ZNP člen 21, 37, 1, 19, 20, 20, 21, 37, 1, 19. URS člen 157, 157. ZZDej člen 47. ZUS-1 člen 1, 4, 1, 4.
stvarna pristojnost - upravni spor - poseg v človekove pravice - mladoletni otrok - klavzula subsidiarnosti - izvrševanje starševskih pravic - hospitalizacija
Kadar tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu za sodno varstvo človekovih pravic z ugotovitvenim zahtevkom zoper določena dejanja, mora natančno opredeliti, katera konkretna dejanja naj bi kršila človekove pravice, kdo jih je storil (kolikor so oziroma bi glede na naravo stvari te okoliščine tožniku morale biti znane), varstvo katerih človekovih pravic stranka uveljavlja in kaj zahteva od sodišča, da naj odloči v izreku sodne odločbe (tožbeni predlog). Sodišče mora upoštevati dva kriterija za presojo, ali lahko uporabi klavzulo subsidiarnosti ali ne ter kakšna mora biti odločitev v izreku sodne odločbe, ko uporabi klavzulo subsidiarnosti. Prvi kriterij je vprašanje, ali obstaja drugo (primarno) sodno varstvo, ki izključuje upravni spor, in če obstaja, katero sodno varstvo je to; drugi kriterij pa je, da mora biti takšno (primarno) sodno varstvo učinkovito. Šele pozitiven odgovor na obe vprašanji je lahko podlaga za to, da se upravno sodišče iz tega razloga izreče za nepristojno. Temeljna določba, ki govori za to, da imata tožnici sodno varstvo pravic (razen pravice mladoletne A.A. do stikov z bratom) zagotovljeno pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku, je določilo 21. člena ZNP. Okrožno sodišče v nepravdnem postopku pri "odločanju o stanju" ugotavlja tudi, ali je prišlo do kršitev pravic prve tožeče stranke do zasebnosti, družinskega življenja, osebnega dostojanstva in osebne svobode oziroma svobode gibanja, ki jih otroku lahko povzroči tudi kateri izmed staršev z ravnanjem v nasprotju z zakonom, ter pravice do zasebnosti in družinskega življenja oziroma starševske pravice iz 54. člena Ustave drugo tožeče stranke. Narava obravnavane zadeve je takšna, da je ni mogoče obravnavati v upravnem sporu, kajti morebitna odločitev Upravnega sodišča o temeljnem zahtevku tožnic, to je, da se A.A. bodisi dovoli zapustiti zdravstveno oskrbo pri toženi stranki zaradi tega, ker naj bi bil poseg v A.A. pravice storjen na način, ki ga zakon ne predpisuje (3. odstavek 15. člena Ustave), ali pa da se to ne dovoli, ker do posega in kršitve pravic ni prišlo, v razmerju do tožene stranke sicer ne bi kršila zakonskih določil o razmejitvi pristojnosti med Upravnim sodiščem in okrožnim sodiščem, vendar bi takšna odločitev zaradi narave zadeve (2. odstavek 1. člena ZNP) hkrati nujno pomenila tudi odločitev o razmerju med drugo tožečo stranko in prizadeto stranko glede izvrševanja starševskih pravic, za kar pa obstaja primarno sodno varstvo pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku.
Ureditev določenih vprašanj v specialnem predpisu sama po sebi še ne pomeni derogacije določb splošnega zakona, kot meni tožeča stranka. O derogaciji je mogoče govoriti le, kadar specialni predpis določeno vprašanje (v celoti) ureja drugače.
