ZMZ-1 člen 28, 49, 49/1, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - pospešeni postopek - ekonomski razlogi prosilca za azil - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi v primeru, da bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (izpovedal je sicer, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 49, 49/1. 49/1-3. ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - zavrnitev pritožbe - obseg pritožbene presoje
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
GZ člen 31, 35, 112. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 79, 79/1.
gradbeno dovoljenje - mnenje občine - ni upravni akt - soglasje upravljalca javne ceste - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Mnenje občine, izdano na podlagi 31. člena GZ, je možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja; takšno mnenje namreč za upravni organ, ki odloča o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ni zavezujoče in lahko torej kljub negativnemu mnenju izda gradbeno dovoljenje. To mnenje je po svoji pravni naravi le eden od vidikov, ki ga bo pristojni upravni organ za gradbene zadeve upošteval pri odločanju o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 40. člena GZ).
Soglasje iz tretjega odstavka 35. člena GZ v upravnopravnem smislu pomeni dovoljenje za fizični poseg v nepremičnino, hkrati pa nadomešča stvarnopravni posel oziroma dokaz o njem, ki ni povezan z zakonitostjo ali skladnostjo nameravane gradnje s predpisi na področju cestnega prometa. Zato ima to soglasje povsem drugačno pravno naravo od mnenja oziroma ima vsebino, ki presega vsebino mnenja, saj gre za civilnopravni aspekt, ki izhaja iz ZCes-1. Bistveno je torej razumevanje soglasja v dveh vidikih, in sicer, najprej kot soglasje za (fizični) poseg v občinsko cesto, in nato še kot soglasje (akt), ki nadomešča pogodbo civilnega prava ali dokaz o pravici graditi na tujem svetu oziroma civilnopravno dovoljenje za izvajanje gradnje.
URS člen 14, 47, 137. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZN člen 11. Odredba o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest (2022) člen 1.
pravni interes za tožbo v upravnem sporu - notariat - spremenjeno število notarskih mest - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnic, notark v krajih, v katerih se z izpodbijanim aktom (Odredba o spremembi odredbe o številu in sedežih notarskih mest) spreminja (povečuje) število notarskih mest, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Odredba v položaj pritožnic kot notark ne posega, saj bosta lahko še naprej opravljali notarsko službo na podlagi položaja, na katera sta bili imenovani. Odredba tudi ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark. Prav tako pa je očitno, da Ustava (tudi) notarjev ne varuje pred spremembami okoliščin, ki lahko vplivajo na obseg njihovega dela in ustvarjanja dohodka. Iz Ustave tudi ne izhaja, da bi moral biti že imenovanemu notarju zagotovljen določen minimalen obseg dela (in s tem dohodka) iz poslovanja v okviru te javne službe, kot to uveljavljata pritožnici, da bi lahko taki spremembi nasprotovali. Prav tako iz 14. člena Ustave ne izhaja, da bi morali imeti vsi notarji enak dejanski dohodek iz opravljanja svoje službe.
Zgolj dejanski interes, da ne bi bil imenovan nov notar na območju, na katerem opravljata notarsko službo, pa ne pomeni ne posega v pravico do svobode dela, kot tudi ne v enakost pred zakonom. Pri tem pa pritožnici v tem upravnem sporu ne moreta uveljavljati kršitev 137. člena Ustave in argumenta varstva „stabilnosti notariata“, saj ne gre za ustavni pravici, ki bi se lahko varovali na podlagi 4. člena ZUS-1.
Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.
Tožnica je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
prepozno plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - subjektivni rok 8 dni - začetek teka roka
V obravnavani zadevi ne gre za to, da pritožnik pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi vložene tožbe ne bi vedel za posledice zamujenega plačila, ampak le za to, da plačila zaradi bolezni ni pravočasno udejanil. Za začetek teka roka je torej odločilno, kdaj je prenehal vzrok za zamudo.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je prepozen tudi ob upoštevanju štetja roka, za katerega se zavzema pritožba, to je od dneva, ko naj bi stranka s prejemom sklepa o ustavitvi postopka zvedela za zamudo. Vročitev pooblaščenki ima namreč učinek vročitve stranki (prvi odstavek 137. člena ZPP2), zato se šteje, da je stranka ta dan zvedela za zamudo in njene posledice. Tako ni pomembno, kdaj je pooblaščenka pritožniku poslala navedeni sklep, niti kdaj se je ta (po takem posredovanju) lahko sam seznanil z njegovo vsebino.
ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 366.a, 366.a/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
nedovoljena pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost - zavrženje pritožbe
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).
pravni interes za pritožbo - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje pritožbe
Ne glede na to, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila pritožba umaknjena, pa po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo. Iz dokumentacije spisa in izpodbijanega sklepa namreč izhaja, da pritožnik ne izpolnjuje pogoja iz drugega odstavka 22. člena ZUS-1, saj nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Kljub temu, da je bil pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje pozvan k predložitvi kopije potrdila o opravljenem pravniškem državnem izpitu, tega potrdila sodišču ni predložil, v pritožbi pa ugotovitvi sodišča prve stopnje o pomanjkanju postulacijske sposobnosti ni nasprotoval. Pritožnik si torej ne more izboljšati pravnega položaja, saj bi v ponovljenem postopku pred sodiščem prve stopnje lahko dosegel zgolj zavrženje pritožbe.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - zavrnitev pritožbe - ekonomski interes - zavrnitev pritožbe - ponovna prošnja
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, in sicer da je izvorno državo zapustil, ker ni našel zaposlitve in da mu, če bi se moral vrniti v matično državo, grozi nehumano in ponižujoče ravnanje zaradi pomanjkanja prehrane, osnovne zdravstvene nege in zatočišča, kot bistvenih elementov dostojnega življenja. Ker se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje, pritožnik pa, kot že navedeno, razlogom sodišča prve stopnje po vsebini ne nasprotuje, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.
ZUS-1 člen 36. 36/1, 36/2. ZPP člen 343, 343/1, 343/4. Odlok o prenehanju veljavnosti Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2022) člen 1, 2.
zavrženje tožbe - vpis spremembe podatkov - COVID-19 - možnost pravnega sredstva - informacijski pooblaščenec - preuranjena tožba - podlaga za vpis v register - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe - prenehanje veljavnosti (učinkovanja) ukrepa
Vpis prebolelosti bolezni COVID-19 ne pomeni (zgolj) vprašanja vodenja baze osebnih podatkov. V tej zadevi gre namreč za vprašanje ustrezne pravne podlage, ki mora biti podana, da je lahko pravno utemeljen vpis v bazo podatkov (konkretno v CRPP) na podlagi upravnopravnih postopkov. Zato je pravna podlaga – Uredba in ZVOP-1, ki jo je sodišče prve stopnje uporabilo kot relevantno v tej zadevi in čemur pritožba izrecno ne nasprotuje, napačna. Vendar zaradi prenehanja veljavnosti vseh ukrepov, ki so bili sprejeti z namenom preprečevanja in obvladovanja okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19, z dnem 31. 5. 2022, vpis prebolelosti COVID-19 v CRPP in posledično izdaja EU Digitalnega COVID potrdila za pritožnike nima več nobenega pomena. To pomeni, da tudi če bi pritožniki uspeli s pritožbo (ob predpostavki, da bi jim bila zagotovljena pravica do pravnega sredstva v upravnem sporu) in bi bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje, bi tudi sodišče prve stopnje njihovo moralo tožbo zavreči, saj pritožniki zanjo nimajo več pravnega interesa.
začasno dovoljenje za bivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - varstvo javnega interesa - pasivnost tožene stranke
Ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke, je dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na pritožnikov neurejen status oziroma izgubo statusa, njegovo brezposelnost, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter grozečo izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobenega sorodnika in tudi nobene druge pridobitne možnosti, po presoji Vrhovnega sodišča izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve pritožniku izdanega dovoljenja za začasno prebivanje – enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, Vrhovno sodišče šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovani interes nasprotne stranke oziroma da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/11. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 47. ZMZ-1 člen 50, 50/2, 50/2-2. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
mednarodna zaščita - zapustitev azilnega doma - zavrženje tožbe - pravni interes - zavrnitev pritožbe - obstoj procesne predpostavke - pravica do učinkovitega pravnega sredstva
Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi kot konkludentno dejanje pomeni, da prosilec očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite. Zato tudi ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišče tožbo v takem primeru zavreči.
ZMZ-1 člen 28, 28-1, 28-2. ZUS-1 člen 20, 20/2, 80. ZPP člen 347.
mednarodna zaščita - priznana subsidiarna zaščita - spremenjene varnostne razmere v izvorni državi - pritožba tožene stranke - glavna obravnava na pritožbeni stopnji - ugoditev pritožbi - zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito
Sodišče prve stopnje je opravilo glavno obravnavo, na kateri tožnika ni zaslišalo (prebralo je le njegove izpovedbe iz prejšnjih obravnav) niti ga ni pozvalo, da se glede novih okoliščin izjavi. Zato je izpadel ključni element, ki ga je bilo treba ugotoviti v obravnavani zadevi, in sicer, ali je navedena sprememba oblasti v Afganistanu upoštevna z vidika tožnika tako, da je zaradi nje nastal zanj nov položaj, v katerem so nastale okoliščine, ki utemeljujejo tveganje, da utrpi resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Prav ta odsotnost presoje je povzročila kontradiktornost ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, na katere se utemeljeno sklicuje pritožnica. V zvezi s tem je zato utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje v tem delu nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Zato je Vrhovno sodišče v okviru pritožbene obravnave na podlagi zaslišanja pritožnika in s strani strank v pritožbenem postopku predlaganih dokazov opravilo navedeno ex nunc presojo tudi novo nastalih dejstev, ki so upoštevna za odločitev o tem, da se tožniku prizna subsidiarna zaščita.
