Pritožnik s tožbo izpodbija sklep, s katerim je bila njegova pritožba zoper inšpekcijsko odločbo zavržena kot prepozno vložena. Izpodbija torej procesni sklep. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa je predlagal zadržanje izvršitve tega procesnega sklepa, kar v zadevi tudi ni sporno. Predlagal je torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Izdaja te pa v obravnavani zadevi, ko se zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, že po naravi stvari ni mogoča.
Ni sporno, da pritožnik z zahtevo, o kateri je sodišče prve stopnje odločilo z izpodbijanim sklepom, ureditvene začasne odredbe ni predlagal, zato predlogu, naj jo kot tako upošteva Vrhovno sodišče, ni mogoče slediti.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00053676
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. URS člen 23, 25. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84/2, 84a, 84a-2. ZMZ-1A člen 40. ZPP člen 285.
mednarodna zaščita - prosilec iz Alžirije - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - omejitev gibanja prosilca za azil - nevarnost pobega - ugotovitev dejstev - zdravstveno stanje prosilca - sporno dejansko stanje - zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca - ugoditev pritožbi
Če se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Ukrep pridržanja je v nesorazmerju s posegom v zdravje prosilca za mednarodno zaščito, če bi njegova izvršitev pomenila kršitev prepovedi nečloveškega in ponižujočega ravnanja in kaznovanja, določeno v 4. členu Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, torej kadar bi ukrep vodil do (poslabšanja) posebej resnega zdravstvenega stanja prosilca za mednarodno zaščito.
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - tožba v upravnem sporu - vsebina tožbe - pomanjkljiva tožba - zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je pritožnik v dopolnitvi tožbe postavil tožbeno zahtevo oziroma tožbeni predlog, s katerim je zahteval odpravo izpodbijanega akta.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnikova tožba tako ni niti nerazumljiva, saj iz njene vsebine izhaja jasna opredelitev spornega predmeta, niti ni nepopolna, saj vsebuje tožbeni predlog in druge obvezne sestavine tožbe po 30. členu ZUS-1.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054222
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/2. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84a, 84a-3, 84a-5.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zavrnitev pritožbe
Izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Iz določbe 28. člena Uredbe Dublin III namreč izhaja, da je pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito, (ob upoštevanju ostalih omejitev) dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, kaže tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi. V obravnavani zadevi pa se v zvezi s pritožnikom vodi postopek po Uredbi Dublin III prav iz razloga, ker ni počakal na odločitev o svoji prošnji v Romuniji in jo je ponovno vložil tudi v Sloveniji, zato zgolj to ne zadošča za pridržanje.
Za uporabo obravnavanega ukrepa je treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ker slovenski zakonodajalec v notranji pravni red ni prenesel četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, toženka v okviru načela sorazmernosti in testa nujnosti ni mogla uporabiti drugih alternativnih ukrepov pridržanju. Toženka je ocenjevala možnost izreka milejšega ukrepa obveznega zadrževanja na območje azilnega doma, vendar je upoštevaje pritožnikova pretekla ravnanja presodila, da ne zagotavlja učinkovite izvedbe postopka po Uredbi Dublin III.
URS člen 14, 23, 44, 58. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZVis člen 6, 6/1, 6/2, 6/2-8, 20, 20/1, 20/2, 26, 28, 67. ZUP člen 2.
volitve, imenovanja in odpoklic organov fakultete - volitve članov študentskega sveta - razveljavitev volitev - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ni upravna zadeva - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - avtonomija univerze - organ upravne oblasti - zavrnitev pritožbe
Študentski svet je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZVis eden izmed organov univerze, v skladu z drugim odstavkom istega člena pa eden izmed organov članic univerze, ki ga opredeljuje 26. člen ZVis. To pomeni, da so volitve in imenovanja njegovih članov področje avtonomnega delovanja univerze.
