Odločitev o priznanju statusa subsidiarne zaščite mora biti obrazložena tako glede utemeljene nevarnosti nastanka resne škode po vrnitvi v izvorno državo kot glede subjektov (povzročiteljev) resne škode. Odločba mora zato vsebovati razloge o dejanjih oziroma ravnanjih, ki prosilcu pretijo v primeru vrnitve v izvorno državo in zaradi katerih prosi za zaščito, ter o subjektih, ki izvajajo dejanja, ki ustrezajo pojmu resne škode.
ZTuj-2 člen 73, 73/2-1, 73/2-5, 75, 75/1. ZPP člen 325, 325/1.
dopolnitev sodbe - dovolitev zadrževanja tujca - spor polne jurisdikcije - določno in konkretno opredeljen tožbeni zahtevek - denarna socialna pomoč
Ker je iz izreka sodbe mogoče povzeti povsem jasno izraženo voljo sodišča prve stopnje, da „v ostalem delu“ tožbo zavrne, kar glede na vsebino I. In II. točke izreka zajema tudi morebitno odločitev o pravici pritožnikov do osnovne oskrbe in izdaje izkaznice, pravilnost take odločitve ne more biti predmet morebitnega dopolnjevanja izdane sodbe, temveč njene materialnopravne pravilnosti. To pomeni, da pritožniki morebitne spremembe sodbe ne morejo doseči z zahtevo za njeno dopolnitev, temveč le z vložitvijo pravnih sredstev zoper to sodbo.
imenovanje notarja - ustavitev postopka začetega po uradni dolžnosti - odprava odločbe organa prve stopnje - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico
Zoper sklep o ustavitvi postopka je sicer dopusten upravni spor na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj gre za sklep, s katerim je postopek odločanja o izdaji upravnega akta končan. Tudi v tem primeru je za dopustnost upravnega spora bistvena presoja, ali so izpolnjene vse procesne predpostavke, torej tudi, ali je z navedenim procesnim sklepom poseženo v pravico ali pravno varovan interes stranke, saj ima le v takem primeru pravni interes za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu.
Z obravnavanim sklepom se je postopek končal, pritožnica pa z ugovorom, da je bilo z njim odločeno o njeni pravici oziroma pravni koristi, ki je v tem, da se že začeti postopek imenovanja notarja konča s sprejemom vsebinske odločitve, uveljavlja pravico zahtevati dokončanje javnega razpisa z imenovanjem določenega posameznika za notarja. Takšne pravice pa pritožnica nima. Imenovanje notarja je namreč povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča ima posameznik zgolj pravico kandidirati za notarja (pod enakimi pogoji), nima pa pravice biti imenovan. Sklep o ustavitvi postopka tako predstavlja odločitev procesne narave, ki jo je toženka sprejela v okviru postopka javnega razpisa, in je namenjena samo poteku tega postopka. Ker torej navedeni sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pritožničini materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega postopka javnega razpisa, je neutemeljeno pritožbeno stališče, da gre za dokončen upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1.
ZS člen 83, 83/3, 83/3-9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZVOP-1 člen 34, 34/5.
varstvo osebnih podatkov - nujna zadeva - pravočasnost pritožbe - prepozna pritožba - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
V obravnavani zadevi pritožnica s tožbo zahteva sodno varstvo, zaradi nedovoljene obdelave osebnih podatkov. Zahteva torej sodno varstvo, zaradi kršitve pravic, ki jih zagotavlja Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1). Navedeni zakon v petem odstavku 34. člena določa, da je postopek upravnega spora, ki se vodi zaradi varstva pravic posameznika po tem zakonu (torej ZVOP-1) nujen in prednosten.
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.
Pritožnik je po izdaji izpodbijane odločbe sodišča prve stopnje samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. Navedeno pomeni, da pritožnik očitno nima več namena uveljavljati pravice mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Drugega pravnega interesa pa pritožnik (po pooblaščenki) tudi po pozivu sodišča ni navedel. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da pritožnik ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje postopka s to pritožbo.
