Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZPP člen 226, 226/2, 339, 339/1, 339/1-14. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - objekt bivanja - zmanjšana kvaliteta bivanja - tuja sodna praksa - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču prve stopnje, ne izhaja drugače. Pri tem Vrhovno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Zato zgolj ugotovitev, da je bil pritožnik v preteklosti (po njegovih navedbah) že izpostavljen nečloveškemu ravnanju s strani hrvaške policije, sama po sebi ne more preprečiti njegove predaje, če ni mogoče ugotoviti, da v povezavi z drugimi dejstvi in okoliščinami delovanja organov Republike Hrvaške kaže na to, da bo po vrnitvi v to državo članico na podlagi Uredbe Dublin III izpostavljen kršitvam 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine o temeljnih pravicah. Take ugotovitve pa sodišče prve stopnje ni sprejelo, niti v zvezi s tem pritožnik ne podaja prepričljivih razlogov, zaradi katerih bi moralo Vrhovno sodišče njegovi pritožbi ugoditi.
V obravnavanem primeru (ob odsotnosti drugih navedb o sistemskih pomanjkljivostih ali posebnih okoliščinah pritožnika) iz elementov v spisu ni razvidno, da bi bila dana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Strinjati se je mogoče tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da posameznih primerov, v katerih so sodišča držav članic EU odločila o prekinitvi predaj pristojnim državam članicam, ni mogoče posploševati na vse primere predaj in da so posamezne prekinitve odvisne od individualnih okoliščin primera.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 28, 28/1, 28/2, 40, 40/2. ZMZ-1 člen 50, 50/3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za azil - nova dejstva in dokazi - zavrženje ponovne prošnje
Ker je pritožnik ponovno vlogo za mednarodno zaščito vložil po preteku devetmesečnega roka iz tretjega odstavka 50. člena ZMZ-1, šteto od izdaje sklepa o ustavitvi postopka, je bila ta na podlagi iste zakonske določbe lahko obravnavana le po postopku, določenem v ZMZ-1 za ponovno prošnjo. Iz navedene določbe 50. člena ZMZ-1 namreč izhaja, da lahko prosilec doseže izvedbo novega postopka odločanja o mednarodni zaščiti z novo prošnjo, za katero ne veljajo nobene omejitve, le v devetih mesecev od ustavitve postopka, do katerega je prišlo zaradi prosilčevega ravnanja, s katerim je vzpostavil domnevo, da ne želi nadaljnjega obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito in jo umika (implicitni umik prošnje).
(ne)plačilo takse - obročno plačilo - začetek teka roka - popravni sklep - ustavitev postopka po tožbi - zavrnitev pritožbe
Rok za plačilo sodne takse je začel teči z dnem, ko je bil tožnici vročen sklep o zavrnitvi pritožbe, saj kasnejši popravni sklep ni v ničemer spremenil obveznosti pritožnice, naj plača 44,00 EUR sodne takse.
zavržena tožba - odpravljen akt - odpadel pravni interes - stranski udeleženec - zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavržena pritožba
Tožbeni zahtevek, kot tudi izrek izpodbijanega sklepa toženke, sta se nanašala le na pritožničino udeležbo v postopku s pritožbo zoper odmerno odločbo. Da je bil zahtevek za priznanje statusa stranske udeleženke postavljen zgolj v zvezi s pritožbenim postopkom zoper odmerno odločbo, izrecno (in kar ni pritožbeno izpodbijano) ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki hkrati pojasni, da s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožničin pravni položaj niti si ga s tožbo ne more več izboljšati, saj je bila odmerna odločba med prvostopenjskim upravnim sporom že odpravljena in zadeva vrnjena FURS v ponovni postopek. Takšna obrazložitev pa je v okoliščinah konkretnega primera zadostna (zato uveljavljana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ni podana) in tudi pravilna. Glede na to, da je bila odmerna odločba, zoper katero je tekel pritožbeni postopek, odpravljena, bi bila tudi morebitna ugoditev pritožničini tožbi brez učinka in torej ne bi v ničemer vplivala na pritožničin pravni položaj.
Zaradi učinkov odprave upravnega akta, je upravni postopek ponovno odprt in vsi subjekti lahko v tem postopku (ponovno) uveljavljajo vse svoje procesne pravice. Pritožnica torej z izpodbijano odločitvijo ni utrpela nobene negativne posledice, saj bo lahko pred prvostopenjskim davčnim organom vložila novo zahtevo za priznanje stranske udeležbe v zadevnem davčnem postopku.