Javna služba, ki jo opravlja univerza kot visokošolski zavod, pomeni zadovoljevanje javne potrebe po zagotovitvi storitev visokošolskega izobraževanja in je nikakor ni mogoče enačiti z izvrševanjem upravne funkcije. Slednje nujno obsega izvrševanje javne oblasti ter odločanje o pravicah in dolžnostih pravnih subjektov na oblasten način. Javna služba pa je veliko širši pojem in je primarno povezana z zagotavljanjem dobrin javnosti. Izvajalec javne službe sicer v določenem delu lahko deluje kot oblastveni organ in odloča o pravicah svojih uporabnikov, vendar je ta del navadno manjšega obsega. V preostalem delu pa izvajalec javne službe deluje kot neoblastveni organ, katerega odločitve (predvsem o njegovem notranjem delovanju) ne pomenijo odločanja o pravicah in pravnih koristih s področja upravnega prava.
Izdani sklep ŠS Fakultete in odgovor rektorice nista bila izdana v okviru izvrševanja upravne funkcije (pač pa v okviru lastnih ter avtonomnih pristojnosti univerze). Ne gre torej za upravna akta iz 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za akta, ki bi dopuščala upravni spor po določbi 4. člena ZUS-1, saj ne študentskega sveta univerze ne rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organa upravne oblasti. Izvolitev ŠS Fakultete tudi ne sodi v upravljanje visokošolskega zavoda. Zato tožbe zoper izpodbijana akta ni mogoče utemeljiti niti s sklicevanjem na pravico iz 67. člena ZVis, ki študentom zagotavlja pravico (prek svojih predstavnikov) sodelovati pri delu in upravljanju visokošolskih zavodov.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00053685
URS člen 25, 125. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. ZUS-1 člen 22, 22/2.
zavrženje pritožbe kot prepozne - pritožba zoper sklep o zavrženju pritožbe - postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, vložena po zakonitem zastopniku - laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Sodniki so pri odločanju vezani na ustavo in zakon (125. člen Ustave). Zato nikomur ne smejo dati več pravic, kot mu jih dajeta Ustava in zakon. Torej tudi pritožbe, ki jo vloži stranka po svojem zakonitem zastopniku, ki ne izkaže, da ima opravljen pravniški državni izpit, sodišče ne sme obravnavati kot dovoljene, temveč jo mora zavreči. S tem, kot je presodilo že Ustavno sodišče, ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054221
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 84/2, 84a, 84a-3.
mednarodna zaščita - prosilec iz Pakistana - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - pridržanje prosilca za namen predaje odgovorni državi članici - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - nujnost in sorazmernost ukrepa - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, to vložil že v Grčiji in Romuniji in ti dve državi članici EU pozneje zapustil. S tem so podane okoliščine po 3. alineji 84. a člena ZMZ-1, na podlagi katerih je mogoče sklepati na begosumnost prosilca. Ob upoštevanju še ostalih nespornih okoliščin konkretnega primera, in sicer, da je pritožnik po odhodu iz Pakistana na svoji poti prečkal več držav članic EU, in sicer Grčijo, Romunijo, Madžarsko in Hrvaško, še preden je ilegalno vstopil v Slovenijo, da je pred tem podal prošnjo za mednarodno zaščito v Grčiji in nato še v Romuniji ter kljub opozorilu sodnika, naj počaka na odločitev, v Romuniji ni počakal (rekoč, da se je bal deportacije v Srbijo), ampak je odšel na Hrvaško, kjer ni zaprosil za mednarodno zaščito, in nato proti svoji ciljni državi Italiji, se je pritožnik izkazal za znatno begosumnega.
Navedene individualne okoliščine pritožnika po presoji Vrhovnega sodišča izkazujejo tako veliko nevarnost, da pritožnik v Republiki Sloveniji ne bo počakal na predajo odgovorni državi članici, da jo je mogoče odvrniti le z najstrožjim ukrepom. Pritožnikova zapustitev Romunije, kljub opozorilu sodnika, da mora počakati v Romuniji, nezakonito prehajanje državnih mej, vključno s Slovenijo, navajanje Italije kot ciljne države ter dejstvo, da je pritožnik za mednarodno zaščito zaprosil šele po prijetju policije, pretehtajo v prid obstoju realne, neposredne nevarnosti pobega, ki je ni mogoče učinkovito preprečiti z milejšim ukrepom obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep je namreč milejši tudi zaradi režima nadzora območja azilnega doma, saj za razliko od pridržanja v centru za tujce ne preprečuje nenadzorovanih odhodov s tega območja.
