začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - vzročna zveza - sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe - oskrba z vodo
Začasna odredba iz 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, naj se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, pomeni tudi, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
Morebiten ukrep, ki se nanaša na odklop vode za kmetijsko stanovanjski objekt kot celote, namreč ni predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Pritožnik pa z ničimer ne pojasni, zakaj je za uporabo kmetijsko stanovanjskega objekta ključna priključitev obravnavanega prizidka (letne kuhinje) na vodo oziroma, kako naj bi prepoved priključitve prizidka na vodovod, ovirala uporabo preostalega dela objekta.
Vsebina tožbenega zahtevka ne spada na področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku.
Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 80, 80/3, 80/3-1. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved nadaljnje gradnje - delna ugoditev predlogu - neprerekana dejstva - javni interes - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe - izkazana težko popravljiva škoda - stroški začasne odredbe
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, mimo trditvene podlage strank, raziskovalo dejansko stanje. Tožena stranka namreč pritožničinim dejanskim navedbam iz predloga za izdajo začasne odredbe ni nasprotovala, saj odgovora na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni podala. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Navedena določba ZPP od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami, kar v obravnavani zadevi, kot že navedeno, ni podano, saj tožena stranka na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Zaradi neprerekanih dejstev pa je bila tudi nadaljnja analiza pritožničinih trditev v izpodbijanem sklepu torej nepotrebna. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.
ZVarD člen 34, 37. ZUS-1 člen 17, 17/3, 18, 18/2, 36, 36/1, 36/1-6.
zavrženje tožbe - diskriminatorna obravnava - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - državni organ - subjektivni koncept upravnega spora - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica.
Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper odločbo, ki jo v obravnavanem primeru izpodbija pritožnica, ni predvidel.
URS člen 43. ZPos člen 4, 12. ZIntPK člen 4, 4-6, 13, 13/1, 27, 27/1, 29, 29/1. ZSNS člen 2.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - opozorilo o nezdružljivosti funkcij - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - primarni in podredni tožbeni zahtevek - odločanje o podrednem tožbenem zahtevku - zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka - pritožba - pravni interes - delna ugoditev pritožbi
Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja Komisija za preprečevanje korupcije. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani.
Z opozorilom se torej ugotavlja prepovedana nezdružljivost funkcij in s tem kršitev zakona in funkcionarju nalaga odprava nezakonitega stanja, kar pa predstavlja poseg v njegove pravice oziroma pravne koristi in mu nalaga določeno obveznost. Opozorilo tako izpolnjuje (tudi) materialni pogoj za opredelitev upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.
Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost ne predstavlja oblike političnega združevanja in torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK, po kateri poklicnim funkcionarjem ni prepovedano članstvo ali opravljanje dejavnosti v društvih, ustanovah ali političnih strankah.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - poslabšanje bivalnih pogojev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - izvedba dokazov - nesporna dejstva - bolezen prosilca - nepredlagani dokazi - dokaz s postavitvijo izvedenca - potrebno strokovno znanje - presoja ex nunc - zavrnitev pritožbe - začasna odredba - pravni interes
Sodišče pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev.,ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine pa ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - poziv na predložitev dokaza - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 32, 42, 42/1.
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet presoje Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pa rezultatom te sodne presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.
S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se v celoti oprlo tudi sodišče prve stopnje. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem toženke, ki ga prav tako povzema sodišče prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a. ZMZ-1 člen 2, 2-11, 51, 51/1, 51/-1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/1-4. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14, 343, 343/3, 350, 350/1, 350/2. ZUS-1 člen 77.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - ugoditev in tožbi - obseg pritožbene presoje - pomanjkanje razlogov - sodba nima razlogov - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - ugoditev pritožbi - pritožba tožene stranke
Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o postopkih.
