Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 28. ZMZ-1 člen 84.
omejitev gibanja prosilca zaradi predaje odgovorni državi - znatna nevarnost pobega prosilca - subjektivne okoliščine - pridržanje za namen predaje pristojni državi - sorazmernost ukrepa
Pridržanje prosilca za namen predaje drugi državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (ob upoštevanju ostalih omejitev), je dopustno le, če obstoji znatna nevarnost pobega, pri čemer mora presoja take stopnje nevarnosti temeljiti na individualni oceni. Tako nevarnost vzpostavljajo dodatno okvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.
Kljub temu, da slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo še ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
ZUS-1 člen 32. ZZavar-1 člen 119, 119-2, 328, 328/1-5, 451.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - prisilna likvidacija - odvzem dovoljenja za opravljanje zavarovalniških poslov - prenehanje pravne osebe
Po sodni praksi se zahteva, da je škoda, ki se jo z začasno odredbo želi odvrniti, resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa je ni mogoče drugače, kot le z zadržanjem izpodbijanega upravnega akta. Ker gre že v izhodišču za dva ločena postopka (postopek z odvzemom dovoljenja za opravljanje zavarovalnih poslov in postopek prisilne likvidacije), tožničine navedbe, ki zadevajo postopek prisilne likvidacije in posledice, ki zaradi tega lahko nastanejo, predmetni postopek zadevajo zgolj posredno. Kot take ne dajejo podlage za izdajo začasne odredbe v predmetnem postopku, zato so za presojo izpolnjenosti pogojev po 32. členu ZUS-1 pravno nepomembne (enako velja za citirano judikaturo na to temo).
začasna odredba - preklic dovoljenja za dostop do tajnih podatkov - izkazanost težko popravljive škode - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Zakonodajalec ni predpisal standarda nepopravljive škode, temveč (zgolj) škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta, ki bi bila ob odpravi posledic na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožnika težko popravljiva (drugi odstavek 32. člen ZUS-1). Težko popravljivost škode je med drugim mogoče zatrjevati tudi z navedbami, da bi bilo zaradi izvršitve izpodbijane odločbe tožniku poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (na primer dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v sredstva, potrebna za uresničevanje drugih bistvenih vidikov tožnikovega življenja in dela.
Zaradi izpodbijane odločbe ne bo prišlo do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ki pritožniku zagotavlja sredstva za preživljanje. To pomeni, da preživljanje pritožnika in njegove družine ne bo ogroženo, s tem pa pritožniku ni uspelo izkazati poglavitnega zatrjevanega razloga za nastanek težko popravljive škode.
Pravica iz 49. člena Ustave RS namreč ne zagotavlja, da ima posameznik neodtujljivo pravico do opravljanja točno določenega poklica. Ta pravica zagotavlja predvsem pravico do proste izbire zaposlitve (poklica) in do enakih možnosti za njegovo dosego. V primeru odklonitve ponujenega primernega drugega delovnega mesta, morebitno prenehanje pogodbe o zaposlitvi tako ne bo posledica izpodbijane odločbe, temveč neposredna posledica pritožnikovih dejanj.
začasna odredba v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo - tožba po 4. členu ZUS-1 - izpolnjevanje procesnih predpostavk - ugoditev pritožbi
Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne more ugotoviti ne tega, ali je bil predhodni preizkus tožbe dejansko opravljen, niti morebitnih razlogov za to, da sodišče ni upoštevalo ugovora toženke, da bi bilo treba tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči, ker očitano dejanje ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato že pojmovno ne more posegati v pritožničine ustavne pravice. Izpodbijanega sklepa zato ni bilo mogoče preizkusiti glede obstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavo tožbe, ker pa je zahtevo za izdajo začasne odredbe mogoče po vsebini obravnavati le, če so izpolnjene procesne predpostavke za tožbo, je odločitev prvostopenjskega sodišča o začasni odredbi preuranjena.
