določitev roka za prostovoljno zapustitev države - zavrnjen predlog za podaljšanje roka - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 51, 51/2. ZDDV-1 člen 63.
predlog za dopustitev revizije - odmera DDV - nepriznanje odbitka ddv - neizvedba glavne obravnave - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz obrazložitve izpodbijane sodbe sploh ne izhaja, da je Upravno sodišče ugotovilo drugačno dejansko stanje kot tožena stranka, ampak je le pojasnilo, da se tožnici ni očitalo, da ji stroji naj ne bi bili dobavljeni oziroma da ji pravica do odbitka ni bila zavrnjena iz tega razloga. Vrhovno sodišče le še dodaja, da predlagateljica, ki svoje vprašanje utemeljuje tudi na predpostavki, da je bilo dejansko stanje sporno, pravno relevantnih dejstev, ki naj bi bila v obravnavani zadevi sporna, sploh ne konkretizira.
Predlagateljica v predlogu le povzema stališče dosedanje sodne prakse Vrhovnega sodišča, ni pa iz predloga razvidno, da naj bi šlo v teh zadevah za zadeve, ki bi bile v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Predlagateljica tudi ne pojasni, v čem konkretno naj bi odločitev Upravnega sodišča v obravnavani zadevi odstopala od v predlogu povzetega stališča dosedanje sodne prakse, da je v primeru, ko davčni zavezanec predloži ustrezen račun s specifikacijo del, pogodbo o opravi posla ter fotografije poteka izvedenih del in je storitev oziroma dobava blaga opravljena, mogoče pravico do odbitka DDV zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Glede na navedeno predlagateljica ni natančno in konkretno utemeljila ter izkazala obstoja sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, kar pomeni, da ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP. Poleg tega je predlagateljica s presplošno opredelitvijo drugega vprašanja ravnala tudi v nasprotju z zahtevo, da je treba v predlogu za dopustitev revizije sporno vprašanje navesti natančno in konkretno.
URS člen 14. ZDavP-2 člen 3, 3/2, 3/4, 44, 44/1, 93, 95, 111, 111/1, 111/2, 111/3.
davčni inšpekcijski nadzor - odmera davka od dobička pravnih oseb - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčna obveznost - obresti - razlaga zakonskih določb - pravni interes - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja.
Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
DAVKI - SOCIALNO ZAVAROVANJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045645
URS člen 2, 22, 23, 25, 158. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6, 15/1-17, 15/1-21, 78, 78/2, 78/5. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZPIZ-2 člen 16, 16/1. ZUPJS člen 30, 30/1, 30/2. ZUP člen 147. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (prečiščeno besedilo) (2003) člen 9, 9/1, 9/1-10.
prispevki za socialno varnost - obvezno zdravstveno zavarovanje - zavezanec za plačilo prispevka - status zavarovanca - lastnik zasebne družbe - prejemnik denarne socialne pomoči - pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna podlaga - sprememba podlage zavarovanja za nazaj - varstvo legitimnih pričakovanj - poseg v pričakovane pravice - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - pravica do izjave - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Prejemnik trajne denarne socialne pomoči pridobil lastnost zavarovanca po ZZVZZ in upravičenje do kritja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje z dnem izdaje odločbe CSD. Čim je o lastnosti zavarovanca in priznanju pravice do plačila prispevkov pravnomočno odločeno, pa zavarovancu za isto obdobje ni mogoče nalagati plačila istih prispevkov, razen če je pravnomočna odločba odpravljena, razveljavljena ali spremenjena v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave).
Treba je razlikovati med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je treba upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej.
Glede na navedeno je pomembno, kaj je bila podlaga za revidentovo vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, saj je od tega odvisen odgovor na vprašanje, kdo je bil zavezanec za plačevanje prispevkov oziroma ali je bil revident, kot trdi, upravičen do njihovega kritja. Zato je v obravnavani zadevi za nastanek revidentove obveznosti obračuna in plačila prispevkov za zdravstveno zavarovanje in poškodbe pri delu, o čemer je odločal davčni organ, pomemben njegov status zavarovanca po ZZVZZ (in ne po ZPIZ-1) v relevantnem časovnem obdobju in s tem povezane odločbe CSD.
