Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Pritožba, v kateri pritožnik zgolj pavšalno nasprotuje razlogom sodbe Upravnega sodišča oziroma se konkretizirano ne sooči z razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, ne omogoča vsebinske presoje pritožbenih očitkov.
V zvezi z zakonsko ureditvijo, ki določa, da mora prosilec sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo (prvi odstavek 21. člena ZMZ-1), ter da v postopku pristojni organ preverja izjave prosilca in informacije o izvorni državi iz osme in devete alineje prvega odstavka 23. člena ZMZ-1 (prva poved prvega odstavka 22. člena ZMZ-1), obstaja ustaljena razlaga Vrhovnega sodišča, v skladu s katero je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.
Razlogi za odločitev za mednarodno zaščito se ne prekrivajo v celoti z razlogi, pomembnimi za spoštovanje načela nevračanja. To pomeni, da tudi, če navedbe o tožnikovem zdravstvenem stanju za odločanje o njegovem statusu mednarodne zaščite niso pomembne, to ne pomeni, da so te okoliščine neutemeljene tudi z vidika spoštovanja načela nevračanja. Z zavrnitvijo prošnje za mednarodno zaščito namreč niso v celoti presojene tudi okoliščine, pomembne za spoštovanje načela nevračanja. Zato mora organ le-te, če obstojijo že v času postopka izdaje odločbe o vrnitvi upoštevati in se do njih tudi ustrezno opredeliti.
Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi, ki jim je izpostavljeno celotno prebivalstvo, temveč mora izvirati iz ravnanja subjektov preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1.
Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Gambija je za pritožnika varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1). Sodišče je sicer dolžno v okviru presoje preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena. Vendar pritožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča tehtnih razlogov ni izkazal. Sklicevanje na nasilen družinski dogodek v otroštvu, v zvezi s katerim naj bi policija ne ukrenila ničesar, ob tem, da je pritožnik zdaj star 22 let, groženj svojih polbratov pa ni prijavil policiji, ne daje podlage za sklepanje o sistemski neučinkovitosti državne zaščite v državi izvora.
Pritožnik s presojo Upravnega sodišča ne strinja, ne glede dejanskega stanja, ne glede pravne presoje. Vendar pa gre pri tem za golo nasprotovanje tej presoji, ne da bi pritožnik navedel količkaj konkretne razloge zanj. Zgolj to, da izid dokaznega postopka ni tak, za kakršnega se zavzema pritožnik, pač samo zase še ne pomeni, da je Upravno sodišče prekršilo drugi odstavek 20. člena, ZUS-1, kaj drugega pa iz pritožbe ne izhaja. Tudi v tem pogledu je zato pritožba po presoji Vrhovnega sodišča neutemeljena.
Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam (prvi in tretji odstavek 73. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.
Pritožnik v pritožbi ugovarja le presoji sodišča o tem, da mu pravica do obveščenosti ni bila kršena. Ta pritožbeni ugovor je neutemeljen, ker sloni na napačnem in ne povsem razumljivem stališču pritožnika, da sodišče v dokaznem postopku ne bi smelo uporabiti zapisnika o osebnem razgovoru. Na zapisnik o osebnem razgovoru se je v zvezi z zatrjevano kršitvijo pravice do obveščenosti že v tožbi skliceval pritožnik sam, kar je pravilno navedlo tudi Upravno sodišče. Pritožnik je s tem zagotovil tako trditveno podlago o procesnem dejanskem stanju kot dokazni predlog, kar je Upravno sodišče ustrezno upoštevalo in na glavni obravnavi izvedlo dokaz s pregledom listin upravnega spisa. Na tej podlagi se je opredelilo do pritožnikove trditve, da mu je bila kršena pravica do obveščenosti, in presodilo, da to ne drži. Pri tem je izhajalo iz vsebine zapisnika, na kakršno se je ves čas postopka skliceval pritožnik, toženka pa temu ni oporekala.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država oproščena obveznosti sprejema prosilcev za mednarodno zaščito, odgovornost pa se prenese na državo članico, ki poda zahtevo (konkretno na Republiko Slovenijo).
Po določbi 117. člena ZViS-1 zoper oceno o doktorski disertaciji ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodno varstvo je po tej določbi zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta.
Ker gre pri tem za uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ne zadoščale le navedba, katero dejstvo je po pritožnikovem mnenju zmotno ugotovljeno, temveč bi moral pritožnik določno navesti oziroma argumentirati, zakaj naj bi bilo sklepanje sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno. Pritožnik tega ni storil, zato Vrhovno sodišče nima razloga, da bi dejansko stanje, kot ga je ugotovilo in to tudi jasno, prepričljivo in logično obrazložilo sodišče prve stopnje, štelo za zmotno ugotovljeno.
Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).
Zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnik ugotovitve Upravnega sodišča, da ni navedel niti izkazal pogoja po drugem odstavku 20. člena ZMZ-1, namreč utemeljenega strahu pred preganjanjem iz katerega od razlogov po tej določbi, ne izpodbija. Na drugačno odločitev v tej zadevi tudi ne more vplivati ponavljanje splošnih navedb o pomanjkljivostih v sistemu (slab dostop do zdravstvenih storitev, omejitev ekonomskih in socialnih pravic), za katere je odgovorna država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo. Podrobnejših navedb o individualni grožnji pritožnik ni podal, tudi ugotovitev, da prihaja iz varne izvorne države, pa izpodbija zgolj z navedbami o slabem ekonomskem oziroma socialnem položaju. V zadevi ni bila sporna resničnost oziroma vsebina pritožnikovih dejanskih navedb, temveč njihovo pravno vrednotenje.
Tako tudi po presoji Vrhovnega sodišča dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med pritožnikom in toženko ni bilo sporno, zato so bili v obravnavani zadevi izpolnjeni pogoji za uporabo možnosti iz prvega odstavka 59. člena ZUS-1. To pa pomeni, da opustitev izvedbe glavne obravnave in zaslišanja pritožnika tudi ni bila v nasprotju z zahtevami poštenega postopka iz 22. člena Ustave.
Pritožnik obrazloženo ne oporeka pravnim stališčem, na katera je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijano sodbo, in sicer da zatrjevanih groženj tožnikovih stricev ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja 27. člena ZMZ-1, da njegovih težav niso povzročili subjekti preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1 in da so tožbene navedbe, da policija zaradi dejstva, ker je Amazig, ne bi naredila ničesar, nedovoljene tožbene novote. Pritožnik prav tako obrazloženo ne oporeka presoji sodišča prve stopnje, da ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko sklepala, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Posebna pritožba, ki jo je mogoče vložiti na podlagi šestega odstavka 32. člena ZUS-1, se nanaša le na primere, ko je sodišče vsebinsko odločilo o predlagani začasni odredbi.