URS člen 44, 58, 120, 120/2. ZVis člen 29, 51h. ZUS-1 člen 17, 17/5.
visoko šolstvo - univerza - pravna subjektiviteta - pravica do članstva - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev
V upravnem sporu ni bistveno, ali je bila toženki podeljena pravna subjektiviteta, na podlagi katere je lahko samostojni nosilec pravic in obveznosti, temveč ali toženka za tožnika predstavlja oblastveni subjekt, ki je izdal izpodbijani upravni akt oziroma ga je kot državni organ izdal v imenu države. Značilnost državnega organa v smislu ZUS-1 je, da izvršuje javne naloge na podlagi podeljenega zakonskega pooblastila. V obravnavanem primeru rektorska konferenca izvršuje zakonsko predvideno upravno nalogo imenovanja članov različnih državnih organov s področja visokega šolstva in s tem predstavlja izrazito javnopravno delovanje oziroma sledenje določenemu javnemu interesu (t.j. vključenost univerz v postopke odločanja o vprašanjih visokega šolstva). To pa pomeni, da deluje kot državni organ v smislu ZUS-1 in je posledično za potrebe upravnega spora pasivno legitimirana, da lahko nastopa v zadevah, ki se nanašajo na njeno javno(upravno) delovanje, kot pravdna stranka oziroma kot zastopnik države na podlagi določbe petega odstavka 17. člena ZUS-1.
Namen zakonodajalca pri določitvi posebne oblike združevanja univerz je bil, da se preko nje rešujejo vprašanja, ki so skupna vsem univerzam. Iz navedenega izhaja, da je namen rektorske konference v tem, da so njene članice vse akreditirane univerze v Republiki Sloveniji.
ZVis z določitvijo obstoja rektorske konference ter predvsem s podelitvijo javnih pooblastil za izvajanje upravne naloge imenovanja članov različnih javnopravnih organov, ki odločajo o reševanju skupnih vprašanj vseh akreditiranih univerz, dejansko ureja ustavno pravico univerz ter oseb, ki delujejo v njihovem okviru, do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave RS. To svojo pravico, s katero lahko vplivajo na reševanje vprašanj, ki se nanašajo na njihovo delovanje in poslovanje, univerze izvršujejo preko rektorske konference, ki vključuje vse obstoječe univerze v Republiki Sloveniji.
Odločanje o članstvu v rektorski konferenci ne spada v sodno pristojnost, saj vsaka univerza, ki pridobi veljavno akreditacijo (in za čas njene veljavnosti), tako že na podlagi zakona (ipso lege) z vsemi preostalimi akreditiranimi univerzami oblikuje rektorsko konferenco (postane njena članica). Tožnica je zato članica rektorske konference že na podlagi same zakonske določbe in o tem ni treba izdati nobene dodatne odločbe v upravnem postopku.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84, 84/1-5, 84a, 84a-3.
pridržanje - omejitev gibanja - znatna nevarnost za pobeg - pomanjkljiva dokazna ocena
Po presoji Vrhovnega sodišča sklepa sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhajajo stališča, ki so notranje kontradiktorna. Pritožnica utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sta okoliščini, da je tožnik želel k bratu v Francijo in da očitno ne gre za ekonomskega migranta, tisti okoliščini, ki pretehtata nad pritožničinimi ugotovitvami, za katere je sodišče prve stopnje navedlo, da ne kažejo na tožnikovo znatno begosumnost. Vrhovno sodišče se namreč strinja s pritožnico, da navedeni okoliščini lahko kažeta ravno nasprotno, na tožnikovo znatno begosumnost, še posebej ob upoštevanju dodatnih okoliščin (ki jim je sodišče prve stopnje izrecno pritrdilo), da za zaščito ne na Hrvaškem ne v Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija in da je, ko ga je prijela policija, hodil po neobljudenih poteh v smeri Italije.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine - pridržanje za namen predaje pristojni državi - sorazmernost ukrepa
Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
ZUS-1 člen 32. ZZavar-1 člen 119, 119-2, 328, 328/1-5, 451.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - prisilna likvidacija - odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov - prenehanje pravne osebe
Po sodni praksi se zahteva, da je škoda, ki se jo z začasno odredbo želi odvrniti, resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa je ni mogoče drugače, kot le z zadržanjem izpodbijanega upravnega akta. Ker gre že v izhodišču za dva ločena postopka (postopek z odvzemom dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in postopek prisilne likvidacije), tožničine navedbe, ki zadevajo postopek prisilne likvidacije in posledice, ki zaradi tega lahko nastanejo, predmetni postopek zadevajo zgolj posredno. Kot take ne dajejo podlage za izdajo začasne odredbe v predmetnem postopku, zato so za presojo izpolnjenosti pogojev po 32. členu ZUS-1 pravno nepomembne (enako velja za citirano judikaturo na to temo).