Nestrinjanje s konkretno odločitvijo sodnika oziroma ravnanjem sodnika v posameznem postopku ni razlog za izločitev sodnika po 6. točki 70. člena ZPP. Stranke imajo namreč, če se z vodenjem postopka in odločitvami v okviru procesnega vodstva oziroma sprejeto odločitvijo ne strinjajo, možnost to uveljavljati z uporabo z zakonom predvidenih (rednih in izrednih) pravnih sredstev oziroma drugih procesnih institutov (s čimer se očitno strinja tudi pritožnica, saj teh razlogov iz izpodbijanega sklepa v pritožbi obrazloženo ne napada).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00058995
ZMZ-1 člen 50, 50/3, 64, 64/3, 65/1. ZUS-1 člen 75, 75/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja - duševno stanje - spolna usmerjenost - izpodbijana sodba brez razlogov o odločilni dejstvih - ugoditev pritožbi
Ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, na podlagi katerih pritožnici očita neupoštevanje oziroma napačno upoštevanje tožnikovega duševnega stanja, niti ni obrazložilo, v kakšnem smislu je povzeta sodna praksa SEU relevantna za konkretni primer in s katerimi ravnanji oziroma presojo naj ji pritožnica ne bi sledila, ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2, 33/2-2, 33/2-3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 15.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - tožba po 4. členu ZUS-1 - ugotovitveni zahtevek - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov - pravni interes - osnovna šola - delna ugoditev pritožbi
Pritožnika sta v tožbi postavila tako ugotovitveni kot prepovedni zahtevek (druga in tretja alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1), oba v zvezi s ponavljajočim (trajajočim) ravnanjem toženke. Stališče sodišča prve stopnje, da naj bi bilo s prenehanjem veljavnosti Odloka doseženo tudi to, kar sta pritožnika uveljavljala z ugotovitvenim zahtevkom in da zato zanj ne izkazujeta več pravnega interesa, je očitno napačno. Prenehanje veljavnosti predpisa namreč samo zase ne pove in ne ugotavlja ničesar glede nezakonitosti ravnanj toženke in posegu v človekove pravice in temeljne svoboščine pritožnikov v času, ko je sporni Odlok še veljal.
Ker torej prenehanje veljavnosti Odloka, ki je nastopilo po vložitvi tožbe, ne more biti odločilno za pravni interes pritožnikov glede ugotovitvenega zahtevka, je Vrhovno sodišče ugodilo pritožbi tako, da je izpodbijani sklep v tem delu razveljavilo in zadevo v navedenem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1), v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.
ZPP člen 343, 343/4, 356, 356-1. ZUS-1 člen 22, 22/1.
pravni interes za pritožbo - popravni sklep - razveljavljena sodba
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnica, ki zahteva odpravo popravnega sklepa, ki ne učinkuje več, ne izkazuje (več) pravnega interesa za pritožbo zoper sklep Upravnega sodišča, s katerim je bila njena pritožba zoper popravni sklep zavržena kot nedovoljena. V obravnavanem primeru pravni učinki, ki jih popravnemu sklepu pripisuje pritožnica, v vsakem primeru ne obstojijo več. Pritožnica si torej tudi ob uspehu v tem pritožbenem postopku ne bi mogla več izboljšati svojega pravnega položaja.
URS člen 44, 90. ZRLI člen 3, 16a, 16a/1. ZLS člen 47.
lokalna samouprava - zbiranje podpisov - zahteva za razpis referenduma - določitev koledarskega roka za zbiranje podpisov - prekinitev teka roka - izredne razmere - COVID-19 - poseg v ustavno pravico
Čeprav določba 16.a člena ZRLI (ki določa, da če bi koledarski rok, v katerem se zbirajo podpisi volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma, v celoti ali deloma padel v čas med 15. julijem in 31. avgustom, predsednik Državnega zbora določi koledarski rok, ki začne teči 1. septembra oziroma, če bi koledarski rok za zbiranje podpisov v celoti ali deloma padel v čas med 25. decembrom in 2. januarjem, predsednik Državnega zbora na zahtevo predlagatelja določi koledarski rok, ki začne teči 3. januarja) za referendume na lokalnem nivoju ne velja, je po presoji Vrhovnega sodišča treba zaradi zasledovanja istega cilja, torej omogočanja občanom, da sodelujejo pri izvedbi referenduma, tudi na lokalnem nivoju dopustiti tako možnost določitve (drugega) koledarskega roka za zbiranje podpisov.
