ZN člen 10, 10/9. ZUS-1C člen 27, 27/1. ZUS-1 člen 73, 73/1.
notariat - pritožba ali revizija - sprememba zakona - napačen pravni pouk - dodaten rok
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu (ZUS-1C), ki se je začel uporabljati dne 28. 6. 2023, je v prehodnih določbah posegel tudi v ZN. Prvi odstavek 27. člena ZUS-1C namreč določa, da se v ZN v 10. členu deveti odstavek spremeni tako, da se glasi: "O tožbi iz prejšnjega odstavka odloči sodišče najkasneje v 30 dneh od njene vložitve. Če je zoper odločbo sodišča prve stopnje v skladu z določbami zakona, ki ureja upravni spor, vložena pritožba, odloči sodišče druge stopnje o pritožbi v 30 dneh od njenega prejema."
Glede na navedeno bi pritožnici lahko pritožbo zoper izpodbijano sodbo Upravnega sodišča vložili pod pogoji iz prvega odstavka 73. člena ZUS-1. Ta določa, da je zoper sodbo, ki jo izda upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena tega zakona, tj. v sporu zaradi posega v človekove pravice ali svoboščine po 4. členu ZUS-1. Le v teh dveh primerih je zoper sodbo sodišča prve stopnje dopustno vložiti pritožbo. V vseh drugih primerih je pritožba že po samem zakonu izključena, dopustno pa je vložiti predlog za dopustitev revizije po 367b. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zgoraj navedena pogoja (da je sodišče prve stopnje samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt) morata biti izpolnjena kumulativno.
Ker sta pritožnici rok za vložitev predloga za dopustitev revizije zamudili zaradi napačnega pravnega pouka v izpodbijani sodbi, jima zaradi tega ne smejo nastati negativne pravne posledice. To pomeni, da lahko pritožnici od seznanitve s temi razlogi Vrhovnega sodišča, torej od vročitve tega sklepa, vložita predlog za dopustitev revizije v zakonskem roku za njegovo vložitev.
začasna odredba ZUS-1 - rok za pritožbo - fikcija vročitve pisanja v soboto - prepozna pritožba
Pritožba zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje odloči o predlogu za izdajo začasne odredbe, se lahko vloži v 3 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam.
Fikcija vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP) nastopi tudi na soboto, nedeljo, praznik ali drug dela prost dan v Republiki Sloveniji.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - varna izvorna država - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče se strinja s temeljno ugotovitvijo sodišča prve stopnje in razlogi izpodbijane sodbe, da je pritožnik s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da tožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito. Zato na drugačno odločitev ne more vplivati niti posplošeno sklicevanje na načelo nevračanja.
zavrženje tožbe - procesne predpostavke - vložitev pritožbe - pritožba zoper akt ni bila vložena - nepravilno vročanje
Upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo ali drugo redno pravno sredstvo zoper upravni akt, tega ni vložila ali ga je vložila prepozno. Izjeme od navedene zahteve zakon ne predvideva.
Posledice morebitnega nepravilnega vročanja se lahko skladno z zakonom odrazijo le glede začetka tega roka za pritožbo zoper tako odločbo (npr. 98. člen ZUP) in ne v tem, da pritožbe pred začetkom upravnega spora sploh ne bi bilo treba vložiti.
Upravni spor je mogoče sprožiti le v primerih oblastnih ravnanj, ki neposredno posegajo v pravice ali pravne koristi posameznikov. V zvezi s tožbo po 4. členu ZUS-1 se oblastno ravnanje izrazi v enostranskem poseganju v pravice ali pravne interese osebe, ki je podrejena takemu odločanju ali delovanju, zato je nujno, da je oblast usmerjena prav proti tej osebi s ciljem spremeniti njen položaj oziroma doseči s pooblastili predvidene ali zahtevane učinke.
V obravnavani zadevi sta bili tožbi vloženi zaradi ravnanj toženke pri izvrševanju pooblastil, ki jih ima kot temeljna lokalna samoupravna skupnost na podlagi določb petega in šestega odstavka 33. člena ZLS. Te določajo županova upravičenja in dolžnosti v zvezi s sprejetimi odločitvami občinskega sveta (zadržanje objave splošnega akta občine ali zadržanje izvajanja odločitve občinskega sveta) in nadaljnje ravnanje občinskega sveta ter županova pravna sredstva v primeru nespremenjene odločitve občinskega sveta ob ponovnem odločanju. Gre za ravnanja toženke v okviru razmerja med organoma občine (županom in občinskim svetom), ne pa med njima in člani občinskega sveta ali občani in posledično tudi ne v razmerju do pritožnice, kot občinske svetnice v prejšnjem mandatu občinskega sveta.