Ker Upravno sodišče ni presojalo, kaj je z upravičenostjo kritja prispevkov v obdobju prejemanja denarne socialne pomoči, je tudi preuranjeno zavrnilo revidentov tožbeni ugovor o kršitvi varstva legitimnih pričakovanj na podlagi stališča, da so lastniki družb, ki v družbi opravljajo poslovodno funkcijo in niso zavarovani na drugi podlagi, zavezani za plačilo obveznih prispevkov. Glede na navedeno je odgovor na prvo vprašanje – ob predpostavki izkazanosti v tožbi zatrjevane okoliščine o upravičenosti kritja stroškov na podlagi odločb CSD – pritrdilen.
ZTro-1 člen 49, 49/3. ZPP člen 367a, 367b, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - trošarine - oproščeni trošarinski uporabnik - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagateljica ni jasno in konkretno navedla okoliščin, ki bi kazale, da je odgovor na izpostavljeno problematiko pomemben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Torej razlogov, na podlagi katerih je mogoče sklepati o širšem, objektivnem pomenu zadeve, v čem naj bi odgovor presegal konkretni primer in interes predlagateljice. Še zlasti glede na to, da predlagateljica zatrjevane pomembnosti predlaganih pravnih vprašanj ni ovrednotila v povezavi z dejstvom, da se je 1. 8. 2016 začel uporabljati nov Zakon o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki izpostavljeno problematiko odmere trošarine oproščenemu uporabniku, ki nabavlja trošarinske izdelke brez plačila trošarine za predpisane namene preko količin, ki jih sicer lahko nabavlja v skladu z dovoljenjem, ureja drugače.
URS člen 33. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 68/6, 125, 126, 126/6. ZDavP-2G člen 68a.
obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - odmera davka v posebnih primerih - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - zastaranje pravice do odmere davka - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - absolutno zastaranje davčne obveznosti - razlaga zakonske določbe - lex specialis - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko ugotavljala prirast premoženja oziroma potrošnja davčnega zavezanca, po presoji Vrhovnega sodišča ni bil določen specialni (relativni) zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov. Pač pa je bila časovna omejitev za vodenje tega postopka na eni strani namenjena omejitvi davčnega organa in varovanju davčnih zavezancev, na drugi strani pa je, ob upoštevanju, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 urejala samostojno vrsto davka, izključevala ugotavljanje vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v inšpekcijskem obdobju, in obdavčevanje vsakega od njih glede na njegove značilnosti (vrsto dohodka itd.). Posledično je bilo tudi izključeno uveljavljanje ugovora (relativnega in absolutnega) zastaranja pravice do odmere davka od posameznih dohodkov, ki bi bili razkriti šele tekom tega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045900
URS člen 25, 127. ZDavP-2 člen 148. ZUstS člen 23, 23/3. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 208, 208/3.
davčna izvršba - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - dovoljenost pritožbe - razlaga določb ZUS - pravica do pravnega sredstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.
Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.
Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.
V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev zahteve za izločitev - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - napačen pravni pouk - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep o neizločitvi uradne osebe pritožniku ne more dati niti napačen pravni pouk iz odločbe organa druge stopnje. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Tudi sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe, enako kot sklep o zavrnitvi take zahteve, ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, kar je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora zoper sklep. Enako velja za sklep upravnega organa druge stopnje o pritožnikovi pritožbi. Zato so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe o zatrjevani nezakonitosti izpodbijane odločitve obeh upravnih organov. S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS pa je neutemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi morebitno kršitev, povezano z neizločitvijo uradne osebe, mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045355
URS člen 22. ZUS-1 člen 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso Vrhovega sodišča (primeroma VSRS sklep X Ips 59/2020 in VSRS sklep I Up 144/2020) s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave.
aktivna procesna legitimacija - pooblastilo za vložitev tožbe - obseg pooblastila - prenos pooblastila - pooblaščenec za sprejem sodnih pisanj - smrt tožeče stranke pred vložitvijo tožbe - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Po sedanji (v skladu s spremenjenim 81. členom ZPP) zakonski ureditvi sodišče stranko tudi v primeru smrti tožeče stranke pozove k popravi tožbe (sprememba je namreč široka, določba se ne omejuje le na smrt tožene stranke). Kot primer na strani tožeče stranke se navaja predvsem okoliščina, ko pooblaščenec tožeče stranke ne bi mogel izvedeti za smrt stranke (ki ga je že pooblastila za vložitev tožbe) in tudi ne za njene dediče in bi zavrženje tožbe zaradi na primer izteka prekluzivnih rokov za vložitev tožbe lahko pomenilo poseg v pravico do sodnega varstva. Torej gre za situacijo, ko je stranka pred smrtjo že pridobila aktivno pravdno legitimacijo, že pred njeno smrtjo so se stekli pogoji za vložitev tožbe in je v ta namen pooblastila odvetnika.