Sodišče določbo 5. odstavka 20. člena ZEC (enako kot pogoje za uveljavljanje olajšave) razume kot samostojno specialno določbo ZEC, ki pogoje za ohranitev uveljavljene dodatne olajšave ureja na način, ki ne dopušča pogojevanja s prepovedjo delitve dobička za udeležbo v dobičku, ki jo sicer kot pogoj za ohranitev investicijske olajšave predpisuje ZDDPO.
vpliv stečajnega postopka na odmerni postopek - samostojni podjetnik posameznik - stečaj - obvezni prispevki za socialno varnost
Posledic, ki bi jih imel začetek stečajnega postopka na položaj samostojnega podjetnika posameznika kot zavarovanca iz naslova obveznih zavarovanj oziroma člana OZ in s tem na njegov položaj zavezanca za (obvezne) prispevke in članarino OZ, noben zakon, vključno z ZPPSL, ne določa. To pa pomeni, da je bil tudi za obdobje po začetku stečaja, dolžan dostaviti davčnemu organu skladno s 16. členom ZPSV obračun prispevkov ter da so mu bili, ker tega ni storil, utemeljeno in skladno z določbami 112. člena ZDavP prispevki in članarina OZ odmerjeni in naloženi v plačilo z odločbo.
ZZVZZ člen 35, 35. ZDD člen 9, 13, 9, 13. ZDR člen 46, 46/1, 46, 46/1. ZVOP-1 člen 37, 8, 10, 11, 37, 8, 10, 11.
licenca - nadzor bolniškega staleža - registracija za opravljanje dejavnosti - detektiv - varstvo osebnih podatkov
Pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov s strani tožeče stranke so določila 2. odst. 10. člena in 1. odstavka 11. člena ZVOP-1 ter določilo 2. odstavka 46. člena ZDR, pri čemer se pojem "delavec" ne uporablja ozko v smislu osebe, ki je zaposlena pri delodajalcu. Ni mogoče šteti, da "registracija" po 1. odstavku 11. člena ZVOP-1 pomeni sestavljeni akt vpisa v sodni register pri pristojnem sodišču in pridobitev licence po ZZD.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - kršitev ustavnih pravic
V tej fazi postopka, ko sodišče odloča le o predlogu za začasno odredbo, se ne spušča v to, ali je ravnanje Komisije preseglo dopusten poseg, ki ga je tožnik kot v.d. direktorja dolžan trpeti, ugotavlja pa, da ni izkazal težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z zatrjevano kršitvijo ustavnih pravic. Zatrjevanje škode ter njena konkretizacija po obsegu in po višini pa je bistven pogoj za izdajo za začasne odredbe po 3. odstavku 32. člena ZUS-1.
investicijska olajšava - predplačilo za osnovna sredstva - davek od dohodkov iz dejavnosti
Predplačilo za osnovna sredstva se po določbah SRS obravnava kot terjatev v zvezi z danim predujmom za opredmetena osnovna sredstva. Od terjatev pa ni mogoče uveljavljati investicijske olajšave iz 48. člena ZDoh.
dovolitev vpogleda v osebne podatke v razumnem roku
Za sodno varstvo pravice iz 8.b. člena Konvencije ni pomembno, da v zadevi ni bistveno, kdaj je bila prosilki izdana odločba o dovolitvi izpisa, ampak je bistveno, kdaj ji je bil dovoljen izpis, saj Konvencija uporablja pojem "potrdilo". Zato ne samo dovolitev vpogleda v spis z dne 22. 5. 2007, ampak tudi odločitev tožene stranke z dne 25. 9. 2007, in odločitev Informacijskega pooblaščenca z dne 5. 12. 2007, ki je bila posledica odločitve tožene stranke, izkazujejo, da v konkretnem primeru ni šlo za nerazumen čas in za ravnanje z večjimi zamudami (8.b. člena Konvencije). Zato sodišču v tej presoji niti ni bilo potrebno uporabiti kriterijev za presojo (ne)sorazmernosti prekoračitve razumnega roka, ki bi jih sodišče po analogiji uporabilo ob upoštevanju kriterijev Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah sojenja v razumnem roku.