Prokurist družbe za podelitev pooblastila za zastopanje odvetniku ne potrebuje posebnega pooblastila zakonitega zastopnika
Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je narava prokure, kot je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Prokura namreč upravičuje za vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen za odsvojitev in obremenitev nepremičnin, za kar mora biti prokurist posebej pooblaščen (prvi odstavek 35. člena ZGD-1). V okvir pravne sposobnosti družbe pa sodi tudi procesna sposobnost (drugi odstavek 4. člena ZGD-1), ki določa, da družbe kot pravne osebe lahko tožijo ali so tožene. Prokuristu je torej dano splošno pooblastilo za opravljanje vseh materialnopravnih in procesnopravnih dejanj (razen v zvezi z odsvojitvijo in obremenitvijo nepremičnin), ki se razteza tudi na sedaj zakonsko izrecno urejeno upravičenje za opravljanje procesnih dejanj v postopkih pred sodišči in drugimi organi (tretji odstavek 35. člen ZGD-1) in - kar je v obravnavani zadevi odločilno - tudi na zastopanje družbe pri podelitvi (procesnega) pooblastila.
zavržena tožba - zahteva za priznanje lastnosti stranke - stranski udeleženec - odpravljen akt - odpadel pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - zavrnitev pritožbe - dovoljenost pritožbe zoper sklep o stroških - zavrženje pritožbe
Glede na to, da je bil zahtevek za priznanje statusa stranskega udeleženca postavljen samo v zvezi s pritožbenim upravnim postopkom zoper odmerno odločbo, je utemeljeno stališče v izpodbijanem sklepu, da zaradi odprave odmerne odločbe s tožbo izpodbijani sklep toženke očitno več ne posega v pritožnikov pravni položaj. Jasno namreč je, da je z odpravo odmerne odločbe in vrnitvijo zadeve FURS v ponovni postopek bilo doseženo to, za kar si je pritožnik prizadeval s pritožbo v upravnem postopku in s tem v zvezi zatrjeval procesno upravičenje po udeležbi v postopku. To pa tudi pomeni, da si pritožnik s tožbo ne more več izboljšati pravnega položaja in zato zanjo ne izkazuje več pravnega interesa.
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4. ZPP člen 343, 343/1, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilca za azil - odredba sodišča - prenehanje ukrepa - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
V obravnavani zadevi ni razvidno, da bi imel pritožnik pravni interes za vsebinsko odločitev v zadevi, niti tega sam ne zatrjuje (več). Glede na to, da je bilo toženi stranki z odredbo Upravnega sodišča naloženo, da mora nemudoma po prejemu odredbe prenehati izvajati ukrep pridržanja za pritožnika, morebitna sprememba ali razveljavitev sodbe namreč ne bi več mogla voditi do izboljšanja njegovega pravnega položaja glede posega v svobodo gibanja. Iz enakih razlogov pa se pritožnikov pravni položaj ne bi izboljšal tudi v primeru morebitne spremembe odločitve o njegovem predlogu za izdajo začasne odredbe.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - nastanitev v azilnem domu - slabe življenjske razmere - zavrnitev pritožbe
Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici.
Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanje hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in dokazi - zavrženje zahteve - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila v Republiki Sloveniji pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, lahko vloži ponovno prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.
Novi dokazi ali nova dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve oziroma so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka iz upravičenih razlogov takrat brez svoje krivde ni mogla uveljavljati.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - prenehanje ukrepa omejitve gibanja - pritožba - pravni interes - zavrženje pritožbe
Pritožnik je v tem upravnem sporu vložil izpodbojno tožbo in zahteval odpravo upravnega akta, s katerim mu je toženka odredila omejitev gibanja na Center za tujce. Ker med strankama ni sporno, da je ta ukrep prenehal in da mu gibanje ni več omejeno, mu (glede na to, kar je zahteval v postopku pred Upravnim sodiščem) tudi morebitna ugoditev pritožbi ne bi mogla več izboljšati pravnega položaja. Ker se z izpodbijanim aktom odrejeni ukrep ne izvaja več, namreč tudi odprava tega akta ne bi spremenila pritožnikovega pravnega položaja.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - bodoče negotovo dejstvo - dokazovanje - ravnanje policije - zavrnitev pritožbe
Prosilec, ki želi izpodbiti domnevo, da vse države članice spoštujejo pravo EU in zlasti človekove pravice, ki jih to pravo priznava, mora predložiti elemente, s katerimi dokazuje obstoj utemeljenih razlogov, da druga država članica zanj ni varna, ker obstaja tveganje, da bo v njej izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Na prosilčeve navedbe in predložene dokaze se mora pristojni organ odzvati in na podlagi dostopnih informacij (določene kvalitete) preveriti delovanje azilnega sistema v sprejemni državi članici. To tudi pomeni, da ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti kot ovire za predajo prosilca drugi državi članici zahteva ugotavljanje okoliščin, povezanih s splošno ureditvijo in izvajanjem azilnega postopka ter z zagotavljanjem pogojev za sprejem prosilcev za azil v odgovorni državi članici, in na njih utemeljenega obstoječega stanja azilnega sistema v sprejemni državi članici. V tem pogledu torej ne gre za navajanje in dokazovanje bodočih negotovih dejstev.
