prepozno plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - trditveno in dokazno breme - vročilnica kot javna listina - zavrnitev pritožbe
Ker je pritožnik zamudil rok za plačilo sodne takse, bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje najprej zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ni mogel vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje zatrjevati in izkazati, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 7, 7/1, 7/2, 12, 13, 17,. Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb člen 1, 2, 3, 5. ZZZRO člen 10.
V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo državljan tretje države ali oseba brez državljanstva vloži na ozemlju katerekoli od držav članic, načeloma obravnava tista država članica, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Upoštevaje ta vrstni red meril je bilo tudi po presoji Vrhovnega sodišča v pritožnikovem primeru pravilno uporabljeno merilo države izdajateljice veljavnega vizuma (Nemčija), ne pa merilo vstopa na ozemlje države članice (Republika Slovenija).
Pri mednarodni zaščiti na eni strani in začasni zaščiti gre za različna statusa zaščite in za različne vsebinske pogoje, ki jih mora oseba izpolnjevati za pridobitev enega ali drugega položaja. Tako Direktiva 2001/55/ES,2 predpisuje najnižje standarde za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb iz tretjih držav, ki se ne morejo vrniti v matično državo (1. člen), pri čemer je začasna zaščita izredni postopek, ki tem osebam zagotavlja takojšnjo in začasno zaščito, zlasti če obstaja tudi tveganje, da azilni sistem ne bo zmožen obdelati prihoda brez neželenih učinkov na njegovo uspešno delovanje v korist zadevnih oseb in drugih oseb, ki prosijo za zaščito (2. člen, točka a). Direktiva tudi določa, da začasna zaščita ne prejudicira priznanje statusa begunca po Ženevski konvenciji (3. člen) in da se obstoj množičnega prihoda razseljenih oseb ugotovi s sklepom Sveta (5. člen).
Pri uveljavljanju sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka niso upoštevne vsakršne pomanjkljivosti, ampak morajo biti te sistemske, take pa so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilce ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje.
Diskrecijska klavzula iz 17. člena Uredbe Dublin III je pravica države, ne pa pravica prosilca, ki lahko zahteva njeno uporabo,
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev očitno neutemeljene prošnje - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - varna izvorna država
Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi za prosilca nezadovoljive ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.
Pavšalnega sklicevanja na publikacijo ni mogoče šteti za navedbe stranke, ki bi bile zadosti vsebinsko konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Zgolj abstraktna razprava o tam predstavljeni sodni praksi navedenih sodišč in pogledi avtorja v zvezi z njo pa tudi sicer ne morejo biti del pritožbene presoje.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 2, 2/q, 40, 40/2, 40/3. ZMZ-1 člen 12, 19, 19/3, 64, 64/1, 64/3.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - procesna sposobnost prosilca - nova dejstva in dokazi - dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Okoliščine pritožnikovega zdravstvenega stanja, tudi če bi bile izkazane, niso okoliščine, ki bi utemeljevale priznanje mednarodne zaščite, zato niti dejstvo hospitalizacije niti zatrjevano stopnjevanje psihotičnih stanj ne utemeljujeta verjetnega obstoja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, kot jih ZMZ-1 opredeljuje v 20. členu.
V okviru presoje dopustnosti naknadne (ponovne) prošnje za mednarodno zaščito se najprej preveri, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oziroma jih je prosilec navedel v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito (prvi pogoj). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve v zvezi s prvo prošnjo za mednarodno zaščito, se obravnavanje dopustnosti naknadne prošnje nadaljuje z drugim korakom, ko se preveri (drugi pogoj), ali novote znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za pridobitev statusa mednarodne zaščite. SEU poudarja, da gre za ločena pogoja, ki morata biti izpolnjena, da se lahko nadaljuje obravnavanje prošnje
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/11, 52/1-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene - ekonomski razlog za vložitev prošnje - varna izvorna država - zaščita pred preganjanjem - prijavna dolžnost
Z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi je prosilec za mednarodno zaščito navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
Prosilec, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, mora izkazati trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost zaščite, in tudi, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
zavrženje tožbe - izpodbijanje prvostopnega in drugostopnega akta - procesni sklep - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - napačna presoja listin v upravnih spisih - ugoditev pritožbi
Tako iz uvoda kot iz vsebine tožbenih navedb izhaja, da je pritožnik s tožbo napadal tudi drugostopenjski upravni akt. Ker je torej v tožbi pravilno najprej izpodbijal procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep drugostopenjskega davčnega organa o zavrženju pritožbe z dne 28. 5. 2020 (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu), mu je sodišče prve stopnje, s tem ko ni presojalo utemeljenosti teh tožbenih navedb, nepravilno odreklo pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave Republike Slovenije).
