Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - neutemeljena pritožba
Izpodbijano opozorilo toženka izda kot prekrškovni organ po določbah ZP-1, zato z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - javna korist - razlastitveni postopek - poseg v pravni položaj - uveljavljanje ugovora - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča
Pravilna je presoja Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru sklep z dne 28. 2. 2025, s katerim je Mestni svet toženke ugotovil (le), da je izvedba rekonstrukcije ulice ... - kategorizirane občinske ceste A. na delu nepremičnine s parc. št. ..., k. o. ..., nujno potrebna in v javno korist (1. člen), ter odločil, da za zagotovitev izvedbe tega projekta toženka poskrbi za odkup dela navedene nepremičnine na podlagi 207. člena ZUreP-3 in da če sporazumni odkup ne bo mogoč, toženka pri pristojni upravni enoti vloži zahtevo za razlastitev tega dela navedene nepremičnine na podlagi 209. člena ZUreP-3 (2. člen), ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, (1) da lahko razlastitveni upravičenec šele po izdaji sklepa, kakršen je sklep z dne 28. 2. 2025, začne postopek na podlagi 202. člena ZUreP-3, (2) da bo tako šele v razlastitvenem postopku lahko prišlo do posega v pritožnikov pravni položaj in njegova lastninska upravičenja z vidika pravice do uporabe, uživanja in razpolaganj ter (3) da bo v tem postopku ta lahko uveljavljal tudi ugovore glede izkazane javne koristi in zakonitosti sklepa in v nadaljevanju po potrebi sodno varstvo v upravnem sporu. Zato je neutemeljen pritožnikov ugovor, da sporni sklep posega v njegov pravni položaj.
Pritožnik ni predstavil utemeljenih razlogov, ki bi narekovali spremembo ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, v skladu s katero sklep, s katerim se le ugotovi, da je gradnja objekta na nepremičnini nujno potrebna in v javno korist, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088466
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2. ZMZ-1 člen 51, 51/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - potek roka - pravni interes - zavrženje pritožbe
Ker se predaja pritožnika ni izvršila v roku šestih mesecev, se je v skladu z drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III odgovornost za obravnavanje njegove prošnje za priznanje mednarodne zaščite prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu iz četrte alineje prejšnjega odstavka (o zavrženju prošnje zaradi odgovornosti druge države članice po Uredbi Dublin III) odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavanem primeru bo morala torej toženka ravnati na navedeni način. Glede na to so nastopile med strankama nesporne okoliščine, zaradi katerih toženka sklepa upravnega organa z dne 3. 6. 2025 ne bo mogla izvršiti. Pritožnik si zato z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pravnega položaja ne more več izboljšati.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088229
ZUS-1 člen 22, 22/1, 73, 73/3,. ZPP člen 111, 111/2, 112, 112/1, 112/2, 343, 343/2. ZS člen 83, 83/4.
mednarodna zaščita - zahteva za uvedbo ponovnega postopka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam. Pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka zanjo. Šteje se, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev. Če je poslana priporočeno po pošti, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pri teku roka se upošteva poletno poslovanje sodišča, med katerim procesni roki v nenujnih zadevah od 15. 7. do 15. 8. ne tečejo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088465
ZMZ-1 člen 20, 24, 28, 52.
mednarodna in subsidiarna zaščita - mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - subsidiarna zaščita - neizkazana resna škoda - subjekt preganjanja ali resne škode - ekonomski razlog - revščina - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - varna izvorna država
Institut mednarodne zaščite daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode. Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088217
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 5, 5/4, 15, 15/3c, 3, 3/2, 3/2-2. ZMZ-1 člen 6.
mednarodna zaščita - pritožbeni razlog - uporaba jezika, ki ga prosilec razume - odprava kršitev - narok za glavno obravnavo - postavitev sodnega tolmača
Pritožbeni razlog o uporabi jezika v postopku je neutemeljen že zato, ker je Upravno sodišče, tudi če bi bila zatrjevana procesna kršitev podana, to v svojem postopku odpravilo s tem, ko je pritožniku na naroku za glavno obravnavo, ob pomoči tolmača za kirundski jezik, omogočilo, da pove, kaj je na osebnem razgovoru še želel navesti, pa ni, ker mu je bil tam zagotovljen zgolj tolmač za angleški jezik.