ZUS-1 člen 4, 32, 32/3. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
V zahtevi za izdajo začasne odredbe glede škodljivih posledic samotestiranja tožniki niso navedli prav ničesar, tudi v tožbi pa so le pavšalno zatrdili, da bi jim pristanek staršev na samotestiranje lahko povzročil "morebitne zdravstvene ali psihološke posledice". Vendar ne teh posledic, ne njihove resnosti, ne nevarnosti za njihov nastanek niso v ničemer konkretizirali, niti niso v tej smeri ponudili nobenih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče njihove trditve konkretizirati vsaj posredno. To pa pomeni, da pritožniki niso izkazali, da je škoda težko popravljiva; če namreč obstajajo druge možnosti, s katerimi je škodo mogoče preprečiti za čas do pravnomočne odločitve o tožbi, ni pogojev za izdajo začasne odredbe. Za odločitev je torej bistveno, da bi se pritožniki šolanju na daljavo lahko izognili s pristankom na samotestiranje, pri čemer konkretnih trditev in dokazov o tem, da bi jim upoštevanje tega pogoja povzročilo težko popravljivo škodo, niso ponudili.
ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 65, 65/1, 66, 73, 73/1.
nepovratna finančna spodbuda Eko sklada - tožba v upravnem sporu - odprava odločbe - dovoljenost pritožbe - procesne predpostavke za pritožbo - napačen pravni pouk - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - rok za vložitev predloga za dopustitev revizije
Pritožba ni dovoljena, če je Upravno sodišče sicer samo ugotavljalo dejansko stanje, pa je upravni akt le odpravilo in vrnilo v ponovno reševanje upravnemu organu (64. člen ZUS-1) ali če je sicer spremenilo upravni akt v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1), pa pred tem ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja, kot ga je ugotovil upravni organ v svojem postopku. Za to presojo ni odločilno, da je sodišče izvedlo glavno obravnavo in izvajalo dokaze, pomembno je, ali se je kot rezultat tega postopka spremenila dejanska podlaga za odločitev.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - UPRAVNI SPOR
VS00053680
URS člen 23. ZPP člen 150, 150/2. ZPVPJN člen 39a, 39a/8, 49. ZPVPJN-C člen 11.
postopek oddaje javnega naročila - tožba v upravnem sporu - ugotovitvena tožba - pravica do pregleda in prepisovanja spisa - predpostavke pravice do pregleda spisa - opravičena korist - zavrnitev predloga - nezakonito ravnanje naročnika - odškodninska tožba - ugoditev pritožbi
V zadevah zaradi javnega naročanja je skladno z 39.a členom ZPVPJN s tožbo mogoče zahtevati le ugotovitev nezakonitosti odločitve (ugotovitvena tožba), vendar ima tudi ugotovitvena sodba o nezakonitosti izpodbijane odločitve tožene stranke lahko posledice na pravni položaj naročnika. ZPVPJN namreč določa odškodninsko odgovornost naročnika v postopku oddaje javnega naročila (49. člen ZPVPJN). Ta odškodninska odgovornost pa ni odvisna od tega, ali sodišče v upravnem sporu izpodbijano določitev odpravi ali spremeni, temveč od ugotovljene nezakonitosti ravnanja naročnika v postopku oddaje javnega naročila.
Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da naj bi učinek pravnega varstva zoper odločitve Državne revizijske komisije prispeval k postavitvi sodne prakse in s tem bistveno večje pravne varnosti. To pomeni, da bi imela pritožnica, kot subjekt, ki je zavezan k pravilnosti in zakonitosti oddaje javnih naročil, upravičeno korist seznaniti se z razlogi, s katerimi sodišče presodi o zakonitosti oddaje javnega naročila, tudi če bi upravno sodišče presodilo, da je odločitev tožene stranke zakonita.
Na podlagi 36. člena Zakona o zavodih (ZZ) je sodno varstvo pred delovnim sodiščem zagotovljeno le v primeru, če je predmet spora presoja vprašanja, ali je bil kršen za izvedbo razpisa določen postopek imenovanja direktorja in če je ta kršitev lahko bistveno vplivala na odločitev o izbiri kandidata, ali če izbrani kandidat ne izpolnjuje v razpisu določenih pogojev (prvi odstavek 36. člena ZZ).
Predmet spora v obravnavani zadevi pa ni presoja zakonitosti izvedbe razpisa in postopka za imenovanje direktorja, niti presoja, ali izbrani kandidat izpolnjuje v razpisu določene pogoje, pač pa le presoja zakonitosti sklepa Vlade RS o zavrnitvi soglasja k imenovanju direktorja inštituta, zato je presoja sodišča prve stopnje, da ni stavrno pristojno za odločanje v obravnavani zadevi, napačna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR
VS00052774
ZPP člen 343, 343/1. ZUS-1 člen 22, 22/1. ZST-1 člen 1, 1/3.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - zavrženje predloga - pritožba zoper sklep - postulacijska sposobnost za pritožbo - laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo drugi odstavek 22. člena ZUS-1 in pritožbo zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti pravilno zavrglo.
Na navedeno presojo ne morejo vplivati pritožbene trditve, da v konkretni zadevi ne gre za meritorno niti procesno odločitev v upravnem sporu, ampak zgolj za uveljavitev pravice do oprostitve oziroma odloga plačila sodne takse. V tretjem odstavku 1. člena ZST-1 je namreč določeno, da se v postopkih odločanja glede plačil sodnih taks po tem zakonu smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo posamezne postopke, za katere se plačujejo sodne takse, razen če ta zakon ne določa drugače. Ker v ZST-1 o tem ni določbe, se v postopkih odločanja glede plačila sodnih taks v upravnem sporu uporabljajo določbe ZUS-1, s tem pa tudi navedeni drugi odstavek 22. člena ZUS-1.
začasna odredba - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - postopek davčne izvršbe - izvršba davčne obveznosti - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - začetek stečajnega postopka - ugoditev pritožbi
Poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožnika pomembno prizadeval, lahko pomeni težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, enako tudi stečaj gospodarske družbe. Za izdajo začasne odredbe v takem primeru ni treba, da bi družba že prenehala s poslovanjem oziroma bi bil stečaj že uveden, saj bi bila s tem nepopravljiva škoda dejansko že povzročena. Zadostuje torej, da stranka s stopnjo verjetnosti izkaže, da je grozeči stečaj ali nevarnost skorajšnjega prenehanja poslovanja neposredna posledica (izvršitve) akta, ki ga izpodbija s tožbo v upravnem sporu.
Interesi zavezancev za davek in davčnega organa so enakovredni in jih mora sodišče soočiti v vsakem konkretnem primeru posebej. Zavezancem za davek zato s sklicevanjem na javno korist pobiranja davkov ni mogoče nalagati nerazumnih ovir pri izkazovanju težko popravljive škode, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru.
DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051808
ZUS-1 člen 32, 32/3. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3.
tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti - začasna odredba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - učinkovanje začasne odredbe - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - potreba za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - drugo pravno razmerje - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe s ciljem, da se do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu zadrži izvršitev sklepov prvostopenjskega organa z dne 26. 11. 2012 in 3. 4. 2013, izdanih v postopku denacionalizacije premoženja. S takim predlogom tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni določitev stroškov postopka (o čemer je bilo odločeno z navedenima sklepoma), temveč presoja pravilnosti in zakonitosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 27. 7. 2020, s katero je bila zavrnjena njena zahteva za izrek ničnosti navedenih sklepov. Sporno pravno razmerje je torej vprašanje obstoja uveljavljanega ničnostnega razloga. Začasna odredba, kot jo v obravnavanem primeru zahteva pritožnica, pa se nanaša na drugo pravno razmerje, ki ni predmet tega upravnega spora. Stališče sodišča prve stopnje, da zakonski pogoji za izdajo predlagane začasne odredbe že iz tega razloga niso podani, je tako pravilno.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051810
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/1. ZBPP člen 10, 10/1, 10/1-3, 10/3, 36/1.
pritožba zoper sklep - laična pritožba - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - upravičenci do brezplačne pravne pomoči - nujna brezplačna pomoč - zavrnitev pritožbe
Brezplačno pravno pomoč prava neukim strankam s slabšim gmotnim položajem zagotavlja ZBPP. Zato je s tega vidika obvezno odvetniško zastopanje dopustno, če je odvetniška pomoč strankam dejansko dostopna.