Ker je skladno z odločbo Ustavnega sodišča prenehala pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o sporu na podlagi 58. člena ZUreP-2, se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, tudi pravilno omejilo na navedeni pravni vidik.
Neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep predstavlja tako imenovano sodbo presenečanja, ker naj bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista niti pomislili. Citirana odločba Ustavnega sodišča z dne 20. 1. 2022 je bila javno objavljena tako na spletnih straneh Ustavnega sodišča kot tudi v Uradnem listu RS, št. 20/2022 z dne 18. 2. 2022. Javnost navedene odločbe je bila torej v celoti zagotovljena in glede na njeno vsebino, ki se je nanašala prav na odločitev o ustavnosti temelja za vloženo tožbo (58. člena ZUreP-2) njen pomen za obravnavano zadevo strankam tega upravnega spora ni mogel ostati neprepoznan. Nasprotno, prav dolžnost skrbnega pravnega strokovnjaka narekuje seznanjanje z odločbami najvišjih sodišč, katerih sodbe bistveno vplivajo na pravni red v Republiki Sloveniji.
ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14, 356. ZUS-1 člen 75, 75/1, 75/1-3, 75/3, 79, 79/1. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 23, 23/1, 34, 34/4. ZTuj-2 člen 97.
priznan status begunca - pritožba tožene stranke - ugotovitev istovetnosti prosilca - formalna dokazna pravila - dokazna sredstva - dokazna ocena - pomanjkljiva in neobrazložena dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito.
V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, česar pa po presoji Vrhovnega sodišča ni storilo.
Sodišče prve stopnje je ob presoji istovetnosti tožnika oziroma njegove verodostojnosti pritrdilo s strani pritožnice ugotovljenemu dejanskemu stanju, sprejelo pa je drugačno dokazno oceno dokazov. Po presoji Vrhovnega sodišča je sklepanje sodišča prve stopnje o izkazanem tožnikovem sorodstvu vsaj preuranjeno. Poleg tega sodišče prve stopnje takega sklepanja ni oprlo na uspeh celotnega dokazovanja, saj je v sodbi pojasnilo le razloge za nasprotovanje posameznim ugotovitvam pritožnice, ki se nanašajo na (ne)verodostojnost tožnikovih izjav, ne pa vseh. Posledično je izostala celovita obrazložitev razlikovanja dokazne ocene vseh dokazov, ki jo je opravila pritožnica z dokazno oceno, ki jo je opravilo sodišče. Zato pritožnica sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je posamezne ugotovljene nekonsistentnosti in nedoslednosti ovrednotilo posamično kot nepomembne, izostala pa je njihova skupna vrednostna ocena. Glede na pomanjkljivosti dokazne ocene sodišča, je tako nemogoče preizkusiti tudi, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je glede tožnikove identitete dejansko stanje v upravnem postopku popolno ugotovljeno, čemur je v tožbi ugovarjal tožnik sam. Zato tudi ni mogoče preizkusiti utemeljenosti pritožbenega očitka, da sodišče prve stopnje spornih dejstev, povezanih s tožnikovo identiteto, ni razčiščevalo na glavni obravnavi.
Ker je v obravnavanem primeru od tožnikove identitete odvisna tudi presoja izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite, Vrhovno sodišče ni presojalo še pritožbenih očitkov o nepravilno oziroma nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite z vidika stopnje tveganja pred preganjanjem zaradi političnega prepričanja, ki ga je sodišče ugotavljalo samo.
začasna odredba ZUS-1 - posredovanje delovne sile - težko popravljiva škoda - neprerekane navedbe - neprerekana dejstva - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Neprerekana dejstva se štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Pritožnica je s svojimi navedbami zadostila tudi standardu težko popravljive škode. S potrebno stopnjo verjetnosti je namreč izkazala nevarnost prenehanja poslovanja zaradi izvršitve izpodbijanega akta, s katerim ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje bistvenega dela njene dejavnosti (to je zagotavljanja dela delavcev uporabniku).
