zavrženje tožbe - imenovanje direktorja javnega zavoda - obvestilo o neizbiri - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvestilo o izbiri - odločanje o pravicah, obveznostih in pravnih koristih - privilegij - zavrnitev pritožbe
Glede na določbo 36. člena Zakona o zavodih je upravni spor mogoč zoper odločitev o izbiri, ne pa (zgolj) zoper odločitev (obvestilo) o neizbiri.
Z obvestilom o neizbiri pritožnice za direktorico javnega zavoda ni bilo poseženo v njene pravice oziroma pravne koristi, saj je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (torej tudi postati in biti direktor zavoda) povezano z varstvom javnega interesa in z izvajanjem javnih nalog – z vidika posameznika gre zato za privilegij in ne za njegovo pravico. Ker torej ne gre za odločitev o pritožničinih pravicah (gre le za privilegij), do v pritožbi zatrjevanih kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave RS že pojmovno ne bi moglo priti, saj so te zagotovljene ob predpostavki odločanja o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Prav ta okoliščina pa je v obravnavani zadevi, kot navedeno, izostala.
očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - ekonomski razlog - načelo nevračanja - preganjanje - povračilo škode - težke socialne razmere - varna izvorna država
Grožnje in zahteve nekdanjega delodajalca po povračilu povzročene škode niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik pa preganjanja, ki bi lahko bil podlaga za priznanje statusa begunca, tudi ni utemeljeval z razlogi, določenimi v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (preganjanje zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju).
Za priznanje mednarodne zaščite tudi ne zadošča golo dejstvo, da je ekonomski (in socialni) sistem v izvorni državi za (pri)tožnika slabši.
Tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, mora izhajati iz dejavnikov na strani države ali drugih subjektov, pred katerimi država prosilca noče ali ne more zaščititi.
ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - ugovor nevednosti - zavrnitev pritožbe
V zvezi s pritožnikovim ugovorom, da v času prvega postopka še ni vedel, da gre za pomembno okoliščino pri uveljavljanju mednarodne zaščite, je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 56/2022 z dne 25. 5. 2022 (10. točka obrazložitve) že poudarilo, da zatrjevana nevednost pritožnika o tem, katere stvari so pomembne, ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00071262
ZUS-1 člen 52. ZUP člen 165, 165/2. ZMZ-1 člen 52, 52-1, 52-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - varna izvorna država - splošno znana dejstva - trditveno breme - korupcija - procesne pravice - zavrnitev pritožbe
Čeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, pa je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, v kolikor je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavani zadevi, saj bi moral pritožnik navesti in izkazati tehtne razloge, da njegova izvorna država zanj ni varna (in ne le, da ni varna na splošno). To tudi pomeni, da je bilo trditveno breme v zvezi z okoliščinami, ki vplivajo na uporabo koncepta varne izvorne države (kar je glede na odlok Vlade o seznamu varnih izvornih držav tudi Alžirija), četudi bi morebiti šlo za splošno znano dejstvo, na pritožniku, ki pa ga ni izpolnil. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil pritožnik glede navedenega prekludiran v skladu z 52. členom ZUS-1.
zavrženje pritožbe - oseba brez PDI - pravniški državni izpit (PDI)
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Generalni direktor SURS je javni uslužbenec in za urejanje njegovega položaja veljajo tudi določbe ZJU, vključno z določbo petega odstavka 83. člena ZJU. Akt o njegovi razrešitvi, izdan na tej podlagi, je akt politične diskrecije in kot tak ni predmet sodne presoje v upravnem sporu (3. člen ZUS-1).
V primeru politične diskrecije ne gre za upravno diskrecijo, torej odločanje po prostem preudarku, saj je politična diskrecija povsem nevezana in je usmerjena v oblikovanje javnega interesa na podlagi vrednostnih sodb nosilcev oblasti in ne v presojo najprimernejše odločitve glede na zakonsko že vnaprej določen javni interes, kot velja za upravno diskrecijo, ki jo izvajajo praviloma nižji organi.
ZMZ-1 člen 45, 45/1, 45/5. ZUS-1 člen 27, 27/1, 27/1-2, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - prošnja za priznanje mednarodne zaščite - pisna oblika - ustna oblika - relativna bistvena kršitev določb postopka - trditveno breme - očitno neutemeljena prošnja za azil
Zatrjevana kršitev prvega odstavka 45. člena ZMZ-1 (da bi pritožnik moral prošnjo podati ustno in ne pisno) je relativna bistvena kršitev določb postopka in s tem tožbeni razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 le pod pogojem, da je vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost toženkine odločbe o zavrnitvi pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Postopek namreč ni sam sebi namen, zato se njegova pravila nujno povezujejo z namenom, ki mu sledijo, ta pa je predvsem izdaja zakonitega in pravilnega upravnega akta. To pomeni, da mora tožnik, ki upravni akt v upravnem sporu izpodbija zaradi relativne bistvene kršitve določb upravnega postopka, v tožbi zatrjevati ne samo, da je bila postopkovna kršitev storjena, pač pa tudi jasno in razumljivo pojasniti, zakaj je ta vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost rezultata upravnega postopka.
