V zadevi je nesporno, da iz izpodbijane odločbe po poteku časa, za katerega je bila izdana, novi učinki ne nastajajo več. Temeljni namen predlagane začasne odredbe, ki je prav v zadržanju nadaljnjih učinkov izpodbijanega upravnega akta, tako ne more biti več dosežen. Zato predlagana začasna odredba, tudi če bi bila izdana, za pritožnika ne bi več pomenila izboljšanja njunega pravnega položaja.
Enako velja tudi za odločanje o pritožbi, saj tudi odločitev Vrhovnega sodišča, s katero bi pritožbi ugodilo, ne bi mogla voditi do izdaje predlagane začasne odredbe. Zato pritožnika tudi nimata več pravnega interesa za pritožbo.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi
Z izpolnitvijo naložene obveznosti na podlagi izvršitve izpodbijanega akta bi pritožnikoma tako nesporno nastala materialna škoda, ki je v odstranitvi ("uničenju") navedenega objekta. Ob tem iz dejanskega stanja zadeve ne izhaja, da bi bila taka škoda po višini ali posledicah zanemarljiva, niti tako ne zatrjuje nobena od strank.
Iz dejanskega stanja obravnavane zadeve izhaja, da je škoda težko popravljiva. Iz okoliščin zadeve tako ni razvidno, da bi bila v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu navedena materialna škoda pritožnikoma (lahko) povrnjena in na kakšen način (npr. da bi bili pritožnikoma na podlagi uspeha v tem sodnem postopku povrnjeni stroški odstranitve objekta oziroma njegove ponovne postavitve), niti tega ne navaja tožena stranka.
V zadevi ni videti, da bi bilo z zadržanjem izpodbijanega akta nesorazmerno poseženo v javno korist. Navedeno je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka in ne sodišče po uradni dolžnosti. Tožena stranka v svojih vlogah sicer pravilno utemeljuje, da z izdajo izpodbijanega akta sledi javnemu interesu, vendar pa ne utemelji, v čem bi nadaljnji obstoj spornega objekta (do odločitve v tem upravnem sporu) konkretno prizadeval oziroma ogrožal javno korist. Zgolj splošna navedba, da bi odložitev izvršitve pomenila podaljševanje protipravnega stanja in posledično v zaupanje v pravno državo in enakost pred zakonom, za tako utemeljitev ne zadošča.
ZMZ-1 člen 51, 51/2. ZPP člen 343, 343/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 29, 29/2.
mednarodna in subsidiarna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici - rok za predajo prosilca - potek roka - pravni interes za pritožbo - zavrženje pritožbe
Po drugem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III je v primeru, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ker se predaja prosilca ni izvršila v okviru časovne omejitve, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa toženke, se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu z navedeno določbo prenesla na Republiko Slovenijo.
Nastopile so torej okoliščine, zaradi katerih toženka izpodbijanega akta ne bo mogla izvršiti. Zato si z odločitvijo v tem upravnem sporu, torej tudi v tem pritožbenem postopku, pritožnik ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Pravni interes v tem upravnem sporu zanj torej ne obstoji, saj so učinki, ki jih zasleduje, že obstoječi (na podlagi zakonskih določb). Vrhovno sodišče je zato zaradi pomanjkanja pravnega interesa pritožbo zoper sodbo zavrglo (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089656
ZPP člen 258, 258/2. ZMZ-1 člen 9, 9/1, 9/10, 9/10-5.
mednarodna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - zaslišanje tožnika - izostanek z naroka - opravičilo izostanka - svetovalec za begunce - vestno opravljanje dela
Pritožnik v pritožbi navaja, da se naroka ni udeležil, ker ni uspel najti Upravnega sodišča. To po presoji Vrhovnega sodišča ne predstavlja upravičenega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo. Tožnik se je dolžan pravočasno seznaniti z lokacijo sodišča in si prihod organizirati tako, da je - razen če nastopijo nenadne in nepredvidljive okoliščine - na naroku pravočasno.
Poleg tega pritožnika zastopa svetovalka za begunce, ki mu je po prvem odstavku 9. člena ZMZ-1 dolžna nuditi tako podporo kot tudi pravno pomoč v postopkih po ZMZ-1 na Upravnem sodišču. Od strokovne pooblaščenke se zato pričakuje, da svoji stranki, ki si prizadeva pridobiti mednarodno zaščito, zagotovi vse potrebne informacije za učinkovito uveljavljanje njenih pravic.
tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - razveljavitev javnega razpisa - sklep o izbiri - poseg v pravni položaj
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da izpodbijana razveljavitev javnega razpisa ne posega v sklep, s katerim je bilo pritožnikovi vlogi na javni razpis ugodeno. Zato pritožnik zoper razveljavitev javnega razpisa nima sodnega varstva ne po 2. ne po 4. členu ZUS-1.