Pravilnost odločitev švicarskih organov glede zavrnitve pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito pa ni in ne more biti predmet presoje v tem postopku. Prav tako ne nevarnost kršitve načela nevračanja, ki bi lahko nastala za prosilca za mednarodno zaščito po njegovi predaji, če sodišče ne ugotovi, da ima država članica, na katero je zahteva naslovljena, sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088228
ZPP člen 257, 258, 258/2, 262, 262/1. URS člen 22. ZUS-1 člen 22, 22/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - narok za glavno obravnavo - vabilo - neudeležba na naroku - opustitev izvedbe dokaza - kršitev načela zaslišanja stranke - kršitev pravice do kontradiktornosti
Drugi odstavek 258. člena ZPP določa, da sodišče zasliši samo eno stranko, če druga stranka noče izpovedati ali če se ne odzove sodnemu vabilu. Na podlagi te določbe je razvidno, da se vselej zaslišita obe stranki, ena pa le ob zakonsko izpolnjenih zahtevah, med drugim, če se druga (nasprotna) stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje. V tem primeru sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov (prvi odstavek 262. člena ZPP), kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove. Da bi za postopke mednarodne zaščite veljalo drugače, ne izhaja ne iz ZMZ-1, ne iz Uredbe Dublin III.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088221
ZMZ-1 člen 21, 24, 28, 52, 52-1, 52-2.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - tretja oseba - subjekt preganjanja ali resne škode - družinski član prosilca - utemeljenost strahu pred preganjanjem - okoliščine in dejstva o zadevi - prosilec
Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj mora resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, sorodniki tožnika pa v to kategorijo ne spadajo.
Poleg tega je že Upravno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da je okvir prošnje za mednarodno zaščito v rokah prosilca. To pomeni, da je ocena upravnega organa oziroma sodišča omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088574
ZUS-1 člen 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponavljanje tožbenih navedb - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja
Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da na Finskem ni sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu in pogojih za namestitev prosilcev za azil, ki bi za prosilca lahko pomenile nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088483
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici - ponavljanje tožbenih navedb - presoja sodišča
Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi z navedbami, da sistemske pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za priznanje mednarodne zaščite oziroma pri namestitvi prosilcev niso pogoj za varstvo pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja in da je toženka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zgolj ponavlja tožbene trditve, pri čemer pa ne pojasni, zakaj bi bilo treba te njegove navedbe presoditi drugače, kot je to v izpodbijani sodbi napravilo Upravno sodišče. To se je do teh pritožnikovih ugovorov argumentirano opredelilo in jih je po presoji Vrhovnega sodišča (tudi s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča) pravilno zavrnilo.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00087948
ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - pritožba - nedovoljene pritožbene novote - nova dejstva in novi dokazi
Kolikor pritožnik (pavšalno) zatrjuje, (1) da bi moral v primeru vrnitve v Kraljevino Maroko spati na cesti, (2) da bi bilo tam zaradi terorizma in dejstva, da je državo zapustil, ogroženo njegovo življenje (3) ter da je prava neuk, Vrhovno sodišče ugotavlja, da te navedbe predstavljajo nedovoljene pritožbene novote. Po prvem odstavku 74. člena ZUS-1 sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in dokaze le, če izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do konca glavne obravnave, če je postopek tekel brez glavne obravnave, pa do konca postopka na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa pritožnik niti ne predstavi okoliščin, zakaj navedenih dejstev ni navedel do konca glavne obravnave 31. 7. 2025.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088573