Pritožnica bi lahko v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZBPP pristojni organ za brezplačno pravno pomoč zaprosila vsaj za nujno brezplačno pravno pomoč. Ta je namreč predvidena v primerih, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo ali vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. V takem primeru pristojni organ za brezplačno pravno pomoč, ne glede na prosilčev materialni položaj, nemudoma dodeli brezplačno pravno pomoč samo za tisto dejanje, ki je nujno potrebno, da se prosilec izogne posledicam.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZTuj-2 člen 37, 37/2, 56, 56/7, 87, 87/3. ZTuj-2E člen 26.
enotno dovoljenje za prebivanje in delo - razveljavitev dovoljenja - tožba v upravnem sporu - dovoljenost pritožbe - razlaga zakona - izčrpanje pravnih sredstev - zavrženje tožbe kot preuranjene - ugoditev pritožbi
Tako v postopku izdaje oziroma podaljšanja enotnega dovoljenja po 37. členu ZTuj-2 kot v postopku njegove razveljavitve je pravno sredstvo tožba v upravnem sporu, ne pa pritožba v upravnem postopku.
URS člen 49, 49/3, 137, 137/2. ZN člen 8, 8/1, 8/1-5, 8/1-6, 10, 10/1, 10a, 10a/2, 10a/4.
imenovanje notarja - izbirna pravica ministra - pooblastila ministra - odločba o izbiri - obrazloženost odločbe - strokovna usposobljenost kandidata - ocena strokovne komisije - merila izbirnega postopka - obseg sodnega varstva - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Presoja komisije, če naj bo v skladu z določbami ZN sprejeta kot strokovna, mora temeljiti na enotnih, objektivno določenih merilih, kar lahko, če so merila vnaprej določena oziroma sprejeta. V nasprotnem primeru ne gre za izbiro, ki bi bila skladna z zakonom, saj pomeni odsotnost meril tveganje za nedopustno neenako obravnavanja kandidatov pri ocenjevanju, s tem pa za doseganje ciljev, ki niso enaki tem, kot izhajajo iz določb ZN. Navedeno pa tudi v povezavi s pomenom notariata, ki ga kot javno službo določa že Ustava v 137. členu, vzpostavlja zahtevo po določitvi meril s predpisom.
Kandidatovi pravici do sodelovanja v zakonitem izbirnem postopku mora z razlogi slediti tudi ministrova odločba o izbiri, ko povzema delo strokovne komisije pri vrednotenju strokovne usposobljenosti kandidatov. Iz obrazložitve mora biti tako razvidno najmanj, katera vnaprej določena merila je komisija uporabila v posamičnem primeru. To neizbranemu kandidatu omogoča uveljavljanje učinkovitega sodnega varstva, ki pred sodiščem lahko uveljavlja kršitev, da postopek za izbiro ni temeljil na vidikih in zahtevah strokovnosti, med drugim, da niso bili znani ter enotno določeni in uporabljeni kriteriji za vrednotenje strokovnosti kandidatov za notarja. Pri tem ne gre za vsebinsko presojo, kako so bili navedeni kriteriji uporabljeni z vidika pravilnosti njihovega vrednotenja v konkretnem postopku (npr. vrednotenje delovnih izkušenj kandidatov), saj sodi ocenjevanje v sfero avtonomne presoje komisije.