Zgolj sprememba režima v Afganistanu ne pomeni, da bi bil tožnik izpostavljen tveganju, da utrpi resno škodo s strani talibanov, saj tako tveganje (ali utemeljen strah pred njim) v razmerju do talibanov tudi pred tem ni bilo nikoli dokazano. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega tudi pred Vrhovnim sodiščem, pa izhaja, da tožnik ni soočen z utemeljenim tveganjem, da bi v primeru vrnitve v Afganistan utrpel resno škodo, ki jo določata prva in druga alineja 28. člena ZMZ-1.
subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - seja občinskega sveta - izključitev javnosti - svoboda izražanja - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - poseg v ustavno pravico - nezakonito dejanje
Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.
V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.
Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).
zavrženje tožbe - nevladna organizacija - varstvo javnega interesa - društva - varovanje svoje pravice in pravne koristi
Pritožnica s tem, ko je v upravnem postopku sodelovala kot nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju varstva narave, ni pridobila upravičenja za varovanje pravnih koristi, ki jih ni mogoče šteti za njene (tretja alineja prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma ki presegajo meje zakonskega pooblastila iz 137. člena ZON. Med take koristi, ki jih pritožnica ne more varovati v upravnem sporu, brez dvoma spadajo tudi koristi tretjih, v obravnavani zadevi koristi upravljavcev lovišč oziroma lovskih družin. Lovske družine lahko kot društva (prvi odstavek 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu; ZDLov-1) svoje pravne koristi varujejo le same. Vrhovno sodišče k temu dodaja še, da tudi iz siceršnje ureditve po ZDLov-1, posebej iz 66. člena, ne izhaja, da bi pritožnica imela kakršno koli zakonsko pooblastilo za zastopanje lovskih družin.
Ker pritožnica v tožbi ne zatrjuje kršitve svojih pravic ali pravnih koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma drugih pravnih koristi, ki bi jih lahko uveljavljala v upravnem sporu, temveč uveljavlja kršitev pravice druge osebe do sodelovanja v upravnem postopku, za kar nima podlage v zakonu, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.
ZUP člen 87, 87/3, 100, 100/2, 111, 111/4. ZUS-1 člen 28, 28/1.
štetje roka za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - osebna vročitev upravne odločbe - fikcija vročitve
Besedna zveza "z dnem preteka tega roka" pomeni, da se v primeru neuspelega osebnega vročanja in naslovnikove opustitve, da bi sam dvignil pisanje, šteje, da mu je bilo to vročeno na dan, ko se je iztekel rok za njegov prevzem, to je petnajsti dan in ne kasneje. Iz določbe 87. člena ZUP je še razvidno, da fikcija vročitve nastopi, preden vročevalec pusti pisanje v naslovnikovem predalčniku. Navedeno dejanje namreč opravi po preteku roka za dvig pošiljke, torej po poteku petnajstih dni. To pomeni, da dan, ko je bil dokument puščen v hišnem predalčniku, za samo vročitev ni pravno odločilen.
URS člen 57, 57/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
zavrženje tožbe - ugotovitveni zahtevek - kršitev ustavnih pravic - dejanje, ki posega v človekove pravice - sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - ugoditev pritožbi
Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba zagotoviti učencu sodno varstvo v upravnem sporu.
Prepoved vstopa v šolske prostore oziroma izolacija posamičnega učenca, kar je med drugim kot sporno ravnanje toženke izpostavljeno v tožbi in pritožbi, in posledično šolanje na daljavo, je pomenilo uporabo predpisa v razmerju do konkretnega učenca in s tem odločitev o njegovem pravnem položaju v zvezi z uresničevanjem pravice do osnovnošolskega izobraževanja.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi za obravnavanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - predhodno vložena prošnja v drugi državi - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - zavrnitev pritožbe - zavrženje predloga za začasno odredbo
Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito oziroma pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Domneva, da vse države članice spoštujejo temeljne oziroma človekove pravice, je izpodbojna, in je pristojni organ dolžan presoditi obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici; če te nevarnosti ne more izključiti, pa mora od druge države članice pridobiti posebna zagotovila, da do kršitve pravice ne bi prišlo.
Sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, so predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov.
Pritožnik (gospodarska družba) je vložil pritožbo, na kateri je navedel le svojo firmo. Taka pritožba ni popolna, saj ne vsebuje pritožnikovega podpisa. Podpis pravne osebe, ki lahko pravna (procesna) dejanja opravlja le preko zakonitih zastopnikov (78. člen ZPP), sestavljajo firma (v obliki pečata ali posebej zapisana, praviloma skupaj s pečatom), navedba imena in funkcije osebe, ki je upravičena za njeno zastopanje, ter njen lastnoročni podpis. Te sestavine podpisa služijo funkciji podpisa, ki je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji pritožbe.
ZPP člen 105a, 105a/1, 105a/2, 105a/3. ZUS-1 člen 34, 34/2.
rok za plačilo sodne takse - prekluziven rok - zakonski rok - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - prepozno plačilo sodne takse - domneva umika tožbe - ustavitev postopka
Posledice prepoznega plačila sodne takse pa so enake kot posledice njenega neplačila, saj je rok za plačilo sodne takse zakonski rok in kot tak ni podaljšljiv.