Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 18, 18/1, 18/1d. ZMZ-1 člen 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - sistemske pomanjkljivosti
Samo dejstvo, da pritožnik tri dni ni mogel bivati v azilnem domu, pri čemer ne navaja, kako je to vplivalo na postopek mednarodne zaščite oziroma kako je to povezano z njegovo željo, da zaprosi za mednarodno zaščito, po stališču Vrhovnega sodišča ni pravno relevantno za presojo, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški.
Pritožnik neutemeljeno navaja, da bi toženka morala pridobiti individualno jamstvo zanj, saj ni navajal nobenih takšnih osebnih okoliščin, ki bi terjale posebno, dodatno skrbnost toženke pri pridobivanju individualnega zagotovila od Republike Hrvaške, kot je to ugotovilo že Upravno sodišče.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - resna škoda - revščina
Pritožnik ne more uspeti s trditvijo, da je za situacijo v Maroku kriva država, ki je vzpostavila sistem, v katerem revni životarijo ali umrejo od lakote. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
mednarodna in subsidiarna zaščita - ponovno vložena zahteva - nova dejstva in dokazi
Obravnavo ponovno vložene prošnje za mednarodno zaščito je mogoče doseči le, če prosilec bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. V obravnavani zadevi niti ni sporno, da pritožnik te zahteve ni izpolnil, saj tej presoji Upravnega sodišča ne nasprotuje.
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3/2-2, 17/1, 31, 32.
mednarodna zaščita - predaja tožnika odgovorni državi članici po Dublinski uredbi - sistemske pomanjkljivosti - nove okoliščine
Upravno sodišče je glede na okoliščine, ki so obstajale v trenutku izdaje izpodbijane sodbe, pravilno odločilo. Vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja tudi, da bi lahko kasneje prišlo do nastanka novih okoliščin, ki zaradi neobstoja v času odločanja Upravnega sodišča še niso bile in tudi niso mogle biti presojane.
Iz pritožbenih navedb in predloženih dokazil bi lahko izhajalo, da so nastala nova dejstva oziroma da se je pritožnikovo zdravstveno stanje zaradi odstopa in raztrganine mrežnice ter s tem povezane operacije spremenilo. Navedeno po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi kaže, da bi lahko prišlo do nastopa za odločitev pomembnih novih okoliščin.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja za mednarodno zaščito - preganjanje - diskriminacija
Diskriminacija sama po sebi ni zadosten razlog za status mednarodne zaščite, saj morajo biti dejanja zadostne teže, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 66. ZMed člen 45. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/1, 10/2.
pravica do svobode izražanja - upravni spor zaradi varstva človekovih pravic - zbiranje dodatnih informacij - novinar - svoboda tiska - javni interes - oblastno ravnanje - drugo učinkovito sodno varstvo
Človekovo pravico iz 10. člena EKČP je mogoče varovati s tožbo v upravnem sporu po drugem odstavku 157. člena URS oziroma po 4. členu ZUS-1.
Z 10. členom EKČP je varovano tudi zbiranje informacij s strani novinarjev kot bistven pripravljalni korak v novinarstvu ter neločljiv in zaščiten del svobode tiska. Ovire, postavljene s strani nosilcev oblasti z namenom oviranja dostopa do informacij, ki je v javnem interesu, so dopustne le pod pogoji iz drugega odstavka 10. člena EKČP, torej, če je omejitev določena z zakonom in zasleduje legitimen cilj ter je nujna v demokratični družbi.
Glede na vsebino zahtevka (dostop do objektov in oseb, na podlagi česar bi sama neposredno zbrala oziroma preverila informacije) imata pritožnika prav, ko uveljavljata, da je ta vsebina bistveno drugačna od zahteve, da jima informacije posredujejo sami nosilci oblasti (v konkretnem primeru tožena stranka) kot njihovo lastno stališče. Za uresničitev te pravice v obravnavani zadevi pritožnika tudi ne potrebujeta posamičnega akta, ki bi to posebej odobril, temveč (zgolj) to, da ju pri uresničevanju te pravice ne bi nedopustno ovirala oziroma omejevala tožena stranka.
