Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - hujša bolezen - poslabšanje bolezni - dokazno breme - zavrnitev pritožbe - zavrnjena začasna odredba - zavrženje pritožbe
Za presojo, ali bi predaja prosilca odgovorni državi povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, in zato pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU, ni upoštevna vsaka bolezen prosilca za mednarodno zaščito, temveč mora iti za situacijo, v kateri ima prosilec "posebej hudo duševno ali fizično bolezen", pri čemer je posebna resnost zdravstvenega stanja ugotovljena na podlagi objektivnih elementov (npr. zdravniških potrdil), ki jih predloži prosilec. Nadaljnja upoštevna okoliščina pa je dejanska in izkazana nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje takega zdravstvenega stanja zadevne osebe, kar mora prav tako izhajati iz predloženih dokazil.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - nova dejstva in dokazi v pritožb - prekluzija - psihične težave - neizkazane - zavrnitev pritožbe
Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni upoštevalo pritožnikovih navedb, prvič podanih na glavni obravnavi, postopalo pravilno. Tega ne spremeni sklicevanje na šok, kot razlog za zamudo pri navajanju relevantnih dejstev, saj ga je pritožnik dokazoval izključno z lastno (zelo pavšalno) navedbo (šele) na glavni obravnavi, pred tem (niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, niti ob osebnem razgovoru, niti ob vložitvi tožbe v upravnem sporu) pa ni omenjal psihične stiske oziroma psihičnih zdravstvenih težav, ki naj bi jih imel in naj bi vplivale na njegovo zmožnost navajanja razlogov za mednarodno zaščito. Sklicevanje na psihično stanje prosilca mora biti izkazano na prepričljiv način in podkrepljeno z ustreznimi dokazi.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zaradi nizkih dohodkov in negotove zaposlitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi storilo Upravno sodišče. To se je do njih opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske in socialne razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite (ali begunca).
Dodatno poučevanje in procesno svetovanje pritožnici, da naj v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje izpodbija oziroma izrecno prereka poleg v tožbi že navedenih tudi še drugo (določeno) odločilno dejstvo, sicer bo šteto za priznano, bi pomenilo prekoračitev predvidene nepristranske vloge sodišča v okviru pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP). Navedeno dejstvo spremembe lastništva je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in zato ne drži pritožbeni ugovor, da bi moralo to ugotovitev sodišče prve stopnje nadalje utemeljevati.
Določba 45. člena ZUS-1 je namenjena izvajanju pripravljalnega postopka v ožjem pomenu, medtem ko vročanje vlog umeščamo v pripravljalni postopek v širšem pomenu, ki ga navedena določba ne ureja.
stvarna pristojnost Upravnega sodišča RS - stvarna pristojnost delovnega sodišča - slovenska vojska - delovno razmerje - javni uslužbenec - rezervist Slovenske vojske - določitev pristojnosti - stvarna pristojnost - ugoditev pritožbi
Pogodba o službi v rezervni sestavi Slovenske vojske, na podlagi katere naj bi se bil tožnik dolžan udeležiti usposabljanja, ne vzpostavlja individualnega delovnega razmerja med tožnikom in pritožnico, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Tudi sicer po določbi 14.a točke 5. člena ZObr pojem "delavec" po tem zakonu pomeni vojaško ali civilno osebo, ki poklicno dela v vojski (…), kar po obrazloženem za pripadnika rezervne sestave ne velja. To pa pomeni, da je zmotna tudi uporaba 5. člena ZDSS-1, na katerem temelji odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti, saj spora med tožnikom in toženko ni mogoče uvrstiti v nobeno od izčrpno naštetih situacij iz 5. člena ZDSS-1, ki opredeljujejo stvarno pristojnost delovnih sodišč.
