Pravica strank in stranskih udeležencev do vpogleda v spis, ki jo ti uresničujejo na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUP, je procesne narave, saj je del njihovega procesnega položaja v njihovem "lastnem" upravnem postopku. Pri tretjih osebah, ki niso neposredno udeležene v postopku, pa je pravna narava te pravice drugačna. Zanje pravica iz drugega odstavka 82. člena ZUP ni del njihovega procesnega položaja v upravnem postopku, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč je posebna zakonska pravica, ki ima svoj specifični namen in se o njej odloča v posebnem postopku.
Namen pravice iz drugega odstavka 82. člena ZUP je ta, da lahko vsakdo z vpogledom v upravni spis (v "tujem" postopku) pride do podatkov, za katere verjetno izkaže, da bodo (v nekem pravnem postopku) pomembni za varstvo njegovega pravnega položaja. Tako tudi postopek odločanja upravnega organa o pravici tretje osebe do vpogleda v spis ne poteka v okviru primarnega upravnega postopka, v katerem se odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih strank oziroma stranskih udeležencev, temveč gre za poseben postopek, v katerem se odloča o samostojnem zahtevku tretje osebe, ki želi vpogledati v spis zadeve, pri čemer se presoja samo to, ali vlagatelj z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazuje pravno korist. Na to, da je treba ta postopka obravnavati ločeno, kaže tudi dejstvo, da ZUP ne določa, da je mogoče vpogledati v spis samo v času trajanja upravnega postopka. Na podlagi drugega odstavka 82. člena ZUP je mogoče dokumente pregledovati, prepisovati in preslikati tudi po končanem upravnem postopku. Edini pogoj je torej, da vlagatelj zahteve izkaže svojo pravno korist.
Odgovor na vprašanje, ali ima biološka mati rejenca pravico do vpogleda v upravni spis glede upravnega postopka, v katerem se odloča o odvzemu rejniškega dovoljenja osebi, pri kateri je njen mladoletni otrok nameščen na podlagi rejniške pogodbe, je odvisen od odgovora, ali je z zahtevano stopnjo verjetnosti izkazala, da bi imela od tega vpogleda pravno korist.
ZUS-1 člen 32, 32/3. DZ člen 142. ZIRD člen 7, 14.
rejniška dejavnost - dovoljenje za opravljanje dejavnosti - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna ureditev spornega razmerja - ureditev stikov - stiki otroka s starimi starši - pravica do družinskega življenja - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je vložila začasno odredbo s ciljem, da bi se njena mld. vnuka ob vikendih namestila pri njej, saj meni, da je sposobna prepoznavati temeljne potrebe otrok, skupaj s svojim možem pa je sposobna otrokoma nuditi tudi ustrezno vzgojo, varstvo in skrb. S takim predlogom ni zahtevala ureditve stanja, na katero se nanaša vložena tožba. Predmet tega upravnega spora ni urejanje stikov med tožnico in mld. vnukoma, temveč presoja pravilnosti in zakonitosti zavrnitve izdaje dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti.
Odločitev o tem, kje naj se otroka namestita ob vikendih (kar skuša pritožnica doseči s predlagano začasno odredbo), po vsebini pomeni določitev stikov z otrokoma, za katero je v skladu s 142. členom Družinskega zakonika stvarno pristojno okrožno sodišče.
V postopku odločanja o podelitvi dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti kot posebne oblike varstva in vzgoje otrok po ZIRD (pri kateri so otroci v nadaljevanju postopka nameščeni v rejniško družino) je že pojmovno izključeno odločanje o stikih otrok z morebitnimi rejniki. To vse pa pomeni, da predlagana začasna odredba po vsebini presega pristojnost sodišča v tem upravnem sporu.
Predlagana začasna ureditev stanja se torej ne nanaša na sporno pravno razmerje, o katerem se odloča v tem upravnem sporu. Zakonski pogoji za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga niso podani.
inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - začasna odredba - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno in dokazno breme - materialna škoda - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Pritožnika nista zadostila zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode. Njune navedbe v zvezi s težko popravljivo škodo so namreč presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašala višina stroškov gradbenih del zaradi odstranitve spornega objekta. Ob tem ne gre spregledati, da pritožnika celo sama v pritožbi priznavata, da v zahtevi za izdajo začasne odredbe res nista konkretizirala in zneskovno opredelila stroškov oziroma škode, ki bi jima z odstranitvijo objekta nastala. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo teh stroškov zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala in izkazala.
DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ŠOLSTVO
VS00045726
DZ člen 6, 6/1, 6/2, 7, 7/4, 14, 14/1, 136, 136/1, 151, 151/1, 151/2, 151/3, 151/4. ZOsn člen 48, 48/1, 48/3, 48/4, 60a, 60b, 60b/1, 60b/3. ZNP-1 člen 93, 93/1, 93/1-4, 104. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 64/2, 94.
osnovna šola - prešolanje učenca na drugo šolo - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - starševska skrb - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - soglasje staršev - nadomestitev soglasja starša - korist mladoletnega otroka - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta
Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje.
ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na drugo osnovno šolo potrebno soglasje staršev ali ne).
Presoja, ali je prepis otroka na drugo osnovno šolo vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in zato terja sporazum staršev o tem (drugi odstavek 151. člena DZ), je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Nasprotovanje enega od staršev pa pomeni, da obstaja možnost, da gre za tako vprašanje. Če eden od staršev s prepisom ne soglaša, je torej treba presoditi utemeljenost njegovega nasprotovanja temu prepisu, tako z vidika vprašanja, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, kot z vidika utemeljenosti razlogov za nasprotovanje temu prepisu. O tem je pristojno odločati okrožno sodišče v posebnem nepravdnem postopku za varstvo koristi otroka, ki ga ZNP-1 v 7. oddelku Drugega dela posebej ureja tudi za vprašanja izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.
Ravnatelj osnovne šole ni pristojen ne za presojo o tem, ali gre pri prepisu otroka za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, še manj za presojo, ali je nasprotovanje temu prepisu (ne)utemeljeno. Zato v primeru, ko eden od staršev prepisu nasprotuje, o tem ne more odločiti, čeprav je vlogo za prepis podal tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. To pomeni, da o prepisu (čeprav gre za šolo v šolskem okolišu otrokovega stalnega prebivališča) v takem primeru lahko odloči le, če je ta sporazum nadomestila odločitev pristojnega sodišča.
ZPos člen 29, 29/2. ZDoh-2 člen 44, 44/1, 44/1-3. ZDavP-2 člen 5, 7. ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - poslanec - stroški v zvezi z delom - akontacija dohodnine - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen revizije - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v zadevi zavzelo določena pravna stališča, izpostavljena vprašanja pa se nanašajo nanje, samo po sebi ne vzpostavlja tudi njihovega objektivnega pomena. V nasprotnem primeru bi to pomenilo zahtevo, da Vrhovno sodišče presodi prav vsako pravno presojo nižjega sodišča, kar pa bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo dopuščene revizije, katere namen ni, da Vrhovno sodišče na zahtevo strank odloča tudi v tistih (manj pomembnih) zadevah, kjer sodno prakso lahko oblikuje že Upravno sodišče. Predlagatelj zato s tem, ko je navedel, da gre za pravna vprašanja, o katerih sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, brez da bi pojasnil, zakaj se mora to sodišče do njih opredeliti (npr. zaradi neenotne prakse Upravnega sodišča), ni izpolnil zahteve po opredelitvi zahtevanih okoliščin. Poleg tega predlagatelj, ki zatrjuje odsotnost sodne prakse Vrhovnega sodišča, prihaja sam s seboj v nasprotje, saj v zvezi s prvim in tretjim vprašanjem navaja, da se je Upravno sodišče pri svoji odločitvi sklicevalo na obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki jo citira.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00046568
URS člen 2, 147. ZDavP-2 člen 74, 74/4, 95. ZDDPO-2 člen 74, 74-4. ZDoh-2 člen 90, 90/1, 90/1-4, 105, 105/3, 105/3-11. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDavP-2J člen 71, 71/1.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - davek od dohodka iz kapitala - akontacija dohodnine od drugih dohodkov - pridobitev lastnih poslovnih deležev - izogibanje davčnim obveznostim - prikrito izplačilo dobička - obračun obresti - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je plačilo kupnine za nakup lastnih poslovnih deležev v družbi z omejeno odgovornostjo mogoče opredeliti kot davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2?
2. Ali je lahko izplačilo zneska (kupnine) hkrati davčni obid po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2 in prikrito izplačilo dobička po 7. točki 74. člena ZDDPO-2?
3. Ali je 11. točka tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 v skladu z 2. in 147. členom Ustave?
4. Ali se tudi za davčne obveznosti, ki jih je davčni organ v postopku davčnega nadzora ugotovil po 1. 1. 2017, obrestujejo po 7- odstotni obrestni meri (kot jo določa z ZDavP-2J spremenjena določba 95. člena ZDavP-2), čeprav je davčna obveznost in tudi rok njene zapadlosti potekel že pred 1. 1. 2017?
ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Ker v pritožbi pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi iz izpodbijanega sklepa, da ni evidentirana v seznamu (evidenci) oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki ga upravlja Ministrstvo za pravosodje, je Vrhovno sodišče ni (ponovno) pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem državnem pravniškem izpitu. Ob tem dodaja, da za presojo dovoljenosti obravnavane pritožbe niso upoštevne pritožničine navedbe, da zaradi karantene ni mogla urediti brezplačne pravne pomoči ter da njena bolezen in preiskave upočasnjujejo zadevo. Navedene okoliščine namreč ne spreminjajo dejstva, da je obravnavano pritožbo vložila oseba, ki za to ne izpolnjuje zahtevanega zakonskega pogoja. Šele če bi jo na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči vložil odvetnik, pritožba pa bi bila vložena po poteku za to predpisanega roka, bi bilo mogoče presojati, ali gre za okoliščine, ki utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045644
URS člen 120, 120/2. ZPP člen 374, 374/2, 377. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZJU člen 83, 83/5. ZODPol člen 49.
Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - postopek razrešitve - ustavitev postopka - pravni interes - pravni interes tožene stranke za revizijo - dopuščena revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - pomanjkanje pravnega interesa za revizijo
Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.
Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.
Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.
predlog pristojnega sodišča za prenos pristojnosti - dodelitev brezplačne pravne pomoči - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - strojepiska pristojnega sodišča kot stranka v postopku - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
Po presoji Vrhovnega sodišča utegne v obravnavanem primeru okoliščina, da želi prosilec brezplačno pravno pomoč v postopku preiskave zaradi kaznivega dejanja, povezanega z opravljanjem njegove službe strojepisca na Okrožnem sodišču v Celju, ki je stvarno pristojno za odločanje o brezplačni pravni pomoči, povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja.
začasna odredba - zahteva za razpis referenduma - podaljšanje roka za zbiranje podpisov - subsidiarni upravni spor - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Predlagana začasna odredba je glede na v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek nepotrebna. Pritožnik namreč v tožbi zahteva presojo zakonitosti ravnanja oziroma opustitve župana toženke na podlagi 4. člena ZUS-1 ter odpravo te nezakonitosti z določitvijo novega roka za zbiranje podpisov. Za določitev novega roka pa ni bistveno, ali rok, določen v sklepu župana, zadržanje katerega zahteva pritožnik, teče oziroma se izteče. Potek tega roka namreč nima vpliva na to, kar zahteva pritožnik, to je na določitev novega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. V primeru uspeha s tožbo bo torej pritožnik, kljub poteku roka iz sklepa župana, lahko dosegel cilj konkretnega upravnega spora.
Z zahtevano začasno odredbo ni mogoče urejati pretečenega stanja.
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUP člen 67, 129, 129/3.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje nepopolne vloge - pridobitev dodatne dokumentacije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen odločitve - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz navedb v predlogu ni razvidno, da bi šlo v citiranih zadevah za enako oziroma primerljivo procesno situacijo kot v obravnavanem primeru in ki jo je Upravno sodišče štelo za bistveno, to je, da je stranka dopolnila nepopolno vlogo sicer po poteku postavljenega roka za dopolnitev, a pred odločitvijo o zavrženju vloge, zaradi česar zamuda roka ne bi smela imeti škodljivih posledic za vložnika. To pomeni, da predlagateljica ni natančno in konkretno opredelila odstopa od stališča Vrhovnega sodišča oziroma neenotnosti sodne prakse Upravnega sodišča, s čimer ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP.
Glede drugega vprašanja je v predlogu navedeno le, da gre za pravno vprašanje, o katerem ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Niso pa navedene okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost oziroma zahtevajo odgovor Vrhovnega sodišča, npr. ker bi bil ta potreben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, torej razlogov, ki kažejo na objektivni pomen zadeve. Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v eni zadevi zavzelo neko pravno stališče, namreč samo po sebi ne utemeljuje objektivnega pomena zastavljenega vprašanja, na katerega bi moralo Vrhovno sodišče odgovoriti samo zato, ker o njem še ni odločalo.