Obveznost organa opredeliti se do posebnih okoliščin prosilca, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev člena 4 Listine, ne obstaja v vseh primerih odločanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, temveč le, če prosilec takšne posebne okoliščine tudi zatrjuje. Kaj takega pa ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne iz procesnega gradiva. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval takšne posebne okoliščine, za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo posebno ranljivost, je v tej zvezi ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 11. točki 2. člena ZMZ-1 je prosilec državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na to da gre v konkretnem primeru za vprašanje tožnikovega procesnega statusa, je določbo treba razlagati v luči Direktive o postopkih, ki v členu 2(c) določa, da »prosilec« pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba, pri čemer pa ne gre za dokončno odločbo v smislu prvega odstavka 224. člena ZUP, temveč za odločbo, zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V te direktive (člen 2(e) Direktive o postopkih). Glede na to da med pravna sredstva iz poglavja V v slovenskem pravnem redu spada tudi upravni spor, ni dvoma, da je tožnik status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - status prosilca za azil - dokazna ocena - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Za presojo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka je bistvenega pomena to, kako ravnajo državni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na to, da se je zatrjevano ravnanje policije, upoštevajoč ugotovljeno sosledje dogodkov, lahko dogodilo kvečjemu prej, v predhodnem policijskem postopku (česar pritožba ne izpodbija), ki ga ni mogoče enačiti z azilnim postopkom, so tpritožbene navedbe glede ravnanja hrvaške policije, v konkretnem primeru nerelevantne.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za azil - ekonomski razlog za vložitev prošnje - pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1).
URS člen 25. ZUS-1 člen 5, 5/3, 36, 36/2, 36/2-4, 39, 39/4. ZPP člen 343, 343/4, 365, 365-1.
ustavitev postopka po tožbi - pritožba - sklep procesnega vodstva - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - molk organa - pravni interes - zavrženje pritožbe
Odločitev procesnega vodstva v upravnem postopku ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, zato tudi ni podano samostojno sodno varstvo zaradi molka organa iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1. Povedano drugače, s tožbo zaradi molka organa ni mogoče zahtevati izdaje akta, ki ni upravni akt oziroma akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na kakšnem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami.
Pritožnik v upravnem sporu tako ne more izpodbijati odločitve o podaljšanju roka za opravo naloženega ravnanja v upravnem postopku. Na obstoj procesnih predpostavk pa po uradni dolžnosti pazi tudi Vrhovno sodišče. Tako na podlagi prvega odstavka 78. člena ZUS-1 v pritožbenem postopku izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Se je pa v sodni praksi izoblikovalo stališče, da zavrnilne sodbe v takem primeru, če se je pritožil tožnik, ne razveljavi, temveč pritožbo zavrže, saj zanjo nima pravnega interesa. Še toliko bolj to velja za pritožbo zoper sklep sodišča o ustavitvi postopka.
ZUS-1 člen 30, 30/3, 31, 31/2, 33, 33/2, 66, 66/1.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - tožba zaradi kršitve človekovih pravic - tožba po 4. členu ZUS-1 - vsebina tožbe - tožbeni zahtevek - določna opredelitev - ugoditev pritožbi
Del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, je tudi navedba dejanja (posega), kar pa pomeni, da mora biti dejanje v zahtevku konkretizirano (določeno) tako, da tudi sodišču omogoča prepoznavo dejanja oziroma dogodka, zaradi katerega je vložena tožba, ter se bo nanj nanašal izrek sodbe. To pa ne pomen, da mora tožnik v tožbenem zahtevku navesti kje, kdaj in katera oseba je storila dejanje. Navedba kraja in časa storitve ter organa ali uradne osebe, ki je dejanje izvršila, se nanaša na tožbo, ki je bila vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic tožnikov, ne pa na v njej postavljeni tožbeni zahtevek.
V skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe ne zadošča, da tožnik ni odpravil pomanjkljivosti tožbe – ta njegova opustitev mora biti tudi objektivno taka, da sodišče v zadevi ne more odločiti (npr. ker ne more samo nadomestiti manjkajočega zahtevka).