Obvezna razlaga natančneje opredeli pomen določbe (če ta ni dovolj jasna) in je kot taka del predpisa.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
Za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti je pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.
tožba po 4. členu ZUS-1 - subsidiarno sodno varstvo - drugo sodno varstvo - redni upravni spor - tožba zoper dokončen upravni akt - zavrženje tožbe
Pritožnika nista upravičena do uveljavljanega sodnega varstva v upravnem sporu po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ker imata zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1.
Glede na to, da je bil pritožnikoma v postopku izdaje gradbenega dovoljenja v obravnavanem primeru na podlagi njune priglasitve udeležbe po prejetem vabilu priznan status stranskih udeležencev, bosta zoper končni upravni akt, izdan v predmetnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja, imela možnost vložiti tožbo v upravnem sporu. V tem sporu pa bosta lahko uveljavljala tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, storjene v postopku izdaje tega akta, torej tudi iz razloga, ker naj bi jima bila z opustitvijo vročitve zahteve drugega udeleženca za vstop v postopek kršena pravica do izjave po 22. členu Ustave.
ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in dokazi - zavrženje nove zahteve
Obravnavo ponovno vložene prošnje za priznanje mednarodne zaščite je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva, ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5, 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - baza Eurodac - v drugi državi vložena prošnja - sistemske pomanjkljivosti - nestrinjanje z dokazno oceno - dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje,
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pritožba tožene stranke - sistemske pomanjkljivosti - preverjanje - utemeljen sum - pomanjkljivi razlogi sodbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev pritožbi
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrnjena prošnja za azil - presoja dejanskega stanja - preganjanje prosilca v izvorni državi - nedržavni subjekti - zaščita pred preganjanjem - dokazno breme - prijava preganjanja - zaščita v izvorni državi
Očitek pritožnika, da se ne more strinjati z navedenimi dejanskimi ugotovitvami toženke in sodišča sodišča prve stopnje, ne more imeti uspeha. Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost že ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu tožnik nasprotuje s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane že zavrnilo sodišče prve stopnje.
Prav tako ne drži, da je sodišče prve stopnje kršilo pravila postopka s tem, ko je potrdilo pritožnikovo dolžnost, da navede dejstva v svojo korist. Kot je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, je Ustavno sodišče v odločbi, št. Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019, v 12. točki obrazložitve odločbe sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.
Dolžnost prijave ravnanj pri pristojnih organih v izvorni državi ne pomeni nerazumne zahteve, ki bi jo moral izpolniti prosilec, preden zaprosi za priznanje mednarodne zaščite v drugi državi. Vrhovno sodišče poudarja, da v primeru nepodaje prijave tovrstnih ravnanj pritožnik nosi težje dokazno breme, da dokaže, da se ni obrnil na državne subjekte, ker mu ti niso pripravljeni ali zmožni nuditi zaščite.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 18, 18/1, 18/1-b. ZUS-1 člen 59, 59/3, 59/3-2, 64, 64/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - preveritev podatkov po uradni dolžnosti - ravnanje policije - sodbe ni mogoče preizkusiti - ugoditev pritožbi
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Dublinski uredbi III, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. To pomeni, da se kot pomembne v obravnavani zadevi lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Takšna je tudi ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča. Podobno je tudi SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024 odločilo, da razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 18, 18/1, 18/1-b, 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prosilec za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - domneva - dokazno breme - nestrinjanje z dokazno oceno - dokazna pravila - zavrnitev pritožbe
Dostop do postopka za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito je del skupnega evropskega azilnega sistema, zaradi česar ravnanj policije v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar pa to še ne pomeni, da vsako ravnanje policije pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito utemeljuje sklepanje, da bo prosilec takšnega ravnanja deležen tudi po podaji prošnje oziroma, da bo pritožnik, ko bo v v okviru dublinskega postopka vrnjen v Republiko Hrvaško, oviran pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Ker bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito, bi bile glede na do sedaj navedeno tudi po presoji Vrhovnega sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi torej lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je pritožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na policijske postopke v primerih nezakonitega prehajanja državne meje.Upoštevaje navedeno se kot za odločitve nerelevantne izkažejo tudi pritožbene navedbe o domnevnih "push backih" kot sistemski pomanjkljivosti azilnih postopkov na Hrvaškem, za katere pritožnik sam navaja, da se izvajajo nad posamezniki, ki nimajo statusa prosilca za azil na Hrvaškem.
