JAVNA NAROČILA - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00035175
ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6, 76, 82, 82/2. ZJN-3 člen 1, 2, 2/1, 2/1-1, 9.
javni poziv - blagovna znamka - podelitev licence - neizbrani ponudnik - zavrženje tožbe - predmet pogodbe - pravica do blagovne znamke - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Javni poziv je bil uporabljen kot sredstvo imetnika civilne pravice do uporabe blagovne znamke za uresničitev svojega upravičenja, komu in pod kakšnimi pogoji bo odplačno podelil licenco. Tako tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v zvezi z odločanjem o pravici s področja upravnega prava in ne v izvrševanju svoje upravne, oblastne funkcije, ampak v okviru svojih civilnopravnih upravičenj. Zgolj okoliščina, da je imetnik licence javnopravni subjekt, za presojo pravne narave njegovega delovanja samo po sebi ni odločilno. Da bi bilo zainteresiranim osebam v primerih, kot je pritožničin, zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu po posebni zakonski ureditvi, pa ni razvidno in tega pritožnica tudi ne trdi.
Tudi sicer pritožnica za tožbo ne bi imela pravnega interesa (razlog za zavrženje tožbe po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1), saj licenca na podlagi izvedenega javnega poziva ni bila podeljena nikomur (izbira je bila razveljavljena in postopek ustavljen), nikjer pa ni določeno, da ima ponudnik pravico zahtevati, da se licenca podeli prav njemu. S tožbo si torej pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 17/2, 36, 36/1, 36/1-3. ZUP člen 142, 229, 260, 260-9. ZS člen 113a.
stalno dovoljenje za kolektivno upravljanje pravice do pravičnega nadomestila za tonsko in vizualno snemanje varovanih del - izdaja dovoljenja za kolektivno upravljanje - delitev nadomestil za uporabo avtorskih del - tožba v upravnem sporu - status tožnika v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - zavrnitev predloga za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču evropskih skupnosti (SES)
Status stranke v upravnem sporu je pogojen z njenim položajem v upravnem postopku. Za vložitev tožbe v upravnem sporu torej ne zadostuje zatrjevanje posebnega pravnega interesa, saj sodišče v okviru preizkusa procesnih predpostavk za tožbo ne preverja, ali bi tožnik bil upravičen do udeležbe v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec. Položaja tožnika v upravnem sporu pritožniku tako ni mogoče priznati na podlagi določb ZUP ali na podlagi določb materialnih predpisov, ki določajo, kdaj ima oseba pravni interes za udeležbo v postopku.
Pritožnik ima v upravnem postopku na razpolago možnost zahtevati udeležbo, oziroma ima na voljo izredno pravno sredstvo obnove postopka zaradi neudeležbe v prvotnem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00038573
OZ člen 193. ZASP člen 81, 156, 168, 168/2. ZPP člen 339, 339/2-14.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - uporaba avtorskega dela - kabelska retransmisija glasbenih del - nadomestilo za uporabo - višina nadomestila - tarifa - običajni honorar - zakonske zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje - pravica do izjave v postopku - sodba presenečenja
Tožnik je torej že ob vložitvi tožbe predlagal določitev običajnega honorarja oziroma nadomestila na podlagi 81. člena ZASP, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo. Glede na navedeno kršitev pravice do izjave v smislu sodbe presenečenja ni podana.
Zaradi preprečevanja negotovosti na strani uporabnikov je Vrhovno sodišče kot znesek običajnega honorarja oziroma nadomestila, ki naj se upošteva do sprejetja oziroma pravnomočne določitve veljavne tarife tudi za preostale spore, določilo znesek 0,198 EUR na naročnika mesečno.
začasna odredba - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - trditveno in dokazno breme v predlogu za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - pavšalne navedbe
Tudi če drži pritožbena navedba, da zaradi učinkovanja izpodbijanega dovoljenja takega dovoljenja za isto vrsto avtorskih del in za iste pravice ni mogoče izdati drugi pravni osebi, to samo po sebi ni razlog za izdajo začasne odredbe. Če je tako pravno stanje podlaga za nastanek škode, jo mora stranka izkazati. Te pa pritožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe ni uspel izkazati.