Načeloma je mogoče zoper nosilce oblasti doseči učinkovito sodno varstvo tudi pred sodiščem splošne pristojnosti, vendar pa mora za to, da tako tožbo odstopi drugemu pristojnemu sodišču, sodišče v upravnem sporu najprej ugotoviti, da je to drugo sodno varstvo učinkovito.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (2007) člen 231, 231/1.
uporaba pravilnika - jasna določba - organ v sestavi ministrstva - pravno sredstvo - pristojnost za odločanje o pritožbi - ministrstvo
Določba prvega odstavka 231. člena Pravilnika je o pristojnosti ministrstva jasna in nedvoumna. Iz nje izhaja, da je pravno sredstvo zoper odločitev organa v sestavi ministrstva pritožba in da mora o njej odločiti ministrstvo.
Okoliščina, da davčni organ druge stopnje ni odločil o pritožničini pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo z dne 25. 1. 2021, je bila le razlog za vložitev tožbe v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, ki določa, da če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, s posebnim predpisom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena. Ta določba ureja možnost sprožitve upravnega spora v primerih, ko pritožbeni upravni organ ne odloči o strankinem rednem pravnem sredstvu zoper izdani upravni akt (to je akt iz 2. člena ZUS-1).
Zavrženje tožbe v upravnem sporu ne more temeljiti na okoliščini, da je pritožnica po obvestilu sodišča iz tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 vstopila v upravni spor plačnice davka. ZUS-1 namreč ne predpisuje zavrženja tožbe samo zato, ker je zoper isti upravni akt vloženih več tožb upravičenih tožnikov.
V upravnem sporu ni nujnega sosporništva na način, da lahko tožijo le vsi upravičenci skupaj.
Na podlagi določbe tretjega odstavka 19. člena ZUS-1 mora sodišče tretjo osebo, če je v spornem pravnem razmerju udeležena na tak način, da se odločitev lahko sprejme samo enotno tudi zanjo, po uradni dolžnosti ali na predlog stranke o tem obvestiti. Če oseba izjavi, da vstopa v upravni spor, se za presojo njenih procesnih upravičenj uporabljajo določbe ZPP, konkretno 202. člen ZPP. Ta za osebo, ki lahko kot intervenient vstopi v postopek zato, ker se sodna odločba nanjo neposredno nanaša, določa, da ima položaj enotnega sospornika iz 196. člen ZPP. Po tej določbi pa se v primeru enotnih sospornikov, ker se štejejo za enotno pravdno stranko, razteza učinek opravljenega pravdnega dejanja enega sospornika tudi na tiste sospornike, ki so zamudili s pravdnim dejanjem.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena ponovna prošnja - resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost prosilca - zaščita v izvorni državi
Tudi če bi bile navedbe o grožnjah pravočasne, pritožnik ni zatrjeval, da mu zaščite pred nedržavnimi subjekti, ki naj bi mu grozili, ne bi bila sposobna ali ne bi hotela nuditi izvorna država.
URS člen 57. ZUS-1 člen 4, 33, 33/2, 66. ZNB člen 39, 39/1, 39/1-1, 39/1-2. ZZUOOP člen 104. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. Protokol 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin člen 2. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (11.11.2021) člen 8, 8/4.
COVID-19 - ugotovitvena tožba - pravni interes - osnovna šola - pravica do izobraževanja - obiskovanje osnovne šole - načelo zakonitosti - neustavnost oziroma nezakonitost podzakonskega predpisa
Zakon za ugotovitveno tožbo v upravnem sporu zahteva le splošni pravni interes, ki je v tem, da se varuje pravni položaj tožnika, posebnega kvalificiranega pravnega interesa pa ne zahteva.
Osnovna šola poseže v ustavno pravico učencev do osnovnošolskega izobraževanja tudi, če s svojim aktom ali dejanjem onemogoči učencu udeležbo pri pouku, saj to pomeni prav poseg v bistvo te pravice.
Pooblastila toženi stranki, da lahko prepreči učencem, da se udeležijo osnovnošolskega izobraževanja v obliki pouka v osnovni šoli, če predpisani pogoji iz 8. člena Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (Odlok) niso izpolnjeni, ne vsebujeta niti ZNB niti sam Odlok, pa tudi ne drugi predpisi.