Toženka je z navedbami v odgovoruna predlagano začasno odredbo utemeljila javni interes za zakonsko ureditev, ki je bila podlaga za odvzem dovoljenja pritožnici, ne pa, da bo z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas nesorazmerno poseženo v javno korist. Toženka namreč ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nujnost, da se izpodbijana odločba v obravnavani zadevi izvrši že pred pravnomočnostjo odločitve o njeni zakonitosti.
ZMZ-1 člen 28, 49, 49/1, 52, 52/1, 52/1-1, 52/1-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - pospešeni postopek - ekonomski razlogi prosilca za azil - zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene v pospešenem postopku
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca ne morejo biti razlog za mednarodno zaščito. Tudi v primeru, da bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi slabih ekonomskih razmer (izpovedal je sicer, da je zaslužil dovolj za sprotno preživetje), takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
ZMZ-1 člen 49, 49/1. 49/1-3. ZUS-1 člen 75, 75/1, 79, 79/1.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja - zavrnitev pritožbe - obseg pritožbene presoje
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.
zavrženje tožbe - pravni interes - zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja - izboljšanje pravnega položaja
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega (ne pa samo dejanskega) položaja.
Pritožnika sta v upravnem postopku uspela s svojim nasprotovanjem izdaji gradbenega dovoljenja na zemljiščih v njuni lasti, zato z vidika njune nepremičnine ne ob ponovnem odločanju v upravnem postopku ne v okviru odločanja v sporu polne jurisdikcije (ki ga je sodišče v tej zadevi sicer zavrnilo) ne bi mogla doseči več kot ponovno zavrnitev dovoljenja za gradnjo v zvezi z zemljiščem v njuni lasti. Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pravnega interesa pritožnikov.
GZ člen 31, 35, 112. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4, 79, 79/1.
gradbeno dovoljenje - mnenje občine - ni upravni akt - soglasje upravljalca javne ceste - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Mnenje občine, izdano na podlagi 31. člena GZ, je možno izpodbijati le s pravnimi sredstvi zoper odločbo o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja; takšno mnenje namreč za upravni organ, ki odloča o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, ni zavezujoče in lahko torej kljub negativnemu mnenju izda gradbeno dovoljenje. To mnenje je po svoji pravni naravi le eden od vidikov, ki ga bo pristojni upravni organ za gradbene zadeve upošteval pri odločanju o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 40. člena GZ).
Soglasje iz tretjega odstavka 35. člena GZ v upravnopravnem smislu pomeni dovoljenje za fizični poseg v nepremičnino, hkrati pa nadomešča stvarnopravni posel oziroma dokaz o njem, ki ni povezan z zakonitostjo ali skladnostjo nameravane gradnje s predpisi na področju cestnega prometa. Zato ima to soglasje povsem drugačno pravno naravo od mnenja oziroma ima vsebino, ki presega vsebino mnenja, saj gre za civilnopravni aspekt, ki izhaja iz ZCes-1. Bistveno je torej razumevanje soglasja v dveh vidikih, in sicer, najprej kot soglasje za (fizični) poseg v občinsko cesto, in nato še kot soglasje (akt), ki nadomešča pogodbo civilnega prava ali dokaz o pravici graditi na tujem svetu oziroma civilnopravno dovoljenje za izvajanje gradnje.
ZMZ-1 člen 64, , 64/1, 64/3, 65, 65/1, 65/4. ZUS-1 člen 63, 80.
mednarodna zaščita - ugoditev pritožbi - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - ugoditev tožbi - domneva nedolžnosti - privilegij zoper samoobtožbo - nova dejstva in dokazi - glavna obravnava v upravnem sporu
Omejitev izvajanja dokazov ob odločanju o ponovni prošnji za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 64. člena ZMZ-1, je utemeljena na klasični prekluziji, poznani v praktično vseh pravnih postopkih, po kateri se preprečuje zloraba in neupravičeno podaljševanje postopkov s strani strank z zahtevo, da se za kasnejše navajanje novih dejstev in dokazov v postopkih terjajo upravičeni razlogi, ki jih mora izkazati sama stranka. S tem pa v okviru postopkov kot v obravnavani zadevi domneva nedolžnosti in s tem povezan privilegij zoper samoobtožbo ter pravica do obrambe iz 48. člena Listine nima nič skupnega.
