Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V primeru pritožnikovega uspeha s tožbo bo namreč Plačilni nalog odpravljen in pritožnik ne bo dolžan plačati z njim naložene mu upravne takse, kar očitno pomeni izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pritožnik tako brez dvoma izkazuje tudi pravni interes za vložitev tožbe zoper Plačilni nalog. Vrhovno sodišče dodaja še, da v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZPP člen 286, 286b. ZPP člen 9.
mednarodna zaščita - zavrženje zahteve za uvedbo ponovnega postopka - zaslišanje s pomočjo tolmača - pravica tujca do uporabe svojega jezika - nova dejstva - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija pri uveljavljanju kršitve postopka
Lahko se pojavi situacija, ko stranka določenega tujega jezika, v katerem sicer lahko poteka postopek, ne razume dovolj dobro, da bi lahko povedala vse, kar želi. V takem primeru ji je treba tudi naknadno omogočiti uporabo svojega jezika. Zato je napačna presoja sodišča prve stopnje, da zgolj dokazni predlog za dodatno zaslišanje stranke v svojem jeziku, podan ob koncu zaslišanja, kaže na nepošteno uporabo procesnih pravic, ki jo prepoveduje 9. člen ZPP. Na nepošteno uporabo procesnih pravic pa bi po presoji Vrhovnega sodišča lahko kazalo, če bi stranka privolila v potek glavne obravnave v tujem jeziku, ob koncu glavne obravnave pa bi takšnemu poteku ugovarjala.
Stranka mora kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi obrazloženo zavrnilo dokazni predlog pritožnikove pooblaščenke za dodatno zaslišanje pritožnika s tolmačem za kurdski jezik, pritožnik pa (po svoji pooblaščenki) navedeni procesni kršitvi na glavni obravnavi ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel. V tem pritožbenem postopku zato navedenih ugovorov po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče upoštevati.
Pritožnikova poroka s slovensko državljanko, s katero ima sina, ni relevantna za presojo dovoljenosti ponovne prošnje.
Zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, in nasvet tihotapcev ne moreta biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Pritožnik je bil namreč o svoji dolžnosti govoriti resnico opozorjen pri vsakokratni vložitvi prošnje, česar v pritožbi niti ne zanika.
ZBPP člen 34, 34/2, 34/4. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
brezplačna pravna pomoč - nujna zadeva - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
Za vprašanja postopka v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, ki jih ZBPP ne ureja, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP), ki pa posebnega režima za vročanje odločb v času poletnega poslovanja sodišč ne določa.
V obravnavanem primeru gre za „nujno zadevo“, saj je bila tožba vložena zaradi presoje zakonitosti odločbe, s katero je tožena stranka razrešila postavljeno odvetnico za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in ugotovila, da je bila pritožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, takšna odločitev pa temelji na določbah ZBPP, zato gre za zadevo, ki se glede na določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP obravnava kot nujna, in tako posledično tudi za „nujno zadevo“ v smislu 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 76, 82. ZTuj-2 člen 74, 74/1, 74/1-1.
upravni spor - tujci - prenehanje dovolitve zadrževanja - pravni interes - odločanje v okviru zahtevka
Presoja zakonitosti upravne odločbe o odstranitvi tujca iz države je samostojen upravni spor, ki z obravnavanim - o prenehanju dovolitve zadrževanja tujcu v Republiki Sloveniji - ni v nobeni neposredni vsebinski povezavi. Morebitni za stranko ugodni razlogi v odločitvi sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu pa pomenijo zgolj dejanski in ne pravni interes za odločitev, zaradi česar pa pravovarstvene potrebe pritožniku ni mogoče priznati.
Nesporno je, da pritožnik, zastopan po odvetniški pisarni, ni podal ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč je vložil izpodbojno tožbo (na odpravo upravnega akta), tako da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi izdalo ugotovitveno sodbo. O tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, sodišče ne more odločiti, pri čemer pa je iz ustaljene sodne prakse jasno, da izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega zahtevka.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt zoper katerega je možen upravni spor - upravni akt - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da izpodbijana Okrožnica ni upravni akt iz 2. člena ZUS, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (2. člen ZUS-1), oziroma ni posamični oblastveni akt, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre pri obravnavani Okrožnici za dopis, naslovljen na splošen krog izobraževalnih ustanov, ki obsega zgolj pojasnila oziroma priporočila v zvezi z izvajanjem v 2. točki tega sklepa navedenega Odloka. Da ne gre za posamični akt, je odločilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-973/21 z dne 28. 12. 2021, kjer je med drugim presojalo tudi v tem upravnem sporu izpodbijano Okrožnico, in zapisalo, da ne gre za posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerimi bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov.