Po naravi stvari je položaj proizvajalca blaga, ki želi uveljaviti domnevno pravico do prostega nastopanja s svojimi proizvodi na trgu, ogrožen že s tem, da imetnik izključujoče pravice uveljavlja varstvo zoper kateregakoli od udeležencev v verigi poslov, prek katerih naj bi bil realiziran poslovni namen proizvajalca. S tožbenimi trditvami, da je tožena stranka s sodnimi postopki zoper njena distributerja poseglo v njen položaj, je tožeča stranka trditvenemu bremenu glede konkretno ogroženega pravnega položaja zadostila. Tožba po prvem odstavku 116. člena ZIL-1 predstavlja časovno omejeno možnost izpodbijanja pravice do znamke. Takšen postopek je usmerjen v prenos upravičenj, ki izvirajo iz znamke, na tožnika. Z uveljavitvijo takšnega zahtevka pridobi tožnik upravičenje, da preprečuje drugim osebam uporabo zavarovanega znaka na trgu. Drugačen pa je domet ugovora iz točke d) prvega odstavka 48. člena ZIL-1. Uveljavljanje tega ugovora ne cilja na pridobitev monopolnega položaja pri uporabi zavarovanega znaka, temveč je usmerjen zgolj v omejitev učinka izključujočih upravičenj imetnika znamke v razmerju do tistega, ki takšen ugovor uveljavlja. Zaradi različnega pravnega varstva, ki ga omogočata tretji osebi, se ti dve pravni sredstvi medsebojno ne izključujeta.
ZUS-1 člen 4, 28, 28/2. ZUP člen 2. ZS člen 101, 101-4. ZPP člen 32, 32/2-6.
tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke - poziv toženi stranki - ni upravna zadeva - uporaba avtorskega dela - pravica do sodnega varstva - zagotovljeno sodno varstvo
Uporaba avtorskih del in varstvo avtorske pravice oziroma premoženjskih upravičenj, ki iz nje izhajajo, ni upravna zadeva. Avtorsko in sorodne pravice ter njihovo varstvo namreč ureja Zakon o avtorski in sorodnih pravicah, sodno varstvo pa je zagotovljeno v pravdnem postopku.
Sodno varstvo človekovih pravic poleg 23. člena zagotavlja tudi četrti odstavek 15. člena Ustave. Vendar iz teh jamstev ne izhaja, da si lahko stranke same izbirajo sodni postopek ali način tega varstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00021164
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivna organizacija - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - glasbena dela - razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli - tarifa za kabelsko retransmisijo avtorskih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00021910
ZASP člen 81, 156, 156/3, 168. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - retransmisija glasbenih del v TV programih - razmerje med glasbenimi in avdiovizualnimi deli - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - sodna pristojnost - svet za avtorsko pravo - stvarna pristojnost - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Z ugotovitvijo neobstoja razlikovalnega učinka bi sodišče ugotovilo absolutni razlog za zavrnitev znamke. Tega pa ni mogoče ugotavljati izven postopka za ugotovitev ničnosti znamke, ki se začne na podlagi posebne tožbe po 114. členu ZIL-1. Ugotovitve ničnosti znamke ni mogoče izreči v postopku presoje kršitve pravice iz znamke in ob presoji ugovorov, ki jih zaradi obrambe pred prepovednim zahtevkom imetnika znamke poda domnevni kršitelj pravic. Postopek za ugotovitev ničnosti znamke je namreč poseben postopek, takega postopka pa tožena stranka ni sprožila.
47. člen ZIL-1 je treba obravnavati tudi v povezavi z 48. členom ZIL-1, ki omejuje pravice imetnika znamke. Navedena določba našteva primere, v katerih imetnik znamke tretjim v gospodarskem prometu ne more prepovedati, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljajo imena, naslove, označbe, znake ali znamke.
Z ugotovitvijo neobstoja razlikovalnega učinka bi sodišče ugotovilo absolutni razlog za zavrnitev znamke. Tega pa ni mogoče ugotavljati izven postopka za ugotovitev ničnosti znamke, ki se začne na podlagi posebne tožbe po 114. členu ZIL-1. Ugotovitve ničnosti znamke ni mogoče izreči v postopku presoje kršitve pravice iz znamke in ob presoji ugovorov, ki jih zaradi obrambe pred prepovednim zahtevkom imetnika znamke poda domnevni kršitelj pravic. Postopek za ugotovitev ničnosti znamke je namreč poseben postopek, takega postopka pa tožena stranka ni sprožila.
