razveljavitvena odločba po nadzorstveni pravici - vpis v evidenco državljanov - začasna odredba ZUS-1 - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zmotno je stališče, da je izguba državljanstva že sama po sebi škoda, ki naj bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1, ter da naj bi bila ta škoda povsem nepopravljiva. Okoliščine, ki utemeljujejo težko popravljivo škodo kot podlago za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1, je namreč treba presojati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na ugotovljeno dejansko stanje. Izguba državljanstva pa sama po sebi vsekakor ne predstavlja škode, ki je ne bi bilo treba ustrezno utemeljevati in izkazovati.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je izrecno pritrdilo pritožnikovemu nasprotnemu stališču, ki je ponovljeno v pritožbi.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - zavrnitev pritožbe
Uporaba stališče, da je predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici nedopustna, čeprav v tej državi niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, če gre za primer, ko bi že sama predaja zaradi zdravstvenega stanja osebe pomenila ravnanje, ki je v nasprotju s 4. členom Listine EU, je odvisna od okoliščin posamičnega primera. Samo s sklicevanjem na to stališče pritožnik z ugovorom, da bi predaja Republiki Hrvaški sama po sebi pomenila ravnanja, nezdružljivega s prepovedjo mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ob ugotovitvi, da pritožnik ni oseba, ki bi imel hude zdravstvene težave, ne more uspeti.
ponovna prošnja za priznanje mednarodne zaščite - zavrženje prošnje - bistveno spremenjene okoliščine - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - strah pred preganjanjem - zamolčanje dejstev - splošno znana dejstva - prekluzija
Pri presoji ponovne prošnje za mednarodno zaščito je relevantno predvsem, ali zatrjevani pritožnikov strah pred posledicami razkritja spolne usmerjenosti v Republiki Sloveniji predstavlja opravičljiv razlog, da tega ni razkril že v postopku odločanja o prvi prošnji za mednarodno zaščito.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - vzročna zveza - sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe - oskrba z vodo
Začasna odredba iz 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, naj se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, pomeni tudi, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
Morebiten ukrep, ki se nanaša na odklop vode za kmetijsko stanovanjski objekt kot celote, namreč ni predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločbe. Pritožnik pa z ničimer ne pojasni, zakaj je za uporabo kmetijsko stanovanjskega objekta ključna priključitev obravnavanega prizidka (letne kuhinje) na vodo oziroma, kako naj bi prepoved priključitve prizidka na vodovod, ovirala uporabo preostalega dela objekta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - prosilec za mednarodno zaščito - vložitev prošnje - ponovni sprejem prosilca - sistemske pomanjkljivosti - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru gre za odločitev toženke na podlagi ugotovitve, da gre za primer postopka za ponovni sprejem prosilca za mednarodno zaščito. Te postopke ureja Uredba Dublin III v členih od 23 do 25. Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) je v sodbi z dne 2. 4. 2019 v združeni zadevi C-582/17 in C-583/17 jasno opredelilo razliko med postopkoma za sprejem in za ponovni sprejem. Pritožnik ne ugovarja ugotovitvi, da je Republika Hrvaška odgovorna za obravnavanje njegove prošnje na podlagi drugega odstavka 25. člena Uredbe Dublin III, niti ne trdi, da mu v Republiki Hrvaški ne bi bili vzeti prstni odtisi kot prosilcu za mednarodno zaščito, kar je na podlagi podatkov iz baze Eurodac ugotovila toženka. Že to dejstvo zadošča za ugotovitev, da gre v obravnavani zadevi za primer iz petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, za katerega ta ista uredba v členih od 23 do 25 ureja postopke za zahteve za ponovni sprejem, med drugim tudi oseb iz točke (b) prvega odstavka 18. člena.
