ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Toženka pa z navedbami, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker že zakon sam izrecno določa pravne posledice v prvi točki prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist. Pravne posledice, ki jih želi preprečiti pritožnik, namreč izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta, saj v skladu s stališčem Ustavnega sodišča zakon v tem delu ne učinkuje neposredno.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - neprerekane trditve o obsegu in višini škode - materialno procesno vodstvo - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Z možnostjo izdaje začasne odredbe se v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.
Sodišče prve stopnje je narobe presodilo, da v obravnavani zadevi ni podana težko popravljiva škoda, ker je napačno razlagalo njeno vsebino iz 32. člena ZUS- 1. Svojo presojo je namreč utemeljilo na stališču, da bi morala pritožnika dokazati dejstvo, da bi bilo z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v izvajanje njunih dejavnosti. Vendar pa za to ni zakonske podlage, saj navedena določba ZUS-1 ne zahteva utemeljevanja nadaljnje škode, pa tudi ne njene kvalificirane teže ali oblike.
Toženka je sicer v odgovoru na navedeni predlog za izdajo začasne odredbe (na pritožbo kot navedeno ni odgovorila) sicer navajala, da prereka navedbe pritožnikov, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je prerekala zgolj pavšalno in zato navedenih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana.
Če je sodišče prve stopnje štelo navedbe pritožnikov za pomanjkljive, bi moralo zagotoviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi toženka ne na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku ne poda nobene navedbe v smeri, zakaj bi bil javni interes sploh prizadet z zadržanjem izpodbijanega akta. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, ne pa sodišče po uradni dolžnosti. V postopku tudi ni sodelovala stranka z interesom, katere interes bi bil z izdajo začasne odredbe lahko prizadet. Zato ovire za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso podane.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnica je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovana za upraviteljico v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moraal biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, izkazala težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
začasna odredba - prodajalna tobačnih izdelkov - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zgolj pavšalne trditve o onemogočenem obsegu poslovanja, ne, da bi pritožnica konkretno navedla, kako bo to vplivalo na poslovne načrte, dogovorjene poslovne obveznosti ter obstoj same poslovalnice, ob upoštevanju nespornih dejstev, da predmetna poslovalnica ni edini vir pritožničinega financiranja, da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov in storitev, ki jih pritožnica nudi v tej poslovalnici, ter da je prepoved časovno omejena na relativno kratko časovno obdobje šest mesecev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostijo zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.
ZUP člen 226, 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
odlog upravne izvršbe - zavrženje predloga - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrnitev pritožbe
Akt, s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe je torej samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne spada.
Namen začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora. Ta pogoj mora biti izpolnjen tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena.
Za odločitev o predlogu v obbravnavani zadevi je ključno, ali bo sodno varstvo tudi brez izdane začasne odredbe učinkovito, torej, ali bi v primeru uspeha s tožbo pritožnik lahko sodeloval v obravnavanem razpisnem postopku.
Sodišče prve stopnje se do tožnikovih trditev o nemožnosti sodelovanja v koncesijskem postopku, ki so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, vsebinsko ni opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, zakaj zatrjevanega dejstva o zaključku javnega razpisa najkasneje do 1. 9. 2024, ko naj bi izbrani ponudnik pričel z opravljanjem dejavnosti, ni zaobjelo v svojo presojo.Manjkajo torej razlogi o pravni upoštevnosti tovrstne škode, od tega stališča pa je odvisna tudi presoja o reverzibilnosti zatrjevanih posledic z vidika zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva.
začasna odredba - lekarniška dejavnost - podružnica - zavrnitev izdaje dovoljenja - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - vezanost na sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe
Izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, v obravnavani zadevi že po naravi stvari ni mogoča, saj se z odločbo toženke pritožnici ne nalaga nobene obveznosti, ki bi jo bilo sploh mogoče zadržati.
