Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - ravnanje policije - sodna praksa - prekluzija glede procesnih kršitev - ponovljeni postopek pred sodiščem
Kot pomembne v obravnavani zadevi se lahko izkažejo (le) tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice. Pri presoji zakonitosti odločitve o predaji treba upoštevati položaj, v katerem bi se lahko znašel zadevni prosilec ob predaji oziroma po predaji v odgovorno državo članico, in ne položaj, v katerem je bil, ko je prvič vstopil na ozemlje te države članice. Razne prakse sprejema (praksa zavrnitve vstopa in vrnitve po hitrem postopku ter ukrepi pridržanja na mejnih prehodih), s katerimi bi se lahko kršile temeljne pravice zadevnih oseb, in katerih obstoj uveljavlja pritožnik v tem postopku, zato same po sebi ne morejo pomeniti resnega in utemeljenega razloga za domnevo, da prosilcu za mednarodno zaščito v primeru predaje v to drugo državo članico med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine EU.
Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje presoji, ki jo je sodišče prve stopnje opravilo v zvezi s predloženimi sodbami evropskih sodišč, ki so ustavile predaje v Republiko Hrvaško. Te presoje ni oprlo na razlog, ki ga navaja pritožnik, temveč je štelo, da gre posamezne primere, ki jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, posamezne prekinitve pa so odvisne od individualnih okoliščin primera. Odločilen pomen je pripisalo tudi okoliščinam, da je v vseh primerih šlo za odločitve nižjih sodišč, da glede položaja prosilcev za mednarodno zaščito, ki bodo vrnjeni v dublinskem postopku, azilni sistem na Hrvaškem doslej ni bil obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNCHR), in da je iz poročila AIDA iz leta 2023 razvidno, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, načeloma niso ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite
začasna odredba - rudarska pravica - ponovljen postopek - ugoditev predlogu - pritožba tožene stranke - zavrnitev pritožbe
Ob pravilni razlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK ne drži stališče pritožnice, da bi tožnikova rudarska pravica ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK sta bili namreč tožnikova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi. V tem upravnem sporu izpodbijani sklep pritožnice pa ima de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti tožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi, podani po 2. členu ZIUPRPK, končan. Namen ZIUPRPK pa je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).
.V zvezi s pritožbenimi navedbami, da ZRud-1 ne predvideva možnosti, da bi rudarsko pravico podeljevalo ali podaljševalo sodišče in da bi se zato zaradi izpodbijanega sklepa lahko vzpostavila škodljiva praksa ter bi posledično lahko nastale nepopravljive posledice in bi bilo oškodovano državno imetje, Vrhovno sodišče poudarja, da je že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da predmet tega postopka ni podelitev rudarske pravice po ZRud-1, temveč presoja, ali so v konkretnem primeru izpolnjeni zakonsko določeni pogoji po ZIUPRPK.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - vložitev prošnje za azil - baza Eurodac - sistemske pomanjkljivosti - zdravstveno stanje prosilca - sklicevanje na sodno prakso
Za ugotavljanje zatrjevanih sistemskih pomanjkljivosti je pomembno, da se te nanašajo na hrvaški azilni postopek ter pogoje za sprejem prosilcev in ne na ravnanja hrvaških policistov z migranti, ki niso prosilci za mednarodno zaščito, neposredno po nezakonitem prečkanju državne meje.
Iz relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (tudi iz poročil AIDA in EUAA) tudi ne izhaja, da pritožniku v okoliščinah, ugotovljenih v obravnavani zadevi, ne bo omogočen dostop do postopka za obravnavanje njegove prošnje, kot jo zagotavlja 3. člen Uredbe Dublin III. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi informacije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi, ki jih je v postopku predložila pritožnikova pooblaščenka, vključno s članki. Zgolj posplošeno nestrinjanje s to oceno pa ne zadošča za utemeljitev pritožbe. Pritožnik namreč v tem pogledu pravno odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, in sicer da ni navajal, da bi po oddaji prstnih odtisov in nastanitvi v azilnem domu imel težave s policisti in drugimi osebami, prav tako ne, da bi bil deležen slabega ravnanja v azilnem domu v Zagrebu, kjer je prenočil eno noč ter da bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški drugačen status kot prej in da ga bodo obravnavali drugi organi in ne hrvaška policija, v pritožbi niti ne izpodbija.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1.
Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in še niso vložili prošnje za mednarodno zaščito, še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Uredbe Dublin III in se odločijo, da bodo v Republiki Hrvaški izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, pač pa je treba naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji, torej tiste sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje prosilcev za mednarodno zaščito, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na druga ravnanja organov države članice.
