Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.
Čim pritožnikovo pisanje (po njegovi volji) ni bilo tožba in zato ne pravno upoštevna vloga, si pritožnik s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče to vlogo zavrglo, ne more izboljšati pravnega položaja, to je doseči vsebinsko obravnavo pisanja v upravnem sporu. Sodišče bi ga lahko le obvestilo (brez sklepa), da se je z njim seznanilo.
Pritožnik torej pravnega interesa ne izkazuje, saj si z vloženo pritožbo v okoliščinah obravnavane zadeve ne more izboljšati pravnega položaja.
ZZVZZ člen 61, 62b. ZKC člen 8, 9, 9-1, 14. ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1, 35/1- 4. Uredba o določitvi najvišje cene premije zdravstvenega zavrovanja (2023) člen 2, 3.
zavrženje tožbe - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - Uredba kot posamični akt - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna premija - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe). Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC).
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 49/1-5, 52, 52/1, 52/1-1. ZUS-1 člen 51, 51/1. URS člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - neudeležba stranke na naroku za glavno obravnavo - policijsko pridržanje - aktivnost stranke v postopku - pravilno vabljenje - zavrnitev pritožbe
Stranka mora aktivno ravnati, da uporabi svoje pravice in ni dolžnost sodišča, da ugotavlja, zakaj se stranka ni udeležila naroka.
Tudi če bi pritožnik izkazal, da se v izvorni državi ni mogel dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Pritožnik presoji, da je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. Spregleda tudi, da toženka njegove prošnje ni zavrnila zaradi presplošnih ali nedokazanih trditev, temveč zato, ker dejansko stanje, kot ga zatrjuje pritožnik, četudi bi se izkazalo za resnično, priznanja mednarodne zaščite ne more utemeljiti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sklicevanje na razloge upravnega akta - zavrnitev pritožbe
Sodišče lahko zakonsko pooblastilo iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 in s tem sklicevanje na razloge upravnega akta uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil. Pritožnik pa bi uporabi navedenega zakonskega pooblastila lahko nasprotoval le z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka.
Pristojni organ se mora pri presoji obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Po presoji Vrhovnega sodišča zato zgolj zatrjevano dejstvo nizozemske prakse ob vsem zgoraj navedenem, samo po sebi še ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nečloveško ali poniževalno ravnanje.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2, 2-i, 3, 3/2. Uredba (EU) št. 1077/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 14, 14/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - odvzem prstnih odtisov - prepoved ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja - trditveno in dokazno breme stranke - mladoletni prosilec, ki med postopkom postane polnoleten
Po presoji Vrhovnega sodišča dejstvo, da je bila pritožnica ob podaji prošnje mladoletna, na pravilnost odločitve v konkretnem primeru ne vpliva. Pritožnica namreč po eni strani ugovarja svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu, po drugi strani pa niti v pritožbi, ki jo je vložila po kvalificirani pooblaščenki, ne pojasni, katera dejstva, ob že zatrjevanih, bi toženka in sodišče prve stopnje še morala upoštevati oziroma se do njih opredeliti (ali pa pritožnico o njih povprašati na osebnem razgovoru).
Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi M. S. S. proti Belgiji, na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje, poudarilo, da je že večkrat zavzelo stališče, da mora nečloveško ravnanje dosegati minimalno stopnjo resnosti, ki je relativna in odvisna od okoliščin konkretnega primera. V zadevi M. S. S. proti Belgiji je kot take spoznalo okoliščine, v katerih je prosilec več mesecev živel v negotovem in brezizhodnem položaju, na cesti, brez hrane, brez dostopa do sanitarij, ponoči v stalnem strahu, da ga bodo napadli in oropali. Opisane pritožničine izkušnje njenega dvodnevnega bivanja v hrvaškem azilnem domu se tudi po presoji Vrhovnega sodišča, ne glede na pritožničino starost, temu standardu niti ne približajo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 6, 17, 17/1, 13/1, 20, 20/6, 29, 31, 32,. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 47.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - spremenjene okoliščine - rizična nosečnost - porod - dolgotrajno hudo bolan otrok - ugoditev pritožbi - vrnitev upravne zadeve v ponovno odločanje - ugotavljanje dejanskega stanja v upravnem postopku
Glede na podane okoliščine obravnavane zadeve, ki so obstajale v trenutku izdaje izpodbijane sodbe je Upravno sodišče pravilno odločilo.