Za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti, relevantnih za pritožnikovo obravnavo v Republiki Hrvaški, so pomembne okoliščine, ki so povezane z njegovim trenutnim položajem in se nanašajo na delovanja hrvaškega azilnega sistema z vidika oseb, ki so prosilci za azil in jih Republika Hrvaška ponovno sprejme, ne pa okoliščine ravnanja hrvaške policije z nezakonitimi migranti.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - osebna varnost - sorazmernost - milejši ukrep - ponavljanje kršitev
Uuporaba ukrepov obveznega zadrževanja na območju azilnega doma ali njegove izpostave mora biti omejena in izrečena le, če se to izkaže za potrebno ter na podlagi posamične presoje vsakega primera. V obravnavani zadevi je za odločitev bistvena ugotovitev, da je nesporno do incidenta (pretepa) prišlo, da je bil s tem kršen javni red ter da je bilo pri izreku ukrepa upoštevano načelo sorazmernosti, kar zadostuje za ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce.
Iz vsebine pritožnikovih ugovorov izhaja zgolj splošno nestrinjanje z dokazno oceno, ki jo je sprejelo Upravno sodišče. Pri tem pritožnik ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila napačna vsebinska presoja Upravnega sodišča, zato Vrhovno sodišče ne vidi razloga, da bi lahko dejansko stanje, kot sta ga ugotovila Upravno sodišče in toženka, štelo za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Za toženo stranko pomeni uspeh v upravnem sporu tako izdaja zavrnilne sodbe kot izdaja sklepa o zavrženju tožbe. Obe odločitvi pomenita, da upravni akt obvelja kot zakonit, s tem pa tudi, da tožene stranke ne zadenejo pravne posledice odpravljenega upravnega akta, določene v 64. členu ZUS-1, to je vrnitev zadeve v ponovni postopek, v katerem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega in procesnega prava in s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje.
Pritožba zoper sodbo je dovoljena, ko upravno sodišče na podlagi drugačnega dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem sporu, s svojo odločitvijo nadomesti odločitev uprave. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, saj ni sporno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost odločbe Vlade RS, ni pa je spremenilo in tožnici ni podaljšalo koncesije.
Tožnica tudi ni vložila tožbe iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.V tem (subsidiarnem) upravnem sporu sme sodišče na podlagi prvega odstavka 66. člena ZUS-1 ugotoviti nezakonitost (posamičnega) akta, vendar predmet obravnave na podlagi tožbe po 4. členu ZUS-1 niso upravni akti (tako tudi ne obravnavana odločba Vlade RS). Njihovemu izpodbijanju je namreč namenjen upravni spor o zakonitosti dokončnih upravnih aktov iz prvega odstavka 2. člena ZUS-1, sodno presojo zakonitosti pa lahko stranka glede na okoliščine konkretnega primera doseže med drugim z vložitvijo izpodbojne ali ugotovitvene tožbe (1. in 2. alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1). Prav taka je tudi obravnavana zadeva, v kateri je tožnica najprej vložila tožbo kot izpodbojno, nato pa jo je spremenila v ugotovitveno. Slednja tako ni bila vložena kot tožba iz 4. člena ZUS-1 zoper posamični akt, ampak zoper upravni akt.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je s trditvami o slabih ekonomskih razmerah (revščini) v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
Za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene zadostuje že obstoj enega od razlogov iz 52. člena ZMZ-1. Zato na drugačno odločitev ne bi mogel vplivati niti morebiten uspeh s pritožbenim ugovorom procesne narave, ki se nanaša na izpodbijanje drugega razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene. To pomeni, da so pritožbeni očitki, ki se nanašajo na drugo alinejo 52. člena ZMZ-1, nebistveni.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog za zamudo - daljša bolezen - zavrnitev predloga - zavrnitev pritožbe
Kadar stranka predlaga vrnitev v prejšnje stanje, mora okoliščine za utemeljitev predloga verjetno izkazati ob vložitvi predloga. To pomeni, da mora že predlog vsebovati dejstva o okoliščinah, iz katerih bo mogoče sklepati, ali so vzroki opravičeni in dokaze za ta dejstva. Opravičeni vzroki pa so lahko le takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka ni mogla predvideti niti odkloniti in se tudi ne morejo pripisati njeni krivdi.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje - predaja prosilca odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - pavšalne navedbe - zavrnitev pritožbe