Ker bo torej pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje. Upoštevaje navedeno se kot neutemeljene izkažejo tudi pritožbene navedbe o t. i. "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem, običajno neposredno po prijetju na meji.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZUS-1 člen 32, 32/2, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - poslabšanje bivalnih pogojev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - trditveno in dokazno breme - izvedba dokazov - nesporna dejstva - bolezen prosilca - nepredlagani dokazi - dokaz s postavitvijo izvedenca - potrebno strokovno znanje - presoja ex nunc - zavrnitev pritožbe - začasna odredba - pravni interes
Sodišče pritožnikovih dokazov (vpogled v spletne članke in video posnetke) o kvaliteti bivalnih pogojev v azilnem domu Porin, s katerimi je dokazoval obstoj sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški na področju sprejema prosilcev.,ni izvedlo, ker ni dvomilo, da je njihova vsebina taka, kot je pritožnik navedel v tožbi, v njihovo vsebino pa ni dvomila niti tožena stranka. Sodišče je torej štelo, da zatrjevana dejstva iz člankov in posnetkov niso sporna. Nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Iz pritožbenih navedb glede vsebine posamičnih člankov in posnetkov stanja na določen dan tudi po presoji Vrhovnega izhajajo negativne posledice povečanega pritiska na azilni sistem in nastanitvene zmogljivosti v Republiki Hrvaški, ne pa tudi, da gre za kontinuirane, dalj časa trajajoče razmere zadostne intenzivnosti, ko sta standard bivanja in oskrba prosilcev oslabljena do te mere, da to objektivno pomeni življenje v nečloveških razmerah.
V okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, bi ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. V okviru 3. člena EKČP ter 4. člena Listine pa ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec „posebej hudo duševno ali fizično bolezen“, pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
ZVarD člen 34, 37. ZUS-1 člen 17, 17/3, 18, 18/2, 36, 36/1, 36/1-6.
zavrženje tožbe - diskriminatorna obravnava - akt, ki ne posega v tožnikovo pravico - državni organ - subjektivni koncept upravnega spora - zavrnitev pritožbe
V obravnavanem primeru ni sporno, da tožba ni bila vložena na podlagi 17. člena ZUS-1. To pomeni, da je treba poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist stranke v tožbi posebej izkazati. Za navedeno pa ne zadošča dejstvo, da je imela pritožnica v upravnem postopku položaj stranke kot domnevna kršiteljica.
Upravni spor je v konkretni zadevi sprožil državni organ, ki ni niti posameznik niti organizacija upoštevaje 157. člen Ustave RS in 1. člen ZUS-1. Pritožnica tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tožbi in v pritožbi zoper izpodbijani sklep ni izkazala, da bi kot pravna oseba oziroma organizacija uveljavljala kakšno svojo pravico ali pravno korist oziroma pravni interes, ki ni javni interes. Sodišče sicer po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, vendar samo v primeru, da je s takim aktom poseženo v pravni položaj tožnika, kar pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tem primeru ni podano. Izpodbijana odločba toženca namreč v pravni položaj pritožnice z ničemer ne posega, temveč le ugotavlja kršitve prepovedi diskriminacije. Kot je pravilno presodilo že Upravno sodišče, pa tudi ZVarD kot specialen zakon, upravnega spora zoper odločbo, ki jo v obravnavanem primeru izpodbija pritožnica, ni predvidel.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 80, 80/3, 80/3-1. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev objekta in vzpostavitev prejšnjega stanja - prepoved nadaljnje gradnje - delna ugoditev predlogu - neprerekana dejstva - javni interes - ugotavljanje dejstev po uradni dolžnosti - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe - izkazana težko popravljiva škoda - stroški začasne odredbe
Utemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, mimo trditvene podlage strank, raziskovalo dejansko stanje. Tožena stranka namreč pritožničinim dejanskim navedbam iz predloga za izdajo začasne odredbe ni nasprotovala, saj odgovora na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni podala. V takem primeru se skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Navedena določba ZPP od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami, kar v obravnavani zadevi, kot že navedeno, ni podano, saj tožena stranka na tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila. Zaradi neprerekanih dejstev pa je bila tudi nadaljnja analiza pritožničinih trditev v izpodbijanem sklepu torej nepotrebna. Neprerekana dejstva se namreč štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je dolžno sodišče pri ugotavljanju pogojev za izdajo začasne odredbe skladno z načelom sorazmernosti ugotavljati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotne stranke. Dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, mora utemeljiti tožena stranka. Vrhovno sodišče poudarja, da sodišče teh dejstev ne sme ugotavljati po uradni dolžnosti.
Vsebina tožbenega zahtevka ne spada na področje materialnega procesnega vodstva iz prvega odstavka 285. člena Zakona o pravdnem postopku.