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - sklicevanje na sodbo SEU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - pavšalna in neizkazana zatrjevanja
V zvezi s sklicevanjem pritožnika na sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU z dne 17. 2. 2017 v zadevi C. K. in drugi proti Sloveniji Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je v tej sodbi Sodišče EU zapisalo, da je treba 4. člen Listine EU o temeljnih pravicah razlagati tako, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Vendar pa pritožnik niti v tožbi (niti v pritožbi) ni navedel nobenih osebnih okoliščin, zaradi katerih bi njegova predaja Republiki Hrvaški v skladu z Uredbo Dublin III zanj lahko povzročila nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - predaja odgovorni državi za obravnavanje prošnje za azil - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - sistemske pomanjkljivosti - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - pogoji za mednarodno zaščito - statistični podatki - razlike
Pritožnik je imel v upravnem in sodnem postopku možnost navesti vse okoliščine, ki bi lahko vplivale na dopustnost predaje Republiki Hrvaški. Toženka in Upravno sodišče sta te okoliščine presojala po vsebini in ugotovila, da pritožnikova predaja Republiki Hrvaški ne bi pomenila kršitve človekovih pravic in da niso podani razlogi za utemeljeno domnevo, da bi v Republiki Hrvaški obstajale take sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine o temeljnih pravicah in to tako na splošni ravni kot glede tožnikovega individualnega položaja.
Na drugačno odločitev ne more vplivati niti njegovo sklicevanje na statistične podatke Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške, v zvezi s katerimi opozarja, da so med državami članicami še vedno velike razlike pri obravnavanju prošenj za mednarodno zaščito. Sodišče Evropske Unije je že razložilo, da razlike med organi in sodišči države članice, ki daje zahtevo za sprejem, ter na drugi strani organi in sodišči države članice, na katero je zahteva naslovljena, glede razlage materialnih pogojev za mednarodno zaščito, niso sistemske pomanjkljivosti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00087947
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 343, 343/4.
pritožba v upravnem sporu - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost stranke - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
popravljanje pomot v odločbi - popravni sklep - nezakoniti sklep - sprememba identitete stranke - tožba v upravnem sporu - začetek teka roka za vložitev tožbe
Popravni sklep, s katerim je bila spremenjena identiteta stranke, je sicer nezakonit (in zato izpodbojen), ne pa tudi ničen. Do spremembe prvotne odločbe je torej s takim popravnim sklepom prišlo na nezakonit način, vendar pa tudi taka sprememba ustvarja pravne učinke, če popravni sklep ni odpravljen v postopku s pravnimi sredstvi.
Pritožnik ima torej pravni interes glede vsebine odločbe, vendar pa je ni mogel izpodbijati, dokler ni bila naslovljena nanj oziroma dokler z njo ni bilo odločeno o njegovem pravnem razmerju. To se je zgodilo šele s sklepom o popravi, s katerim pa samim zase tudi ni bilo odločeno o pritožnikovem pravnem razmerju, temveč je materialna odločitev o tem razmerju vsebovana v prvotni odločbi. Odločitev o pritožnikovem pravnem razmerju torej vsebujeta šele ta odločba in popravni sklep skupaj.
Pritožnik je torej v obravnavani procesni situaciji ravnal pravilno, ko je s tožbo izpodbijal odločbo v zvezi s popravnim sklepom. To seveda bistveno vpliva tudi na presojo, kdaj je začel teči rok za vložitev tožbe v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je bila namreč šele od izdaje popravnega sklepa naprej naslovljena na pritožnika, zato je pritožnik šele od tedaj naprej lahko vložil tožbo kot stranka v upravnem postopku.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00087949
ZUS-1 člen 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja - pritožbeni ugovori
Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je sodišče presojo, da v Franciji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, oprlo na ugotovitev, da je pritožnik v Franciji imel dostop do azilnega postopka, v postopku je imel tolmača in brezplačnega odvetnika, odnos uradnih oseb pa je označil kot dobrega. Temu pritožnik v pritožbi niti ne nasprotuje.