status nepremičnin - vrednotenje - denacionalizacija
Postopek priprave za sprejetje Odloka o sprejetju generalnega plana urbanističnega razvoja D., ki je vključeval izdelavo načrtov in projektov, torej še ni pomenil spremembe pravnega statusa v smislu ustavne odločbe, ki različne prostorske akte iz časa podržavljenja sprejete po različnih pravnih temeljih, do sprejetja ZDen, imenuje s splošnim pojmom "plani stanovanjske in komunalne graditve" oz. "načrti stanovanjske in komunalne gradnje". "Načrti stanovanjske in komunalne gradnje" iz odločbe Ustavnega sodišča po vsebini in pravnih učinkih niso isto kot regulacijski načrt, s katerim tožniki utemeljujejo spremembo pravnega statusa parcele. V obravnavanem primeru je tak načrt (v smislu planskega akta) šele Odlok o sprejetju generalnega plana urbanističnega razvoja D.
Ker tožniki na nobenem mestu v tožbi ne uveljavljajo sodnega varstva zaradi kršitev ustavnih pravic zoper dejanja (ravnanja), ki ne bi bila zajeta v izpodbijanih sklepih, se v tem upravnem sporu ne zastavlja vprašanje, ali bi tožniki morali imeti učinkovito sodno varstvo pred Upravnim sodiščem na podlagi določila 2. odstavka 157. člena v zvezi z 23. členom Ustave in 1. odstavkom 4. člena ZUS-1 navkljub oziroma mimo določil 4. poglavja V. dela ZPOmK-1, ki na specifičen način urejajo sodno varstvo v upravnem sporu zoper konkretno določene odločbe in sklepe Urada.
vračunavanje plačil - vrstni red poravnave obveznosti - plačilo davkov
ZDavP pred 28. 12. 1999, pa tudi ZDO, poračunavanja plačila davkov z najstarejšim davčnim dolgom nista določala. Zato bi davčni organ moral upoštevati namen nakazila, ki ga je ob posameznih plačilih označila tožeča stranka. Kolikor namreč zakon prisilnih določb o vračunavanju starejšega davčnega dolga ni vseboval, je bilo vračunavanje izpolnitve v dispoziciji davčnega zavezanca. Le v primerih, ko tožeča stranka namena nakazila ni določila, bi po mnenju sodišča davčni organ tudi pred 28. 12. 1999 smel zapirati najstarejši davčni dolg.
Po določbah 95. člena ZDavP se vrača davek, obresti, denarne kazni in stroški postopka (prvi odstavek 95. člena), le za davek pa je določeno, da zavezancu pripadajo ob vračilu tudi zamudne obresti (četrti odstavek istega člena). V primeru vračila davka se torej obresti priznajo samo od preveč plačane glavnice in ne tudi od preveč plačanih pripadajočih zamudnih obresti.
Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2004 člen 59, 59. Uredba o plačilih za ukrepe Programa razvoja podeželja za Republiko Slovenijo 2004–2006 za leto 2006 člen 20, 20/4, 20, 20/4.
ukrep ekološko kmetovanje - obtežba kmetijske površine z živino - neposredna plačila v kmetijstvu
Po mnenju sodišča sta prvostopni organ in tožena stranka pri uveljavljanju pravice do plačila pravilno upoštevala, da tožnik lahko uveljavlja pravico le za ekološko rejo živine z obtežbo 0,2 do 1,9 GVŽ/ha kmetijske površine v uporabi in pri tem upoštevala površino zemljišč v uporabi (284, 34 ha), ki jo je tožnik podal z zbirno vlogo (D). Iz navedenega ob računski operaciji izhaja, da je obtežba z živino na kmetijskem gospodarstvu tožnika manjša od 0,2 GVŽ/ha, takšna ugotovitev pa je tudi po mnenju sodišča pravilna.