Tožnikov (takrat še bodoči) dedič - pritožnik A. A. ne navaja, da s tem dejstvom, da je D. D. umrl, ne bi bil seznanjen, njemu je bila vročena s tožbo izpodbijana odločba in tožbo bi lahko oziroma bi moral vložiti v svojem imenu ter zatrjevati oziroma izkazovati pravno nasledstvo. Ne gre torej za okoliščine, ko bi (tožeča) stranka umrla (šele) pred vložitvijo tožbe, ko bi ji že nastala aktivna legitimacija za vložitev tožbe.
Stranka, ki je navedena kot tožnik, je umrla še celo pred izdajo s tožbo izpodbijane odločbe in se glede na obrazloženo postopek sploh ne bi smel začeti oziroma bi morala biti tožba zavržena.
GRADBENIŠTVO - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - STANOVANJSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00046255
ZUS-1 člen 32, 32/2.
inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja - sanacija objekta - odložitvena začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - trditveno breme - materialna škoda - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Navedbe pritožnikov v zvezi s težko popravljivo škodo oziroma obveznostjo plačila sanacije terase so presplošne in pavšalne, pri čemer niti ne pojasnita, koliko bi sploh znašal njun delež oziroma finančni strošek plačila sanacije, ki je bila naložena vsem etažnim lastnikom te večstanovanjske stavbe in ne zgolj njima. Prav tako pritožnika nista ne zatrjevala ne izkazala, zakaj bi plačilo tega finančnega stroška oziroma njunega deleža zanju predstavljalo težko popravljivo škodo. V primeru ko gre za inšpekcijske ukrepe, je namen začasne odredbe v zagotovitvi varstva pred škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev določenega ukrepa. V obravnavani zadevi bi zato lahko bila upoštevna le škoda v smislu negativnih posledic naloženega ukrepa, ki bi izhajale iz razmer pritožnikov, torej ob upoštevanju njunih subjektivnih okoliščin. Takih okoliščin pa pritožnika nista zatrjevala.
Direktiva 2007/66/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2007 o spremembi direktiv Sveta 89/665/EGS in 92/13/EGS glede izboljšanja učinkovitosti revizijskih postopkov oddaje javnih naročil ( ) člen 2, 2-9. URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZPVPJN člen 2, 39a, 39a/2, 42-49. ZPVPJN-C člen 11, 21, 21/1. ZV-1 člen 161, 161/2, 161/3. ZJZP člen 27, 27/1, 27/2. Uredba o načinu izvajanja obveznih državnih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda in o koncesijah teh javnih služb (2010) člen 1, 1/4, 15, 15/1, 15/2.
postopek oddaje javnega naročila - javni razpis za podelitev koncesije - podelitev koncesije za izvajanje gospodarske javne službe - izločitev iz postopka javnega naročanja - Državna revizijska komisija - tožba v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Predpis, ki ureja oblike pravnega varstva, torej tudi sodnega, je ZPVPJN. Navedeni zakon pa, česar pritožba ne izpodbija, v času vložitve pritožnikove tožbe ni predvidel možnosti upravnega spora zoper odločitev DKOM o pritožnikovem (ponudnikovem) zahtevku za revizijo, ampak sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti po določbah členov 42 do 49 ZPVPJN. To je razvidno tudi na podlagi njegovega 2. člena, v katerem je posebej določeno, da se pravno varstvo zoper kršitve v postopkih javnega naročanja zagotavlja v sodnem postopku, ki na prvi stopnji poteka pred pristojnim okrožnim sodiščem.