Čim pritožnikovo pisanje (po njegovi volji) ni bilo tožba in zato ne pravno upoštevna vloga, si pritožnik s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče to vlogo zavrglo, ne more izboljšati pravnega položaja, to je doseči vsebinsko obravnavo pisanja v upravnem sporu. Sodišče bi ga lahko le obvestilo (brez sklepa), da se je z njim seznanilo.
Pritožnik torej pravnega interesa ne izkazuje, saj si z vloženo pritožbo v okoliščinah obravnavane zadeve ne more izboljšati pravnega položaja.
ZZVZZ člen 61, 62b. ZKC člen 8, 9. 9-1, 14. ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Uredba o določitvi najvišje cene premije zdravstvenega zavarovanja (2023) člen 2, 3.
zavrženje tožbe - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - Uredba kot posamični akt - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna premija - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - določljivost subjekta na katerega se ukrep nanaša - ne ureja posamičnih razmerij - zavrnitev pritožbe
Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe).
Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen.
ZZVZZ člen 61, 62b. ZKC člen 8, 9, 9-1, 14. ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1, 35/1- 4. Uredba o določitvi najvišje cene premije zdravstvenega zavrovanja (2023) člen 2, 3.
zavrženje tožbe - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - Uredba kot posamični akt - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna premija - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe). Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC).
Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1. ZUS-1 člen 51, 51/1. URS člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neudeležba stranke na naroku za glavno obravnavo - policijsko pridržanje - aktivnost stranke v postopku - pravilno vabljenje - zavrnitev pritožbe
Stranka mora aktivno ravnati, da uporabi svoje pravice in ni dolžnost sodišča, da ugotavlja, zakaj se stranka ni udeležila naroka.
Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Pritožnik presoji, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. Spregleda tudi, da toženka njegove prošnje ni zavrnila zaradi presplošnih ali nedokazanih trditev, temveč zato, ker dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožnik, četudi bi se izkazalo za resnično, priznanja mednarodne zaščite ne more utemeljiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sklicevanje na razloge upravnega akta - zavrnitev pritožbe
Sodišče lahko zakonsko pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in s tem sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Pritožnik pa bi uporabi navedenega zakonskega pooblastila lahko nasprotoval le z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka.
Pristojni organ se mora pri presoji obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Po presoji Vrhovnega sodišča zato zgolj zatrjevano dejstvo nizozemske prakse ob vsem zgoraj navedenem, samo po sebi še ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-i, 3, 3/2. Uredba (EU) št. 1077/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 14, 14/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - odvzem prstnih odtisov - prepoved ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja - trditveno in dokazno breme stranke - mladoletni prosilec, ki med postopkom postane polnoleten
Po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da je bila pritožnica ob podaji prošnje mladoletna, na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ne vpliva. Pritožnica namreč po eni strani ugovarja svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, po drugi strani pa niti v pritožbi, ki jo je vložila po kvalificirani pooblaščenki, ne pojasni, katera dejstva, ob že zatrjevanih, bi toženka in sodišče prve stopnje še morala upoštevati oziroma se do njih opredeliti (ali pa pritožnico o njih povprašati na osebnem razgovoru).
Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi M. S. S. proti Belgiji, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, poudarilo, da je že večkrat zavzelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Opisane pritožničine izkušnje njenega dvodnevnega bivanja v hrvaškem azilnem domu se tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ne glede na pritožničino starost, temu standardu niti ne približajo.
začasna odredba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - vložitev tožbe - pravni interes za pritožbo - pogoji za vložitev tožbe - zavrženje pritožbe
Tožnikov pravni interes za odločanje o pritožbi je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da v tako spremenjeni situaciji morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.
Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje o njeni pritožbi ne izda odločbe v dveh mesecih oziroma na njeno novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh. Tudi če v vmesnem času še ni prišlo do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, so bili torej lahko (ob ustreznem ravnanju pritožnika) najkasneje 28. 6. 2023 izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu in z njo tudi zahteve za izdajo začasne odredbe, zato je najkasneje s tem dnem prenehal tudi pritožnikov pravni interes za obravnavano pritožbo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 6, 17, 17/1, 13/1, 20, 20/6, 29, 31, 32,. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - spremenjene okoliščine - rizična nosečnost - porod - dolgotrajno hudo bolan otrok - ugoditev pritožbi - vrnitev upravne zadeve v ponovno odločanje - ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem postopku
Glede na podane okoliščine obravnavane zadeve, ki so obstajale v trenutku izdaje izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pravilno odločilo.