Po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik utemeljeno opozarja, da so v času zbiranja podpisov v državi vladale izredne razmere, tudi če ni bilo razglašeno izredno stanje. Ni sporno, da se je občane pozivalo, naj omejijo stike na najnujnejše in ostanejo doma, da se je opozarjalo na zapiranje države in družbe, da je bilo delovanje javne uprave in celo sodišč spremenjeno, javni uslužbenci so opravljali le nujne naloge in podobno. V takih razmerah je tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodelovanje občanov pri izvrševanju svoje ustavne pravice bilo najmanj otežkočeno, če ne celo oteženo ali onemogočeno. Na to ne vpliva niti navajanje tožene stranke, da bi upravna enota sprejela občane, ki bi želeli oddati podpis, saj občani s tem niti niso bili seznanjeni, predvsem pa glede na (tudi zgoraj opisano) stanje v državi na to niti niso mogli računati. Zato je župan, ki ni odredil prekinitve teka roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma o Odloku ravnal v nasprotju s pravico zahtevati referendum iz 44. v zvezi z 90. členom Ustave.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 160, 160/1, 160/1-4. ZUS-1 člen 5, 5/4, 51. Uredba o državnem prostorskem načrtu za rekonstrukcijo dela daljnovoda 2 × 110 kV Gorica-Divača (odsek Renče) (2016) člen 4, 5, 12, 12, 23, 26.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - elektroenergetski objekt - zavrženje tožbe - omejitve javnopravne narave - namembnost zemljišč - predhodni preizkus pritožbe - glavna obravnava v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Predpis oziroma njegova norma morata imeti učinek upravnega akta, da ju je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Neposredno morata urejati pravni položaj konkretno določenih oziroma določljivih oseb, kar pomeni, da po vsebini že pomenita odločitev o pravici, obveznosti ali pravni koristi teh oseb na način, da izdaja nadaljnjih upravnih odločb ni potrebna. Na podlagi četrtega odstavka 5. člena ZUS-1 je torej Upravno sodišče pristojno odločati v upravnem sporu le tedaj, ko akt izpolnjuje pogoje za upravni akt, vendar je izdan v obliki predpisa.
Določitev območja urejanja in umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja (daljnovoda) ne pomeni odločanja o pravicah ali pravnih koristih posameznikov, ampak prostorsko načrtovanje, katerega namen je umestitev objekta gospodarske infrastrukture v prostor in določitev trase, po kateri bo ta linijski objekt gospodarske infrastrukture (daljnovod) potekal. Pomeni torej normiranje v javnem interesu.
Umestitev zemljišč v varovalni pas elektroenergetskega omrežja pa za ta zemljišča tudi že določi pravni režim, to je javnopravne omejitve z namenom varovanja gospodarske infrastrukture. Te javnopravne omejitve, ki bodo predmet soglasij oziroma projektnih pogojev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso posamični pravni akti.
Izpodbijane določbe Uredbe (in priloga Pravilnika) ne pomenijo odločitve o pravicah in obveznostih pritožnikov, temveč predstavljajo le konkretnejši pristop k normiranju v javnem interesu oziroma kriterije, ki bodo upoštevani pri izdaji soglasij za posege v varovalni pas. Izpodbijane določbe niso posamični upravni akti, ki bi jih bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, ampak splošni akti, za presojo katerih je izključno pristojno Ustavno sodišče (četrta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave).