začasna odredba - preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov - izkazanost težko popravljive škode - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1). Težko popravljivost škode je med drugim mogoče zatrjevati tudi z navedbami, da bi bilo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe tožniku poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela.
Zaradi izpodbijane odločbe ne bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki pritožniku zagotavlja sredstva za preživljanje. To pomeni, da preživljanje pritožnika in njegove družine ne bo ogroženo, s tem pa pritožniku ni uspelo izkazati poglavitnega zatrjevanega razloga za nastanek težko popravljive škode.
Pravica iz 49. člena Ustave RS namreč ne zagotavlja, da ima posameznik neodtujljivo pravico do opravljanja točno določenega poklica. Ta pravica zagotavlja predvsem pravico do proste izbire zaposlitve (poklica) in do enakih možnosti za njegovo dosego. V primeru odklonitve ponujenega primernega drugega delovnega mesta, morebitno prenehanje pogodbe o zaposlitvi tako ne bo posledica izpodbijane odločbe, temveč neposredna posledica pritožnikovih dejanj.
začasna odredba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpolnjevanje procesnih predpostavk - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti ne tega, ali je bil predhodni preizkus tožbe dejansko opravljen, niti morebitnih razlogov za to, da sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da bi bilo treba tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker očitano dejanje ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato že pojmovno ne more posegati v pritožničine ustavne pravice. Izpodbijanega sklepa zato ni bilo mogoče preizkusiti glede obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ker pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče po vsebini obravnavati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.
Nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).
Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da sklep o potrditvi mandatov ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058995
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/3, 65/1. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - duševno stanje - spolna usmerjenost - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih pritožnici očita neupoštevanje oziroma napačno upoštevanje tožnikovega duševnega stanja, niti ni obrazložilo, v kakšnem smislu je povzeta sodna praksa SEU relevantna za konkretni primer in s katerimi ravnanji oziroma presojo naj ji pritožnica ne bi sledila, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
URS člen 44, 90. ZRLI člen 3, 16a, 16a/1. ZLS člen 47.
lokalna samouprava - zbiranje podpisov - zahteva za razpis referenduma - določitev koledarskega roka za zbiranje podpisov - prekinitev teka roka - izredne razmere - COVID-19 - poseg v ustavno pravico
Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opravljali le nujne naloge in podobno. V takih razmerah je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodelovanje občanov pri izvrševanju svoje ustavne pravice bilo najmanj otežkočeno, če ne celo oteženo ali onemogočeno. Na to ne vpliva niti navajanje tožene stranke, da bi upravna enota sprejela občane, ki bi želeli oddati podpis, saj občani s tem niti niso bili seznanjeni, predvsem pa glede na (tudi zgoraj opisano) stanje v državi na to niti niso mogli računati. Zato je župan, ki ni odredil prekinitve teka roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma o Odloku ravnal v nasprotju s pravico zahtevati referendum iz 44. v zvezi z 90. členom Ustave.
začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - osnovna šola - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.
ZPP člen 343, 343/4, 356, 356-1. ZUS-1 člen 22, 22/1.
pravni interes za pritožbo - popravni sklep - razveljavljena sodba
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo popravnega sklepa, ki ne učinkuje več, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zoper popravni sklep zavržena kot nedovoljena. V obravnavanem primeru pravni učinki, ki jih popravnemu sklepu pripisuje pritožnica, v vsakem primeru ne obstojijo več. Pritožnica si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja.
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
Tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.
stroški postopka v upravnem sporu - pritožba zoper odločitev o stroških - nedovoljena pritožba
Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev teh pritožb, takšna samostojna pritožba v upravnem sporu tako ni dovoljena.