pogoji za združitev zadev v skupno obravnavanje - učinkovito sodno varstvo - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva
Po presoji Vrhovnega sodišča tudi Upravno sodišče procesni institut iz 42. člena ZUS-1 (praviloma) uporabi tedaj, kadar oceni, da je to smotrno. Dolžno pa ga je uporabiti s ciljem zagotovitve učinkovitega sodnega varstva (23. člen v zvezi s 25. členom Ustave). Za njegovo uporabo morajo biti izpolnjeni zakonski pogoji, ki so: (1) gre za več postopkov, (2) odprtih pri istem sodnem oddelku, in (3) ti postopki se nanašajo na isti predmet. Izpolnjevanja teh pa pritožnica v pritožbi niti ne zatrjuje, temveč (pavšalno) zatrjuje le, da je pri njej in njenih družinskih članih dejansko stanje povsem enako ter da enako velja za pravno podlago. Pritožničine pavšalne navedbe, da so ji zaradi nezdružitve zadev kršene človekove pravice, pa za sklep o nasprotovanju te zakonske ureditve Ustavi, EKČP, Listini EU o temeljnih pravicah ali Uredbi Dublin III ne zadoščajo.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - pravni interes za tožbo - neutemeljeno zavrženje tožbe
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil pritožnik pravočasno predan Republiki Hrvaški. To pomeni, da v obravnavani zadevi ne gre za primer opuščene predaje v časovno določenem (omejenem) obdobju, zaradi katere bi na podlagi določb Uredbe Dublin III in ZMZ-1 prišlo do prenosa odgovornosti in do obravnavanja pritožnikove prošnje v Republiki Sloveniji. Za obravnavo pritožnikove tožbe kot nedopustne je bil torej potek obdobja šestih mesecev nerelevanten, saj ob izvršeni predaji ni mogel vplivati na pritožnikov pravni položaj.
negativni upravni akt - bistveno enako dejansko in pravno stanje - odložitvena začasna odredba
Po presoji Vrhovnega sodišča je Upravno sodišče v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnilo, da se s takšno začasno odredbo lahko zadrži zgolj izvršitev tistih aktov, ki vsebujejo obveznost, ki bi jo bilo treba izvršiti na njihovi podlagi, in da izpodbijana upravna odločba, s katero je bila zahteva pritožnikov zavrnjena, takšne obveznosti ne vsebuje. Pri zavrnilnih (negativnih) upravnih aktih, kot je izpodbijani, namreč že po naravi stvari ni treba ničesar realizirati, ker dejansko stanje že ustreza pravnemu stanju, ki izhaja iz dispozitiva upravnega akta. Vrhovno sodišče ne zanika, da bi uspeh v tem upravnem sporu in legalizacija nelegalnega dela objekta lahko vplivala na postopek izvršbe inšpekcijskega ukrepa odstranitve tega istega dela objekta tako, da bi bila izvršba ustavljena.
molk organa - spor polne jurisdikcije - jasen in konkreten predlog - jasen izrek - zavrnitev pritožbe
Če tožnik vlaga tožbo v sporu polne jurisdikcije, mora tožbeni zahtevek vsebovati zahtevo, kakšna naj bo meritorna odločitev sodišča o upravni zadevi (ali javnopravni stvari), torej jasen in določen predlog sodišču, kako naj se glasi tak izrek sodbe.
ZUS-1 člen 22, 22/2, 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 206, 206/1, 206/1-3, 343, 343/4.
pritožba v upravnem sporu - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - pooblaščenec brez opravljenega PDI - zavrženje pritožbe
Po določbi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 se sklep, izdan v upravnem sporu, izpodbija s posebno pritožbo samo, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo. Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 3. točke prvega odstavka 206. člena ZPP, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pritožba ni dovoljena na podlagi določbe drugega odstavka istega člena ZUS-1, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
Poleg tega lahko po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. ZMZ-1 člen 20, 21, 21/1, 22, 23, 23/1, 23/1-8, 28, 31, 44.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita - ugotavljanje pogojev za status begunca oziroma za subsidiarno zaščito - nepriznan status begunca - status subsidiarne zaščite - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - dokazno breme prosilca zdravstvena oskrba
Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi zavedati že ob vložitvi prošnje.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00086219
ZUS-1 člen 17.
aktivna legitimacija - tožnik v upravnem sporu - tožnik, ni bil stranka v upravnem postopku
Položaj tožnika v upravnem sporu ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v upravnem postopku. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča je lahko aktivno legitimirana v upravnem sporu samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, ne pa tudi oseba, ki bi tak položaj sicer lahko imela, pa ga ni imela.