ZOZP člen 42h, 42h/1, 42e, 42e/2. ZUS-1 člen 31, 31/2.
začasna odredba ZUS-1 - odločba informacijskega pooblaščenca - obvezno zavarovanje motornih vozil - objava na svetovnem spletu - omejitev - težko popravljiva škoda ni izkazana
Odločba informacijske pooblaščenke, s katero je tožnici naloženo, da mora prenehati omogočati javni dostop do osebnih podatkov zavarovancev preko "Informacijskega centra, aplikacije, ki je vsem uporabnikom svetovnega spleta dostopna na spletnem naslovu, tožnici ne preprečuje posredovanja podtakov oškodovancem in ker tožnica tudi ni pojasnila, zakaj po uveljavitvi toženkine odločbe prosilcem ne more posredovati podatkov skladno z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu, težko popravljive škode v smislu 32. člena zUS-1 ni izkazala.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - status tujca - status prosilca - dejansko stanje - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - zavrnitev pritožbe
Kot izhaja iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), za namene uporabe 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) ni pomembno, ali resna nevarnost, da bo zadevna oseba izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje odgovorni državi članici v smislu Uredbe Dublin III, nastane ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. Skupni evropski azilni sistem in načelo medsebojnega zaupanja namreč zagotavljata, da uporaba tega sistema v nobeni fazi in v nobeni obliki ne povzroči resne nevarnosti kršitve člena 4 Listine, ki ustreza členu 3 EKČP. V zvezi s tem bi bilo protislovno, če bi obstoj take nevarnosti v fazi azilnega postopka onemogočil predajo, ta nevarnost pa bi se tolerirala, kadar bi se ta postopek končal s priznanjem mednarodne zaščite. Zato mora tudi sodišče, ki odloča v upravnem sporu zoper odločitev o predaji, kadar ima na voljo elemente, ki jih je zadevna oseba predložila, da bi dokazala obstoj take nevarnosti, na podlagi objektivnih, zanesljivih, natančnih in ustrezno posodobljenih elementov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljnih pravic, ki ga zagotavlja pravo Unije, preučiti resničnost pomanjkljivosti, ki so bodisi sistemske ali splošne bodisi se nanašajo na nekatere skupine oseb. Merilo pri tej presoji pa mora dosegati posebej visok prag resnosti, kar se presoja glede na vse okoliščine zadeve. Navedeni prag torej ni dosežen niti v okoliščinah velike negotovosti ali velikega poslabšanja življenjskih razmer zadevne osebe, če te ne pomenijo hudega materialnega pomanjkanja, zaradi katerega bi bila ta oseba v položaju, ki bi bil tako slab, da je mogoče šteti, da gre za nečloveško ali ponižujoče ravnanje.
Stališča iz odločbe Ustavnega sodišča, št. Up 613/16 z dne 28. 9. 2016 so bila presežena s sodbo SEU v zadevi C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. 2. 2017.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - prepoved ponižujočega ali nečloveškega ravnanja - dokazno breme - obstoj utemeljenih razlogov za sum - zavrnitev pritožbe
Vse kvalificirane okoliščine tega primera so tako že bile predmet sodne presoje, Vrhovno sodišče pa rezultatom te presoje pritrjuje, saj zatrjevane okoliščine policijskega postopka ob nezakonitem prehodu državne meje niso pravno odločilne za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim sistemom in pogoji za sprejem po Uredbi Dublin III, ki bi bile upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo pritožnik znašel po predaji. Iz pritožnikovih trditev v zvezi s policijskim postopkom namreč ne izhaja niti, da bi bil v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško izpostavljen sistemskim pomanjkljivostim azilnega sistema, niti da bi bil v primeru vrnitve sam izpostavljen ponižujočemu ali nečloveškemu ravnanju v smislu 3. člena EKČP oziroma 4. člena Listine EU. Te povezave pritožnik ne konkretizira in ne utemelji niti v pritožbenem postopku.
V okoliščinah, ko ni relevantnih poročil pristojnih evropskih organov in ko pritožnikovega stališča, da mu ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki ga zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III, ne potrjujeta niti poročili AIDA in EUAA, ter niso izkazane zatrjevane druge okoliščine (pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, je toženka lahko izključila obstoj dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v Republiki Hrvaški in ji zato od te države ni bilo treba pridobiti posebnih zagotovil, da ne bo prišlo do kršitve navedenih pravic.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 27, 27/3, 29, 29/1, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi - rok za predajo prosilca - potek roka - zavrženje pritožbe - pravni interes
Vrhovno sodišče sicer pritrjuje stališču Upravnega sodišča, da v praksi toženka, kadar prosilec zoper sklep o predaji vloži tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe, s predajo počaka do odločitve Upravnega sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe. Vendar pa hkrati opozarja, da takšno zadržanje izvršitve odločitve o predaji ne zadošča za obstoj odložilnega učinka v skladu s členom 27(3) Uredbe Dublin III.