Predlagana začasna ureditev stanja (po tretjem dostavku 32. člena ZUS-1) pa presega to, kar bi v primeru uspeha v upravnem sporu pritožnica lahko pridobila. Predlaga namreč, da naj ji sodišče izda začasno dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne na območju toženke. Ker pa bi lahko v primeru uspeha z izpodbojno tožbo, ki jo je vložila zoper izpodbijano odločbo toženke v tem upravnem sporu, na podlagi sodbe sodišča dosegla le ponovni postopek pred toženo stranko, ne pa tudi pridobitve takega dovoljenja, tudi taka začasna ureditev spornega razmerja v tem upravnem sporu ni mogoča.
Z začasno odredbo ni mogoče urediti spornega pravnega razmerja tako, da bi se presegalo tisto, kar bi stranka lahko pridobila v primeru uspeha s tožbo, ki jo je vložila v istem upravnem sporu. Drugačno stališče bi privedlo do nelogičnih pravnih posledic, saj bi lahko celo tožbeni uspeh privedel do poslabšanje pravnega položaja tožeče stranke, ki bi ji bil priznan z začasno odredbo preko ali mimo tožbenega zahtevka.
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00079309
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZBPP člen 49, 49/1. ZUP člen 142, 143.
brezplačna pravna pomoč - stroški brezplačne pravne pomoči - upravičenec - zavržena pritožba - stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka - vračilo prejete brezplačne pomoči - zavrnitev pritožbe
Upravičencu do brezplačne pravne pomoči (BPP) pripada položaj stranskega udeleženca v postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Stranska udeležba namreč pomeni, da se pravni subjekt udeležuje "tujega" upravnega postopka, tj. postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega, pri čemer njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, v katerem sodeluje kot stranski udeleženec. Upravičenec do BPP tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes, tj. (morebitno) obveznost vračanja sredstev glede na dejanski znesek izplačila odvetniku, ta pa je odvisen od odločitve v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov v BPP.
Pritožnica v tem pritožbenem postopku ne izpodbija stališča o tem, da ni bila stranska udeleženka upravnega postopka odmere odvetniških stroškov v BPP, temveč zatrjuje, da ji gre položaj stranke, kar pa je neutemeljen pritožbeni ugovor. Stranka postopka odmere odvetniških stroškov v BPP je odvetnik, ki je bil imenovan, da izvaja storitve BPP.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja - nepopoln predlog - vsebina sodbe - drugačno dejansko stanje
Sestavni del predloga za dopustitev revizije je tudi navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi namreč opravlja predvsem javno funkcijo, na kar kaže tudi v ZPP-E uzakonjena dopuščena revizija po kriteriju pomembnosti spornega pravnega vprašanja.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi predlagatelj glede na 367. b člen ZPP moral pri oblikovanju vprašanja izhajati iz stališč izpodbijane sodbe,
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZPP člen 343, 343/4, 352. ZIntPK člen 15, 15/5. ZUP člen 39.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija - procesni sklep - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - izločitev - pritožba tožeče stranke - pritožba tožene stranke - pravni interes tožene stranke - zavrženje pritožbe - zavrnitev pritožbe
Za sodno potrditev pravilnosti procesnega sklepa, ki ga je izdala sama, tožena stranka nima pravnega interesa in ga tudi ne more uveljavljati s pritožbo v upravnem sporu.Vsak akt, ki ga izda organ oblasti, mora biti izdan bona fidei, torej ob prepričanju samega organa, da je pravilen in zakonit na podlagi njegove strokovne in poglobljene presoje. To velja tudi za izpodbijani procesni akt o zavrnitvi izločitve uradne osebe, saj mora organ tudi sam izhajati iz njegove pravne pravilnosti v nadaljevanju postopka.
Na podlagi ZUS-1 zoper dokončen sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe po ZUP ni možen upravni spor, saj je se v upravnem sporu lahko po zakonu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Zgolj to, da je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev v upravnem postopku dovoljena pritožba, ne more pomeniti, da kadar o izločitvi odloča organ druge stopnje ali kadar takega organa ni, stranka upravnega postopka že lahko nastopa kot tožnik v postopku pred upravnim sodiščem. Taka razlaga bi prebila vsebinski okvir zakona in je zato ni mogoče sprejeti.