pravna sredstva v upravnem sporu - zahteva za varstvo zakonitosti - subsidiarna uporaba ZPP - nedovoljenost izrednega pravnega sredstva
Za odločitev v tej zadevi je bistven odgovor na vprašanje, ali je mogoče na podlagi ZUS-1 izključiti uporabo specifičnih določb ZPP tudi v primerih, ko ZUS-1 tega ne določa izrecno oziroma če posameznih institutov ne ureja drugače temveč jih enostavno izpusti, in če da, ali to velja tudi za izredno pravno sredstvo zahteve za varstvo zakonitosti (385. člen ZPP).
formalno pomanjkljiva tožba - poziv za popravo tožbe - rok za popravo tožbe - določitev roka
Poziv, ki ne določa roka za popravo tožbe, ne more biti podlaga za njeno zavrženje, saj lahko sodišče tožbo zavrže le, če je tožnik ne popravi v določenem roku.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - USTAVNO PRAVO
VS00086217
URS člen 19. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja - pravica do osebne svobode - poseg v pravico do osebne svobode
Tudi če je Upravno sodišče v posameznih primerih presodilo, da gre za kršitev pravice do osebne svobode, to ne pomeni, da je tudi poseg v pritožnikovo osebno svobodo nezakonit in neustaven.
Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 8, 8/4. ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - omejitev gibanja in nastanitev tujca v domu za tujce - ukrep omejitve gibanja - pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja - nesorazmernost ukrepa - alternativni ukrep - učinkovitost ukrepa
Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da drži, da slovenski zakonodajalec (še) ni implementiral člena 8(4) Recepcijske direktive, da države članice zagotovijo, da so pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu, določena v nacionalnem pravu. Vendar pritožnik spregleda, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, vključno z alternativnimi ukrepi iz navedene določbe direktive, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da bi bil izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh utemeljen oziroma učinkovit.
ZUS-1C člen 22, 22/2, 73/3. ZPP člen 111/2, 112/1, 112/2, 142/4, 343, 343/4, 366.
pritožba v upravnem sporu - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - vročitev s fikcijo - prepozna pritožba - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1). Ta pogoj ne velja samo v primeru, če ima pravniški državni izpit opravljena stranka sama.
Ker pritožnika v petnajstih dneh od dneva, ko je bilo puščeno obvestilo o prispelem pisanju, pošiljke na pošti nista dvignila, se na podlagi četrtega odstavka 142. člena ZPP šteje, da je bila vročitev opravljena na zadnji dan petnajstdnevnega roka. Pritožnika sta pritožbo zoper izpodbijani sklep vložila priporočeno po pošti po poteku zakonskega roka, zato je ta prepozna. To ravno tko narekuje njeno zavrženje.
začasna odredba - neizkazana težko popravljiva škoda - prenehanje naročniškega razmerja - izguba strank - poslovna škoda - konkretnost prikrajšanja
Nepopravljivost posledic izvršitve izpodbijanega upravnega akta je sicer pomembna, ne pa že sama po sebi zadostna okoliščina, ki bi utemeljevala obstoj kakršnekoli oblike škode. Vsaka posledica, četudi ireverzibilna, kot je na primer dejstvo, da tožnica objavljenega oziroma poslanega obvestila (v primeru ugoditve tožbi) ne bo mogla vzeti nazaj, ali okoliščina, da prenehanje naročniške pogodbe pomeni tudi spremembo njenega pravnega položaja, sama po sebi še ni škoda, če hkrati ne predstavlja tudi določenega konkretnega prikrajšanja pravne osebe na področju njenega delovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS00086223
ZMZ-1 člen 89, 89/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - samovoljna zapustitev azilnega doma - konkludentno ravnanje - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Prosilčevo ravnanje v nasprotju z njegovo zakonsko obveznostjo iz prvega odstavka 89. člena ZMZ-1 pomeni, da očitno nima več namena uveljavljati pravice do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. S samovoljno zapustitvijo azilnega doma, kamor se ne vrne, prosilec torej na konkludenten način pokaže, da očitno nima več namena počakati do pravnomočnega zaključka upravnega postopka. S tem pa se sam odreče sodnemu varstvu ne samo na prvi sodni stopnji ampak tudi v pritožbenem postopku.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - status prosilca za azil - tujci
Za izključitev predaje je odločilno, ali bi bil pritožnik v primeru predaje izpostavljen dejanski nevarnosti, da bo ponovno napoten na mejo z Bosno in Hercegovino in tam nezakonito vrnjen s Hrvaške v navedeno državo. Sodišče prve stopnje je zato pravilno navedlo, da je za predajo bistveno, kako Republika Hrvaška obravnava osebe, ki so ji predane v okviru dublinskih postopkov, in ne tujcev, ki se nezakonito znajdejo na njenem ozemlju (in izrazijo namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito). Glede tega pritožnik v pritožbi ne trdi, da Republika Hrvaška osebe, ki so ji predane v t. i. dublinskem postopku, nezakonito vrača v Bosno in Hercegovino in jim s tem onemogoča dostop do postopka mednarodne zaščite. Samo to, da so kršitvam dostopa do azilnega postopka na Hrvaškem in nasilju hrvaške policije izpostavljene osebe ob prečkanju bosansko-hrvaške meje, ter da gre za kršitve sistemske narave, po stališčih SEU ne zadošča za izključitev predaje.