Materialno procesno vodstvo se torej nanaša na pridobitev pojasnil v zvezi z dejanskim stanjem in pravnim razmerjem, ki sta sporna med strankama, ne pa na oblikovanje zahtevkov oziroma predloga v upravnem sporu, kako naj sodišče odloči v zvezi z izpodbijanim upravnim aktom.
URS člen 43. ZPos člen 4, 12. ZIntPK člen 4, 4-6, 13, 13/1, 27, 27/1, 29, 29/1. ZSNS člen 2.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - opozorilo o nezdružljivosti funkcij - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - primarni in podredni tožbeni zahtevek - odločanje o podrednem tožbenem zahtevku - zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka - pritožba - pravni interes - delna ugoditev pritožbi
Poklicnim funkcionarjem je prepovedano opravljanje določenih dejavnosti oziroma članstvo v osebah javnega ali zasebnega prava (prvi odstavek 27. člena ZIntPK). Nadzor nad izvajanjem te zakonsko določene omejitve izvaja Komisija za preprečevanje korupcije. Ta v primeru ugotovljene nezdružljivosti na to opozori funkcionarja in mu določi rok, v katerem je dolžan vzpostaviti zakonito stanje, tako da preneha opravljati nezdružljivo dejavnost ali funkcijo. Gre za nadzor z namenom odprave ugotovljene kršitve, ki se uresničuje z izrekanjem ukrepa. V tem postopku torej komisija odloča o zakonsko določeni funkcionarjevi dolžnosti, da se vzdrži ravnanj, ki bi pripeljala do prepovedane nezdružljivosti, oziroma o njegovi obveznosti, da razreši nastali položaj, ki je v nasprotju s predpisom. Opozorilo iz prvega odstavka 29. člena ZIntPK pa je tisti akt, s katerim komisija odloči o funkcionarjevem protipravnem ravnanju in na tem utemeljeni obveznosti, da v določenem roku navedeno odpravi. Šele če poklicni funkcionar ne ravna v skladu z izdanim opozorilom, komisija o tem obvesti javnost, tako da ugotovitve o nespoštovanju opozorila objavi na svoji spletni strani.
Z opozorilom se torej ugotavlja prepovedana nezdružljivost funkcij in s tem kršitev zakona in funkcionarju nalaga odprava nezakonitega stanja, kar pa predstavlja poseg v njegove pravice oziroma pravne koristi in mu nalaga določeno obveznost. Opozorilo tako izpolnjuje (tudi) materialni pogoj za opredelitev upravnega akta iz 2. člena ZUS-1.
Pomurska madžarska samoupravna narodna skupnost ne predstavlja oblike političnega združevanja in torej ne gre za izjemo iz prvega odstavka 27. člena ZIntPK, po kateri poklicnim funkcionarjem ni prepovedano članstvo ali opravljanje dejavnosti v društvih, ustanovah ali političnih strankah.
pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - poziv na predložitev dokaza - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZUS-1 člen 32, 42, 42/1.
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so že bile predmet presoje Upravnega sodišča, Vrhovno sodišče pa rezultatom te sodne presoje pritrjuje; kot že navedeno, drugih okoliščin, zaradi katerih predaja v Republiko Hrvaško ne bi bila dopustna, pritožnik ne navaja. Pritožnik tako ne izpostavlja nobenih posebnih okoliščin, ki bi zahtevale odstop od meril odgovornosti, ki so določena v III. poglavju Dublinske uredbe III, in ki bi obravnavano zadevo vsebinsko približale zadevi Up 613/16, o kateri je odločalo Ustavno sodišče. Ob pritožnikovem pavšalnem sklicevanju na obrazložitev te odločbe drugih vzporednic med zadevama ni videti, pritožnik pa ne more uspeti niti s posplošenimi trditvami, da bodo s konkretno predajo kršene mednarodne obveznosti Republike Slovenije.
S sklicevanjem na odločitve organov drugih držav članic v zvezi s prekinitvijo predaj Republiki Hrvaški pa pritožnik v bistvu meri na napačno ugotovljeno dejansko stanje glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem. Tudi v tem pogledu Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že toženka predložene dokaze ustrezno kritično analizirala in za svojo odločitev navedla jasne, popolne in argumentirane razloge, na katere se v celoti oprlo tudi sodišče prve stopnje. V bistvenem iz teh razlogov izhaja, da azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), nove informacije v citiranih aktualnih poročilih AIDA/ECRE in EUAA pa ne dajejo zadostne podlage za ugotovitev o sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem toženke, ki ga prav tako povzema sodišče prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a. ZMZ-1 člen 2, 2-11, 51, 51/1, 51/-1, 89, 89/1, 89/1-3, 89/1-4. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14, 343, 343/3, 350, 350/1, 350/2. ZUS-1 člen 77.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - ugoditev in tožbi - obseg pritožbene presoje - pomanjkanje razlogov - sodba nima razlogov - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - ugoditev pritožbi - pritožba tožene stranke
Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o postopkih.
