Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 12, 12/4. ZPP člen 286b, 286b/1. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrnitev dokaznega predloga - prekluzija uveljavljanja procesnih kršitev - pritožbene novote - zdravstveno stanje - malo verjetne in neprepričljive izjave - zavrnitev pritožbe
Pritožnica na glavni obravnavi zavrnitvi dokaznega predloga za poizvedbo pri slovenskem konzulatu v Moskvi ni ugovarjala. Zato je glede uveljavljanja te procesne kršitve (kršitve pravice do izvedbe dokazov) prekludirana (prvi odstavek 286.b člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), v pritožbi pa niti ne navaja okoliščin, ki bi ji preprečevale, da bi kršitev uveljavljala takoj, ko je bilo to mogoče, to je še na glavni obravnavi.
Pritožnica z golimi navedbami o stresu, ki naj bi ga doživljala zaradi postopka, in o nevednosti glede relevantnosti njenega zdravstvenega stanja za odločitev o priznanju mednarodne zaščite, ni izkazala opravičljivih razlogov za to, da je dejstva v zvezi s svojim zdravstvenim stanjem navedla šele v pritožb. Te njene pritožbene navedbe v povezavi s predhodnimi navedbami v postopku za priznanje mednarodne zaščite pa so tudi neprepričljive.
ZUS-1 člen 32, 32/2. ZFPPIPP člen 115, 115/1, 115/1-1.
seznam upraviteljev - ugotovitvena odločba - stečajni upravitelj - začasna odredba ZUS-1 - neizkazana težko popravljiva škoda
Zgolj to, da pritožnik v času trajanja upravnega spora ne bo imenovan za upravitelja v novih zadevah, samo po sebi še ne ustreza pojmu škode v pravnem redu Republike Slovenije,3 temveč mu bo dejanska škoda, pa naj bo materialna ali nematerialna, lahko nastala šele kot posledica te okoliščine. Zato te okoliščine brez dodatnih, konkretnih navedb o tem, kakšna škoda grozi pritožniku, ni mogoče upoštevati kot razlog za izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena ZUS-1.
ZFPPIPP člen 115, 115/1, 115/1-1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
začasna odredba ZUS-1 - seznam upraviteljev - stečajni upravitelj - starost - dodelitev zadev - težko popravljiva škoda ni izkazana
Trditve o nezmožnosti opravljanja dejavnosti upraviteljice same zase ne utemeljijo nastanka težko popravljive škode. Drugačno razumevanje pogoja nastanka težko popravljive škode bi namreč pomenilo, da je v primeru, ko se ugotovi, da oseba (več) ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti upravitelja, treba začasno odredbo vedno izdati za čas do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu. Izdajanje začasnih odredb po takem avtomatizmu bi zgolj navidezno služilo njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitosti sodnega varstva.
Projekcije pritožničinega poslovanja v prihodnjih letih predstavljajo zgolj njeno pričakovanje in s tem bodoče negotovo dejstvo. Gre torej za zatrjevanje hipotetičnih posledic, katerih nastanek je poleg tega časovno zelo oddaljen, s čimer pritožnica ne zadosti kriterijema resnosti in neposrednosti grozeče škode v okviru pravnega standarda težko popravljive škode, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe.
tožba zaradi molka organa - zavrženje tožbe - odločitev o isti upravni zadevi, o kateri je pred tem že bilo odločeno - ne bis in idem - zavrnitev pritožbe
Ker je bilo o spornem ugovoru oziroma pritožbi v upravnem postopku že vsebinsko odločeno, si pritožnica tudi ob uspehu v tem upravnem sporu svojega pravnega položaja ne more več izboljšati. To pa pomeni, da pritožnica za odločitev o tožbi ne izkazuje pravnega interesa.