ZUP člen 215, 215/3, 215/4. ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2.
pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - pravni pouk - štetje roka za vložitev tožbe - napačen pravni pouk
Vsebino pravnega pouka glede možnosti začetka upravnega spora ureja ZUP v tretjem odstavku 215. člena. Ta določa, da če je zoper odločbo mogoč upravni spor, je treba v pouku navesti, pri katerem sodišču lahko stranka vloži tožbo in v katerem roku. Taka določba ne daje podlage za sklepanje, da je sestavni del pravnega pouka v drugostopenjskem upravnem aktu navedba zadnjega dneva za vložitev tožbe. Tak izračun niti ni mogoč, saj je računanje poteka roka za vložitev tožbe eno od dejanj, ki se lahko opravi šele v obdobju po vročitvi odločbe (od akta vročitve je namreč odvisen začetek štetja roka) in torej po prejemu pravnega pouka kot sestavnega dela odločbe.
ZUP v četrtem odstavku 215. člena, v katerem se v primeru, če je pouk v odločbi napačen, vsaka stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, če se ravna po napačnem pouku, pa to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Ta določba pomeni, da ob morebitni napaki pravnega pouka v odločbi (npr. nepravilni navedbi roka za vložitev tožbe v upravnem sporu) oziroma njegovi nejasnosti (dvoumnosti), ki bi imela za posledico prekoračitev roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, tožbe ni mogoče zavreči kot prepozne. Inšpektorjevo štetje roka ni pravni pouk in njegov morebiti napačen izračun poteka roka za tožbo ne posega v pravni pouk, ki ga je dal za to pristojni (drugostopenjski) upravni organ v svoji v odločbi, pritožnikovo pravno sredstvo ne more biti obravnavano kot pravočasno v smislu, da ga ne zadenejo posledice zamujenega roka. Za to presojo je tudi nepomembno, ali je pritožnik pravni laik, saj v ZUS-1 ni podlage za drugačno računanje rokov, če tožbo vlaga prava neuka oseba. Pravilen izračun v skladu s pravnim poukom v odločbi je njeno breme, tudi če se odloči, da bo sama začela s sodnim postopkom.
zavrnjena začasna odredba - koncesijska dejavnost - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - zdravstvene storitve - bodoče negotovo dejstvo
Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče še ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožnica je izkazala zgolj možnost razširitve koncesijske dejavnosti, kar lahko predstavlja le določeno pričakovanje oziroma bodoče negotovo dejstvo. Zato izpada sredstev, ki bi jih pridobila za dodatno opravljeno delo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1.
Pritožnica z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javnega interesa, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-1, 84/1-3. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - nastanitev v centru za tujce
Glede na konkretne okoliščine primera, da je pritožnik po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito že dvakrat prej samovoljno zapustil Slovenijo ter da je prošnje za mednarodno zaščito podal tudi že v več drugih državah EU, je ugotovitev, da iz njegovih individualnih okoliščin izhaja velika nevarnost, da na izvršitev vrnitve ne bo počakal v Republiki Sloveniji zato ta izvršitev ne bo mogoča, smiselna in logična.
ZVO-1-UPB1 člen 51a. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
presoja vpliva na okolje - celovita presoja vplivov na okolje - pravica do pritožbe - pravica do pravnega varstva - prenos direktive - pravo EU
Zoper sklep, izdan na podlagi 51. a člena ZVO-1, lahko pritožbo vložijo vse osebe, ki za njeno vložitev izkažejo pravni interes (43. člen ZUP). Vložitve pritožbe ZVO-1 tudi ne veže na predhodno sodelovanje v postopku. Je pa njena vložitev pogoj za vložitev tožbe. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila. Vložitev pritožbe v upravnem postopku, kadar jo zakon dopušča, je torej procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko presojo tožbe. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Glede na ureditev v ZVO-1, ki ne določa vključitve javnosti v predhodne postopke presoje vplivov na okolje in javne objave uvedbe tega postopka, pritožnici ni mogoče očitati, da bi morala za izdajo sklepov vedeti oziroma, da bi se morala o njihovi izdaji pozanimati. Objava sklepov na spletu je sicer namenjena seznanitvi splošne javnosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati, še manj pa zahtevati, da bi posamezniki (ves čas, tudi ob morebitni medijski izpostavljenosti projekta) preverjali, ali je na spletni strani objavljena odločitev, ki bi lahko posegla v njihov pravni položaj in da bi bilo od tega odvisno njihovo uresničevanje pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057189
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - dokazni standard - dokazno breme - nova dejstva - prekluzija - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - stopnja prepričljivosti - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca
Skladno s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 lahko upoštevajo le tista nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Temu kriteriju pa pritožnik (čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme) ni zadostil, saj ni pojasnil (še manj dokazal), kako (če sploh) je oziroma bi željo po spremembi vere manifestiral navzven in kakšne konkretne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele v izvorni državi.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-7. ZUP člen 87, 87/1, 88, 88/4, 89. ZPP člen 196, 197.
ukrep medobčinskega inšpektorja - vročitev upravnega akta - rok za vložitev tožbe - procesne predpostavke - sosporništvo - ugoditev pritožbi - izčrpanje rednih pravnih sredstev
Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način. V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP. Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe (kot sta dopustnost in pravočasnost tožbe) v upravnem sporu presojati za vsakega posebej.