Uredba o ureditvi trga za goveje meso člen 17, 17. Uredba o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2004 člen 41, 42, 41, 42.
neposredna plačila v kmetijstvu
Tožena stranka, oziroma pred njo Agencija, iz neznanega razloga ni upoštevala (in zato tudi ne presodila) obvestila, ki ga je tožnik poslal v zvezi z nadomestitvijo živali (obvestilo se nahaja v upravnih spisih). Razen tega iz podatkov v upravnih spisih ni razvidno (ni listin), kako je bila opravljena poizvedba tožene stranke pri Centralnem registru govedi v zvezi s spornimi živalmi.
ZLS člen 14, 14a, 14b, 14, 14a, 14b. ZUS člen 34/1-1, 3, 3/2, 34, 34/1-1, 3, 3/2, 34. ZEN člen 112, 112. ZDOIONUS člen 7, 17, 7, 17.
spor med lokalnima skupnostima - zavrženje tožbe - upravni spor - območje naselja - meja med občinama
ZDOIONUS, ki je začel veljati 29. 3. 2008 (38. člen), med drugim na novo ureja postopek za določitev območja naselja (7. in 8. člen ter 12. in naslednji členi). Po uveljavitvi tega zakona je mogoče obravnavati ureditev meje po določbah 112. člena ZEN le še v primeru, ko gre za vprašanje poteka mejne linije med sicer že določenima območjema dveh naselij, ki pripadata dvema različnima občinama. Iz tega po mnenju sodišča sledi, da v primeru, ko gre za takšne spremembe meje med občinama, katere predstavljajo po svoji vsebini tudi spremembo območja naselja, tožbe oziroma spora ni več mogoče opirati na določbo 5. odstavka 112. člena ZEN, ker ne gre za spor o poteku meje, pač pa za spor glede območja naselja in s tem tudi glede območja občine. Glede na to, da je odločanje o spremembah območij mejnih naselij sedaj z zakonom v celoti urejeno kot pristojnost legislativnih organov, ki jo glede na določbe 7. člena ZDOIONUS lahko izvršujeta le sporazumno, takšnega spora tudi ni mogoče opirati na določbo 3. odstavka 2. člena ZUS. Sporazumno odločanje o spremembi območja mejnega naselja je namreč v zakonu določeno kot edina možnost občin za poseganje v materijo drugega zakona, s katerim so območja občin določena (ZUODNO), to pa pomeni, da glede na naravo upravnega spora, ki je vselej spor o zakonitosti (prim. 157. člen Ustave RS), upravnega spora o tem vprašanju (če ga zakon izrecno ne ureja) v primeru nesoglasja med občinama ne more biti.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 189, 189.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - državna pomoč
Tudi če merilno poročilo oziroma njegova vsebina ni izrecno predpisana, je jasno, da mora vsebovati vse tiste ključne parametre, ki vplivajo na rezultate meritev in ki so bistveni za to, da jih je mogoče preizkusiti. To je bilo tožnici tudi podrobno pojasnjeno in posebej razloženo v pozivu za dopolnitev vloge. Tožnica zato ne more uspešno ugovarjati, da merilno poročilo ni predpisano in da zato ni mogla vedeti, kakšno ustrezno merilno poročilo bi morala priložiti vlogi.
Poglavitni tožbeni ugovor v zvezi z analizo podobnosti med primerjanima znakoma je, da bi morala tožena stranka ugotoviti, da beseda "VIVIL", ki jo znamka tožeče stranke vsebuje, izpodbijani znak pa ne, daje znamki tožeče stranke le pomen pripadnosti, medtem ko je njen osrednji del "Get the Power" in ne "VIVIL".Ta tožbeni ugovor je po presoji sodišča neutemeljen in je tožena stranka upravičeno pripisala besedi "VIVIL" v znaku znamke tožeče stranke status bistvenega razlikovalnega elementa, oziroma, v odgovoru na tožbo tudi izrecno dominantnega elementa napram preostalemu besedilu v znaku "Get the Power", ki ga je označila za opisovalni oziroma pojasnjevalni del znaka. Ker je tožena stranka besedo "VIVIL" pravilno določila za dominanten del znaka znamke tožeče stranke, medtem, ko je pri izpodbijani znamki "Get power!" lahko le celotno besedilo njen dominantni del (saj jo figurativna podoba in barve le poudarjajo in ne nosijo drugačnega sporočila kot sam besedni del znaka), bi pravzaprav posledica takih ugotovitev lahko bila, da se v primerjavo prvenstveno vključi le dominantna dela znakov, torej "VIVIL" in "Get power!".