Vendar pa Vrhovno sodišče nadalje ugotavlja, da iz odgovora pritožnikov izhaja, da bi lahko prišlo po izdaji sklepa toženke ter sodbe in sklepa Upravnega sodišča do nastanka novih okoliščin, ki še niso bile in zaradi neobstoja v času odločanja Upravnega sodišča tudi niso mogle biti presojane. Iz navedb iz odgovora pooblaščenke pritožnikov ter predloženih dokazil bi lahko izhajalo, da gre za nastanek novih dejstev (pritožnica skupaj z novorojenim sinom v resni življenjski ogroženosti ter dne 19. 6. 2023 hospitalizirana na intenzivnem oddelku Pediatrične klinike v Ljubljani do nadaljnjega). Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi kaže, da bi lahko prišlo do nastopa za odločitev pomembnih novih okoliščin (posebej hudo zdravstveno stanje pritožnice in njenega novorojenega sina).
Glede na stališča SEU v zadevi C-360/16 in okoliščine te zadeve bo treba v obravnavani zadevi opraviti presojo novih okoliščin, obstoj katerih bosta morala pritožnika tekom postopka izkazati. Ugotoviti bo treba, ali gre pri zadevnih prosilcih za posebej hudo bolezen in če se bo izkazalo, da bo to potrebno, bo moralo biti pridobljeno zagotovilo pristojnih hrvaških organov, da bo predaja prosilcev potekala na način, ki bo omogočal ustrezno in zadostno varstvo zdravstvenega stanja pritožnice in njenega sina. Pooblastilo za pridobitev takega zagotovila oziroma za izmenjavo takih informacij pa ima toženka (člen 31 in 32 Uredbe Dublin III), zato je Vrhovno sodišče v tej zadevi izjemoma vrnilo zadevo njej v odločanje. V novem odločanju bo torej morala toženka ponovno odločiti o izpolnjevanju pogojev za predajo pritožnikov Hrvaški ob upoštevanju novih dejstev ter po potrebi pridobiti navedeno zagotovilo hrvaških organov. Ob tem bo morala upoštevati okoliščino, da je glede obravnave prošnje za mednarodno zaščito položaj pritožničinega sina neločljivo povezan z njenim položajem (tretji odstavek člena 20 Uredbe Dublin III) ter da zanj kot mladoletnika veljajo posebni zaščitni ukrepi (člen 6 Uredbe Dublin III). Toženka bo imela po presoji vseh okoliščin tudi možnost sprejeti odločitev, da se izvršitev predaje odloži za tako dolgo, dokler stanje pritožnice in njenega sina ne bo omogočalo predaje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00070437
ZPP člen 343, 343/1.
omejitev gibanja prosilca za azil - pravni interes tožene stranke za pritožbo - prenehanje ukrepa omejitve gibanja - zavrženje pritožbe
Glede na to, da pritožnik navaja, da je izpodbijani ukrep omejitve gibanja na Center za tujce prenehal (to nenazadnje izhaja tudi iz 2. točke izreka spornega toženkinega sklepa, ki časovno veljavnost ukrepa zamejuje z dnem 11. 7. 2023, z možnostjo podaljšanja za en mesec), Vrhovno sodišče ugotavlja, da pravnega interesa za pritožbo zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa ne izkazuje več.
začasna odredba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - vložitev tožbe - pravni interes za pritožbo - pogoji za vložitev tožbe - zavrženje pritožbe
Tožnikov pravni interes za odločanje o pritožbi je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da v tako spremenjeni situaciji morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.
Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje o njeni pritožbi ne izda odločbe v dveh mesecih oziroma na njeno novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh. Tudi če v vmesnem času še ni prišlo do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, so bili torej lahko (ob ustreznem ravnanju pritožnika) najkasneje 28. 6. 2023 izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu in z njo tudi zahteve za izdajo začasne odredbe, zato je najkasneje s tem dnem prenehal tudi pritožnikov pravni interes za obravnavano pritožbo.
ZUstS člen 23, 23/2. ZTuj-2 člen 79a, 79a/5. Ztuj-2F člen 60.
omejitev gibanja tujcu, ki mora zapustiti državo - odločitev upravnega sodišča - pritožba - stvarna pristojnost vrhovnega sodišča - postopek za oceno ustavnosti - sprememba zakonske ureditve - ocena ustavnosti zakonskih določb - prekinitev pritožbenega postopka
Če Vrhovno sodišče meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek v vseh zadevah, pri katerih mora pri odločanju o pravnih sredstvih uporabiti takšen zakon ali del zakona, in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti.