ZMZ-1 člen 9, 24, 28, 52, 52/1, 52/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22.
mednarodna in subsidiarna zaščita - dejanske okoliščine - okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje - neizkazana resna škoda - upravni postopek - pooblaščenec za zastopanje
Pritožnik v pritožbi ponavlja tožbene trditve, da so njegove zdravstvene težave in nezmožnost pridobitve ustrezne zaposlitve ter zaradi tega grozeča mu revščina, v primeru vrnitve v izvorno državo, razlogi za podelitev mednarodne zaščite. Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da pritožnikova revščina, za katero zatrjuje, da je oz. bo posledica sistemskih pomanjkljivosti, tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Obvezno zastopanje po pooblaščencu v postopkih pred toženko ne izhaja iz določb ZMZ-1, saj 9. člen tega zakona prosilcem za mednarodno zaščito pooblaščenca zagotavlja le v postopku pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da obveznost zagotoviti pooblaščenca v upravnem postopku ne izhaja niti iz določb Procesne direktive.
komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi - mnenje komisije za ugotavljanje podlag za odpoved pogodbe o zaposlitvi - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vodenje upravnega postopka - izdaja upravne odločbe - subsidiarni upravni spor - drugo sodno varstvo - individualni delovni spor
Mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (komisija) iz 103. člena ZPIZ-1 ni upravni akt, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnice kot invalidke. Za izdajo mnenja komisije ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe. Mnenje komisije tudi ni drug akt, zoper katerega bi bilo s posebnim zakonom predpisano sodno varstvo v upravnem sporu.
Tega mnenja ni mogoče izpodbijati niti po 4. členu ZUS-1, saj je zagotovljeno drugo sodno varstvo (tudi, če gre za uveljavljanje kršitev človekovih pravic), saj je zoper mnenje komisije zagotovljeno sodno varstvo v okviru individualnega delovnega spora za ugotovitev (ne)zakonitosti odpovedi.
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 22. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev) (2013) člen 17, 17/3, 17/4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - brezplačna pravna pomoč - zdravstveno varstvo - plačilo zdravstvenih storitev
Že iz samega opisa pravnih postopkov v navedeni državi, v kateri je pritožnik v letu 2021 zaprosil za azil, je razvidno, da je imel dostop do azilnega upravnega postopka in sodnega postopka, da pa s pravnimi sredstvi, ki jih je vložil s pomočjo odvetnice, ni uspel. Tudi okoliščina, da je bilo zastopanje "samoplačniško", sama zase ne kaže na pomanjkljivost azilnega postopka. Kot izhaja iz 22. člena Direktive 2013/32/EU, mora država članica prosilcem na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške (torej kot v pritožnikovem primeru) omogočiti učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, medtem ko mora biti brezplačna pravna pomoč omogočena le za postopek pred sodiščem in le na zahtevo prosilca (20. člen navedene direktive).
Če je pritožnik za zdravstvene storitve moral plačati, pa prav tako ne pomeni, da v romunskem azilnem sistemu obstaja nedopustna pomanjkljivost, že zato, ker Direktiva 2013/33/EU ne zahteva, da države članice prosilcem za mednarodno zaščito vselej zagotovijo brezplačno zdravstveno varstvo. Tako jim je prepuščena možnost, da od prosilcev, ki imajo dovolj sredstev, zahtevajo, da krijejo stroške materialnih pogojev za sprejem in zdravstveno varstvo ali k njim prispevajo (četrti v zvezi s tretjim odstavkom 17. člena navedene direktive).
značilnosti upravnega akta po 2. členu ZUS-1 - posamični upravni akt - akt zoper katerega je možen upravni spor - delitev nepremičnega premoženja med novonastale občine
Izpodbijani sklep je toženka izdala na podlagi 51.c člena ZLS. Pri sprejemu spornega sklepa je torej toženka odločala v okviru opravljanja upravne funkcije s področja upravnega prava in v javnem interesu. Nastopala je oblastveno, saj je pri njegovem sprejetju izvrševala zakonsko oblastveno pooblastilo, ki ji ga daje ZLS in ni sprejemala odločitve zgolj kot zasebnopravni subjekt. Z izdajo izpodbijanega sklepa pa je tudi posegla v pritožničin pravni položaj, ki je v razmerju do toženke kot izdajateljice tega akta bila v podrejenem položaju, saj je toženka odločila o usodi pritožničinega premoženja in je torej vanj enostransko posegla. Glede na navedeno, je po presoji Vrhovnega sodišča jasno, da je izpodbijani sklep toženke javnopravni, enostranski in posamični akt. Tak akt pa je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1d. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti
Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.