Prepoved odločanja ne bis in idem velja le za odločanje o tožbenem zahtevku (za sojenje o vsebini zadeve, o čemer se odloča s sodbo), ne pa za odločanje o procesnih predpostavkah tožbe, o katerih se odloča s sklepom
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - slabe ekonomsko socialne razmere
Očitno namreč je, da je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik v izvorni državi izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Maroku ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. S temi razmerami in morebitnimi težavami pri iskanju zaposlitve se tako ne sooča samo pritožnik, ki bi bil temu izpostavljen zaradi zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode, ampak tudi preostalo prebivalstvo zaradi splošnega, v pritožbi zatrjevanega nedelovanja sistemov izvorne države. Institut mednarodne zaščite pa varstvu pred tem ni namenjen, saj daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 20, 20/2, 20/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - pomanjkljiva obrazložitev sodbe - status prosilca - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - zavrnitev pritožbe
Prošnja za azil se šteje za vloženo tudi, ko organ, ki sprejme izjavo o nameri osebe za mednarodno zaščito in o tem sestavi poročilo, ta pisni dokument posreduje organu, pristojnemu za izvajanje obveznosti iz Uredbe Dublin III. Pri tem že posredovanje bistvenih podatkov iz tega dokumenta šteje za posredovanje originala ali kopije tega dokumenta drugo navedenemu organu in je torej to posredovanje zadosten dokaz, da se prošnja šteje za vloženo.
Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji odgovorni državi članici na podlagi Uredbe Dublin III je treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel prosilec ob oziroma po predaji v odgovorno državo članico, ne pa položaja, v katerem je bil, ko je prvič stopil na ozemlje te države članice. Za presojo sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu je zato pomembno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju.
Za odločitev v obravnavani zadevi tako niso bistvene okoliščine, ki niso v povezavi s pritožnikovim sedanjim pravnim in dejanskim položajem, s tem pa tudi ne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na njegov položaj pred prihodom v Slovenijo, in sicer da naj bi Republika Hrvaška tujcem sistematično izdajala odločbe o vrnitvi oziroma trditve o dvoličnostih hrvaške države, ki da tujcem izdaja sklepe o vrnitvi, istočasno pa jih šteje kot prosilce za mednarodno zaščito.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2, 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/4, 352.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - potek roka - odložilni učinek - tožba v upravnem sporu - potek časa - prenehanje pravnih učinkov izpodbijanega akta - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
S potekom časa, to je po poteku roka iz prvega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III (odložilni učinek pa v obravnavani zadevi ni podan), učinek sklepa o predaji odgopvorni državi članici preneha veljati. Spremenijo se torej okoliščine, ki bi izvršbo dopuščale, pri čemer gre zato za situacijo iz drugega odstavka 51. člena ZMZ-1. Ker sklep toženke za pritožnika o možnosti in zavezi k predaji Republiki Hrvaški, ne učinkuje več, če se njegova predaja ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa, si z odločitvijo v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Toženka ga namreč na podlagi njenega, pred sodiščem prve stopnje izpodbijanega, sklepa, v takem primeru ne sme več predati Republiki Hrvaški. Republika Slovenija postane odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje, njegova prošnja pa se mora po razveljavitvi odločitve o nedopustnosti prošnje zaradi uporabe meril Uredbe Dublin III, obravnavati pred toženko v skladu z drugim odstavkom 51. ZMZ-1.
Ugoditev predlogu pritožnika, naj Vrhovno sodišče odpravi sklep toženke, tako ne bi v ničemer izboljšala njegovega pravnega položaja, saj bi s tem Vrhovno sodišče le utrdilo že obstoječo situacijo: odpravilo bi učinke sklepa toženke, ki so zaradi časovne omejenosti prenehali veljati. Pravni interes v tem upravnem sporu za pritožnika torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje pritožnik, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb), zato je Vrhovno sodišče pritožnikov pritožbo zavrglo.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - varna izvorna država
Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za pritožnika slabši, ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ne bi mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za ugotovitev obstoja resne škode v smislu 28. člena ZMZ-1, saj ta škoda ne sme biti posledica splošne ekonomske ali socialne situacije v izvorni državi, temveč jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode
upravni spor - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Po presoji Upravnega sodišča tožeča stranka ni uspela dokazati, da bi se z izvršitvijo spornega akta tožeči stranki prizadejala težko popravljiva škoda. V pritožbi je zgolj ponovila predhodno podane trditve, da naj bi ji škoda (po vsebini gre za izgubljeni dohodek) nastajala zaradi nezmožnosti uspešnega trženja izdelkov pod svojo blagovno znamko, ko lahko pod domnevno praktično enako znamko svoje izdelke trži stranka z interesom, ki pa jih ni ovrednotila, s čimer so ostale nekonkretizirane.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb
Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države v primerjavi s pravicami v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, torej zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi za pritožnika slabši, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.