Prav zato, ker je sodno varstvo v upravnem sporu v razmerju do drugih oblik sodnega varstva subsidiarne narave, je bila z novelo ZPVPJN-C (Ur. l. RS, št. 72/2019) v 11. členu kot dodatna možnost sodnega varstva poleg že obstoječe pred sodiščem splošne pristojnosti določena tožba v upravnem sporu zoper odločitev DKOM o zahtevku za revizijo, na podlagi katere upravno sodišče ugotavlja, ali je izpodbijana odločitev DKOM glede očitanih kršitev v postopku oddaje javnega naročila zakonita (drugi odstavek novega 39. a člena ZPVPJN). V skladu s prvim odstavkom 21. člena ZPVPJN-C so se določbe 39. a člena tega zakona začele uporabljati 1. 1. 2021, na podlagi drugega odstavka istega člena pa upravni spor ni bil dovoljen zoper odločitev DKOM, ki je bila vročena pred začetkom uporabe 39. a člena.
Zmotne so pritožbene navedbe, da naj bi ZPVPJN z 39. a členom v času vložitve obravnavane pritožbe (24. 9. 2020) že zagotavljal pravno sredstvo v upravnem sporu, kaj šele, da bi bil sporni sklep DKOM pritožniku vročen po 1. 1. 2021. Iz noveliranega zakona pa tudi ne izhaja, da bi bil za pred tem začete upravne spore, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, določen spregled obravnavane procesne pomanjkljivosti.
Z vidika zahtev prava EU je odločitev DKOM sodna odločitev, s čimer je bilo tudi v pritožnikovem primeru v revizijskem postopku zagotovljeno odločanje sodnega organa ter s tem uresničitev pravice do pravnega sredstva in do varstva pred neodvisnim organom, ki izpolnjuje merila za sodišče. Poseben sodni postopek v smislu 9. točke 2. člena Direktive 2007/66/ES tako ni zahtevan. Da bi morala biti odločitev DKOM predmet še nadaljnje sodne presoje v državi članici, pa iz predpisov, na katere se sklicuje pritožba, ne izhaja.
postopek izdaje uporabnega dovoljenja - uporabno dovoljenje za del objekta - stranka v postopku izdaje izpodbijanega akta - priznanje statusa stranskega udeleženca - priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku - zavrnitev zahteve za priznanje statusa stranke - meritorna odločitev vrhovnega sodišča - pravnomočna odločitev - tožnik v upravnem sporu - pomanjkanje aktivne legitimacije za tožbo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže tudi, če tožnik po tem zakonu ne more biti stranka. Po prvem odstavku 17. člena ZUS-1 pa je tožnik lahko samo oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa je torej odločilno le, ali so bili tožniki, in med njimi pritožnika, stranke oziroma stranski udeleženci v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba in ne, ali bi morali biti udeleženi v tem postopku.
Ker pritožnika v postopku izdaje odločbe o uporabnem dovoljenju nista bila stranki, niti jima ni bil priznan status stranskih udeležencev, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da nimata procesnega upravičenja oziroma aktivne legitimacije za vložitev tožbe zoper to odločbo. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper uporabno dovoljenje pravilna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045234
URS člen 23, 23/2. ZPP člen 67. ZUS-1 člen 9, 9/2.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - predlog za prenos krajevne pristojnosti - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - dvom v nepristranskost pristojnega sodišča - objektivna nepristranskost sodišča - naravni sodnik - zahteva za izločitev sodnika - zavrnitev predloga
Namen 67. člena ZPP ni omogočiti prenosa sojenja v zadevi zgolj zato, ker sodišče na sedežu v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ni odločilo v skladu s tožničinimi pričakovanji. To bi namreč nasprotovalo ne le določbi 67. člena ZPP, ampak tudi določbi drugega odstavka 23. člena Ustave, po kateri lahko vsakemu, ki zahteva sodno varstvo, sodi samo sodnik, izbran po vnaprej z zakonom in sodnim redom določenih pravilih - tako imenovani naravni sodnik. Neutemeljene pa so tudi tožničine navedbe o splošni solidarnosti sodnikov in sodnic do kolegov sodnikov, saj so pavšalne in ne temeljijo na nobenem konkretnem dejstvu, ki bi ustvarjal videz, da vsi sodniki Upravnega sodišča na sedežu v Ljubljani v obravnavani zadevi ne bi mogli prosto odločati po svoji vesti. Izražanje dvoma v korektno vodenje postopka ne predstavlja utemeljenega razloga za delegacijo pristojnosti. Ob tem Vrhovno sodišče še dodaja, da je zagotavljanju pravice do nepristranskega sojenja z vidika posamičnega sodnika namenjen institut njihove izločitve.