47. člen ZIL-1 je treba obravnavati tudi v povezavi z 48. členom ZIL-1, ki omejuje pravice imetnika znamke. Navedena določba našteva primere, v katerih imetnik znamke tretjim v gospodarskem prometu ne more prepovedati, da v skladu z dobrimi poslovnimi običaji uporabljajo imena, naslove, označbe, znake ali znamke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00019554
ZASP člen 168. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/2.
predlog za dopustitev revizije - javna priobčitev glasbenih neodrskih del - plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela - neupravičena pridobitev - civilna kazen - zapadlost terjatve - zastaranje - sprememba tožbe - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP). Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedeni pogoji za dopustitev revizije niso podani, zato je toženkin predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VS00020054
ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 351, 351/2, 367a, 367c. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 7.
predlog za dopustitev revizije - kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic - javna priobčitev glasbenih del - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - določitev višine nadomestila - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - primernost tarife - neobstoj veljavne tarife - pravica do obravnavanja pred sodiščem - pravica do izjave v postopku - sodba presenečenja - zavrnitev predloga za dopustitev revizije
Postopek z dopuščeno revizijo poteka v dveh fazah. V prvi fazi odloča Vrhovno sodišče o predlogu za dopustitev revizije, ki je enostranski postopek, v katerem se odloča na podlagi predloga in njemu priloženih listin. Dokončna odločitev o dovoljenosti revizije je zato mogoča šele, ko Vrhovno sodišče razpolaga s celotnim spisom, v katerem je vložena revizija. Ker je Vrhovno sodišče na podlagi spisovnih podatkov, s katerimi ni razpolagalo ob odločanju o dopustitvi revizije, ugotovilo, da niso izpolnjene vse predpostavke za dovoljenost revizije, jo je kot nedovoljeno zavrglo.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 156, 156/1, 157/7, 157a. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 1.
kolektivno upravljanje avtorske pravice - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - avtorski honorar - neupravičena pridobitev - uporaba tarife - skupni sporazum o višini nadomestil - neobstoj veljavne tarife - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. To bi zaradi variabilnosti postavk, na katerih temelji ocena Vrhovnega sodišča nujno pomenilo, da bi bili različni zneski, ki bi jih morali kabelski operaterji plačati tožniku za posamezno naročniško razmerje. Neenotna sodna praksa v zvezi z višino nadomestila na naročnika bi ponudnike postavljala v nepredvidljiv in negotov položaj. To bi bilo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča U-I-165/03. V skladu s sodno prakso Sodišča EU v zadevi C-525/16, Meo-Serviços de Comunicações e Multimédia lahko razlike v tarifah kolektivnih organizacijah vplivajo tudi na konkurenčnost uporabnikov in povzročijo izkrivljanje konkurence. Iz navedenih razlogov je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
dopuščena revizija - kolektivno upravljanje avtorske pravice - predobstoječa glasba v avdiovizualnih delih - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - višina nadomestila za javno uporabo glasbenih del - avtorski honorar - uporaba tarife - skupni sporazum o višini nadomestil
Sodišči nižjih stopenj sta pri odmeri odškodnine na podlagi običajnega honorarja za neupravičeno uporabo dela podatkovne baze upoštevali stroške pridobivanja in vnosa podatkov, na katere je tožena stranka neupravičeno posegla, ne pa tudi stroškov vzpostavitve podatkovne baze. Takšen način odmere odškodnine je materialnopravno pravilen, saj se je kršitev raztezala le na neupravičeno odvzete in ponovno uporabljene posamezne podatke, ne pa tudi na samo bazo.
Stroški v zvezi s predstavitvijo baze oziroma naložba v vzpostavitev baze je pomembna le v okviru presoje, ali je posamezna podatkovna baza sploh varovana v okviru pravice sui generis. Varovane so namreč le tiste podatkovne baze, ki so od izdelovalca zahtevale znatno naložbo v pridobitev, preveritev ali predstavitev vsebine te baze (141.a člen ZASP).
Dejstvo souporabe dela podatkovne baze je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen razlog za zmanjšanje odškodnine oziroma običajnega honorarja. Institut civilne kazni pa je tisti, ki preprečuje bojazen, da bi se kršitev "splačala".
avtorska pravica - kolektivne organizacije - nadomestilo za javno priobčitev fonogramov - uporaba glasbenih posnetkov - radiodifuzna organizacija - predvajanje glasbe prek interneta - višina nadomestila - skupni sporazum - dopuščena revizija
Pravilno je sklepanje sodišča druge stopnje, da je s sprejetjem SS/2006 tožeča stranka izgubila podlago za obračunavanje (posebnega) nadomestila po T/INT. Na takšno podlago se tožeča stranka ni mogla ponovno začeti sklicevati niti po prenehanju veljavnosti SS/2006. Če do sklenitve novega skupnega sporazuma ni prišlo, je imela tožeča stranka upravičenje, da določitev tarife predlaga Svetu. V četrtem odstavku 156. člena ZASP pa ni podlage, da bi lahko tožeča stranka potem, ko je bilo razmerje pogodbeno urejeno šest let, ponovno sama enostransko določala tarifo za obračun nadomestila za uporabo fonogramov oziroma, da bi ponovno „oživela“ merila, ki jih je tožeča stranka določila v T/INT še pred sklenitvijo SS/2006.