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače).
Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu izvedenca za oprostitev izvedenskega dela, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Prostorski izvedbeni akti, ki jih sprejme Vlada oziroma lokalna skupnost, so podzakonski predpisi oziroma splošni pravni akti. Za presojo njihove skladnosti z Ustavo oziroma zakoni, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove neustavnosti ali nezakonitosti razveljavi ali odpravi, pa je po Ustavi izključno pristojno Ustavno sodišče. Zakonodajalec je z 58. členom ZUreP-2 Upravnemu sodišču podelil pristojnost, ki vsebinsko ustreza tej izključni pristojnosti Ustavnega sodišča, zato je taka ureditev v neskladju s tretjo (za državne prostorske izvedbene akte) oziroma četrto (za občinske prostorske izvedbene akte) alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave in prvim odstavkom 161. člena Ustave.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrženju tožbe, ob upoštevanju navedenih razlogov, o nepristojnosti Upravnega sodišča, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti in ustavnosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih aktov, pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055897
ZUS-1 člen 24, 24/1, 24/3, 32, 32/2.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za pritožbo - opravičen razlog za zamudo - zahteva za izdajo začasne odredbe - namen začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - pavšalne in neizkazane navedbe
Vrhovno sodišče sodi, da nenadna sprememba obratovalnega časa bencinskega servisa, ki zagotavlja storitve dežurne pošte, ki poleg tega neposredno sovpada z dnem izteka pritožbenega roka (v istem tednu) ter ob upoštevanju, da je bil pooblaščenec pritožnika ob spremembi delovnega časa hospitaliziran, predstavlja okoliščino oziroma oviro, ki je stranka ni mogla predvideti niti preprečiti niti in je tudi ni mogoče pripisati njeni krivdi. Ob upoštevanju predstavljenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, Vrhovno sodišče meni, da skrbnost dobrega strokovnjaka, po kateri mora ravnati pritožnikov pooblaščenec, ne nalaga, da bi moral odvetnik oziroma pooblaščenec vedno znova preverjati obratovalni čas dežurne pošte, še posebej v primeru njenega dolgotrajnega (večletnega) poslovanja do določene ure. Navedene okoliščine zato izkazujejo opravičljiv vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe.
Upravno sodišče je glede trditev o grozečem stečaju v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da grozeča nelikvidnost nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo, vendar je pritožnik s predloženimi podatki ni izkazal. Tako stališče je tudi skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Glede samega nastanka materialne škode pa je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat sprejelo stališče, da samo materialna škoda praviloma ne pomeni težko popravljive škode.
Odločanje o vrsti prehrane otroka, ki je sprejet v javni vrtec, ni del oblastvenega odločanja javnega vrtca oziroma sveta vrtca kot njegovega organa, zoper katerega bi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Omenjeni organ namreč odloča s smiselno uporabo ZUP samo o ugovoru staršev zoper prejeto obvestilo o prednostnem vrstnem redu otrok zaradi nepravilnega upoštevanja kriterijev za sprejem otroka v vrtec, o čemer izda odločbo, zoper katero lahko starši sprožijo upravni spor (sedmi odstavek 20. b člena ZVrt). Gre za edini pravni akt, ki ga sprejme svet javnega vrtca, ki ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1, po katerem je upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - karantena - pravni interes za vodenje upravnega spora - zavrženje tožbe
V upravnem postopku ni mogoče uveljavljati izplačila odškodnine, temu je namenjen pravdni postopek. V primeru, da pritožnik meni, da je vprašanje zakonitosti izpodbijanega akta predhodno vprašanje za odločitev o utemeljenosti odškodninskega zahtevka, pa bi moral postaviti ugotovitveni tožbeni zahtevek in zanj utemeljiti svoj pravni interes. Tega pa ni storil.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055289
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2n, 28, 28/1, 28/2. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-2, 84a, 84a-2, 84a-3. ZPP člen 286b.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - begosumnost - sorazmernost in nujnost ukrepa pridržanja - zaslišanje tožnika - pravica do izjave - pravočasno uveljavljanje kršitev postopka
Vrhovno sodišče je v nedavni sodni praksi že sprejelo stališče, da izpolnjevanje enega od objektivnih kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 samo po sebi še ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja. Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Izpostavilo je, da je v ta namen treba ugotoviti visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd. Da za pridržanje ne zadošča nevarnost pobega, ugotovljena le na podlagi enega od zakonsko določenih objektivnih kriterijev, ampak da mora biti ta dodatno kvalificirana, napotuje tudi določba prvega odstavka 28. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da države članice ne smejo pridržati osebe samo zato, ker v zvezi z njo poteka postopek, določen v tej uredbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055287
ZPP člen 343, 343/3. ZUS-1 člen 5, 5/4, 32, 32/2. ZLS člen 2, 21, 21/2, 21/2-5, 61, 61/3. ZGJS člen 26, 28.
