CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00051824
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 11, 79, 87, 87/1, 87/2, 119, 119/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. ZPP člen 81, 81/5.
status civilnega invalida vojne - status civilnega invalida vojne in pravice iz tega naslova - priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne - tožba v upravnem sporu - smrt tožnika - nadaljevanje že začetega postopka po smrti tožnika - aktivna legitimacija dediča - neprenosljiva osebna pravica - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00051838
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 18, 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 46, 46/11. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 89. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
priznanje mednarodne zaščite - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - samovoljna zapustitev azilnega doma po izdaji odločbe - domneva umika prošnje za mednarodno zaščito - pravica do azila - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi torej pomeni, da prosilec ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišča tožbo v takem primeru zavreči.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051831
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZUP člen 113, 115, 115/2, 117, 118, 297, 297/2.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - izvršba izrečenega inšpekcijskega ukrepa - stroški izvršbe - založitev predujma za stroške - sklep o naložitvi predujma - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka
Sklep o predujmu je upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
S sklepom o predujmu se odloča o obveznosti vnaprejšnjega kritja še nenastalih, a predvidljivih (zaradi opravljanja izvršbe po drugi osebi) in ocenljivih (na podlagi izvršilnemu organu predložene ponudbe druge osebe za opravo izvršilnih dejanj oziroma v tem obsegu potrebne storitve) stroškov izvršilnega postopka. Ne gre torej za odločanje o stroških postopka v smislu ZUP, saj se o njih odloči po tem, ko so znani, to je ob koncu izvršbe (118. člen ZUP), ampak za odločitev, s katero se vzpostavi izjema od pravila, da če se je postopek začel po uradni dolžnosti (kot je obravnavani primer), stroške predhodno trpi organ (drugi odstavek 115. člena ZUP). Gre za posebno obveznost, katere namen je zagotoviti sredstva izvršilnemu organu za poplačilo osebe, ki bo po nalogu upravnega organa in namesto zavezanca izpolnila obveznost iz izvršilnega naslova, zavezanec pa se temu lahko upre, če sam izpolni izrečeni ukrep.
Čeprav je dolžnost plačila predujma vezana na procesni položaj pritožnice v izvršilnem postopku, ki se vodi zoper njo kot zavezanko, določbi drugega odstavka 297. člena ZUP kot pravni podlagi sklepa o predujmu torej ni mogoče pripisati samo pomena za opravljanje dejanj izvršbe v smislu zagotavljanja neposrednega vira sredstev izvršilnemu organu, niti pomena procesnega sklepa v postopku izdaje sklepa o stroških postopka. Po vsebini gre za materialno določbo, ki daje podlago za odločanje o zavezančevi obveznosti, ki je lahko predmet samostojne izvršbe, da izvršilnemu organu zagotovi sredstva, iz katerih bo lahko (vsaj v bistvenem delu) poplačal stroške sodelovanja druge osebe v postopku.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051515
URS člen 32, 32/2, 32/3. ZUP člen 279.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - odstranitev odloženih odpadkov - tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti - začasna odredba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - učinkovanje začasne odredbe - drugo pravno razmerje - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe
Glede na to, da v obravnavani zadevi pritožnica s tožbo izpodbija odločbo, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti na podlagi 279. člena ZUP, predstavlja ta izpodbijana odločba sporno pravno razmerje. Sporno pravno razmerje je torej vprašanje izpolnjevanja uveljavljanih ničnostnih razlogov. Predlagana začasna ureditev stanja pa se nanaša na zadržanje izvrševanja inšpekcijske odločbe. Nanaša se torej na drugo pravno razmerje, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Zakonski pogoji zato že iz tega razloga niso podani.
zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - državno tožilstvo - dodelitev - postopek imenovanja - uvrstitev v plačni razred - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - neizkazan pravni interes
Ker pritožnica s tožbo izpodbija odločitev toženke o uvrstitvi državnega tožilca v 55. plačni razred in odločitev o tem, da tožilcu kot višjemu državnemu tožilcu, imenovanem pri pritožnici, pripada plača vrhovnega državnega tožilca svétnika po 61. plačnem razredu, pri čemer pritožnica v tožbi ne zatrjuje, da bi ji bila z izpodbijano odločbo kršena kakšna njena na predpisu temelječa pravica, ali da bi bilo s sporno odločitvijo poseženo v njen pravni položaj, pač pa le nasprotuje spremembi statusa državnega tožilca, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da z v tem upravnem sporu izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Tožbe ni mogoče obravnavati drugače kot poskus zaščite tujega pravnega položaja, in sicer pravic oziroma koristi državnega tožilca, kateremu je bila ta odločba kot naslovniku izdana. Ker skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 v postopku upravnega spora kot tožeča stranka lahko nastopa le tista (fizična ali pravna) oseba, ki varuje svoje pravice in pravne koristi, v katere poseže upravni akt, pritožnica pa v obravnavanem primeru tega ne uveljavlja, ni izkazan njen pravni interes za vsebinsko obravnavo tožbe.
pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - rokovni predlog - zavrnitev predloga - tožba v upravnem sporu - redni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno že z ZVPSBNO, kar pomeni, da vzporedno sodno varstvo v upravnem sporu glede na 1. člen ZUS-1 ni dopustno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00051822
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 11, 79, 87, 87/1, 87/2, 119, 119/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. ZPP člen 81, 81/5.
status civilnega invalida vojne - status civilnega invalida vojne in pravice iz tega naslova - priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne - tožba v upravnem sporu - smrt tožnika - nadaljevanje že začetega postopka po smrti tožnika - aktivna legitimacija dediča - neprenosljiva osebna pravica - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051517
URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 343, 343/1.
stroški upravnega spora - sklep o stroških postopka - pritožba zoper sklep o stroških postopka - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Ker ZUS-1 posebne pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, v upravnem sporu pa ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (na primer določb ZPP, ki se v upravnem sporu skladno z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače), pritožba, ki je vložena le zoper odločitev o stroških postopka, ne more biti predmet samostojne presoje in odločitve Vrhovnega sodišča.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. GZ člen 5, 5/1, 30, 30/8, 40. ZVKD-1 člen 28, 29, 29/1, 29/2, 30, 30/1, 31.
vzdrževalna dela v javno korist - gradnja brez gradbenega dovoljenja - kulturnovarstveno soglasje - kulturnovarstveni pogoji - dopolnilna odločba - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zavrženje tožbe temelji na stališču, da so bili izpodbijani kulturnovarstveni pogoji izdani za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, v ta namen pridobljeni pogoji mnenjedajalcev pa po izrecni določbi GZ niso upravni akti. Vendar iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katere okoliščine so bile podlaga za ugotovitev sodišča, da gre za tako gradnjo. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo, so pa pomembne, saj pritožnica, ki se pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogla izjaviti glede gradnje na podlagi gradbenega dovoljenja, v pritožbi navaja, da gre za posege, ki ne potekajo na podlagi gradbenega dovoljenja, ampak na podlagi PZI kot vzdrževalna dela v javno korist.
Navedeno upoštevaje, da gradbeno dovoljenje ni pogoj za izvedbo vzdrževalnih del v javno korist (prvi odstavek 5. člena GZ), pomeni, da dejansko stanje, na katerem temelji stališče sodišča o gradnji na podlagi gradbenega dovoljenja, ni bilo popolno ugotovljeno. Posledično je preuranjeno tudi sklepanje o možnosti izpodbijanja spornih pogojev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 1, 3, 3/1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - abstrakten splošni akt - zavrnitev pritožbe
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji s sporno prepovedjo oziroma omejitvijo naslavlja vse subjekte, ki opravljajo dejavnosti in storitve, navedene v 1. do 9. točki prvega odstavka 3. člena Odloka, in se torej nanaša na katerikoli subjekt, ki opravlja te dejavnosti in storitve v Republiki Sloveniji. Iz tega sledi, da so naslovniki predpisa določeni splošno, saj v taki opredelitvi ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe, to je na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z navedbo imena in priimka (pri fizičnih osebah) ali firme (pri gospodarskih družbah). Pritožbeno razumevanje "točno določenega kroga oseb" je torej napačno, saj uporaba splošnih pojmov (kot je določitev kroga ljudi iz posameznih dejavnosti, npr. trgovine, nepremičninskega posredovanja, izobraževanja, ...) tega kroga ne vzpostavlja, ampak določa brezimen (nedoločen) krog, to je množico. Zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, katerih bistvo je, da sporni določbi Odloka nista predpis, ker ga s prepovedjo opravljanja njegove dejavnosti oziroma zapovedanim testiranjem zadevata kot konkretno opredeljenega naslovnika. Kot že pojasnjeno, pa je za presojo podzakonskih predpisov v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno Ustavno sodišče.
UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00051507
URS člen 23, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/2, 64, 64/1, 65, 65/1. ZUP člen 2. OZ člen 22, 22/3, 623, 623/2.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - javni razpis - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - sklep upravnega odbora - arbitraža - izpodbijanje sklepa o neizbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ugoditev pritožbi
Odločitev o sprejemu ponudbe po javnem razpisu iz 64. člena ZZVZZ pomeni enostransko odločanje, saj se ne sprejme na podlagi dogovarjanja ali sporazuma med udeleženimi osebami, temveč neodvisno od volje ponudnika (ali celo proti njej), kar jasno izhaja tudi iz odločitev tožene stranke in arbitraže. Prav tako tudi ne gre za akt poslovanja tožene stranke temveč za oblastveno odločitev, saj ne temeljni na svobodni pravnoposlovni volji oziroma na zasebnopravni podlagi, temveč na javnopravnem zakonskem pooblastilu iz 65. člena ZZVZZ. Na tej zakonski podlagi tožena stranka, ki je pravna oseba javnega prava, odloča o uresničevanju javnega interesa glede dodeljevanja javnih sredstev. Posamezne pravne značilnosti samega javnega razpisa (npr. tiste, ki so skladne z vabilom k licitaciji za sklenitev pogodbe oziroma javnim zbiranjem ponudb, drugi odstavek 623. člena oziroma tretji odstavek 22. člena OZ) na navedeno pravno naravo odločitve ne morejo vplivati. Ker zagotavljanje javnih sredstev za izvajanje javne zdravstvene službe nedvomno tudi sodi v okvir servisne funkcije uprave, gre torej za posamični akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Zato bi moralo biti pritožnici zagotovljeno zoper odločitev o njeni ponudbi po navedenem javnem razpisu sodno varstvo v upravnem sporu.
Za drugo učinkovito sodno varstvo torej v zvezi z obravnavanim sporom zanesljivo ne more šteti možnost uveljavljanja povrnitve škode v gospodarskem sporu, saj bi tožeča stranka v takem sporu tudi v primeru uspeha s tožbo, da je bila njena prijava na javni razpis s strani tožene stranke nezakonito zavrnjena, pridobila povrnjena le sredstva, ki jih je porabila za prijavo na razpis.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00051519
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 77, 78, 79. URS člen 34, 35, 38, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. OZ člen 1, 1/1, 134, 134/1. ZP-1 člen 53, 53/3. ZVOP-1 člen 32, 32/3, 33, 34, 34/3.
dopolnilna sodba v upravnem sporu - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - dopolnilni sklep - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču - osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - tožba zaradi varstva človekovih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - delna ugoditev pritožbi - stvarna pristojnost upravnega sodišča
Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen.
V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic, pa ima pritožnica možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051520
URS člen 14, 22, 23, 25. ZPP člen 108, 336, 343, 343/1, 352, 373, 373/2, 374, 383. ZUS-1 člen 18, 18/1, 28, 28/1, 73, 73/2. ZDOdv člen 11, 12, 12/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - zastopnik javnega interesa - zavrženje pritožbe
Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna.
Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen - v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti, nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, se namreč uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje.
Ker izredna pravna sredstva (pravica do revizije) niso zagotovljena v okviru pravice do sodnega varstva po 23. členu niti v okviru pravice do pritožbe po 25. členu Ustave, ostaja morebitna določitev strožjih pravil za njihovo uporabo v polju proste presoje zakonodajalca, ki sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno bolj poudariti odgovornost strank.
ZUstS člen 24, 24/1, 24/3. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZPSI-1 člen 46a, 78, 78/1, 78/2, 83, 83/6. Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 11.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - redno šolanje - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - drugo učinkovito sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Toženka z zahtevo po nošenju maske ves čas zadrževanja v šoli (torej tudi pri pouku) ni delovala oblastveno. Njeno dejanje ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja niti z vidika opredelitve njenih nalog po ZPSI-1, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru.
Pritožniki le opisujejo, kaj vse se lahko zgodi, zatrjujejo grozečo nevarnost (grožnja z inšpekcijo in disciplinskim postopkom, fizično onemogočen prihod v šolo), ne pa njene uresničitve. Predmet presoje zakonitosti po 4. členu ZUS-1 so lahko samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe po 4. členu ZUS-1 tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov.
Šola sicer ni organ oblasti, niti nosilka javnih pooblastil. Izvaja pa javno službo vzgoje in izobraževanja in mora dijakom zagotavljati pravico prisostvovanja pri pouku. Odločanje o varstvu pravic dijakov tako ne predstavlja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP), ampak javnopravno stvar, za izdajo katere se na podlagi 4. člena ZUP upravni postopek uporablja smiselno. Zato tudi sklep, izdan na podlagi 83. člena ZPSI-1, predstavlja akt, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Pritožniki bodo po izčrpanju predhodnih pravnih sredstev, ki jih imajo na podlagi 78. člena ZPSI-1, lahko uveljavljali svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 predstavlja "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona, zato predpostavke za odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene in tožba na tej podlagi po presoji Vrhovnega sodišča ni dovoljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051246
URS člen 15, 15/2, 25. ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - nedovoljena pritožba - dopolnitev nepopolnih vlog v pritožbenem postopku - zavrženje pritožbe
V skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050688
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKZ člen 22, 22/2, 27, 27/6. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZUP člen 2, 2/1.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - upravljanje nepremičnega premoženja države - acta iure gestionis - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Ker obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 22, 22/2, 36, 36/1, 36/1-3, 36/2. ZUreP-1 člen 245, 247. ZUP člen 42, 43.
ukinitev statusa javnega dobra - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik za tožbo, s katero je zahteval vzpostavitev lastninske pravice v korist A. A., ni izkazal svojega pravnega interesa.
Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato pritožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih ti materialni predpisi ne urejajo, kot npr. v obravnavani zadevi dostop do zemljišč, ki jih obdeluje. Pravni interes ne more temeljiti niti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi pritožnikovega pravnega položaja, kot je pričakovano dedovanje predmetnega zemljišča, saj v kontekstu obravnavane zadeve tudi to pomeni zgolj zahtevo po varovanju pravnega položaja morebitnega zapustnika.
izdaja dovoljenja za začasno prebivanje - pravice iz socialnega varstva - uveljavljanje pravic iz javnih sredstev - tožba zaradi molka organa - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - stvarna pristojnost organa - ni upravna zadeva - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi
Upravni organ mora že ob prejemu vloge preizkusiti svojo pristojnost in če meni, da ni podana, o tem brez odlašanja odločiti. Če tega ne stori in se ne izreče za nepristojnega v smislu navedenih določb 65. člena ZUP, se šteje za pristojnega. Čim je tako, pa ga zavezuje tudi načelna dolžnost, da odloči o zahtevku v rokih, določenih v prvem odstavku 222. člena ZUP. Procesni položaj sprejete pristojnosti organa tako pri stranki upravnega postopka vzpostavlja utemeljeno podlago za pričakovanje odločitve v predpisanih časovnih okvirih, ob neodločanju pa za uporabo pravnih sredstev, ki so za primer molka predvidena v četrtem odstavku 222. člena ZUP in v 28. členu ZUS-1.
Iz določb 28. člena ZUS-1 ne izhaja, da je dopustno vložiti tožbo zaradi molka samo v primeru opustitve odločanja stvarno pristojnega organa in da to ugotavlja upravno sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo. Navedena okoliščina stvarne nepristojnosti je zato lahko predmet presoje v okviru meritorne obravnave tožbe, če se toženka sklicuje nanjo in z njo upravičuje svojo neaktivnost v zvezi z izdajo upravnega akta, s katerim bi v obravnavani zadevi odločila o zahtevkih pritožnikov za priznanje socialnih pravic.
V okviru presoje dopustnosti tožbe pritožnikov torej ni bistvena pristojnost upravne enote za odločanje v upravni zadevi priznanja socialnih pravic pritožnikom, ampak to, da v upravni zadevi ni odločila. Ali je imela za to utemeljene razloge, je stvar vsebinske presoje tožbe, na kar pravilno opozarjajo pritožniki z navedbo, da bi moralo sodišče tožbo zavrniti, če je menilo, da je bila opustitev odločanja zakonita. Glede na navedeno se Vrhovno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, da je za odločanje o socialnih pravicah pritožnikov pristojna upravna enota (saj je to predmet meritorne presoje tožbe), in je zaradi kršitve 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je vplivala na odločitev, pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 4, 4/1, 5, 5/4, 30, 30/3, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (2021) člen 11, 11/1, 11/2, 11/4.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - akt, ki se lahko izpodbija v subsidiarnem upravnem sporu - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - sodno varstvo pred bodočimi ravnanji - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Tako iz 157. člena Ustave kot iz 1. člena ZUS-1 izhaja, da je upravni spor predviden v primeru posamičnih oblastvenih aktov in dejanj, ki se vzpostavijo in neposredno učinkujejo v posameznem primeru v razmerju do konkretno določene ali določljive osebe. Zato je pri aktu iz četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, če naj bi urejal posamična razmerja, pomembno, da mora biti ciljni krog oseb v predpisu določen z lastnostjo, zaradi katere se te osebe razlikujejo od drugih subjektov, in so zaradi nje v položaju, da se določba predpisa nanaša samo nanje. Povedano drugače: za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo).
Tožba po 4. členu ZUS-1 zagotavlja sodno varstvo v primeru že izvršenih dejanj, to je storitev ali opustitev, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Subsidiarnega upravnega spora tako ni mogoče voditi zaradi hipotetičnih, še neizvršenih primerov nezakonitih dejanj oblastnih organov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00050692
ZPP člen 78, 343, 343/1. ZFPPIPP člen 245, 386.
tožba v upravnem sporu - osebni stečaj - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - procesna nesposobnost - zavrženje tožbe - pritožba osebe brez procesne sposobnosti - zavrženje pritožbe - ugoditev pritožbi
Vsakemu je treba priznati procesno sposobnost, da lahko s pritožbo izpodbija odločitev sodišča, ki je tožbo oziroma pravno sredstvo zavrglo iz razloga, da pri njem ni podana procesna sposobnost.