Obveznost organa opredeliti se do posebnih okoliščin prosilca, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev člena 4 Listine, ne obstaja v vseh primerih odločanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, temveč le, če prosilec takšne posebne okoliščine tudi zatrjuje. Kaj takega pa ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne iz procesnega gradiva. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval takšne posebne okoliščine, za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo posebno ranljivost, je v tej zvezi ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Po 11. točki 2. člena ZMZ-1 je prosilec državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito. Glede na to da gre v konkretnem primeru za vprašanje tožnikovega procesnega statusa, je določbo treba razlagati v luči Direktive o postopkih, ki v členu 2(c) določa, da »prosilec« pomeni državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki je podal prošnjo za mednarodno zaščito, v zvezi s katero še ni bila izdana dokončna odločba, pri čemer pa ne gre za dokončno odločbo v smislu prvega odstavka 224. člena ZUP, temveč za odločbo, zoper katero ni več možno pravno sredstvo v okviru poglavja V te direktive (člen 2(e) Direktive o postopkih). Glede na to da med pravna sredstva iz poglavja V v slovenskem pravnem redu spada tudi upravni spor, ni dvoma, da je tožnik status prosilca za mednarodno zaščito ohranil tudi po dokončnosti izpodbijanega upravnega akta.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 3/2-2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - status prosilca za azil - dokazna ocena - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Za presojo sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka je bistvenega pomena to, kako ravnajo državni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Glede na to, da se je zatrjevano ravnanje policije, upoštevajoč ugotovljeno sosledje dogodkov, lahko dogodilo kvečjemu prej, v predhodnem policijskem postopku (česar pritožba ne izpodbija), ki ga ni mogoče enačiti z azilnim postopkom, so tpritožbene navedbe glede ravnanja hrvaške policije, v konkretnem primeru nerelevantne.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za azil - ekonomski razlog za vložitev prošnje - pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je z zatrjevanjem slabega ekonomskega stanja v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite (prva alineja 52. člena ZMZ-1).
URS člen 25. ZUS-1 člen 5, 5/3, 36, 36/2, 36/2-4, 39, 39/4. ZPP člen 343, 343/4, 365, 365-1.
ustavitev postopka po tožbi - pritožba - sklep procesnega vodstva - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - molk organa - pravni interes - zavrženje pritožbe
Odločitev procesnega vodstva v upravnem postopku ne uživa samostojnega sodnega varstva v upravnem sporu, zato tudi ni podano samostojno sodno varstvo zaradi molka organa iz tretjega odstavka 5. člena ZUS-1. Povedano drugače, s tožbo zaradi molka organa ni mogoče zahtevati izdaje akta, ki ni upravni akt oziroma akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na kakšnem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami.
Pritožnik v upravnem sporu tako ne more izpodbijati odločitve o podaljšanju roka za opravo naloženega ravnanja v upravnem postopku. Na obstoj procesnih predpostavk pa po uradni dolžnosti pazi tudi Vrhovno sodišče. Tako na podlagi prvega odstavka 78. člena ZUS-1 v pritožbenem postopku izpodbijano sodbo razveljavi in tožbo zavrže, če ugotovi, da je bila v postopku pred sodiščem prve stopnje prekršena določba prvega odstavka 36. člena ZUS-1. Se je pa v sodni praksi izoblikovalo stališče, da zavrnilne sodbe v takem primeru, če se je pritožil tožnik, ne razveljavi, temveč pritožbo zavrže, saj zanjo nima pravnega interesa. Še toliko bolj to velja za pritožbo zoper sklep sodišča o ustavitvi postopka.