Vrhovno sodišče je že vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega stavka petega odstavka 79. a člena ZTuj-2, ki je tedaj določal, da ima tujec zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, pravico do pritožbe na Upravno sodišče Republike Slovenije. Po vložitvi zahteve je bila izpodbijana zakonska določba spremenjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 57/2021 – ZTuj-2F) tako, da je za odločanje o pritožbi zoper odločitev Upravnega sodišča, da je omejitev gibanja še vedno utemeljena, določena pristojnost Vrhovnega sodišča in ne več Upravnega sodišča. Ker je Vrhovno sodišče menilo, da je drugi stavek petega odstavka 79.a člena ZTuj-2 tudi po spremembi, uveljavljeni z ZTuj-2F, v neskladju z Ustavo iz istih razlogov, kot navedeno v že vloženi zahtevi, je dne 2. 6. 2021 podalo dopolnitev zahteve za oceno ustavnosti. Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti in njeno dopolnitev vodi pod št. U-I-75/21, o njej pa do dne izdaje tega sklepa še ni bilo odločeno. Ker bi moralo Vrhovno sodišče pri odločanju o pritožbi v obravnavani zadevi uporabiti navedeni člen ZTuj-2, je v skladu z drugim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) prekinilo tudi ta pritožbeni postopek.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5, 36/1-6, 77. ZOPDA člen 5, 5/1, 5/1-4, 10, 10/3, 10/8.
zavržena tožba - pravni interes - odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu - dokončni upravni akt - poseg v pravni položaj - ugoditev pritožbi
Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku. To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan.
Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo.
zavrženje pritožbe - pravniški državni izpit (PDI)
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o neizkazanem pravnem interesu za ta upravni spor. Ker je pritožnik v tožbi predlagal odpravo izpodbijanega sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka (med drugim zato, ker v izreku ni bilo ugotovljeno, da je kršil predpise, je pa to organ navajal v obrazložitvi), bi uspeh s tožbo pritožnika dejansko ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.
Presoja zakonitosti inšpekcijskega ukrepa je bila opravljena že z odločitvijo upravnega organa druge stopnje, ki je pritožnikovii pritožbi ugodil in inšpekcijsko odločbo odpravil, zadevo pa vrnil v ponovni postopek. Zaradi pravnih učinkov odprave inšpekcijske odločbe (ex tunc učinki), ki pomenijo vzpostavitev položaja pred naložitvijo inšpekcijskih ukrepov z upravnim aktom, sodno varstvo ne samo da ni bilo potrebno, to ob odsotnosti upravnega akta, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovih obveznostih inšpekcijskega zavezanca z naložitvijo ukrepov, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 tudi ne bi bilo dopustno.
V obravnavani zadevi pritožnikov prevzem dodatne količine odpadne embalaže z vidika ponovno odprtega upravnega postopka na prvi stopnji (kot posledice odpravljene inšpekcijske odločbe) ni pomenil drugega kot novo okoliščino, ki jo je moral upravni organ upoštevati pri odločanju, ali je podana kršitev zakona in s tem podlaga za naložitev inšpekcijskih ukrepov pritožniku v ponovljenem postopku. Za to presojo pa ni bistveno, zaradi katerih razlogov je pritožnik prevzel dodatno odpadno embalažo, in tudi ne, ali je inšpekcijski organ ravnanje razumel kot odpravo kršitve iz inšpekcijske odločbe, čeprav je bila slednja tedaj že odpravljena. Pomembno je, da je zaradi prevzema dodatnih količin po oceni inšpekcijskega organa odpadel razlog za vodenje postopka po uradni dolžnosti z namenom varstva javnega interesa, ki se v inšpekcijskih postopkih uresničuje z izrekanjem ukrepov za odpravo protipravnega stanja
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 9. ZMZ-1 člen 26, 26/1, 27.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - ekonomski razlog - lastnosti dejanj preganjanja - diskriminacija na podlagi narodnostne pripadnosti - varna izvorna država - načelo nevračanja - zavrnitev pritožbe
Revščina, otežen dostop do trga dela in neenakopravnost pri dostopu do trga dela, kot jih v konkretnem primeru zatrjuje pritožnik, niso dejstva, s katerimi bi bilo mogoče utemeljiti upravičenost do mednarodne zaščite. Da bi socialno ekonomska diskriminacija postala preganjanje, bi namreč pritožnik moral zatrjevati (in nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje berberske narodnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima prej pojasnjene lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je oziroma bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov (prvi odstavek 26. člena ZMZ‑1). Tega pritožnik ni navajal ne v tožbi, niti na zaslišanju na glavni obravnavi in tudi ne v pritožbi. Njegove trditve, da kot Berber v Maroku težje dobi delo kot Arabci (pri čemer je delo imel) in da je delo slabše plačano, pa prej navedenega standarda očitno ne dosegajo.