Pritožnik ni pojasnil, katere naj bi bile tiste javno dostopne informacije o pomanjkljivostih hrvaškega sistema mednarodne zaščite, ki bi bile ob upoštevanju prej navedenega relevantne za njegov položaj, in zaradi katerih bi se dokazno breme prevalilo na toženko oziroma s katerimi tovrstnimi informacijami bi bila (oziroma bi morala biti) toženka seznanjena. Konkretizirano ne zatrjuje niti tega, da bi takšne informacije navedel v postopku, zato ne more uspeti s pavšalnim sklicevanjem na zadevo Evropskega sodišča za človekove pravice v primeru M.S.S., kjer so bile tovrstne informacije belgijskim organom znane oziroma bi jim morale biti znane. Iz istega razloga ne more uspeti niti s sklicevanjem na sodbo Sodišča EU v zadevi C-392/22. Iz nje namreč izhaja, da mora država članica na lastno pobudo upoštevati upoštevne informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici, s katerimi je seznanjena ali zanje mora vedeti, oziroma sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je nevarnost obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine EU o temeljnih pravicah dejanska.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - resna škoda
Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice člen 9, 9/1, 14, 14/1, 24, 24/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - prstni odtis v bazi eurodac - ravnanje policije - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - sklicevanje na sodno prakso - zavrnitev pritožbe
Tudi dejstvo, da je ESČP ugotovilo, da je Republika Hrvaška kršila človekove pravice, samo po sebi še ne zadošča za sklepanje, da pritožniku v primeru predaje v Republiko Hrvaško med obravnavanjem njegove prošnje za mednarodno zaščito in po njej, grozi dejanska nevarnost, da bo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju v smislu 4. člena Listine. Ker pritožnikove navedbe v tej smeri ostajajo povsem posplošene oziroma nekonkretizirane, Vrhovno sodišče nima podlage, da bi se opredelilo do morebitnih konkretnih nevarnosti, za katere pritožnik meni, da bi jim lahko bil izpostavljen.
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki se nanašajo na okoliščine, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca državi članici (v konkretnem primeru Republiki Hrvaški) bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - preverjanje po uradni dolžnosti - konkretizacija trditev - sodelovalna dolžnost
Sodelovalna dolžnost v postopkih mednarodne zaščite obvezuje tako prosilca kot toženko, vendar obveznost slednje, da na lastno pobudo upošteva informacije v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici nastopi šele, ko ni mogoče, da zanje ne bi vedela.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 25, 25/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Pritožnik zgolj ponavlja, kar je navedel že v tožbi, in sicer da je na Hrvaškem doživel neprijetnosti, ki mejijo na ponižujoče ravnanje, zato želi, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija. Povsem posplošeno torej nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje v zvezi z obstojem sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila izpodbijana stališča napačna. Pritožbeni očitki so nekonkretizirani do te mere, da se Vrhovno sodišče do njih niti ne more opredeliti. Vrhovno sodišče zato ne vidi razloga, da bi štelo s strani sodišča prve stopnje in toženke ugotovljeno dejansko stanje za nepopolno ali zmotno ugotovljeno.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja prosilcu - osebna varnost - varstvo osebne varnosti in premoženjske varnosti - nevarnost za javni red - sorazmernost ukrepa - začasna odredba
Slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive (ki je sicer neposredno uporabljiva), da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje prošnje - ugoditev tožbi - pritožba tožene stranke - informacije o stanju v izvorni državi - nova dejstva - ponovna presoja pogojev - glavna obravnava - zavrnitev pritožbe
Napačno je stališče Upravnega sodišča, da toženka nima pravice do pritožbe zoper sodbo, s katero je Upravno sodišče tožbi prosilca ugodilo, odpravilo sklep tožene stranke, s katerim je ta zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite, in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.