ZTFI-1 člen 475, 475/2, 478, 478/1. ZUS-1 člen 4, 82, 82/2.
trg finančnih instrumentov - postopek nadzora - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - dovoljenost pritožbe
V postopku sodnega varstva zoper odločitve Agencije so določbe ZUS-1 subsidiarno upoštevne, to je, kadar ZTFI-1 nima posebne ureditve, ki odstopa od ureditve ZUS-1 (drugi odstavek 475. člena ZTFI-1). Ker ZTFI-1 ne ureja subsidiarnega upravnega spora, je za presojo dovoljenosti pritožbe in pravočasnosti obravnavane tožbe upošteven ZUS-1. Domet prvega odstavka 476. člena ZTFI-1 je treba razlagati v povezavi s položaji, ki so predmet urejanja sodnega varstva po ZTFI-1.
Pravici iz 22. in 23. Ustave zakonodajalcu nalagata izoblikovanje zakonskih pravil, ki omogočajo njuno učinkovito uresničevanje in s tem uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu ne more preseči navedene ustavne zahteve, naslovljene na zakonodajalca. Subsidiarni upravni spor ni namenjen razreševanju domnevnih zakonskih vrzeli in pomanjkljivosti na različnih pravnih področjih, kjer se odpira dilema, ali je zakonodajalec izoblikoval pravila postopkov na način, da je z vidika Ustave zagotovil dovolj učinkovito uresničevanje in obrambo pravic, ki so predmet obravnave v upravnih in sodnih postopkih. Poleg tega obravnava spornih položajev s pravnimi sredstvi v okviru v zakonu urejenih postopkov, omogoča (med drugim) naslavljanje zahtev ustavnoskladne razlage predpisov (zakonov), kar lahko izključi dileme, ki naj bi sprožale domnevno potrebo po subsidiarnem upravnem sporu.
ZMZ-1 člen 52, 52/1. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2, 75, 75/1, 79/1, 77, 80.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - dokazna ocena sodišča - presoja dejanskega stanja - trditveno in dokazno breme stranke - spreminjanje navedb - presoja verodostojnosti - ugoditev pritožbi
V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje. Tudi ZMZ-1 posebnega obsega pritožbene presoje, ki bi odstopala od sistemske ureditve ZUS-1, ne določa.
Toženi stranki (pritožnici) ni mogoče očitati, da je v bistvenih točkah nepopolno ugotovila dejstva, pomembna za uporabo določbe prvega odstavka 52. člena ZMZ-1, in na tej podlagi odpraviti njeno odločbo kot nezakonito. Pritožnica mora odločati na podlagi postavljenega zahtevka in v njegovih mejah in ni dolžna ugotavljati dejstev, ki presegajo tako postavljen okvir odločanja. Izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilec namreč samostojno da izjavo o razlogih za vložitev prošnje, ki jo uradna oseba lahko dopolni z dodatnimi vprašanji in mora sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem ali resno škodo. Šele po izpolnitvi trditvenega in dokaznega bremena na tožnikovi strani se lahko vzpostavi dolžnost upravnega organa po postavljanju konkretnejših vprašanj za morebitno razjasnitev ali nadaljnjo konkretizacijo zatrjevanih okoliščin. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je v zvezi z odločanjem o prošnji za mednarodno zaščito tudi že sprejeto stališče, da navajanje okoliščin, ki ne utemeljujejo pogojev za mednarodno zaščito, od pristojnega organa ne terja zastavljanja vprašanj, ki bi prosilca vodila k navajanju drugih okoliščin.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. ZPP člen 339, 339/2, 339/214.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sklicevanje na sodno prakso - ponavljanje tožbenih navedb - ravnanje policije - obrazloženost sodbe - zavrnitev pritožbe - sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)
Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito v položaju, v kakršnem bodo po predaji Republiki Hrvaški, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice To pomeni, da tudi zatrjevane domnevne nepravilnosti policijskega ravnanja, ki se po vsebini in učinkih približujejo drugim spornim praksam sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU, in da je pri presoji zakonitosti odločbe o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico. V obravnavani zadevi pa niti ni sporno, da bo pritožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec, torej da bo imel drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb
