Ob dejstvu, da je tožnica po izteku zadnje razporeditve na Vrhovno sodišče šele krajše obdobje opravlja klasično sodniško delo, ki še niti ni bilo predmet ocene sodniške službe, Sodnemu svetu ni mogoče očitati arbitrarnosti, ko je zaključilo, da ob oceni njenih dosedanjih kariernih dosežkov ne more ugotoviti, da je verjetno, da bo sodnica v primeru napredovanja v višji sodniški naziv zanesljivo, dolgotrajno in konsistentno dosegala nadpovprečne rezultate do stopnje, ki bi utemeljevala predlagano napredovanje. Res je, da takšna prognoza ni z zakonom predpisan pogoj za tovrstno napredovanje, vendar pa sodi okvir utemeljevanja uporabe prostega preudarka. Nenazadnje je Vrhovno sodišče ravno v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno zavrnilno odločbo Sodnega sveta v zvezi s predlogom za hitrejše napredovanje tožnice, zavzelo stališče, da je namen uporabe prostega preudarka pri odločanju o obravnavani vrsti sodniškega napredovanja v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije.
Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje".
Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.
Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko le pritrdi, tožnica ne graja.
Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti.
Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna.
Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta.
Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.