Ni mogoče pritrditi razlagi, da je Ustavno sodišče s svojo odločbo št. U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021 podalo neomejeno pooblastilo izvršni oblasti, da na podlagi določb 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena ZNB sprejema kakršnekoli podzakonske predpise, ki bodo že na podlagi te odločbe vnaprej in vselej šteti za zakonite in v skladu z URS. V citirani odločbi Ustavnega sodišča opravljena presoja (protiustavnih) določb ZNB glede omejevanja javnega zbiranja ter svobode gibanja v osnovnih šolah in na drugih javnih krajih vsebinsko očitno nikakor ni zajela tudi v tej zadevi sporne presoje vprašanja ustavnosti in zakonitosti Odloka kot podzakonskega predpisa, ki je nalagal otrokom dolžnost samotestiranja z določeno obliko testov kot pogoj, da se lahko udeležujejo pouka v osnovni šoli, še toliko manj za otroke s posebnimi potrebami.
V obravnavani zadevi mora Vrhovno sodišče zato odgovoriti na sporno vprašanje, ali je 8. člen Odloka – in predvsem njegov četrti odstavek – lahko pomenil ustavno in zakonsko skladno podlago za ravnanje tožene stranke z vidika poseganja v ustavno pravico otrok do osnovnošolskega izobraževanja, varovano v 57. členu URS.
ZNB ni uredil ustavno zahtevanih pogojev za poseg v pravico do osnovnošolskega izobraževanja iz 57. člena URS, niti ni določil potrebnega zakonskega pooblastila za sprejetje podzakonskih predpisov. Z Odlokom kot podzakonskim predpisom pa glede na stališča Ustavnega sodišča tudi v izjemnih okoliščinah ne smejo biti določeni pogoji, ki otrokom omejujejo dostop do pouka v osnovni šoli, ki jih zakon ne pozna in ne ureja. Zato je Odlok v spornem obdobju v četrtem odstavku 8. člena (v povezavi z drugimi določbami) nedopustno brez zakonske podlage, torej izvirno določil pogoje za uresničevanje pravice do udeležbe pri pouku in posledično posameznim otrokom nedopustno omejil uresničevanje ustavne pravice.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - rok za predajo prosilca - podaljšanje roka - dejansko stanje v upravnem postopku
Toženka poleg šestmesečnega roka za predajo ni določila drugega roka, zaradi katerega ne bi bilo jasno, do kdaj mora biti predaja opravljena, ampak je navedla le možnosti podaljšanja tega roka v tam navedenih časovnih okvirih v primeru izdane začasne odredbe ali prosilčeve samovoljne zapustitve azilnega doma, torej za primere, če bi nastopili po izdaji sklepa. To dejansko stanje torej po naravi stvari še ni moglo biti predmet obravnave v postopku, v zvezi s katerim je pritožnik v tožbi trdil, da ni zapustil azilnega doma.
upravni spor - sodna taksa - fikcija umika tožbe - nepravilno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje
Pritožnik je pritožbi priložil kopijo potrdila ponudnika plačilnih storitev o plačilu sodne takse z dne 30. 5. 2024, ki se po referenci in znesku ujema s podatki iz plačilnega naloga I U 341/2024-3 z dne 20. 2. 2024, s čimer je po presoji Vrhovnega sodišča uspel izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, da sodna taksa ni bila plačana niti do 30. 5. 2024 niti pozneje.
ZUS-1 člen 32, 32/2. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca za obravnavanje prošnje pristojni državi - rok za predajo prosilca - odložitvena začasna odredba - zadržanje izvršitve izpodbijanega akta - odlog izvršitve izpodbijanega akta
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da z odložitveno začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče začasno zadrži oziroma odloži izvršitev izpodbijanega akta, pri čemer ta dva izraza uporablja kot sopomenki, zato v primeru uporabe kateregakoli od teh izrazov v začasni odredbi veljajo takšni učinki, kot izhajajo iz Uredbe Dublin III in sodne prakse SEU. To pomeni, da tako kadar je v začasni odredbi določeno zadržanje izvršitve odločbe o predaji kot tudi kadar je določena odložitev izvršitve, velja, da od izdaje končne odločitve o pritožbi 6-mesečni rok za predajo po 29. členu Uredbe Dublin III začne teči znova.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00085354
ZPP člen 108, 336, 373, 373/2, 374, 374/1, 375, 375/1, 383. URS člen 25.
nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - zavrženje revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - skladnost z Ustavo RS
Revizija, ki ji nista priložena predlog oziroma sklep o njeni dopustitvi, je nepopolna v smislu prvega odstavka 374. člena ZPP. Takšno nepopolno revizijo sodišče zavrže in je ne pošilja stranki v dopolnitev, saj je v revizijskem postopku izključena uporaba 108. člena ZPP o pošiljanju nepopolnih vlog v dopolnitev (383. člen v zvezi s 336. členom ZPP). Ustavno sodišče je v odločbi v zadevi U-I-209/23-9 z dne 13. 3. 2025 odločilo, da takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo.
fikcija vročitve - veljavno opravljena vročitev - začetek teka roka
Pri fikciji vročitve po 142. členu ZPP se šteje, da je bila vročitev opravljena z iztekom petnajstega dne in zato začne teči rok za pravno sredstvo že šestnajsti dan.
ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 351, 351/1. ZUS-1 člen 82, 82/1.
upravni spor - pravni interes za pritožbo - ustavitev postopka - pritožba zoper odločitev o stroških
V delu, v katerem pritožnica izpodbija sklep sodišča prve stopnje, s katerim je odločilo, da se postopek ustavi, pritožba ni dovoljena, saj zanjo pritožnica očitno nima pravnega interesa. Ustavitev postopka upravnega spora je namreč v njeno korist, saj s tem ni več tožena v upravnem sporu, drugega pravnega interesa pa niti ne uveljavlja.
Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.
Upravno sodišče je pravilno upoštevalo le navedbe iz predloga za izdajo začasne odredbe. V nasprotnem primeru bi kršilo razpravno načelo, na katerem temelji upravni spor (7. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 2. člena ZUS-1), izjema od tega iz drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pa se nanaša na izvajanje dokazov, na kar pa se pritožnik ne sklicuje, temveč le pavšalno navaja, da je z navedbami v tožbi in predlogu zadostil dokaznemu bremenu.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - opravičen razlog za zamudo - potrebna skrbnost
Pri presoji, da razlogi, ki jih pritožnik navaja v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ne utemeljujejo opravičenega razloga za zamudo roka za vložitev tožbe po poteku predpisanega roka, je Upravno sodišče upoštevalo tako pritožnikovo gluhonemost kot tudi odklonitev zastopanja odvetnikov, ki se ne ukvarjajo z upravnim pravom, in tudi da je bila prošnja za brezplačno pravno pomoč zavrnjena. Vendar je presodilo, da ti razlogi ne spadajo v sfero razlogov, ki jih pritožnik ni mogel predvideti niti odkloniti, in da pri zagotavljanju potrebne pravne pomoči ni ravnal s potrebno skrbnostjo.
pritožba zoper sodbo upravnega sodišča - spor polne jurisdikcije - zahteva za spremembo akta - odprava izpodbijanega upravnega akta
Upravno sodšče z odločitvijo, s katero ob odpravi izpodbijanega akta zadeve ni vrnilo v ponovni postopek toženi stranki, ni spremenilo izpodbijanega akta v sporu polne jurisdikcije in pravnega razmerja med strankama ni vsebinsko oblikovalo na novo, kar bi lahko utemeljevalo pritožbeno presojo po 73. členu ZUS-1. Tožbena zahteva po spremembi upravnega akta je namreč sestavljena iz zahteve po odpravi akta in zahteve po njegovi nadomestitvi z novim upravnim aktom s strani sodišča (tako izrecno tudi prvi odstavek 65. člena ZUS-1, po katerem sme sodišče upravni akt odpraviti in s sodbo odločiti o stvari). Pri odpravi izpodbijanega upravnega akta pa sodišče za razliko od spremembe v sporu polne jurisdikcije le odpravi pravno razmerje, ki izhaja iz odpravljenega akta, in ga ne ustvari na novo ali predrugači.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/1, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - začasna odredba - vročitev - zadržanje izvršitve sklepa o predaji
Izpodbijana začasna odredba (ki je bila izdana na pritožnikov predlog) toženki (začasno) preprečuje izvršitev pritožnikove predaje Republiki Hrvaški. To pomeni, da ni pravno odločilno, kdaj je bila odločitev o izdani začasni odredbi vročena pritožniku, temveč, kdaj je bila vročena toženki. Od trenutka, ko se je toženka seznanila z odločitvijo sodišča o odložnem učinku, predaje ni smela izvršiti. Iz dokazila o vročanju (vročilnice) pa je razvidno, da je bila toženki sodba in sklep I U 2117/2024-58 vročena 17. 3. 2025, torej pred potekom šestmesečnega roka.