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 39, 39/2. ZVis člen 1, 6, 71. ZViS-D člen 48, 48/2.
pritožba zoper oceno - ocena praktičnega dela izpita - ocena pisnega dela izpita - odprava odločbe - tožba zaradi molka organa druge stopnje - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - avtonomija fakultete - izpodbijani akt ni upravni akt - pomanjkanje pravnega interesa - zavrnitev pritožbe
Akti visokošolskega zavoda, ki niso izdani v okviru upravne funkcije, temveč v okviru znanstveno-izobraževalnega, študijskega procesa, niso upravni akti in niso predmet upravnega spora.
Odločba drugostopenjskega organa, s katero je ta ugodil pritožbi in odpravil odločitev prvostopenjskega organa, ni dokončna odločitev o pritožnikovi materialnopravni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ampak odločitev o utemeljenosti njegovega pravnega sredstva. Zato takšna odločba ni predmet izpodbijanja v upravnem sporu.
V obravnavanem primeru je namreč drugostopenjski organ toženke z odločbo ugodil pritožnikovi pritožbi in odpravil sporno odločitev dekana. S tem torej ni odločil ne o priznanju ne o zavrnitvi pravic v zvezi s študijem, kolikor jih pritožnik uveljavlja s svojim zahtevkom z dne 26. 9. 2016, temveč le o nepravilnosti prvostopenjske odločitve. Ker je bilo s to odločbo ugodeno pritožnikovi pritožbi, je logično tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da pritožnik za izpodbijanje te, zanj ugodne odločitve, niti nima pravnega interesa. Glede na pritožbene ugovore v zvezi s tem sklepanjem, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se pravni interes za tožbo v upravnem sporu presoja glede na akt, ki ga tožnik izpodbija in ne na pravno razmerje, o katerem s tem aktom še ni dokončno odločeno.
ZUS-1 člen 2, 5, 36, 36/1, 36/1-4, 39, 39/1, 39/2, 69, 69/1. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-4, 279/1-5.
predlog za izrek ničnosti upravne odločbe - upravni spor zaradi molka organa - sklep o prekinitvi upravnega postopka - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe - tožba zaradi molka organa - dopustnost tožbe v upravnem sporu - ugoditev pritožbi
Sodišče prve stopnje je spregledalo, kar izpostavlja pritožnik, da je s tožbo uveljavljal ničnost odločbe (prometnega dovoljenja), ker upravna organa o njegovi zahtevi za izrek ničnosti nista odločila v za to predvidenih rokih. S takim tožbenim predlogom – da naj sodišče odloči, da je prometno dovoljenje nično – je zahteval odločanje v sporu polne jurisdikcije na podlagi prvega odstavka 69. člena ZUS-1, ki določa, da če je tožba vložena zaradi molka, sodišče pa spozna, da je upravičena, ji s sodbo ugodi in pod pogoji iz prvega oziroma petega odstavka 65. člena tega zakona samo odloči o stvari. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča, da je pritožnik izpodbijal le procesno odločitev. To bi bilo mogoče trditi samo glede sklepa o prekinitvi upravnega postopka, ne pa tudi glede pritožnikove zahteve po meritornem odločanju upravnih organov o njegovem izrednem pravnem sredstvu.
Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da pritožnikova razširitev tožbe (v vlogi z dne 30. 5. 2018) na izdani sklep o prekinitvi upravnega postopka ne ustreza procesni situaciji iz prvega in drugega odstavka 39. člena ZUS-1.
URS člen 22. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZLS člen 47, 47/4. Statut občine Domžale člen 82, 82/4.
zahteva za razpis referenduma - tožba v upravnem sporu - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe - standard obrazloženosti - pomanjkljiva obrazložitev sklepa - neopredelitev do tožbenega ugovora - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - začasna odredba - predhoden preizkus tožbe - ugoditev pritožbi
Pritožnik je tožbo vložil zato, ker meni, da bi moral toženec v sklepu, poleg določitve obrazca in roka za zbiranje podpisov, določiti tudi število podpisov podpore, ki jih mora pobudnik v odrejenem roku zbrati, da se bo v skladu s šestim odstavkom 47. člena ZLS in četrtim odstavkom 82. člena statuta Občine Domžale štelo, da je bila vložena zahteva za razpis referenduma. Ker je število podpore volivcev pobudi v ZLS in Statutu Občine Domžale določeno le generično, in sicer 5 % volivcev v občini, pritožnik trdi, da mu to število kot pobudniku referenduma ni znano vnaprej in da je zato v pravni negotovosti, koliko podpisov mora zbrati za uspeh pobude.