Stranka lahko umakne že vloženo pritožbo, vse dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Kadar pritožnik umakne pritožbo, sodišče (ker pritožbe ni več) izda o tem ugotovitveni sklep.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - varna izvorna država - zdravstveno stanje prosilca - zdravstvene storitve - humanitarni razlogi - načelo nevračanja - zavrnitev pritožbe
Načelo nevračanja zagotavlja, da posameznik ne bo vrnjen v drugo državo, ne da bi državni organi presodili, ali je ta druga država zanj varna, ta presoja pa je bila v obravnavani zadevi opravljena.
Sodišče prve stopnje je v obrazložitve izpodbijanega sklepa povsem določno in nedvoumno zapisalo, da je svojo ugotovitev glede dneva vročitve drugostopenjske upravne odločbe pritožniku oprlo na vročilnico, zato je trditev, s katero pritožnik utemeljuje pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, očitno napačna.
predčasna razrešitev direktorja javnega zavoda - ureditvena začasna odredba - enotna sodna praksa - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe - sklicevanje na stališče sodne prakse
Odločba o razrešitvi ni akt, ki bi se izvrševal po določbah ZUP, in zato odložitev njegove izvršitve ni mogočje, in je sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo utemeljeno vsebinsko obravnavalo kot predlog za začasno ureditev stanja na način, da se odložijo učinki izpodbijane odločitve tožene stranke.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena uvajanju splošne suspenzivnosti tožbe v upravnih sporih zoper odločitve v postopkih (imenovanj ali) razrešitev.
Imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju je privilegij in ne pravica posameznika, kar vpliva na sodno varstvo ter izdajo začasne odredbe v postopkih imenovanj.
Od navedenega je treba ločiti vprašanje razrešitve po pridobitvi tega položaja, ko ima oseba pravni interes za sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
Razrešitev s položaja sama po sebi ne pomeni vselej, da je razrešeni osebi nastala težko popravljiva škoda, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe, saj ta običajno ne presega materialnih posledic, ki ji ob izgubi takega položaja nastanejo (zaposlitev, plača, zavarovanje itd.) in ki so ob uspehu v sodnem postopku praviloma popravljive.
Razrešena oseba ima močnejše sodno varstvo v primerih, v katerih je z oblastno odločitvijo poseženo v izvajanje vodstvenega položaja ali funkcije v javnem sektorju, kadar to zaradi varovanja drugih (ustavnih in sistemskih) zahtev glede posameznih javnopravnih oseb ali organov določa zakon (npr. v primerih zahtevane avtonomije javnega zavoda ali samostojnega in neodvisnega nosilca javnih pooblastil).
V teh primerih je močnejše sodno varstvo osebe, imenovane na tak vodstveni položaj, posreden odraz varstva položaja določene javnopravne osebe ali organa pred posegi nosilcev oblasti in se v teh (izjemnih) primerih lahko izda tudi začasna odredba po ZUS-1, ki ne varuje le položaja posameznika, ampak tudi pravice oziroma položaj javnopravne osebe in s tem poseben vidik javnega interesa.
Izguba položaja torej sama po sebi ne utemeljuje pritožničinega predloga za izdajo začasne odredbe.I menovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju (tudi na položaj direktorja javnega zavoda) ni pravica posameznika - povezano je namreč z varstvom javnega interesa in izvajanjem javnih nalog -, zato samo zaradi neimenovanja na ta položaj ali njegove izgube ne more priti do posega v njegov pravno varovani položaj (zasedati tako vodstveno mesto), ki bi presegal materialne posledice, ki mu ob izgubi takega položaja nastanejo (plača, itd.), in ki so ob uspehu v sodnem postopku tudi popravljive. Posledično mu samo zaradi tega tudi ne more nastati škoda, za preprečitev katere bi bilo treba izdati začasno odredbo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - nevarnost pobega - ugotavljanje istovetnosti - sorazmernost posega - zavrnitev pritožbe
Pavšalno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča ne more izpodbiti logične, konsistentne in prepričljive presoje sodišča prve stopnje, da so bili ob izdaji izpodbijanega sklepa toženke podani pogoji za omejitev pritožnikovega gibanja po prvi in drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Slovenski zakonodajalec v nacionalno zakonodajo res (še) ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II1, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu, a to ni ovira, da sodišče prve stopnje presodi, ali bi moral biti v zadevi uporabljen milejši ukrep od pridržanja na prostore Centra za tujce oziroma da presodi nesorazmernost tega ukrepa.