tožnik v upravnem sporu - status stranke ali stranskega udeleženca v postopku izdaje upravnega akta - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - zavrženje tožbe
Pritožnik ni bil stranka ali stranski udeleženec v postopku, v katerem je bilo izdano izpodbijano uporabno dovoljenje. Glede na to ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta.
celovita dokazna ocena - izpodbijanje dokazne ocene - nestrinjanje z dokazno oceno - vročanje v upravnem postopku - obvestilo o poskusu vročitve
Pritožnica v pritožbi ne navaja nobenega razloga, ki bi jasno, prepričljivo in racionalno sprejemljivo dokazno oceno Upravnega sodišča omajali. Izraža le splošno nestrinjanje z dokazno oceno Upravnega sodišča, pri tem pa ne ponudi nobenih vsebinskih argumentov, zakaj naj bi bila presoja Upravnega sodišča, ki ni ugotovilo okoliščin, ki bi kazale na to, da je pismonoša spornega dne svoje delo opravil malomarno in da obvestila o neuspeli vročitvi ni pustil v pritožničinem nabiralniku, napačna.
ZUS-1 člen 7, 7/1, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 142, 142/4, 260, 260-9.
pravni interes za tožbo v upravnem sporu - pravica do udeležbe v postopku - stranska udeležba - vstop stranke v postopek - vročitev odločbe - učinkovito sodno varstvo
Ne drži, da si pritožnica s tožbo v upravnem sporu zoper sklep z dne 9. 3. 2021 pravnega položaja ne bi mogla (več) izboljšati. Če bi Upravno sodišče njeni tožbi ugodilo, bi moralo po presoji Vrhovnega sodišča zaradi varstva njene ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva o udeležbi v postopku odločiti v sporu polne jurisdikcije (prvi odstavek 7. člena ZUS-1). Če bi ji v tem primeru pravico do stranske udeležbe v spornem nadzornem postopku priznalo, pa bi ji morala toženka odločbo in sklep z dne 23. 11. 2020, s katerima je ta nadzorni postopek zaključila, vročiti in ji omogočiti vpogled v upravni spis zadeve. To bi ji narekovala (smiselna) uporaba določbe četrtega odstavka 142. člena ZUP, po kateri mora oseba, ki med postopkom vstopi vanj kot stranka, postopek sprejeti v tistem stanju, v katerem je ob njenem vstopu. Ker bi bil torej enostopenjski upravni postopek v trenutku pritožničinega vstopa že zaključen z odločbo in sklepom, bi mogla kot edina posledica slediti vročitev teh aktov pritožnici. S tem bi slednja zoper upravni akt, izdan v spornem nadzornem postopku, pridobila možnost vložitve tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 17. člena ZUS-1).
regulatorna (ureditvena) začasna odredba - pravni učinek - upravni spor - pravnomočna odločba - namen začasne odredbe
Možnost ureditve načina obrestovanja s (t. i. pravo) začasno odredbo, s katero se upoštevno stanje začasno uredi, Vrhovno sodišče opozarja, da je ta začasni ukrep omejen glede pravnih učinkov, saj se ti ne morejo raztezati prek meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča. S predlagano začasno odredbo želi pritožnica doseči ureditev učinka morebitne zanjo neugodne sodne odločbe Upravnega sodišča na obrestovanje v času izdane odložitvene začasne odredbe, saj bi šele z izdajo takšne sodne odločbe zanjo nastopile zatrjevane posledice glede obrestovanja. Takšen ukrep Upravnega sodišča (določitev načina obrestovanja davčne obveznosti) pa bi z učinki posegel prek trenutka pravnomočnosti sodne odločitve, zato bi bil v nasprotju z namenom začasnih odredb po 32. členu ZUS-1, ki je v varstvu tožnika v času trajanja upravnega spora. Posledično je neutemeljen predlog za izdajo takšne začasne odredbe za ureditev stanja.