Pritožnica bi morala ob presoji ponovne prošnje sama upoštevati novo nastalo varnostno situacijo v izvorni državi. Pri presoji, ali novi elementi pomembno povečujejo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito,bi morala upoštevati tožnikov položaj v Kazahstanu v povezavi z izpovedovanjem njegove vere ali političnim prepričanjem, ki mu ga pripisuje oblast, v povezavi z varnostnimi ukrepi državnih organov ob nemirih. Ob tem pa ni relevantno le vprašanje, ali bi bil tožnik kot pripadnik muslimanske vere ob povratku aretiran zaradi protestov oziroma v neposredni povezavi z njimi, pač pa je pomemben novonastali širši okvir obravnavanja oseb, ki so že v preteklosti (torej pred samimi protesti) bile obravnavane s strani oblastnih organov v povezavi s svojo vero in/ali pripisanim političnim prepričanjem. Tako tudi ne gre samo za to, da bi moral vlagatelj natančno navesti, kako so protesti vplivali na njegovo situacijo, pač pa mora pritožnica presojo novih poročil, ki jih je tožnik predložil ob podaji ponovne prošnje in v njih navedenih informacij, opraviti v povezavi z okoliščinami, ki so bile ugotovljene že v prvem postopku. Na podlagi razlage Sodišča Evropske Unije namreč nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - ni upravna zadeva - nagrada in potrebni izdatki zagovornika - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - proračunska sredstva - brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku - pravno varstvo - zavrnitev pritožbe
O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je bilo storjeno v obravnavanem primeru. Sodno varstvo zoper tak (poseben) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
omejitev gibanja prosilcu za azil - predlog za izdajo začasne odredbe - zavrnitev predloga - pravni interes za pritožbo - potek časa - zavrženje pritožbe
Zaradi poteka časa veljavnosti izpodbijanega upravnega akta, izvajanje omejitve gibanja na tej podlagi ni več dopustno. S tem pa je bil cilj, ki ga je pritožnik zasledoval s predlagano začasno odredbo (izpustitev iz Centra za tujce), dejansko že dosežen, zato predlagana začasna ureditev stanja ni več mogoča. Tako tudi morebitna ugoditev pritožbi ne more več privesti do izdaje predlagane začasne odredbe in s tem ne do izboljšanja pritožnikovega pravnega položaja.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlog - revščina - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ
Institut mednarodne zaščite daje zaščito le pred resno škodo, ki bi jo prosilcu v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Navedeno pomeni, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 24. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 6, 6/1, 31.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - ugoditev tožbi - načelo otrokove koristi - zagotovljeni bivanjski pogoji - pritožba tožene stranke - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - napačna uporaba materialnega prava - ugoditev pritožbi
Za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU, ki ustreza 3. členu EKČP.
Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da se predaja Republiki Hrvaški lahko izvede samo, če so tamkajšnji pogoji za namestitev prosilcev najmanj enakovredni slovenskim. Ne le, da gre za stališče, ki povsem zanemari pomen načela medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ampak tudi brez pravne podlage vzpostavlja močno pretirane zahteve glede materialnih pogojev za sprejem prosilcev. Minimalni standardi za sprejem in oskrbo prosilcev, ki morajo biti v državah članicah zagotovljeni, so določeni z Direktivo 2013/33/EU,7 katere cilj je zagotoviti primerljivost sistemov oziroma pravic, ki jih imajo prosilci. Razlike (v smislu uveljavitve višjih standardov) so tako dopustne, najmanj pričakovane, če ne že neizogibne in ne predstavljajo razloga, da se predaja prosilca ne izvede.
Okoliščina, da je tretja tožnica dojenčica, sama po sebi ni posebna okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bi bila že zato predaja družine v nasprotju s 4. členom Listine. Prisotnost ščurkov v sobi, v kateri so bili tožniki nastanjeni v Republiki Hrvaški, med strankama sicer ni sporna, sporno je, ali gre za kršitev minimalnih standardov nastanitve, ki jih morajo zagotavljati države članice EU. Sodišče prve stopnje samo ni ugotavljalo ne trajanja ne obsega težave ne ukrepov tožnikov (npr. ali so na težavo koga opozorili) in pristojnih uradnih oseb za odpravo teh pomanjkljivosti, če so tožniki na težavo opozorili.
Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - vsebinsko prazna pritožba
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu, je treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji. Zato je za presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti kot ovir za predajo prosilca Francoski republiki bistvenega pomena, kako ravnajo njeni organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Zgolj z očitkom, da naj bi med strankama ne bilo sporno, da so bile pritožniku v Franciji kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, brez navedb, iz katerih bi bilo mogoče sklepati o položaju prosilca po predaji, pritožnik ne more uspeti. Tudi če bi bila ta trditev resnična, namreč ostaja v opisanem pogledu povsem nekonkretizirana.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - nova dejstva in okoliščine - zamolčanje dejstev - nezmožnost uveljavljanja v prejšnjem postopku brez svoje krivde - krvno maščevanje - ugovor nevednosti
Prepričljivo in življenjsko logično jestališče sodišča prve stopnje, da če bi bilo tožnikovo življenje v izvorni državi res ogroženo, bi bilo pričakovati, da bo tožnik na razgovoru - glede na vsa pojasnila in opozorila, ki jih je dobil - grožnje s smrtjo zaradi krvnega maščevanja omenil kot enega glavnih razlogov za zapustitev izvorne države, v nasprotnem primeru pa, da bo najkasneje ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka verodostojno in prepričljivo pojasnil, zakaj je tako resen razlog za zapustitev države kot je življenjska ogroženost, v prvem postopku zamolčal.