Sodišče je pojasnilo le, da pritožnik nima pravnega interesa izpodbijati tisto, o čemer je bilo določeno z izpodbijanim sklepom. Povsem pa je prezrlo, da pritožnik tega po vsebini ne izpodbija, temveč uveljavlja, da bi moralo biti s tem sklepom odločeno še o numeričnem številu podpisov, ki jih mora zbrati. Zato zgolj pojasnilo sodišča, da je bilo pritožniku s toženčevim sklepom v celoti ugodeno, ne pojasni, zakaj pritožnik nima pravnega interesa za uveljavljanje zahteve za določitev števila podpisov.
Tako je ostalo nepojasnjeno tudi, zakaj pritožnik s tožbenimi navedbami o neustavni pravni negotovosti ne izkazuje svojega konkretnega pravnega interesa, ki je potreben za presojo (ne)zakonitosti toženčevega sklepa. Nenazadnje je tudi Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da se zakonitost aktov organov lokalnih skupnosti, izdanih v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja, presoja v upravnem sporu, v katerem pa lahko pobudniki uveljavljajo tudi očitke o protiustavnosti določb, na katerih temelji tak akt, oziroma določb, ki od pobudnikov ali volivcev zahtevajo določeno ravnanje v fazi zbiranja podpisov podpore.
verifikacija stare devizne vloge - pravočasnost vloge - predlog za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče Republike Slovenije prvi odstavek 11. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (ZNISESČP) uporabilo ustavnoskladno v zvezi z vprašanjem pravočasnosti tožničine zahteve za verifikacijo stare devizne vloge.
CESTE IN CESTNI PROMET - INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045347
URS člen 2, 22, 155, 155/1, 155/2. ZCes-1 člen 78, 78/5, 118, 118/1, 118/1-6. ZJC člen 68. ZUS-1 člen 51, 51/1, 51/2, 52, 59, 59/1, 59/2, 59/2-2.
postavitev objekta za oglaševanje - inšpekcijski ukrep odstranitve objekta - poseg v varovalni pas državne ceste - soglasje za postavitev objekta za oglaševanje - soglasje upravljalca javne ceste - soglasje Direkcije RS za ceste za poseg v varovalnem pasu - retroaktivna uporaba zakona - prepoved retroaktivne veljave zakona - glavna obravnava v upravnem sporu - sporno dejansko stanje - dokazni predlog za zaslišanje strank - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb postopka - pravica do enakega varstva pravic - ugoditev reviziji
Za presojo zakonitosti postavitve revidentkinih oglasnih tabel v varovalnem pasu državne ceste (v naselju) je treba uporabiti zakon, veljaven v času postavitve, to je ZJC, in ne kasnejšega ZCes-1.
Stališče, po katerem bi bilo za odločitev v konkretnem primeru določilno, ali je revidentka pridobila ustrezno soglasje po ZCes-1, bi bilo pravilno le ob ugotovitvi, da revidentka že pred uveljavitvijo tega zakona ni imela ustreznega soglasja po ZJC, ali pa je to, če je bilo dano za določen čas, prenehalo. To je bilo med strankama sporno, saj je revidentka obstoj takega soglasja utemeljevala s sklicevanjem na pogodbo, ki jo je njen pravni prednik sklenil z občino.
Res je, da ni bilo spora o tem, da revidentka nima soglasja direkcije, a je obstajal spor o tem, ali to soglasje za izkazovanje legalnosti obravnavanih objektov sploh potrebuje. Revidentka je svojim trditvam, da je za te objekte pridobila vsa potrebna soglasja kot dokaz predlagala več listin in zaslišanje revidentkinega zakonitega zastopnika. Upravno sodišče pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da revidentka tudi v času postavitve oglasnih tabel ni imela potrebnega soglasja in presojalo (ne)relevantnost vsebine pogodbe, na katero se je revidentka sklicevala v zvezi s tem. To pomeni, da je preverjalo pravilnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovil upravni organ. Če pa je ravnalo tako, je bilo dejansko stanje očitno sporno. Že zato Upravno sodišče ne bi smelo odločiti brez glavne obravnave. S tem je kršilo določbo prvega odstavka 59. člena ZUS-1.