ZOFVI člen 41, 41/1, 44, 49, 53, 53/7, 53a, 53a/7, 59, 59/6. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZZ člen 4, 4/2, 6, 6/1, 51, 51/1, 54, 54/1, 54/1-4. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 132, 138. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Kolezija (2005) člen 1, 2, 5, 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-2, 7. Sklep o pripojitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Bičevje k javnemu vzgojno-izobraževalnemu zavodu Osnovni šoli Kolezija in prenehanju kot samostojne pravne osebe (2020) člen 2, 2-3.
javni vzgojno izobraževalni zavod - osnovna šola - združitev vzgojno izobraževalnih zavodov in ustanovitev vzgojno izobraževalnega zavoda - pripojitev javnega zavoda - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe - ravnatelj osnovne šole - ravnateljica ukinjenega javnega zavoda - predčasno prenehanje mandata - nezakonita razrešitev - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - delna ugoditev pritožbi
O pripojitvi odloča ustanovitelj na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZ, ki določa, da ustanovitelj lahko odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu. Na podlagi tega pooblastila je toženka (lokalna skupnost) kot ustanoviteljica OŠ Bičevje in OŠ Kolezija, torej javnih osnovnih šol (prvi odstavek 41. člena ZOFVI), ki sta pravni osebi (drugi odstavek 4. člena ZZ), v izvrševanju diskrecijske pravice sprejela odločitev o obravnavani statusni spremembi. Ta sprememba pa neposredno vpliva le na pravni položaj obeh šol, v konkretnem upravnem sporu prve tožnice OŠ Bičevje (ki pritožbe ni vložila). To pomeni, da niti sporni Sklep o pripojitvi v delu, ki se nanaša na akt pripojitve in prenehanje OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe, ni odločitev o pritožnikovi (ravnateljevi) pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu.
Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tako v Sklepu o pripojitvi kot v Odloku odločeno tudi o predčasnem zaključku njegovega mandata ravnatelja in s tem poseženo v njegovo pravico biti ravnatelj do izteka mandata. Ta del Sklepa o pripojitvi je sodišče prve stopnje pri presoji v celoti spregledalo (ter Odloka, ko je presojalo pritožnikov pravni interes) in zato nepravilno štelo, da v tem delu ne gre za akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Toženka je z določitvijo datuma prenehanja pritožnikovega mandata (1. avgusta 2020) v prvi alineji 6. člena Sklepa o pripojitvi (v tretji alineji 2. člena Odloka je ponovljeno, da mu mandat preneha z dnem pripojitve, ki je določen v prejšnjem členu, to pa je 1. avgusta 2020), ki je nesporno zgodnejši od obdobja, za katerega je bil imenovan, enostransko in oblastveno posegla v pritožnikov obstoječi pravni položaj ravnatelja kot pedagoškega vodja in poslovodnega organa javne osnovne šole ter s tem nosilca pravic in obveznosti, določenih v 49. členu ZOFVI. S to odločitvijo so mu bila predčasno odvzeta pooblastila, ki izhajajo iz mandata in ki mu ga je podelil svet javne šole pod pogoji in po postopku, določenih v 53. in 53. a členu ZOFVI, za obdobje petih let, kolikor traja mandat ravnatelja (sedmi odstavek 53. člena ZOFVI). Taka odločitev pa ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 kot javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V takem primeru pa je treba osebi priznati tudi pravni interes za njegovo izpodbijanje oziroma za uveljavljanje njegove nezakonitosti.
Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi potrjuje, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica posameznika, poudarja pa, da ima oseba po tem, ko pridobi tak položaj, pravni interes, da uveljavlja sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. ZZZiv člen 1, 5, 5-31, 27, 43, 43-3.
predlog za izdajo začasne odredbe - inšpekcijski ukrep zaščite živali - odvzem živali - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda ni izkazana - javni interes - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.
Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv.
Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali.
Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.
V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00045687
URS člen 22. ZEN člen 40, 40/3. ZUS-1 člen 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - evidentiranje urejene meje - elaborat ureditve meje - izračun površin zemljišča - sporno dejansko stanje - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je dopustno kot urejeno evidentirati del meje, čeprav elaborat ne vsebuje izračuna površine parcel, kljub temu, da je stranka zahtevala, da se izračun površine vključi v elaborat?
Ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo in opraviti predlagano zaslišanje tožnice in prič, ki jih je tožnica predlagala?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00045894
ZPP člen 94, 98, 98/1, 343, 343/4, 346, 346/1. ZUP člen 28, 28/2.
vložitev pritožbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - splošno pooblastilo - obseg pooblastila - pooblastilo za zastopanje pred sodiščem prve stopnje - predložitev pooblastila za zastopanje - naknadna odobritev procesnih dejanj - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V tem upravnem sporu predloženo pooblastilo je po svoji naravi splošno pooblastilo. Z njim je minister pooblastil uradno osebo za vodenje in izdajo odločb v upravnem postopku. Hkrati je to osebo pooblastil tudi za zastopanje v upravnem sporu, vendar le pred Upravnim sodiščem, torej sodiščem prve stopnje. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča omejil obseg pooblastila.