Izpodbijana odločba je nezakonita, ker ne temelji na objektivnih, s predpisom sprejetih merilih, ki jih mora vsakokratna komisija upoštevati v izbirnih postopkih po ZN.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051834
URS člen 9, 23. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4.
ukrep inšpektorja za okolje in prostor - zaprtje dela odlagališča - subsidiarni upravni spor - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - drugo učinkovito sodno varstvo - zagotovljeno drugo sodno varstvo - sodno varstvo v rednem upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Z zavrženjem tožbe pritožnica ni bila prikrajšana za sodno varstvo zoper odločitev o naložitvi obveznosti izvedbe zaprtja odlagališča odpadkov (na kar se je nanašal njen tožbeni predlog). Sodno varstvo zoper to odločitev (in s tem pravico do meritorne odločitve sodišča) je imela po 2. členu ZUS-1 zoper upravne odločbe, s katerimi ji je bila ta obveznost naložena, opustitev tega sodnega varstva pa ne vzpostavlja pravice do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Nenazadnje se tudi pritožnica sklicuje na stališče Ustavnega sodišča, po katerem pravica do sodnega varstva ne pomeni pravice do točno določenega sodnega postopka.
URS člen 153, 153/3. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZLS člen 46, 46/1, 46/3, 46/4, 47, 47/3, 48. ZRLI člen 3.
odlok občine - Odlok občinskega sveta - pobuda za razpis referenduma - zavrnitev pobude volivcev z zahtevo za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pomanjkanje pravnega interesa - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
O predpisu, ki je že objavljen in uveljavljen, na referendumu ni mogoče odločati niti po ZLS niti po ZRLI, določbe katerega se smiselno uporabljajo tudi za referendum v samoupravni lokalni skupnosti (3. člen ZRLI). Po uveljavitvi občinskega predpisa volivci sicer lahko zahtevajo njegovo razveljavitev na podlagi 48. člena ZLS, vendar v sporni zadevi ne gre za takšno pobudo. Glede na navedeno vsebinsko odločanje o Obvestilu v nobenem primeru ne more vplivati na objavo oziroma uveljavitev (in tudi na veljavnost) Odloka, kar pomeni, da si pritožnik pravnega položaja v obravnavani zadevi s tožbo ne more izboljšati.
Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da bi moral župan skladno s tretjim odstavkom 46. člena ZLS, po podani pobudi volivcem za vložitev zahteve za razpis referenduma, zadržati objavo Odloka do odločitve o pobudi oziroma do odločitve na referendumu. Župan bi ga skladno s četrtim odstavkom 46. člena ZLS smel objaviti šele, če bi bil sprejet Odlok na referendumu potrjen, in sicer skupaj z objavo izida referenduma. Vendar pa pritožnik teh kršitev postopka, ki vplivajo na njegov pravni interes za tožbo zoper Obvestilo, ne more učinkovito uveljavljati v tem upravnem sporu, ampak v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem, saj gre za kršitev postopka pri sprejemu splošnega akta, za razveljavitev katerega je pristojno Ustavno sodišče. Upravno sodišče namreč nima pooblastil, da bi ob odločanju o Obvestilu obenem po potrebi poseglo tudi v veljavnost že objavljenega predpisa lokalne skupnosti, to je Odloka, in s tem zagotovilo učinkovito izvrševanje pritožnikove pravice do pobude volivcem za vložitev zahteve za razpis naknadnega referenduma.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00051818
ZUS-1 člen 32. ZUP člen 285.
začasna odredba - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - sklep o dovolitvi izvršbe izrečenega inšpekcijskega ukrepa - tožba v upravnem sporu - zahteva za izdajo začasne odredbe - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - neizkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev zahteve za izdajo - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
S sklepom o izvršbi se ne odloča o obveznosti inšpekcijskega zavezanca, da odstrani nelegalno gradnjo, saj je bilo o njej odločeno z inšpekcijsko odločbo. Navedena odločba in z njeno izvršitvijo povezana škoda pa sta bili (lahko) predmet drugega upravnega spora. Iz tega izhaja, da ker se upravni spor zoper sklep o izvršbi ne more nanašati na vsebinsko presojo obveznosti, o kateri je bilo odločeno z drugim upravnim aktom, tudi iz te obveznosti izvirajoča škoda ni upoštevna za izdajo začasne odredbe.