To, da zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev ni samostojnega sodnega varstva ne pomeni kršitve ustavnih pravic tožeče stranke, saj to ne pomeni, da ta sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev. Sodno varstvo je namreč zgolj odloženo, saj bo kršitev pravice do nepristranskega odločanja (ker z zahtevo za izločitev ni uspela) tožeča stranka lahko uveljavljala v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev tožene stranke (kot bistveno kršitev postopka, ker naj bi pri odločanju sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena, 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Očitki, s katerimi tožeča stranka nasprotuje pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev bodo torej predmet presoje zakonitosti končnega akta, izdanega v upravnem postopku na podlagi ZIntPK, če bo ta posegal v njen pravni položaj, kar tudi zadošča ustavnim zahtevam.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 68, 95, 36, 36/1, 36/1-6. ZIN člen 28.
napačen pravni pouk - ugotovitev ničnosti - odškodninski zahtevek - pristojnost rednega sodišča - ustavitev inšpekcijskega postopka - redna tožba - tožba po 4. členu ZUS-1 - zavrženje tožbe - ni akt po 2. členu ZUS1 - poseg v pravice ali pravne koristi - procesni sklep - pravni interes - prepozna tožba - zavrnitev pritožbe
Stranke lahko zoper sklep s katerim sodišče prve stopnje ugotovi ničnost upravnega akta po 68. členu ZUS-1 vložijo revizijo.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Sklep o ustavitvi postopka je procesni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, vendar je tudi za izpodbijanje tega sklepa potreben pravni interes. Tega pa ima le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni taka oseba. Uspeh s tožbo bi namreč pritožnika ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.
pritožba v upravnem sporu - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost stranke - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
začasna odredba - lekarniška dejavnost - podružnica - procesni sklep - začasno zadržanje izvršitve - ureditvena začasna odredba - vezanost na sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi, ko se dejansko zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, izdaja odložitvene začasne odredbe že po naravi stvari ni mogoča.
Z ureditveno začasno odredbo se lahko začasno uredi le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
DZ člen 7, 7/4. ZUS-1 člen 17, 32, 36, 36/1, 36/1-3.
začasna odredba - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - nadaljevanje šolanja - osnovna šola - stranka v postopku - varstvo koristi otroka - razveljavitev začasne odredbe
Četrti odstavek 7. člena DZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, državni organom, izvajalcem javnih služb, nosilcem javnih pooblastil, organom lokalnih skupnosti ter drugim fizičnim in pravnim osebam, res nalaga skrb za korist otroka. Vendar pa se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti,ne pomeni pa obveznosti in s tem splošnega pooblastila vzgojno izobraževalnemu zavodu - osnovni šoli, da v svojem imenu sproži (upravne) postopke pred drugimi (upravnimi) organi za varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca, torej tujih pravic in koristi.
prezgodaj vložena tožba - stanje v času odločanja - tožba zoper dokončen upravni akt - procesne predpostavke za vložitev tožbe - spremenjene okoliščine - sklep presenečenja - glavna obravnava po ZUS1 - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Vse procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo (oziroma ne smejo) biti izpolnjene, da sodišče v sporu meritorno odloči, morajo biti izpolnjene že ob vložitvi tožbe, tako tudi dokončnost upravnega akta, s katerim se posega v tožnikov pravni položaj, pri čemer upravni akt postane dokončen po izčrpanju rednih pravnih sredstev, torej po odločitvi organa druge stopnje o pritožbi.Upravni spo
Izpolnjevanja te procesne predpostavke ni mogoče obiti s sklicevanjem na ZPP, ki preuranjenosti tožbe ne določa kot razloga za njeno zavrženje. Preuranjenost tožbe kot razlog za zavrženje je urejena v 2. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki torej v tem delu odstopa od ureditve iz ZPP, zato je skladno s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 potrebno upoštevati ureditev v ZUS-1 in ne v ZPP.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00077676
ZUP člen 272, 272/2. ZUS-1 člen 32, 32/2.
obnova upravnega postopka - status kmetijske organizacije - začasna odredba ZUS-1 - odložitvena začasna odredba - težko popravljiva škoda ni izkazana - uveljavljanje predkupne pravice - dokazovanje okoliščin za priznanje statusa - zavrnjena začasna odredba
Pritožnici z nobenim delom izreka izpodbijanega sklepa, s katerij je bila dovoljena obnova postopka in zadržano učinkovanje upravne odločbe, glede katere se dovoljuje obnova, ni naložena kakšna obveznost, ki bi se lahko prisilno izvršila po ZUP, zato takšne izvršitve tudi ni mogoče odložiti z začasno odredbo.