zavrženje tožbe - postopek sprejemanja občinskega prostorskega načrta - ugovori, ki se nanašajo na postopek sprejemanja prostorskega akta - obrazložen odgovor - ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Postopek sprejema prostorskih aktov je normodajni postopek, v katerem se ne odloča o pravicah in pravnih koristih posameznikov, ampak z njim občina izvršuje eno od svojih izvirnih nalog, to je načrtovanje prostorskega razvoja in s tem tudi pripravo in sprejem prostorskih aktov. Ker gre pri prostorskem načrtovanju za usklajevanje različnih interesov, tako javnih kot zasebnih, mora lokalna skupnost te interese tehtati in usklajevati, vendar pa prostorsko načrtovanje po svoji vsebini ne pomeni odločanja o pravicah in pravnih koristih, ampak gre za normiranje v javnem interesu. Nezakonitost postopka sprejema prostorskega akta, kot splošnega pravnega akta, oziroma predpisa, lahko upravičeni predlagatelji uveljavljajo s pobudo za začetek postopka za oceno njegove ustavnosti in zakonitosti pred Ustavnim sodiščem (drugi odstavek 162. člena Ustave RS). V primerih, ko so določbe tega predpisa podlaga za izdajo upravnih odločb, pa lahko te ugovore uveljavljajo v pravnih sredstvih zoper te odločbe.
zavrženje tožbe - varstvo pravic in pravnih koristi drugih oseb - postopek za ureditev meje - prenos lastninske pravice - vstop dediča - zavrnitev pritožbe
Prenos lastninske pravice na sina je imel za posledico, da se v upravnem postopku evidentiranja urejene meje o tožnikovih pravicah in pravnih koristih ni moglo več odločati, saj tožnik ni bil več njihov naslovnik oziroma nosilec. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zato pravilna.
Ker je sodišče pritožnika seznanilo s svojim pravnim naziranjem in mu omogočilo, da v postopku aktivno sodeluje, izpodbijani sklep ni sklep presenečenja.
Zakon o splošnem upravnem postopku (1956) člen 147, 147/1, 151, 151/2. ZUS-1 člen 2, 5. ZVO-1 člen 51a.
zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - sklep o prekinitvi postopka - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno soglasje - zavrnitev pritožbe - ni upravni akt
Sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni niti eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1).
Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku.
ZTuj-2 člen 78, 85. ZUP člen 87, 87/1, 87/3, 97, 97/1. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4.
zavrženje tožbe - tek roka za vložitev tožbe - vročilnica kot javna listina - izpodbojnost - dokazno breme - dvom - ugoditev pritožbi
Dokazno pravilo o resničnosti javne listine ni absolutno. Velja, dokler ga stranka dokazno ne izpodbija z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.
Upravni organ je tisti, na katerem je dokazno breme o tem, da je bil postopek vročanja izpeljan zakonito in ne na stranki upravnega postopka. Še posebej velja, da pritožnik ni dolžan dokazati negativnih dejstev. To bi namreč glede na njegov položaj, ko je v postopku vročanja zgolj naslovnik oziroma prejemnik pisanja in ne uradna ali pooblaščena oseba kot izvrševalec vročanja, zanj predstavljalo nesorazmerno breme pri uresničevanju ustavne pravice do sodnega varstva. Zato po presoji Vrhovnega sodišča zadošča, da pritožnik s svojimi navedbami in preloženimi dokazi vzbudi v postopku resen dvom v to, da je bila vročitev opravljena pravilno in zakonito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - načelo o nevračanju - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Obravnavo ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - predaja odgovorni državi članici - predhodno vložena prošnja v drugi državi - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - zavrnitev pritožbe
Pritožnik sodišču prve stopnje očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z njegovim statusom v Republiki Hrvaški, a iz vsebine njegovih ponovljenih navedb, ki jih je zavrnilo že prvostopenjsko sodišče, izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, saj ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, ki bi to oceno omajali. Ugotovitvi, da je bil pritožnik na Hrvaškem že udeležen v postopku za mednarodno zaščito, lahko Vrhovno sodišče le pritrdi, saj je imelo prvostopenjsko sodišče zanjo podlago v podatkih iz baze Eurodac (da so bili pritožniku prstni odtisi odvzeti kot prosilcu za azil), v njegovi navedbi v upravnem postopku (da je bil v jeziku, ki ga razume, informiran o postopku mednarodne zaščite) in okoliščini, da mu je bilo poslano vabilo na osebni razgovor. Pritožnik zato ne more izpodbiti, da so bili v njegovem primeru izpolnjeni pogoji za ponovni sprejem, za katerega je odgovorna Republika Hrvaška.