ZUS-1 člen 30, 30/3, 31, 31/2, 33, 33/2, 66, 66/1.
zavrženje nepopolne in nerazumljive tožbe - tožba zaradi kršitve človekovih pravic - tožba po 4. členu ZUS-1 - vsebina tožbe - tožbeni zahtevek - določna opredelitev - ugoditev pritožbi
Del tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je bilo z dejanjem poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino, je tudi navedba dejanja (posega), kar pa pomeni, da mora biti dejanje v zahtevku konkretizirano (določeno) tako, da tudi sodišču omogoča prepoznavo dejanja oziroma dogodka, zaradi katerega je vložena tožba, ter se bo nanj nanašal izrek sodbe. To pa ne pomen, da mora tožnik v tožbenem zahtevku navesti kje, kdaj in katera oseba je storila dejanje. Navedba kraja in časa storitve ter organa ali uradne osebe, ki je dejanje izvršila, se nanaša na tožbo, ki je bila vložena na podlagi 4. člena ZUS-1 zaradi varstva ustavnih pravic tožnikov, ne pa na v njej postavljeni tožbeni zahtevek.
V skladu z drugim odstavkom 31. člena ZUS-1 za zavrženje tožbe ne zadošča, da tožnik ni odpravil pomanjkljivosti tožbe – ta njegova opustitev mora biti tudi objektivno taka, da sodišče v zadevi ne more odločiti (npr. ker ne more samo nadomestiti manjkajočega zahtevka).
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog za vložitev prošnje - vsebinsko prazna pritožba
Prosilec je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje se je tudi ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24, 24/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 33, 33/2, 33/2-a, 46, 46/1. ZMZ-1 člen 15, 15/1, 51, 51/1, 51/1-1, 70, 70/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita že priznana v drugi državi članici Evropske unije - mladoletni prosilec - načelo otrokove koristi - sistemske pomanjkljivosti - prepoved mučenja ali nečlovečnega in ponižujočega ravnanja - konkretne okoliščine - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - ugoditev pritožbi
Pritožba države zoper sodbo upravnega sodišča, s katero je ugodeno prosilčevi tožbi, je dovoljena in ne krši načela enakovrednosti. Upoštevanje načel enakovrednosti in učinkovitosti namreč ni v funkciji utrjevanja položaja posamezne stranke, ki je v postopku uspela, pač pa v zagotavljanju spoštovanja prava EU kot objektivne vrednote, ki se v primerih, ko je to prepuščeno avtonomiji držav članic, uresničuje tudi z določitvijo ustreznih postopkovnih določb v zadevah varstva pravic, ki za subjekte izhajajo iz prava EU. Pri tem načelu gre torej za zahtevo po enakem obravnavanju pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava, in pravnih sredstev, ki temeljijo na kršitvi prava Unije, ne zahteva pa se enakovrednost med nacionalnimi postopkovnimi pravili, ki se uporabijo za različne vrste sporov.
V skladu z drugim odstavkom 24. člena Listine EU se morajo pri vseh ukrepih javnih organov, ki se nanašajo na otroke, upoštevati predvsem koristi otroka. Tako tudi ZMZ-1 v 15. členu določa, da je največja korist otroka primarna skrb pri obravnavi mladoletnikov (prvi odstavek) in da se pri ocenjevanju največje koristi upoštevajo primeroma našteti dejavniki, kot so možnost ponovne združitve z družino, dobro počutje in družbeni razvoj mladoletnika, zlasti ob upoštevanju okolja, iz katerega mladoletnik izhaja, vprašanje glede varnosti in zaščite, zlasti kadar obstaja tveganje, da je mladoletnik žrtev trgovine z ljudmi, in mnenje mladoletnika v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo (drugi odstavek istega člena). V 16. členu pa, da se v postopkih, v katerih je prosilec mladoletnik brez spremstva, čim prej ugotovi njegova istovetnost in začne postopek iskanja njegovih staršev ali drugih sorodnikov.
Gre za splošne zakonske določbe, s katerima je opredeljen cilj (doseganje največje otrokove koristi) in način za dosego tega cilja na področju mednarodne zaščite. Kot vselej pa je uporaba splošnih določb v konkretnih primerih odvisna od predmeta obravnavanja, ki so v postopkih na področju mednarodne zaščite različni, ter od subjektivnih in objektivnih okoliščin določenega prosilca. Zato navedenih določb ni mogoče uporabiti izolirano, to je brez upoštevanja konkretnega položaja mladoletnega prosilca brez spremstva in brez povezave s predmetom odločanja.