da potrdi skladnost projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) s projektnimi pogoji za nameravani poseg v okolje, za katerega je bilo izdano okoljevarstveno soglasje, o čemer ministrstvo (oziroma ARSO) izda ustrezen sklep.
Ker je bilo okoljevarstveno soglasje izdano že v letu 2015, se glede pritožnikova aktivna legitimacija za vložitev tožbe ne presoja po 58. členu GZ, ampak po prvem odstavku 17. člena ZUS-1.
ZNISESČP člen 7, 7/3, 7/4, 13, 13/1, 13/1-3, 13/3, 14, 14/3, 16, 16/1. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 213, 213/1.
verifikacija stare devizne vloge - zavrženje tožbe kot preuranjene - informativni izračun - ugovor zoper informativni izračun - vsebina izreka - odločitev o celotnem tožbenem zahtevku - ugoditev pritožbi
Tožena stranka v izrek odločbe, ki jo izda na podlagi ugovora, navede le znesek, ki je podlaga za izvršitev izplačila. A contrario to pomeni, da v izrek ne zapiše zneska, izplačila katerega upravičenec ne more uveljavljati. Taka posebna zakonska ureditev odločanja o verifikaciji neizplačanih starih deviznih vlog (na katero se v odgovoru na pritožbo sklicuje tudi tožena stranka) torej ne omogoča stališča, da tožena stranka ni odločila o delu zahtevka zgolj zato, ker odločitve o zavrnitvi tega dela zahtevka ni izrecno zapisala v izreku.
laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Glede pritožnikovega predloga za "dodelitev osebe z opravljenim pravniškim državnim izpitom," s čimer smiselno predlaga dodelitev brezplačne pravne pomoči (ki ga je vložil hkrati s to pritožbo), Vrhovno sodišče dodaja, da z njim pritožnik ne more sanirati pomanjkanja postulacijske sposobnosti za že vloženo pritožbo, tudi če bi mu bila brezplačna pravna pomoč naknadno odobrena.
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pritožbo kot nedovoljeno zavrglo.
URS člen 2, 156. ZUstS člen 23, 23/1, 23/2. ZTuj-2 člen 76, 76/1, 76/2, 79a, 79a/2, 79a/5.
zahteva za oceno ustavnosti - omejitev gibanja tujcu - pogoji za omejitev gibanja tujcu - pravica do pritožbe - pristojnost upravnega sodišča - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona
Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79.a člena Zakon o tujcih (Uradni list RS, št. 1/18 – uradno prečiščeno besedilo, 9/18 – popr. in 62/19 – odl. US).
ZUS-1 člen 2, 2/2, 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-2. ZBPP člen 42.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - upravičenost do brezplačne pravne pomoči - odvetniški stroški - izdaja sklepa o stroških - dopis organa - ni upravni akt - tožba, vložena zaradi molka organa - zavrženje tožbe kot preuranjene - zavrnitev pritožbe
Dopisa organa za brezplačno pravno pomoč, ki ni bil izdan v predpisanem postopku in nima obveznih sestavin upravne odločbe, ni mogoče šteti za konkretni posamični akt, ki bi neposredno povzročil spremembo pravnega položaja pritožnice, ampak je takšno spremembo mogoče doseči le na podlagi izdanega upravnega akta.
Med pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev tožbe zaradi molka organa, je v drugem odstavku 28. člena ZUS-1 (kadar gre za enostopenjski postopek, kakršen je obravnavani primer) določen tudi izkazan tožnikov poziv temu organu, naj izda odločbo. Glede na jasne zakonske zahteve je neutemeljeno pritožbeno stališče, da je sicer pritožnica poziv poslala z navadno pošto, vendar da "tožnici kot stranki v postopku ni treba upravnega organa še dodatno opozarjati na izdajo odločbe." Le s sklicevanjem na to, da je poziv poslala z navadno pošto, s čimer ni izkazala, da je organ ta dopis dejansko prejel (ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nasprotno ne izhaja niti iz upravnega spisa, v pritožbi ne ugovarja), pritožnica ni izkazala, da je pozvala organ za brezplačno pravno pomoč, naj izda odločbo, za katero meni, da bi jo moral izdati.
V obravnavanem primeru tako ni bil podan procesni pogoj za vložitev tožbe zaradi molka organa, kar pomeni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči kot prezgodaj vloženo.
zahteva za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - zavrnitev zahteve za izločitev sodnika - procesno vodstvo - nedovoljene pritožbene novote - zavrnitev pritožbe
Tudi po presoji vrhovnega sodišča gre pri uveljavljanih izločitvenih razlogih za odločanje izločevane sodnice oziroma senata v postopku v okviru procesnega vodstva in če se pritožnica s posameznimi odločitvami ne strinja, jim lahko ugovarja v okviru ustreznih pravnih sredstev. Tudi očitki glede (ne)komunikacije, ki niti niso utemeljeni na kakšnih konkretnih razlogih, ne kažejo na sodničino pristranskost.