Ureditev zadržanja izvršitve upravnega akta z začasno odredbo po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je drugačna kot ureditev zadržanja izvršitve upravnega akta zaradi obnove po ZUP. Slednja namreč nastopi neposredno z izdajo sklepa o obnovi postopka na podlagi drugega odstavka 272. člena ZUP, in pomeni ne le zadržanja postopka prisilne izvršbe, pač pa tudi zadržanje pravnih učinkov odločbe, na katero se nanaša uvedena obnova.
Izostanka pravno odločilnih trditev ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokazov.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - sklep o odmeri nagrade in nadomestila za stroške - kazenski postopek - akt zoper katerega je možen upravni spor - sodni postopek - sodna odločba - odločitev sodišča - brezplačna pravna pomoč - primerljivost - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata), ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
zavrženje tožbe - zagovornik po uradni dolžnosti - ni upravna zadeva - nagrada in potrebni izdatki zagovornika - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - proračunska sredstva - brezplačna pravna pomoč v kazenskem postopku - pravno varstvo - zavrnitev pritožbe
O stroških kazenskega postopka, med katere spadajo tudi nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega obdolženemu po uradni dolžnosti (7. točka drugega odstavka 92. člena ZKP), oziroma o njihovi višini odloči (redno) sodišče hkrati z odločitvijo o glavni stvari ali s posebnim sklepom, kot je bilo storjeno v obravnavanem primeru. Sodno varstvo zoper tak (poseben) sklep o stroških kazenskega postopka, torej tudi o nagradi in potrebnih izdatkih postavljenega zagovornika, je urejeno v ZKP. Sklep, izpodbijan v tem upravnem sporu, je torej posamični akt sodnika, izdan pri izvrševanju sodne funkcije (in v okviru pristojnosti po določbah ZKP), zato ni upravni akt oziroma akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat poudarilo, da se odločitev rednih sodišč (konkretno sodnice posameznice in zunajobravnavnega senata) tožene stranke, ne more izpodbijati s tožbo v upravnem sporu, saj upravno sodišče ne more in ne sme presojati pravilnosti izvedbe postopka pred rednimi sodišči ter tam sprejetih odločitev.
tožba po 4. členu ZUS-1 - dejanje, ki posega v človekove pravice - oblastno ravnanje - zakonodajna dejavnost - nezakonitost odloka - akt izdan v obliki predpisa - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Po določbi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu odloča tudi (poleg upravnih aktov iz 2. člena tega zakona) o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. To pomeni, da vsakega delovanja oblasti, ki ga zajema ta določba, že po jasnem jezikovnem pomenu zakonskega besedila ni mogoče šteti za dejanje, temveč je treba razlikovati med dejanji in akti. Pojem dejanja v smislu prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je Vrhovno sodišče že razložilo, in sicer kot odločitev oblasti, ki je sprejeta brez procesne forme in neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike. Za razliko od tega gre za akt v smislu navedene zakonske določbe v primeru, če ima odločitev oblasti sicer formo akta, ni pa to upravni akt iz 2. člena ZUS-1, niti posamično dejanje.
Nezakonitosti (oziroma neustavnosti) odlokov zato ni mogoče uveljavljati kot nezakonitost dejanja, saj sta rezultat tega dejanja (namreč delovanja pristojnega organa) odloka, ki sta pravna akta. Kot odloka imata ta akta obliko predpisa. Pravna podlaga za upravni spor zoper akte, izdane v obliki predpisa, pa ni 4. člen ZUS-1, ampak četrti odstavek 5. člena istega zakona.