Sodišče prve stopnje je ocenilo vse dokaze, pri čemer (v nasprotju s pritožnikovimi trditvami) ni izhajalo iz tega, da obstajajo dokazna pravila, po katerih bi se sistemske nepravilnosti lahko dokazovale le s poročili določenih organov, temveč je opravilo celovito vsebinsko presojo. Pritožnik v pritožbi v zvezi z zatrjevanjem obstoja sistemskih pomanjkljivosti ne navaja novih dokazov, temveč uveljavlja, da bi jih moralo Vrhovno sodišče ovrednotiti drugače. Vendar za to ne ponudi nobenih prepričljivih argumentov, temveč po vsebini ponavlja navedbe, ki jih je podal v dosedanjem postopku in do katerih se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
osebne okoliščine - nekonkretizirane navedbe - zavrnitev pritožbe - mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Upravno sodišče je v svojem postopku presojalo zakonitost izpodbijanega sklepa, ki temelji tako na ugotovitvi, da pritožnikove izjave ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih pritožnik v dublinskem postopku ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško, kot tudi, da na podlagi njegovih navedb ni mogoče zaključiti, da obstajajo na njegovi strani takšne osebne okoliščine, ki bi preprečevale predajo Republiki Hrvaški zaradi utemeljene verjetnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Pri tem je ob preizkusu obeh navedenih vidikov presodilo, da ne obstaja nobena od okoliščin, ki bi vodila do sklepa, da bi za tožnika obstajala nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija niti ne predlaga izvedbe dokazov, ki bi lahko vodili do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - vsebinsko prazna pritožba - zavrnitev pritožbe
Pritožnik je s trditvami o revščini v izvorni državi navajal samo dejstva, ki glede na jasno zakonsko besedilo in njegovo ustaljeno interpretacijo v sodni praksi niso pomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite.
ZPP člen 32, 32/2, 32/2-4, 32/2-5. ZUS-1 člen 4, 4/1.
tožba po 4. členu ZUS-1 - dodelitev otrok v varstvo in vzgojo - postopek pred rednim sodiščem - sojenje v nerazumnem roku - ni upravni spor - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Na podlagi 4. člena ZUS-1 ni mogoče uveljavljati sodnega varstva v upravnem sporu zoper posamične akte sodnika, saj je že s sodnim odločanjem v temeljnem postopku zagotovljeno tisto sodno varstvo, ki ga zahteva Ustava RS, zoper sodne odločitve pa se zagotavljajo pravna sredstva v postopkih, v katerih so bile izdane.
Zgolj neuspeh v primeru vložitve pravnega sredstva, ki je spoznano za učinkovito, tega ne spremeni v neučinkovito v smislu upravičenosti do subsidiarnega upravnega spora in tako tudi iz razloga zatrjevanega sojenja v nerazumnem roku ni mogoč upravni spor po 4. členu ZUS-1.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/5.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti - prosilec za azil - celovita presoja dokazov - nestrinjanje z dokazno oceno - zavrnitev pritožbe
Pritožnik zgolj nasprotuje dokazni presoji sodišča prve stopnje, pri čemer pa za drugačno odločitev Vrhovnega sodišča ne ponudi nobenih prepričljivih razlogov. Zgolj nestrinjanje z dokazno oceno tudi ne pomeni dodatnega dokaznega bremena za nasprotno stranko. Tako Vrhovno sodišče pritrjuje presoji toženke in sodišča prve stopnje, da v Republiki Hrvaški ni mogoče ugotoviti sistemskih pomanjkljivosti, in da niti iz dokazov, ki jih je predlagal pritožnik (praksa nekaterih sodišč v državah članicah EU v posamičnih primerih), niti iz drugih dokazov, ki so bili dostopni sodišču, ne izhaja drugače.
Pritožnik ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin (npr. zdravstveno stanje, osebna situacija), ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške.
Uredba Dublin III določa merila za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, in ne dopušča prosilcu izbire države, ki naj bi obravnavala njegovo prošnjo
nedovoljena pritožba - pravniški državni izpit (PDI)
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.S tem pa, kot je presodilo že Ustavno sodišče v odločbi U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008, ni kršena pravica stranke do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00073197
ZPP člen 115, 115/1, 115/2, 213, 213/1, 257, 258, 258/2, 262, 262/2. ZMZ-1 člen 20, 25, 27, 27/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - neudeležba stranke na naroku za glavno obravnavo - opravičilo izostanka - zaslišanje stranke - zavrnitev pritožbe - krvno maščevanje
Za predlagano preložitev naroka ne zadošča, da ima stranka zdravstvene težave. Te morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive - samo tako nastale težave stranki preprečijo, da bi se na nastali položaj lahko ustrezno odzvala, npr. z angažiranjem pooblaščenca, ki jo zastopa na naroku.
Če se stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje, sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov, kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR
VS00073099
ZST-1 člen 6b, 6b/1.
plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - nepravočasno plačilo sodne takse - nepodaljšljivost roka za plačilo sodne takse - plačilo sodne takse preko ponudnika plačilnih storitev - ustavitev postopka - zavrnitev pritožbe
Določba 6.b člena ZST-1 varuje le taksnega zavezanca, ki je sodno takso plačal v roku, določenem v plačilnem nalogu, sredstva pa so na prehodni podračun sodišča prispela šele v roku treh delovnih dni od poteka roka za plačilo. Ta določba ne varuje taksnega zavezanca, ki je nalog za plačilo sodne takse dal ponudniku plačilnih storitev šele po poteku roka iz plačilnega naloga in ni namenjena podaljšanju tega roka.