Pritožnik v pritožbi zgolj ponavlja tožbene trditve, do katerih se je Upravno sodišče že opredelilo in (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno presodilo, da zatrjevane slabe ekonomske razmere v izvorni državi prosilca niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Ugotovitve Upravnega sodišča, da ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi okoliščin iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, pritožnik niti ne izpodbija. Upravno sodišče je pritožnikove izjave o situaciji v izvorni državi tudi sicer presodilo kot neverodostojne in tudi te dokazne ocene pritožnik ne izpodbija. Na drugačno odločitev tako ne more vplivati niti ponavljanje posplošenih navedb o sistemu, ki naj bi ga vzpostavila država. Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, namreč same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki jo je mogoče šteti za resno škodo.
Po presoji Vrhovnega sodišča ima pritožnik prav s tem, ko uveljavlja, da sta bili ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK njegova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi in da ima izpodbijani sklep toženke de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti pritožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi končan. S tega vidika ob pravilni razlagi te zakonske določbe tudi ne drži navedba toženke, da bi rudarska pravica pritožnika ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Namen ZIUPRPK je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).
Začasna ureditev stanja, ki jo predlaga tožnik, je povsem skladna s spornim pravnim razmerjem, saj predlaga le nadaljevanje ureditve, ki je bila v veljavi pred izdajo izpodbijanega sklepa in ki bi v primeru njegovega uspeha (vsaj s podrednim) tožbenim zahtevkom, ponovno nastopila.
Navedena zadeva po vsebini odstopa od primerov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pri katerih je šlo za odločanje na podlagi javnega razpisa oziroma drugega postopka, kjer je bila predmet spora pričakovana korist, ki se ni uresničila. Postopek po ZIUPRPK temelji na posebni pravici obstoječih koncesionarjev, da na podlagi vloge dosežejo podaljšanje veljavnosti že podeljenih rudarskih pravic (2. člen), pri čemer gre za varstvo njihovega obstoječega položaja in ne šele bodoče koristi, kot izhaja iz namena tega zakona (1. člen).
vloga, ki jo vloži stranka sama - pravdna sposobnost - skrbnik
Vrhovno sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna stranka opravi sama, pa se ne upoštevajo. Ker vloga pravdno nesposobne osebe ne učinkuje in je ni mogoče obravnavati kot preuranjene, prepozne, nepopolne ali nedovoljene v smislu določb ZUS-1 v povezavi z določbami ZPP, poimenovanje tožnikove vloge za pritožbo tudi ne more doseči njene procesne obravnave. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da vloga nima pravnega učinka pritožbe.
Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 6. ZMZ-1 člen 24, 27, 28.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - subjekt preganjanja - tretja oseba - upravičenost do azila iz humanitarnih razlogov - rušenje hiše - nadomestno bivališče - zavrnitev pritožbe
Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode.
Zatrjevano zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - samovoljna zapustitev azilnega doma - pravni interes - zavrženje pritožbe
Samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe toženke vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - ponavljanje tožbenih navedb - načelo nevračanja - pavšalne navedbe
Sodišče prve stopnje se je ustrezno opredelilo do trditvene podlage tožbe in pravilno presodilo, da pritožnik v svoji izvorni državi ni imel nobenih težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, niti ne gre za resno škodo. Zgolj dejstvo, da je ekonomski in socialni sistem v izvorni državi zanj slabši, pa ne more biti razlog za mednarodno zaščito.