Zahteva, da je izvedba glavne obravnave v upravnem sporu pravilo, se nanaša predvsem na vsebinsko odločanje o tožbi, kar izhaja tudi iz sistematike zakona (določbe o predhodnem preizkusu tožbe so uvrščene v drug oddelek kot določbe o glavni obravnavi) ter iz samega 51. člena ZUS-1, ki se že nanaša na odločitev v upravnem sporu, torej po tem, ko je tožba že uspešno prestala predhodni preizkus.
začasni ukrepi v zvezi s sodnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-COV-2 (COVID-19) - osnovna šola - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Za tožbo po prvem dostavku 4. člena ZUS-1 morajo biti izpolnjene vse splošne zakonske procesne predpostavke (36. člen ZUS-1), poleg tega pa tudi posebne procesne predpostavke, ki izhajajo iz besedila 4. člena ZUS-1 (4. točka prvega odstavka 36. člena v povezavi s 4. členom ZUS-1). Po teh procesnih predpostavkah je tožba (med drugim) dovoljena, če je v njej zatrjevano dejanje javne oblasti, ki naj bi poseglo v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, izvedel pa naj bi ga organ države oziroma samoupravne lokalne skupnosti ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju njegovih oblastvenih pooblastil.
Subsidiarni upravni spor po drugem odstavku 157. člena Ustave in prvem dostavku 4. člena ZUS-1, je namenjen varovanju posameznika pred posegi oblasti, ki bi lahko vplivali na njegove ustavno varovane človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne glede na to, kateri nosilec oblasti jih izvrši (organ države, samoupravne lokalne skupnosti itd.) in v kakšni obliki (z aktom ali dejanjem). Navedeno pomeni, da je do subsidiarnega sodnega varstva po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 upravičena le oseba, ki je bila v svojem ustavno varovanem položaju prizadeta z izvrševanjem javne oblasti, ki jo izvaja (kateri koli) nosilec te oblasti. Za dovoljenost tožbe po 4. členu ZUS-1 je torej odločilnega pomena, ali je sporna dejanja tožene stranke mogoče šteti za dejanja javne oblasti, ki jih je storila kot organ države ali nosilec javnega pooblastila pri izvrševanju svojih oblastvenih pooblastil.
stroški postopka v upravnem sporu - pritožba zoper odločitev o stroških - nedovoljena pritožba
Pritožbo zoper sklep ureja določba prvega odstavka 82. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po kateri se sklep lahko izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ta zakon. Pritožba zoper sklep je zato dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva, gre za generalno izključitev teh pritožb, takšna samostojna pritožba v upravnem sporu tako ni dovoljena.
upravna taksa - stranka v upravnem postopku - aktivna legitimacija za tožbo - pravni interes - notar - ugoditev pritožbi
Plačilni nalog za plačilo upravne takse je toženka nesporno izdala na ime pritožnika, kar pomeni, da ga je štela za taksnega zavezanca in da je s tem obveznost plačila zadevne upravne takse naložila izključno pritožniku osebno. V postopku za odmero upravne takse je torej šlo za odločanje o obveznosti pritožnika in ne njegove stranke. Pritožnika je zato v tem postopku treba šteti za stranko.Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT3), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj in v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe ne predvideva (gre za generalno izključitev takšnih pritožb), v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki takšne pritožbe dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Vrhovno sodišče lahko torej poseže v odločitev o stroških kot stranski terjatvi le v primeru uspeha s pravnim sredstvom zoper odločitev o glavni stvari.
Tudi iz pravice do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ne izhaja, da bi zoper sklep o stroških postopka moralo biti zagotovljeno redno ali izredno pravno sredstvo, o katerem bi odločalo Vrhovno sodišče.
Pritožnica v pritožbi ne izpodbija razlogov, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo odločitev, da sklep o potrditvi mandatov ni upravni akt oziroma akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi 328. člena ZPP izdalo sklep o popravi sodbe, s katerim je obveznost plačila davka v višini 192.990,00 EUR, ki ga je pritožnica dolžna plačati zaradi delne zavrnitve tožbe zoper izpodbijano davčno odločbo, popravilo na 143.990,00 EUR. S to vsebino, to je s samim zneskom dolgovane obveznosti, je omejena tudi presoja Vrhovnega sodišča, ki v tej zadevi odloča le o posebej vloženi pritožbi zoper popravni sklep. Iz okvira te presoje in upoštevaje, da je popravljeni znesek pritožničine obveznosti nižji od prvotno zapisanega v sodbi, izhaja, da bi se z razveljavitvijo popravnega sklepa (kar smiselno predlaga) njena davčna obveznost zvišala. Za to njen pravni interes ni razviden, niti ga ne zatrjuje v pritožbi, saj z razlogi, povzetimi v 3. točki obrazložitve tega sklepa, dejansko nasprotuje delu sodbe, v katerem ni uspela, ne pa popravi sami po sebi. Vrhovno sodiščeje zato pritožbo zavrglo.