Izvedba glavne obravnave kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva je utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne EKČP. Sklicevanje sodišča prve stopnje na navedene mednarodnopravne akte, ki urejajo človekove pravice, s ciljem, da se zniža raven varstva v Sloveniji ustavno zagotovljene človekove pravice do glavne obravnave, je sistemsko zgrešeno. Zanesljivo ni namen ne navedenih aktov in ne judikature mednarodnih sodišč, ki odločajo na njihovi podlagi, da se zniža raven varstva človekovih pravic v državah članicah Evropske unije oziroma Sveta Evrope na tisto, kar je zahtevano v teh pravnih aktih skladno z njihovimi razlagami v sodbah SEU oziroma ESČP kot absolutni minimum pravnega varstva, ki velja za vse države članice oziroma pogodbenice.
URS člen 14, 47, 137. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZN člen 11. Odredba o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest (2022) člen 1.
pravni interes za tožbo v upravnem sporu - notariat - spremenjeno število notarskih mest - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnic, notark v krajih, v katerih se z izpodbijanim aktom (Odredba o spremembi odredbe o številu in sedežih notarskih mest) spreminja (povečuje) število notarskih mest, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Odredba v položaj pritožnic kot notark ne posega, saj bosta lahko še naprej opravljali notarsko službo na podlagi položaja, na katera sta bili imenovani. Odredba tudi ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark. Prav tako pa je očitno, da Ustava (tudi) notarjev ne varuje pred spremembami okoliščin, ki lahko vplivajo na obseg njihovega dela in ustvarjanja dohodka. Iz Ustave tudi ne izhaja, da bi moral biti že imenovanemu notarju zagotovljen določen minimalen obseg dela (in s tem dohodka) iz poslovanja v okviru te javne službe, kot to uveljavljata pritožnici, da bi lahko taki spremembi nasprotovali. Prav tako iz 14. člena Ustave ne izhaja, da bi morali imeti vsi notarji enak dejanski dohodek iz opravljanja svoje službe.
Zgolj dejanski interes, da ne bi bil imenovan nov notar na območju, na katerem opravljata notarsko službo, pa ne pomeni ne posega v pravico do svobode dela, kot tudi ne v enakost pred zakonom. Pri tem pa pritožnici v tem upravnem sporu ne moreta uveljavljati kršitev 137. člena Ustave in argumenta varstva „stabilnosti notariata“, saj ne gre za ustavni pravici, ki bi se lahko varovali na podlagi 4. člena ZUS-1.
Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.
Tožnica je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
prepozno plačilo sodne takse - predlog za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog - subjektivni rok 8 dni - začetek teka roka
V obravnavani zadevi ne gre za to, da pritožnik pred izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi vložene tožbe ne bi vedel za posledice zamujenega plačila, ampak le za to, da plačila zaradi bolezni ni pravočasno udejanil. Za začetek teka roka je torej odločilno, kdaj je prenehal vzrok za zamudo.
Predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je prepozen tudi ob upoštevanju štetja roka, za katerega se zavzema pritožba, to je od dneva, ko naj bi stranka s prejemom sklepa o ustavitvi postopka zvedela za zamudo. Vročitev pooblaščenki ima namreč učinek vročitve stranki (prvi odstavek 137. člena ZPP2), zato se šteje, da je stranka ta dan zvedela za zamudo in njene posledice. Tako ni pomembno, kdaj je pooblaščenka pritožniku poslala navedeni sklep, niti kdaj se je ta (po takem posredovanju) lahko sam seznanil z njegovo vsebino.
ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 366.a, 366.a/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
nedovoljena pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost - zavrženje pritožbe
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).
začasno dovoljenje za bivanje - delovno dovoljenje za tujca - odložilna začasna odredba - ugoditev pritožbi - izkazana težko popravljiva škoda - varstvo javnega interesa - pasivnost tožene stranke
Ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke, je dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na pritožnikov neurejen status oziroma izgubo statusa, njegovo brezposelnost, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter grozečo izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobenega sorodnika in tudi nobene druge pridobitne možnosti, po presoji Vrhovnega sodišča izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve pritožniku izdanega dovoljenja za začasno prebivanje – enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, Vrhovno sodišče šteje, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oziroma pravno varovani interes nasprotne stranke oziroma da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.