Znaki, ki so običajni v jezikovni rabi ali so običajni v dobroverni in ustaljeni praksi trgovanja, morajo biti na voljo tudi drugim trgovcem. Pri tem je bistveno, da je nek znak z uporabo postal običajna označba za neko vrsto proizvoda ali storitve, ne pa za poseben proizvod/storitev, ki izvira iz določenega vira. Ko namreč nek znak postane orodje za opisovanje nekega razreda proizvodov, se ne more več razlikovati med proizvodi, ki so v tem razredu. Določbe točke e) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 torej ni mogoče uporabljati abstraktno (kot denimo absolutni zavrnilni razlog odsotnosti razlikovalnega učinka ali razlog opisnosti), temveč le v povezavi s konkretnim blagom ali storitvami, kar tudi omejuje obseg te določbe.
ZIL člen 108, 108. ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3, 32, 32/2, 32/3.
industrijska lastnina - začasna odredba
Pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1 je, da se akt, ki se s tožbo izpodbija, prisilno izvršuje po ZUP. Z izpodbijano odločbo pa je po vsebini odločeno o dovolitvi izvršbe in načinu izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je odločeno o imetništvu znamke, in sicer z vpisom prenosa pravice v register znamk na imetnika, ki mu je s sodbo pravica priznana; to pa ni odločba, ki bi se prisilno izvrševala po določbah ZUP. Zato predlagane začasne odredbe na tej zakonski podlagi ni mogoče meritorno obravnavati. Tožnica pa ni izkazala vsebinskih pogojev za začasno odredbo iz 3. odstavka 32. člena ZUS-1.
pravočasnost zahteve - zahteva za denacionalizacijo
Po 1. odstavku 8. člena ZDen se za premoženje v smislu tega zakona štejejo premične in nepremične stvari in podjetja oziroma kapitalski deleži osebnih ali kapitalskih družb. Po citirani določbi zakon loči premične in nepremične stvari, zato bi morala tožnica vložiti zahtevo tudi za premičnine v zakonsko predpisanem roku, da bi se štela pravočasna.
Navodilo Ministrstva za javno upravo z dne 24. 8. 2007 se ne more uporabiti v predmetnem razpisu, saj ne velja za javne agencije, ATVP pa je nedvomno pravno-organizacijska oblika javne agencije. Poleg navedenega so pogoji za imenovanje direktorja ATVP taksativno navedeni v določbi 484. člena ZTFI, delovna doba in delovne izkušnje pa so opredeljene v določbi 6. člena ZJU in jih na podlagi Navodila, kljub upoštevanju proste presoje o izpolnjevanju pogojev delovnih izkušenj, ki je v pristojnosti natečajne komisije, ni možno širše interpretirati oziroma interpretirati v nasprotju z določbami ZTFI. Ustreznost delovnih izkušenj v okviru proste presoje lahko posebna natečajna komisija presoja upoštevaje vsebino in zahtevnost dela, ki naj bi ga kandidat opravljal, vendar pa je diskrecija omejena zgolj na ugotovitev, ali kandidat izpolnjuje zakonsko določene pogoje za direktorja ATVP. Kriteriji so namreč določeni in objektivizirani tako v določbah ZTFI, kot tudi s sprejetimi Standardi strokovne usposobljenosti.