Ker je bila primarni razlog za odločitev Upravnega sodišča presoja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnik zaradi predaje Republiki Hrvaški ne bo izpostavljen kakršnemu koli nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, kot tudi, da tam ni sistemskih pomanjkljivosti, so neutemeljene posplošene tožbene navedbe, da sistemske pomanjkljivosti niso edina ovira za predajo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja - nova dejstva in dokazi - istospolna usmerjenost - razlog zamolčanja - mnenje izvedenca - zavrnitev pritožbe
Upravno sodišče ni zavzelo popolnoma nasprotnega stališča od izvedenke oziroma njenega mnenja ni predrugačilo, saj ni ugotovilo, da pritožnik zastopnika ne bi potreboval ob podaji mnenja, temveč, skladno z izvedenkinimi ugotovitvami, da ga ni potreboval do takrat. V obravnavani zadevi namreč ni bistveno, v kakšnem stanju je bil pritožnik ob podaji izvedenskega mnenja ali v kakšnem stanju je zdaj (na kar se navezuje tudi dokazni predlog za postavitev novega izvedenca psihiatra), ampak izključno, ali se je bil v času vložitve prve in druge prošnje sposoben spomniti oziroma se zavedati resničnih razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo.
omejitev gibanja prosilca za azil - ogrožena osebna varnost - varnost ljudi in njihovega premoženja - javni red - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - omejeni pritožbeni razlogi - pristranskost sodišča - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - pritožba - pravni interes - zavrženje pritožbe
Prav presoja, ali je verjetno, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval, mora biti med ključnimi dejavniki ocene nujnosti preventivnega ukrepa, katerega namen je zlasti varstvo osebne in premoženjske varnosti v prihodnje.
Za ugotavljanje sorazmernosti omejitve gibanja na podlagi 84. člena ZMZ-1 ni bistveno niti, ali gre za lažjo ali težjo kršitev v smislu 82.a člena ZMZ-1, temveč le, ali je tak ukrep nujno potreben zaradi varstva osebne varnosti, premoženjske varnosti in drugih primerljivih razlogov javnega reda.
ZMZ-1 člen 49, 49/1, 52, 52-1, 52-2. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - nedovoljene tožbene novote - nedovoljena pritožbena novota - zavrnitev pritožbe
Razlogi, ki so socialno ekonomske narave (slabo ekonomsko stanje v izvorni državi), niso razlogi, zaradi katerih bi bil prosilec upravičen do mednarodne zaščite.
Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta, sodišče pa svoje odločitve na taka dejstva in dokaze ne sme opreti. Presoja prekluzije ni odvisna od nasprotovanja tožene stranke, kot to zmotno navaja pritožnik, saj na formalne in vsebinske razloge za (ne)ugotavljanje novih dejstev in (ne)izvedbo novih dokazov sodišče pazi po uradni dolžnosti.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5. ZUS-1 člen 71, 71/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sklicevanje na razloge upravnega akta - zavrnitev pritožbe
Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne le sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka).
Upravno sodišče lahko sklicevanje na razloge upravnega akta (drugi odstavek 71. člena ZUS-1) uporabi za zavrnitev tožbenih ugovorov, ki so samo ponovljene navedbe iz upravnega postopka, s katerimi se je ukvarjal že upravni organ in jih obrazloženo kot neutemeljene zavrnil.
Uporabi zakonskega pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 bi lahko tožnik učinkovito nasprotoval z obrazloženo trditvijo, da tožbene navedbe niso ponovljene navedbe, do katerih se je v svoji odločbi opredelila že toženka. Vendar tega ne zatrjuje, niti ni to očitno iz povzetkov tožbe v izpodbijani sodbi oziroma same tožbe. Po drugi strani iz izpodbijane sodbe izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je toženka v izpodbijani odločbi v celoti in popolnoma opredelila do vseh informacij, torej tudi do tistih, ki jih je predložil pritožnik.