Vendar pa Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da iz odgovora pritožnikov izhaja, da bi lahko prišlo po izdaji sklepa toženke ter sodbe in sklepa Upravnega sodišča do nastanka novih okoliščin, ki še niso bile in zaradi neobstoja v času odločanja Upravnega sodišča tudi niso mogle biti presojane. Iz navedb iz odgovora pooblaščenke pritožnikov ter predloženih dokazil bi lahko izhajalo, da gre za nastanek novih dejstev (pritožnica skupaj z novorojenim sinom v resni življenjski ogroženosti ter dne 19. 6. 2023 hospitalizirana na intenzivnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani do nadaljnjega). Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi kaže, da bi lahko prišlo do nastopa za odločitev pomembnih novih okoliščin (posebej hudo zdravstveno stanje pritožnice in njenega novorojenega sina).
Glede na stališča SEU v zadevi C-360/16 in okoliščine te zadeve bo treba v obravnavani zadevi opraviti presojo novih okoliščin, obstoj katerih bosta morala pritožnika tekom postopka izkazati. Ugotoviti bo treba, ali gre pri zadevnih prosilcih za posebej hudo bolezen in če se bo izkazalo, da bo to potrebno, bo moralo biti pridobljeno zagotovilo pristojnih hrvaških organov, da bo predaja prosilcev potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo zdravstvenega stanja pritožnice in njenega sina. Pooblastilo za pridobitev takega zagotovila oziroma za izmenjavo takih informacij pa ima toženka (člen 31 in 32 Uredbe Dublin III), zato je Vrhovno sodišče v tej zadevi izjemoma vrnilo zadevo njej v odločanje. V novem odločanju bo torej morala toženka ponovno odločiti o izpolnjevanju pogojev za predajo pritožnikov Hrvaški ob upoštevanju novih dejstev ter po potrebi pridobiti navedeno zagotovilo hrvaških organov. Ob tem bo morala upoštevati okoliščino, da je glede obravnave prošnje za mednarodno zaščito položaj pritožničinega sina neločljivo povezan z njenim položajem (tretji odstavek člena 20 Uredbe Dublin III) ter da zanj kot mladoletnika veljajo posebni zaščitni ukrepi (člen 6 Uredbe Dublin III). Toženka bo imela po presoji vseh okoliščin tudi možnost sprejeti odločitev, da se izvršitev predaje odloži za tako dolgo, dokler stanje pritožnice in njenega sina ne bo omogočalo predaje.
zavrženje pritožbe - pravniški državni izpit (PDI)
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5, 36/1-6, 77. ZOPDA člen 5, 5/1, 5/1-4, 10, 10/3, 10/8.
zavržena tožba - pravni interes - odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu - dokončni upravni akt - poseg v pravni položaj - ugoditev pritožbi
Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku. To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan.
Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00070437
ZPP člen 343, 343/1.
omejitev gibanja prosilca za azil - pravni interes tožene stranke za pritožbo - prenehanje ukrepa omejitve gibanja - zavrženje pritožbe
Glede na to, da pritožnik navaja, da je izpodbijani ukrep omejitve gibanja na Center za tujce prenehal (to nenazadnje izhaja tudi iz 2. točke izreka spornega toženkinega sklepa, ki časovno veljavnost ukrepa zamejuje z dnem 11. 7. 2023, z možnostjo podaljšanja za en mesec), Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravnega interesa za pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ne izkazuje več.
ZUstS člen 23, 23/2. ZTuj-2 člen 79a, 79a/5. Ztuj-2F člen 60.
omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - odločitev upravnega sodišča - pritožba - stvarna pristojnost vrhovnega sodišča - postopek za oceno ustavnosti - sprememba zakonske ureditve - ocena ustavnosti zakonskih določb - prekinitev pritožbenega postopka
Če Vrhovno sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.
Vrhovno sodišče je že vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79. a člena ZTuj-2, ki je tedaj določal, da ima tujec zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Po vložitvi zahteve je bila izpodbijana zakonska določba spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 57/2021 – ZTuj-2F) tako, da je za odločanje o pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, določena pristojnost Vrhovnega sodišča in ne več Upravnega sodišča. Ker je Vrhovno sodišče menilo, da je drugi stavek petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 tudi po spremembi, uveljavljeni z ZTuj-2F, v neskladju z Ustavo iz istih razlogov, kot navedeno v že vloženi zahtevi, je dne 2. 6. 2021 podalo dopolnitev zahteve za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti in njeno dopolnitev vodi pod št. U-I-75/21, o njej pa do dne izdaje tega sklepa še ni bilo odločeno. Ker bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi v obravnavani zadevi uporabiti navedeni člen ZTuj-2, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) prekinilo tudi ta pritožbeni postopek.