Čeprav mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju in je upravni spor enovit postopek, kar pomeni, da pri vložitvi pritožbe ni treba vnovič predložiti pooblastila, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi odločilna volja pooblastitelja, ki je omejil obseg pooblastila na postopek pred sodiščem prve stopnje. Na tako omejitev pooblastila je sodišče vezano. Tako ne more šteti, da je bila pritožba dana brez pooblastila in s kasnejšo predložitvijo pooblastila, v smislu odobritve dejanja pooblaščenca, sanirati pomanjkljivost. Tudi ne more šteti, da kasnejša predložitev drugačnega pooblastila pomeni spremembo že predloženega pooblastila, saj je sprememba pooblastila možna le v naprej, ne pa za nazaj. Že zaradi pravne varnosti, kasnejša sprememba pooblastila ne more učinkovati na že opravljena dejanja. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da toženo stranko zastopa prava vešči državni organ, od katerega se pričakuje natančnost in velika stopnja skrbnosti tudi pri predložitvi ustreznega pooblastila za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu - opravičen vzrok za zamudo - trditveno in dokazno breme - nesubstanciran dokazni predlog - pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - zavrnitev pritožbe
Pritožnik bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v prvi vrsti tako zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020 posredoval plačilni nalog, vendar ga ni prejel. V zvezi s tem, da je bil plačilni nalog poslan, je predlagal tudi izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte. Vendar pa bi moral ob tem, glede na to, da je pošto mogoče šteti za zanesljiv vir komuniciranja, tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem pošte. Pa jih ni in zgolj pavšalna navedba, da mu pošta ni bila dostavljena temu ne zadosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045727
URS člen 23, 23/2, 25, 26, 33. ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 5, 9, 9/1, 9/2, 9/4, 9/5, 9/6, 23, 23/1, 28, 28/3, 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDavP-2 člen 6, 75a. ZPP člen 22. ZUP člen 222, 222/4. ZDMV člen 8a, 8a/4, 8a/5. ZDMV-1 člen 26, 26/7, 29, 29/1.
davek na motorna vozila - pridobitev podatkov - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - ugovor krajevne nepristojnosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesni sklep - pravica do učinkovitega sodnega varstva - subsidiarni upravni spor - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.
Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.
Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj prekinitev upravnega postopka na to ne vpliva. Ob tem pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do tega, ali je navedeno sodno varstvo šteti za učinkovito v vseh primerih odločanja, v katerih bi sicer lahko nerazumno dolg čas odločanja organov v upravnem postopku bil (tudi) posledica prekinitve postopka, saj pritožnik tožbe, tudi če bi jo obravnavali po 4. členu ZUS-1, ni vložil zaradi posega v pravico do odločanja v razumnem roku. Vrhovno sodišče le še dodaja, da bi moral pritožnik v morebitni tožbi, s katero bi argumentirano uveljavljal kršitev navedene ustavne pravice, ki sicer z drugimi navedenimi možnostmi upravnega spora ne bi bila učinkovito varovana (4. člen ZUS-1), take posledice uveljavljati že kot nastale in ne šele kot bodoče oziroma morebitne posledice. V takem primeru pa bi rok za tožbo pričel teči šele takrat, ko bi bilo storjeno oziroma opuščeno posamično dejanje (npr. izdaja sklepa o nadaljevanju postopka), s katerim bi bilo v to ustavno pravico poseženo (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 27, 27/1, 27/1-2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 21, 22, 25.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Upravni akt je akt, ki na koncu upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnih organov o (javno)pravnem položaju posameznika.
Sklep o neizločitvi uradne osebe v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Pritožnik bo kršitev postopkovne pravice (do izvedbe poštenega postopka oziroma do nepristranskega odločanja) lahko uveljavljal v tožbi zoper odločitev o glavni stvari (tj. zoper dokončno odločbo o odmeri davka), iz česar izhaja, da mu kljub zavrženi tožbi učinkovito sodno varstvo ni dokončno odvzeto, ampak je zgolj odloženo.
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZDDV-1 člen 63.
predlog za dopustitev revizije - odmera DDV - nepriznanje odbitka ddv - neizvedba glavne obravnave - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.
Predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.
določitev roka za prostovoljno zapustitev države - zavrnjen predlog za podaljšanje roka - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.