Zatrjevana nevednost o tem, katere stvari so pomembne, sama po sebi ne more biti opravičljiv razlog, da pritožnik pri podaji prošnje ni uveljavljal resničnih razlogov, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.
tožba po 4. členu ZUS-1 - dejanje, ki posega v človekove pravice - oblastno ravnanje - zakonodajna dejavnost - nezakonitost odloka - akt izdan v obliki predpisa - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi (poleg upravnih aktov iz 2. člena tega zakona) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pomeni, da vsakega delovanja oblasti, ki ga zajema ta določba, že po jasnem jezikovnem pomenu zakonskega besedila ni mogoče šteti za dejanje, temveč je treba razlikovati med dejanji in akti. Pojem dejanja v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče že razložilo, in sicer kot odločitev oblasti, ki je sprejeta brez procesne forme in neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Za razliko od tega gre za akt v smislu navedene zakonske določbe v primeru, če ima odločitev oblasti sicer formo akta, ni pa to upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti posamično dejanje.
Nezakonitosti (oziroma neustavnosti) odlokov zato ni mogoče uveljavljati kot nezakonitost dejanja, saj sta rezultat tega dejanja (namreč delovanja pristojnega organa) odloka, ki sta pravna akta. Kot odloka imata ta akta obliko predpisa. Pravna podlaga za upravni spor zoper akte, izdane v obliki predpisa, pa ni 4. člen ZUS-1, ampak četrti odstavek 5. člena istega zakona.
Poleg postavitve ustreznega tožbenega zahtevka na ugotovitev nezakonitosti akta mora tožnik utemeljiti tudi pravni interes za ugotovitveno tožbo, če želi, da je o njej vsebinsko odločeno. Izkazati mora, da bi ugoditev njegovi tožbi pomenila zanj določeno pravno korist (torej neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma da bo v primeru uspeha s tožbo izboljšal svoj pravni položaj (kot na primer: preprečitev ponavljanja bodočega istovrstnega odločanja upravnega organa, pridobitev pravnega temelja za uveljavljanje škode, ki naj bi mu nastala zaradi nezakonitega ravnanja upravnega organa). Ne zadošča le možnost ugotovitve zakonitosti ali nezakonitosti izpodbijanega akta.
Pritožničine navedbe o obstoju pravnega interesa za ugotovitveno tožbo zaradi možnosti povračila stroškov davčnega postopka niso utemeljene. Pri tej zatrjevani koristi gre po praksi Vrhovnega sodišča za ekonomski interes, saj se z njo izkazuje le pravovarstvena potreba do stroškov kot stranske posledice odločanja o glavni stvari, ne pa tudi pravovarstvena potreba v odnosu do glavnega predmeta postopka, ki je v tem primeru nemožnost razpolaganja s premoženjem zaradi začasnega zavarovanja. Povedano drugače: če stranka ne izkazuje pravovarstvene potrebe glede glavne stvari, je ne more izkazati niti glede stroškov. Stroški postopka ne pomenijo škode niti v smislu odločbe Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnica, saj ne gre za škodo, ki bi izvirala neposredno iz izpodbijanega ukrepa upravnega organa, pač pa so le stranska posledica postopka, v katerem je ta ukrep odrejen. Tega ne morejo spremeniti pritožničine navedbe, da razlogi, zaradi katerih je mogoče izključiti kontrolo odločanja o stroških upravnega spora, ne veljajo tudi za kontrolo odločanja o stroških upravnega postopka, saj v slednjem primeru sodišče nadzira delovanje uprave kot nosilca izvršilne veje oblasti. Vprašanje, katero vejo oblasti se nadzira v konkretnem postopku, po presoji Vrhovnega sodišča ni v vsebinski povezavi z vprašanjem, ali ima stranka za izvedbo določenega postopka tudi pravni interes.
Iz splošne pristojnosti toženke, da začne in vodi davčni postopek, brez konkretizacije okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da redno prihaja oziroma bo v prihodnosti prihajalo do enakovrstnih postopkov pri toženki, ni mogoče sklepati na obstoj pravnega interesa za ugotovitveno tožbo.
zavrženje tožbe - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - stranka postopka - pooblaščenec delodajalca - zavrnitev pritožbe
Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločitvijo, torej s sklepom UE Ljubljana o zavrženju prošnje za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji, ni bilo odločeno o kakšni pritožničinii pravici ali pravni koristi. Odločitev v tem sklepu ni bila izdana v postopku odločanja o pravici pritožnice ali njenega delavca, in se na kaj takega ne nanaša niti posredno. Ta odločitev je bila namreč izdana v postopku odločanja o pravici delavca družbe, ki jo je pritožnica zastopala v upravnem postopku. Zato je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da pritožnica s tožbo, ki jo je vložila v svojem imenu, ne uveljavlja svoje pravice ali pravne koristi, kar po določbi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pomeni razlog za zavrženje te tožbe.