Kriterij, ki so ga stranke SS/2006 določile, je skladen s priporočenim kriterijem iz 1. točke tretjega odstavka 156. člena ZASP. SS/2006 določa obveznost članov združenja, da plačujejo nadomestila za radiodifuzno oddajanje in radiodifuzno retransmisijo komercialno izdanih fonogramov v programu, ki ga izdajajo (VI. točka). Sprejeta merila SS/2006 kot relevantnega kriterija niso upoštevala števila radijskih programov, ki jih izdaja posamezna radiodifuzna organizacija, na osnovi katerih naj bi tožeči stranki pripadala pravica do višjega nadomestila.
ZASP člen 31, 81, 81/1, 107, 107/3, 146, 147, 156, 156/1, 157/7, 157a. Direktiva Sveta 93/83/EGS z dne 27. septembra 1993 o uskladitvi določenih pravil o avtorski in sorodnih pravicah v zvezi s satelitskim radiodifuznim oddajanjem in kabelsko retransmisijo člen 1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) tarifna številka II, II/1. Skupni sporazum med Zavodom AIPA in Združenjem kabelskih operaterjev Slovenije (2011) tarifna številka III.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - kabelska retransmisija avdiovizualnih del - razmerje med filmsko in predobstoječo glasbo - nadomestilo za uporabo avtorskega dela - višina nadomestila - pravna praznina - neobstoj veljavne tarife - licenčna pogodba - dopuščena revizija
V nasprotju z načelom enakega urejanja primerljivih položajev pa bi bilo, če bi sodišča v sporih med tožnikom in kabelskimi operaterjih vsakič znova iskala primerno tarifo. Zato je treba za tega ter druge obstoječe in bodoče spore v zvezi s kabelsko retransmisijo glasbenih del uporabiti tarifo, ki je bila določena v judikatih II Ips 219/2017 in II Ips 43/2018, dokler veljavna tarifa ne bo pravnomočno določena ali sporazumno dogovorjena.
OZ člen 17, 17/2, 443. ZASP člen 146, 146/1, 157, 157/6, 158, 158/1. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (1998) člen 11. Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (2006) člen 1.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivne organizacije - javna priobčitev glasbenih del - Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del - tarifa za uporabo avtorskih del - prisilni predpis - višina nadomestila - načelo enakega obravnavanja - neupravičena pridobitev - preplačilo - dopuščena revizija
Podobno obravnavanje uporabnikov pomeni, da je kolektivna organizacija dolžna skleniti ustrezno pogodbo po objektivnih merilih, diskriminacija med uporabniki ni dovoljena. Treba je zagotoviti, da bo pri določeni pravici in določeni uporabi vsak uporabnik obravnavan enako. Gre za jamstvo, da kolektivna organizacija ne bo nekemu uporabniku zaračunala višjega nadomestila kot ostalim uporabnikom. Podobno obravnavanje podobnih primerov izkoriščanja avtorske in sorodnih pravic je tudi v splošnem interesu.
Tarifa Pravilnika 1998, ki določa nadomestilo za javno predvajanje glasbe v poslovnih prostorih, ima torej kot veljavna tarifa kolektivne organizacije naravo prisilnega predpisa, v njej določena merila za izračun nadomestila pa imajo v primeru odstopanja posameznih pogodbenih dogovorov prednost.
- ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo, da iz navedb tožeče stranke in opisanih okoliščin ne izhaja njen pravni interes za negativno ugotovitveno tožbo za ugotovitev nekršitve pravic iz znamke,
- ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno, ko je ugotovilo neobstoj pravnega interesa, ker tožeča stranka ni pojasnila razlogov, zakaj je tožena stranka začela preprečevati uvoz in prodajo, in da so se distributerji tožene stranke v postopkih zoper njih branili z ugovorom, da ima tožnik pravico do uporabe znakov SKENDERBEG, in/ali da je tožena stranka skušala uveljaviti zahtevke zoper tožnika.