pritožba v upravnem sporu - pritožba zoper sodbo upravnega sodišča - nedovoljena pritožba v upravnem sporu - skladnost z ustavo - presoja zakonitosti upravnega akta - drugo pravno sredstvo - pravica do pravnega sredstva
Skladnost prvega odstavka 73. člena ZUS-1 s 25. členom Ustave je presojalo tudi že Ustavno sodišče in ugotovilo, da ta ni v neskladju z Ustavo. Poudarilo je, da sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnega upravnega akta (za kakršnega gre tudi v obravnavanem primeru) ne rešuje meritorno same upravne zadeve, torej ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, temveč le presodi zakonitost dokončnega upravnega akta: ali je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja glede na materialnopravno normo pravilno odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Po svojih značilnostih opravlja torej spor o zakonitosti dokončnega upravnega akta funkcijo "drugega pravnega sredstva" iz 25. člena Ustave, saj se z njim glede na pooblastila sodišča v okviru sodnega nadzora zagotavlja instančna kontrola. Ker je v navedenih primerih upravni spor mogoče obravnavati kot "drugo pravno sredstvo" v smislu 25. člena Ustave, izključitev nadaljnje pritožbe zoper odločitev Upravnega sodišča v takih primerih ne pomeni posega v pravico do pravnega sredstva.
mednarodna in subsidiarna zaščita - nova dejstva in novi dokazi v ponovnem postopku - dejanske navedbe - resna škoda v smislu 28. člena ZMZ - neizpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito
Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089454
ZPP člen 286b, 286b/1.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - zastopanje po pooblaščencu - zastopanje v upravnem postopku - zastopanje v upravnem sporu - svetovalec za begunce - pravočasno uveljavljanje kršitev določb postopka
Kljub temu, da obvezno zastopanje po (prava veščem) pooblaščencu v postopkih pred toženo stranko ne izhaja niti iz določb ZMZ-1 niti iz določb Procesne direktive, pa v konkretnem primeru sploh ni razvidno, da bi odsotnost takega pooblaščenca vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega akta oziroma sodbe sodišča prve stopnje.
Poleg tega pritožnik tudi ne utemelji, zakaj navedenih pomanjkljivosti ni mogel uveljaviti ter odpraviti v upravnem sporu ob pomoči ustrezno usposobljene pooblaščenke, svetovalke za begunce, ki je tudi odvetnica. V obravnavani zadevi je namreč sodišče prve stopnje poleg zastopanja s strani pooblaščenke zagotovilo pritožniku tudi ustrezno procesno vodstvo ter je zakonito, pravilno in vsebinsko korektno izvedlo glavno obravnavo. V okviru vseh navedenih dejanj pa pritožnik ni nikoli uveljavljal, da je ostal v katerem delu nerazumljen oziroma, da je prišlo do take kršitve njegovih procesnih pravic v sodnem postopku.
Postopku pred sodiščem prve stopnje pritožnik (po svoji pooblaščenki) tudi sicer ni ugovarjal, čeprav je to možnost imel, zato je v pritožbenem postopku v zvezi s tem prekludiran. Stranka mora v skladu z določbo prvega odstavka 286.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 kršitev določb postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
UPRAVNI SPOR - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST - ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE
VS00089276
ZUS-1 člen 5, 5/4. ZUS-1 člen 2.
akt izdan v obliki predpisa - izpodbijani akt ni upravni akt - splošni pravni akt - podzakonski predpis
Pri razmejitvi predpisov od posamičnih aktov je ključno, da so naslovljenci predpisov označeni z ustrezno tipsko lastnostjo, ki se razteza zdaj na večji, zdaj na manjši krog pravnih subjektov. Širina kroga ni poglavitna, poglavitno je, da je nedoločeno samo število pravnih naslovljencev, ki jih tipska lastnost lahko zajame.
V obravnavnem primeru je takšna tipska lastnost ambulanta družinske medicine. Povedano drugače, s tem, ko izpodbijani določbi vzpostavljata pravila za vse ambulante družinske medicine, vključno z ambulantami specializantov družinske medicine, se nanašata na katerikoli subjekt, ki bo v letu 2025 opravljal navedeno dejavnost oziroma storitve v Republiki Sloveniji, pa naj ambulanto družinske medicine že ima ali pa jo bo šele odprl. To pa pomeni, da je število pravnih naslovljencev izpodbijanih določb nedoločeno, izpodbijani določbi pa pravni akt splošne narave.