pravni interes za pritožbo - zakonitost akta organa, izdanega v obliki predpisa, če ureja posamična razmerja - izvajanje gospodarske javne službe - lokalne javne zadeve - javno podjetje - tožba kot procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi - odločanje o začasni odredbi - neizkazana težko popravljiva škoda
Pogoje za izvajanje dejavnosti GJS prek javnega podjetja in vpliv ustanovitelja takega podjetja na njegovo upravljanje nekaj podrobneje določa ZGJS (26. člen ZGJS), vendar pa tudi ta v nobenem pogledu ne veže lokalne skupnosti na določenega izvajalca GJS (razen v primeru koncesije, za kar v tem primeru ne gre) oziroma na izbiro katere od specifičnih, s tem zakonom določenih organizacijskih oblik, in še manj na morebitna ekonomska oziroma pogodbena razmerja, ki jih v zvezi z zagotavljanjem GJS sklepa z drugimi lokalnimi skupnostmi. Še več, ZGJS v tem pogledu izrecno določa, da se za vsa vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja, uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb, če s tem ali drugim zakonom niso urejena drugače (28. člen ZGJS). Tudi sicer iz veljavnih predpisov ne izhaja, da bi zgolj to, da je bil prvi tožnik ustanovljen z namenom opravljanja GJS, med njegovimi soustanoviteljicami ustvarjalo kakršno koli javnopravno razmerje, v katero bi lahko posegel izpodbijani akt, oziroma pravico ali pravno korist, ki bi jo druga do peta tožnica lahko varovale v upravnem sporu.
Status gospodarske družbe kot javnega podjetja vsaj v kontekstu ZGJS v ničemer ne vpliva na odnos te družbe z njenimi ustanovitelji oziroma na medsebojne odnose med njimi. Povedano drugače: pravna ureditev teh odnosov se v ničemer ne razlikuje od ureditve takih odnosov, ki velja za katero koli gospodarsko družbo, ki nima statusa javnega podjetja.
Prvi tožnik lahko kot škodo, ki naj bi jo bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe, uveljavlja le škodo, ki neposredno izvira iz spornega pravnega razmerja. Kolikor v tem smislu uveljavlja ekonomske posledice zaradi zmanjšanja obsega njegove aktivnosti, dejansko uveljavlja izključno posledice, ki izhajajo iz dejstva, da je njegov status izvajalca predmetne GJS prenehal. Tega pa izpodbijani odlok izrecno ne ureja, zato je vsaj na prvi pogled videti, da uveljavljane ekonomske posledice sploh ne morejo biti predmet odločanja o začasni odredbi, saj ne izhajajo iz izpodbijanega akta (oziroma vsaj ne iz tistih njegovih določb, ki so lahko predmet upravnega spora). Kolikor pa iz tožbenih navedb smiselno izhaja, da prvi tožnik izpodbijanemu aktu pripisuje tudi učinek prenehanja svojega statusa kot izvajalca predmetne GJS, je lahko presoja, ali je njegovim določbam mogoče pripisati tudi tako vsebino in če da, ali gre tudi v tem pogledu za akt v smislu četrtega odstavka 5. člena ZUS-1, kvečjemu predmet odločanja v glavni stvari.
samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes za pritožbo
Kot izhaja iz nespornega dejanskega stanja, so tožniki po prenehanju pridržanja samovoljno zapustili azilni dom in njihovo prebivališče ni več znano. Zato pritožnica ne more več izvršiti svoje pristojnosti pridržanja tožnikov, tudi če bi v tem upravnem sporu uspela. Prav tako pritožnice izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje tudi v primeru nastopa njene pravnomočnosti ne ovira pri njenem bodočem odločanju. Če bo kasneje ugotovila, kje se tožniki nahajajo, lahko ponovno izreče ukrep pridržanja skladno s predpisi ter na podlagi novih dejstev (npr. izkazane begosumnosti), ki ga lahko dodatno utemeljujejo.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00055276
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-5, 82/2, 84a, 84a-3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2(n), 28, 28/2.
mednarodna zaščita - znatna nevarnost pobega prosilca - dokazno breme - zmotna uporaba materialnega prava - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Zgolj ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik predhodno že vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Bolgariji in na Hrvaškem, nato pa ju zapustil, ne zadostuje za ugotovitev, da je pritožnik znatno begosumen.