URS člen 22. ZPP člen 285, 339, 339/2-8. ZUS-1 člen 45, 45/1.
mednarodna zaščita - pravica do izvedbe dokaza - pravica do kontradiktornega postopka - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je sicer stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne.
Zgolj to, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza pred sodiščem. Na splošno je načelo neposrednosti pomembno pri izvedbi dokazov, še posebej pa pri zaslišanjih, saj si le tako lahko sodišče ustvari subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Tega javna listina (zapisnik o zaslišanju pred upravnim organom) ne more nadomestiti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR
VS00058234
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/5, 75, 75/3, 77. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
inšpekcijski ukrep gradbeništvo - začasna odredba -težko popravljiva škoda - (ne)izvedba predlaganih dokazov - izvedba dokaza z izvedencem - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Utemeljeni so tako pritožbeni ugovori, da je tožnik že v tožbi in zahtevi za izdajo začasne odredbe predlagal postavitev izvedenca, torej je predlagal izvedbo dokaza, s katerim bi dokazal, da je naložen inšpekcijski ukrep nesorazmeren, saj bo posegel v gradbeno in ekonomsko substanco legalnega dela objekta, z odstranitvijo delov zgradbe, opisanih v izpodbijani odločbi, se bo namreč preostanek zgradbe zrušil, kar pa predstavlja nepopravljivo škodo.
Tožnik je predlagal postavitev izvedenca in pojasnil, kaj bi z njim dokazoval, Upravno sodišče pa se do tega dokaznega predloga ni opredelilo in ni pojasnilo, zakaj je (morda) štelo, da se do tega predloga ni treba opredeliti oziroma da tega dokaza ni treba izvesti, tako da v tem delu izpodbijanega sklepa niti ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1). S tem je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (tretji odstavek 75. člena ZUS-1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057179
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 3, 3/1, 17, 20, 20/1, 21, 21/1. ZMZ-1 člen 32, 46.
mednarodna zaščita - Dublinska uredba - predaja odgovorni državi članici - pristojnost - osebni razgovor - diskrecijska pravica
Država članica se lahko odloči, da obravnava prošnjo za mednarodno zaščito, ta možnost pa je v njeni izključni pristojnosti. Po presoji Vrhovnega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je na odločitev toženke, da je na podlagi diskrecijske pravice iz 17. člena Uredbe Dublin III sprejela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, mogoče sklepati na podlagi vsebine osebnega razgovora, ki je bil opravljen 14. 3. 2022. Vrhovno sodišče je že v sklepu X Ips 283/2017 z dne 21. 3. 2018 pojasnilo, da zgolj z opravo osebnega razgovora na podlagi 46. člena ZMZ-1 na državo članico ne preide odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito.
Poleg tega lahko država članica svojo diskrecijsko pravico iz 17. člena Uredbe Dublin III uveljavi šele na podlagi spoznanja, da sama ni tista, ki je odgovorna za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, pa se jo kljub temu odloči obravnavati.
V obravnavani zadevi pritožnika s tožbo izpodbijata procesni sklep. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa sta predlagala zadržanje izvršitve tega procesnega sklepa. Predlagala sta torej izdajo odložitvene začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1. Izdaja te pa v obravnavani zadevi, ko se zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, že po naravi stvari ni mogoča. Zato v obravnavani zadevi zakonski pogoji za njeno izdajo že iz tega razloga niso podani. Tako vloženo zahtevo za izdajo začasne odredbe pa bi moralo sodišče prve stopnje zavreči, ne pa da jo je vsebinsko obravnavalo.