ZUS-1 člen 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 242.
nadomestna odločba - pravni učinek - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Nadomestna odločba, izdana na podlagi člena ZUP, prejšnjo nadomešča v celoti, z učinkom za nazaj. Prejšnja odločba torej od izdaje in vročitve nadomestne odločbe ne velja več. Odločba, za katero je pritožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti oziroma njeno odpravo, tako zaradi izdaje nadomestne odločbe nima več nobenih pravnih učinkov. Poleg tega je bilo z nadomestno odločbo odločeno tudi o podaljšanju pritožničine koncesije, kar pomeni, da se je pritožnica znašla v enakem pravnem položaju, kot če bi s tožbo v celoti uspela. Pritožnica torej svojega pravnega položaja tudi ob uspehu v upravnem sporu očitno ne more več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o tožbi v tem delu ne izkazuje pravnega interesa, zato je treba tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.
začasna odredba v upravnem sporu - težko popravljiva škoda - izvršitev izpodbijanega upravnega akta - načelo sorazmernosti - prizadetost javne koristi - poseg v koristi nasprotne stranke - verjetnost uspeha s tožbo
Temeljni vsebinski pogoj za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu je verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta, pri tem pa mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.
Verjetnost uspeha s tožbo v upravnem sporu ni eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1.
pritožba v upravnem postopku - postulacijska sposobnost - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
upravni spor - vezanost sodišča na tožbeni predlog - izpodbojna tožba - ugotovitvena tožba - sprememba tožbenega predloga - poziv - formalna in vsebinska pomanjkljivost tožbe
Ustavno sodišče je že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, Upravno sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnik zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 14. 4. 2022, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavil tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti te odločbe.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnika pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da Upravno sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.
upravni spor - vezanost sodišča na tožbeni predlog - izpodbojna tožba - ugotovitvena tožba - sprememba tožbenega predloga - poziv - formalna in vsebinska pomanjkljivost tožbe
Tudi Ustavno sodišče je že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnica zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavila tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnico pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089212
ZUS-1 člen 76.
mednarodna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - okoliščine, ki bi lahko pomenile preganjanje - resna škoda - trditveno breme
Upravno sodišče je odločilo, da pritožnik v zvezi z navedenim ni zmogel trditvenega bremena, saj so bile njegove navedbe omejene na odsotnost dobre zdravstvene oskrbe v Alžiriji, ne da bi v zvezi s tem zatrjeval konkretne okoliščine kot razloge za preganjanje ali resno škodo v svojem primeru. Vrhovno sodišče taki presoji pritrjuje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089075
ZMZ-1 člen 20, 24, 24/1, 24/1-3, 28, 52.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - strah pred preganjanjem - resna škoda - nedržavni subjekt preganjanja - varna izvorna država
Sodišče je navedene razloge štelo za razloge osebne in ekonomske narave. Pritrdilo je toženki, da jih ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, da težav niso povzročili država ali drugi v ZMZ-1 določeni akterji, niti da pritožnik ni izkazal resne škode, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Pritožnik se z navedeno presojo sicer ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.
Ker ZUS-1 ne določa, da se lahko sklep o ugovoru zoper plačilni nalog izpodbija s posebno pritožbo, in ker se s sklepom o ugovoru zoper plačilni nalog tudi ne onemogoči nadaljnji postopek, pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089073
ZUS-1 člen 74, 74/1, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - ponavljanje tožbenih navedb - celovita dokazna ocena - pritožbene novote
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno ponavljanje trditev, ki jih je pritožnik podal že v tožbi (glede nasilnega odnosa hrvaških policistov, prevoza do železniške postaje in poskusa vrnitve v Republiko Hrvaško), zato ne more biti uspešno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089065
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/3, 10/3-a, 40, 40/2, 40/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - sodna praksa SEU
Presoja dopustnosti naknadne prošnje za priznanje mednarodne zaščite se opravi v dveh fazah, in sicer je najprej predmet predhodne obravnave vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oz. je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU (člen 40 (2)). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve, pa se v skladu s členom 40 (3) Direktive 2013/32/EU preveri, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, zahtevane za upravičenost do tega statusa. To preverjanje se izvede v skladu s členom 10(3)(a) Direktive 2013/32/EU in členom 4 Direktive 2011/95/EU, ki pristojnemu organu nalaga, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente njegove naknadne prošnje za mednarodno zaščito. Če sta oba pogoja za dopustnost izpolnjena, se obravnavanje prošnje nadaljuje po vsebini v skladu s poglavjem II Direktive 2013/32/EU.
Iz navedenega izhaja, da je zavrženje ponovne prošnje izjema od pravila, da mora biti vsaka prošnja za mednarodno zaščito predmet vsebinske obravnave v zvezi z izpolnjevanji pogojev za to zaščito. Pristojni organ in posledično tudi sodišče jo zato lahko opredelita kot nedopustno samo po opravljeni (zahtevani) vsebinski presoji izpolnjenosti obeh navedenih pogojev za nedopustnost prošnje, pri tem pa upoštevati razlage Sodišča EU, kdaj novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status mednarodne zaščite.
Pritožba zoper sklep se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa strankam (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s 366. členom ZPP). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.