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - vsebinsko prazna pritožba
Prosilec je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje se je tudi ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a, 46, 46/1. ZMZ-1 člen 15, 15/1, 51, 51/1, 51/1-1, 70, 70/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - mladoletni prosilec - načelo otrokove koristi - sistemske pomanjkljivosti - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - konkretne okoliščine - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi
Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU. Pri tem načelu gre torej za zahtevo po enakem obravnavanju pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, ne zahteva pa se enakovrednost med nacionalnimi postopkovnimi pravili, ki se uporabijo za različne vrste sporov.
V skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine EU se morajo pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena). V 16. členu pa, da se v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov.
Gre za splošne zakonske določbe, s katerima je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca brez spremstva in brez povezave s predmetom odločanja.
zavrženje tožbe - imenovanje direktorja javnega zavoda - obvestilo o neizbiri - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvestilo o izbiri - odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih - privilegij - zavrnitev pritožbe
Glede na določbo 36. člena Zakona o zavodih je upravni spor mogoč zoper odločitev o izbiri, ne pa (zgolj) zoper odločitev (obvestilo) o neizbiri.
Z obvestilom o neizbiri pritožnice za direktorico javnega zavoda ni bilo poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, saj je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (torej tudi postati in biti direktor zavoda) povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog – z vidika posameznika gre zato za privilegij in ne za njegovo pravico. Ker torej ne gre za odločitev o pritožničinih pravicah (gre le za privilegij), do v pritožbi zatrjevanih kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS že pojmovno ne bi moglo priti, saj so te zagotovljene ob predpostavki odločanja o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi, kot navedeno, izostala.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - načelo nevračanja - preganjanje - povračilo škode - težke socialne razmere - varna izvorna država
Grožnje in zahteve nekdanjega delodajalca po povračilu povzročene škode niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik pa preganjanja, ki bi lahko bil podlaga za priznanje statusa begunca, tudi ni utemeljeval z razlogi, določenimi v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (preganjanje zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju).
Za priznanje mednarodne zaščite tudi ne zadošča golo dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi za (pri)tožnika slabši.
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - ugovor nevednosti - zavrnitev pritožbe
V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da v času prvega postopka še ni vedel, da gre za pomembno okoliščino pri uveljavljanju mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 (10. točka obrazložitve) že poudarilo, da zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00071262
ZUS-1 člen 52. ZUP člen 165, 165/2. ZMZ-1 člen 52, 52-1, 52-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - splošno znana dejstva - trditveno breme - korupcija - procesne pravice - zavrnitev pritožbe
Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, pa je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, v kolikor je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavani zadevi, saj bi moral pritožnik navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna (in ne le, da ni varna na splošno). To tudi pomeni, da je bilo trditveno breme v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na uporabo koncepta varne izvorne države (kar je glede na odlok Vlade o seznamu varnih izvornih držav tudi Alžirija), četudi bi morebiti šlo za splošno znano dejstvo, na pritožniku, ki pa ga ni izpolnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil pritožnik glede navedenega prekludiran v skladu z 52. členom ZUS-1.
Generalni direktor SURS je javni uslužbenec in za urejanje njegovega položaja veljajo tudi določbe ZJU, vključno z določbo petega odstavka 83. člena ZJU. Akt o njegovi razrešitvi, izdan na tej podlagi, je akt politične diskrecije in kot tak ni predmet sodne presoje v upravnem sporu (3. člen ZUS-1).
V primeru politične diskrecije ne gre za upravno diskrecijo, torej odločanje po prostem preudarku, saj je politična diskrecija povsem nevezana in je usmerjena v oblikovanje javnega interesa na podlagi vrednostnih sodb nosilcev oblasti in ne v presojo najprimernejše odločitve glede na zakonsko že vnaprej določen javni interes, kot velja za upravno diskrecijo, ki jo izvajajo praviloma nižji organi.