Naknadno nastale okoliščine so lahko relevantne za presojo, ki jo po uradni dolžnosti opravljata toženka in predsednik upravnega sodišča po šestem odstavku 84. člena ZMZ-1, ne pa za pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem, ki je namenjen zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - zavrženje pritožbe - pravni interes
Ker sklep toženke o predaji tožnika Republiki Hrvaški, zaradi poteka šestmesečnega roka za predajo, ne učinkuje več, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku tožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija pa je postala odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje,
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 33. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - nekonkretizirane pritožbene navedbe - vsebinsko prazna pritožba
Kot oviro pri predaji prosilcev za mednarodno zaščito na podlagi Uredbe Dublin III, je treba poleg sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki upoštevati tudi druga dejstva, ki bi lahko povzročila nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/2, 18/2-b. ZUS člen 42, 42/1.
Zgolj to, da sodišče ob skrbni presoji in njeni vsebinski utemeljitvi ne verjame dejstvom, ki jih je zatrjeval pritožnik, očitno ni okoliščina, ki bi kazala na pristranskost sodišča.
Republika Hrvaška je v odgovoru z dne 26. 4. 2023, s katerim je prevzela odgovornost za obravnavo pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito, zagotovila, da bo njegova prošnja obravnavana v razumnem času in da bo nastanjen v spremenjenih kapacitetah, ki ustrezajo standardom EU. Še več, pristojni organi Republike Hrvaške so celo povprašali pristojne organe Republike Slovenije o tem, ali ima pritožnik kakršnekoli zdravstvene težave. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje temu dopisu pripisalo pomembno težo in tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ocenilo, da ni bojazni, da bi mu bile ob upoštevanju načela medsebojnega zaupanja ob vrnitvi v Republiko Hrvaško kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ta dopis pomeni zadostno zagotovilo za to, da bo pritožnik na Hrvaškem obravnavan na način, da ne bo podvržen kakršnemukoli trpljenju ali nečloveškemu ravnanju. Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške. Takšnih okoliščin ne navaja niti v pritožbi.
Ker v obravnavanem primeru sodišče ni ugotovilo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, tudi ni moglo preučiti, ali na Hrvaškem obstaja nevarnost kršitve načela nevračanja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi - neizvedba glavne obravnave - neizvedba dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev pritožbi
Izvedba glavne obravnave je kot pravice, povezane z zagotovitvijo poštenega sodnega postopka in učinkovitega sodnega varstva, utemeljena v ustavni ureditvi Republike Slovenije, ki je v ničemer ne omejujeta ne Listina, ne Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi neposredni učinek določb Procesne direktive in Uredbe Dublin III ne omejuje pravice do glavne obravnave v upravnem sporu oziroma izvedbe tega procesnega dejanja v zadevah mednarodne zaščite niti v Republiki Sloveniji niti v drugih državah članicah Evropske unije.
Če pa so podani ustavno dopustni in zakonsko predpisani izjemni razlogi, da glavne obravnave ne izvede, mora sodišče to v svoji sodbi jasno in izrecno obrazložiti. Iz te obrazložitve mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna
Razlogi sodišča prve stopnje za opustitev izvedbe glavne obravnave so nejasni in v določeni meri kontradiktorni. Poleg tega je sodišče prve stopnje brez izvedbe glavne obravnave zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem pritožnika, kar je v očitnem nasprotju s stališči Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča o pomenu ustavne pravice do glavne obravnave in njeni vsebini. Tudi razlog za zavrnitev tega dokaza je utemeljilo na ustavno nedopustnem razlogu, kot to pravilno uveljavlja pritožnik, saj je ovrednotilo (ne)uspeh predlaganega dokaza pred njegovo izvedbo in s tem izhajalo iz nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1, 3/2, 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja Republiki Hrvaški - rok za predajo prosilca - potek roka - načelo zakonitosti v upravnem pravu - zavrnitev pritožbe
V upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj.
V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 9. 11. 2023, šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III še ni potekel, zaradi česar izpodbijani sklep ni nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje. Izpodbijani sklep pa, drugače kot v primerih, kakršne je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sklepu I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018, v 3. točki izreka vsebuje s prvim in drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III skladno časovno omejitev za predajo pritožnika Republiki Hrvaški. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit.