PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - SODNI REGISTER - STEČAJNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00050138
ZIL-1 člen 6, 6/1, 105, 107, 107/1, 108, 108/3, 108/4. ZUP člen 6. ZFPPIPP člen 479. Zakon o stečaju (Zakon o stečaju, Srbija) (2009) člen 74.
dopuščena revizija - predlog za vpis spremembe - postopek vpisa v sodni register - vpis spremembe v register znamk - soglasje za vpis v sodni register - soglasje imetnika znamke - stečajni postopek imetnika pravice uporabe - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava
Pravica tistega, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, da zahteva spremembo registrskega vpisa, je zgolj izvedena iz pravice vpisanega imetnika, ki lahko načeloma kot edini upravičenec po ZIL-1 zahteva vpis kasnejših sprememb v registru, ki se vodi pri Uradu. Zato mora dano soglasje imetnika vpisane pravice, kadar vpis zahteva nekdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, odražati voljo imetnika pravice, da dovoljuje vpis spremembe v času odločanja urada.
Zmotno pa je stališče upravnega sodišča, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 upoštevno le soglasje, če ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Soglasje v smislu omenjenega člena, kadar gre za gospodarsko družbo, predstavlja pravno dejanje (izjavo volje), ki jo za tak subjekt oblikuje njen zakoniti zastopnik. Dano soglasje zavezuje kot izražena pravnoposlovna volja te pravne osebe. Z vidika tretjega, ki v registru ni vpisani imetnik pravice, se upravičenje za dosego spremembe v registru črpa iz zavezovalne moči, ki jo odraža tako soglasje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, to pomeni, da mora soglasje za vpis spremembe v registru odražati voljo pravne osebe, da tudi v času odločanja tretjemu dovoljuje, da doseže spremembo registrskega stanja. Sklepanje Upravnega sodišča, da je zgolj soglasje zakonitega zastopnika pravne osebe, ki kot tak nastopa v času odločanja upravnega organa, upoštevno po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1, prej podano soglasje pa je avtomatično neupoštevno, je napačno.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049227
URS člen 23. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 31. ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1, 64/2. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 52, 55, 192, 192/1. ZUP člen 4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izdaja sklepa - plačilo nadomestila - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vmesni procesni sklep - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep toženke, s katerim je bilo ugotovljeno o uspehu stranke z interesom na javni dražbi za pridobitev radijskih frekvenc v uporabo. Navedeni sklep je bil izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1. Tak sklep, s katerim se zgolj ugotovi znesek in pogoje plačila nadomestila za omejeno naravno dobrino, pa ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. Šele po tem, ko dražitelji, ki so na dražbi uspeli, plačajo nadomestilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine določene v tem sklepu, se na podlagi drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 uvede upravni postopek, v katerem se izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba pa je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom tako upravni postopek ni bil končan, prav tako stranke z interesom z njim radijskih frekvenc še niso pridobile, saj v tem sklepu ni odločeno komu in katere radijske frekvence so dodeljene ter za kakšno obdobje, temveč bo o tem odločeno šele v naknadno izvedenem upravnem postopku, ki sledi postopku javnega razpisa, in sicer z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji uporabe radijskih frekvenc. Posledično z njim tudi ni moglo biti poseženo v kakršne koli s tem povezane pravice pritožnika.
URS člen 157, 157/1, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 5, 5/4. ZT-1 člen 1, 2, 2-2. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1, 2, 2/2, 3, 3/1, 3/1-1, 3/2, 6, 6/6, 6/8.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo). Na drugi strani je za predpise značilno, da se nanaša na nedoločen oziroma nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število primerov, nastalih v času njegove veljavnosti.
Začasna prepoved neposrednega ponujanja in prodajanja blaga potrošnikom se nanaša na vse osebe, ki po uveljavitvi Odloka opravljajo trgovinsko dejavnost, kot jo ureja ZT-1, razen če zagotovijo (za kar tudi odgovarjajo), da pri njih zaposleni izvajalci dejavnosti, ki prihajajo v neposreden stik s potrošniki, izvedejo testiranje na virus in se izkažejo z negativnim rezultatom testa. Odlok s tem naslavlja splošen (nedoločljiv) krog trgovcev in ne individualno določene osebe (pritožnice), ter ureja nedoločeno število bodočih primerov, ne pa konkretnega (pritožničinega) življenjskega primera. Navedena splošnost in abstraktnost dajeta Odloku naravo predpisa in ne upravnega akta. Ta bo izdan šele ob morebitnem nadzoru, če bo za to pristojni organ ugotovil, da konkretni trgovec v konkretnem primeru ponujanja in prodaje blaga neposredno potrošnikom ni izpolnil v predpisu zahtevanega pogoja. Zato dejstvo, da se je pritožnica (ki sicer niti ni trgovka v smislu ZT-1, ampak je izvajalka dejavnosti) prepoznala kot naslovnica predpisa, samo po sebi ni odločilno za drugačno presojo Odloka, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, in ne zadošča za njegovo opredelitev v spornih delih, da gre za upravni akt.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050160
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 192. ZUP člen 4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - plačilo nadomestila za uporabo - pravica do uporabe radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Sklep, s katerim se zgolj ugotovi znesek in pogoje plačila nadomestila za omejeno naravno dobrino, ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. Šele po tem ko dražitelji, ki so na dražbi uspeli, plačajo nadomestilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, določene v tem sklepu, se na podlagi drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 uvede upravni postopek, v katerem se izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba pa je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom tako upravni postopek ni bil končan, prav tako stranke z interesom z njim radijskih frekvenc še niso pridobile, saj v tem sklepu ni odločeno komu in katere radijske frekvence so dodeljene ter za kakšno obdobje, temveč bo o tem odločeno šele v naknadno izvedenem upravnem postopku, ki sledi postopku javnega razpisa, in sicer z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji uporabe radijskih frekvenc.
Morebitna odločitev izbranih ponudnikov, da izvršujejo svoja upravičenja že na podlagi dokončne in ne šele pravnomočne odločbe o pravici, sama po sebi ni ovira za odpravo dokončnih odločb o dodelitvi radijskih frekvenc na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, če bi sodišče v upravnem sporu presodilo, da so nezakonite.
UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00050100
URS člen 15, 15/4, 35, 38. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2. ZVOP-1 člen 6, 6-3, 9, 9/4, 32, 32/3, 32/4, 32/5, 33, 33/3, 34, 34/1, 34/3. ZInfP člen 2, 2-3, 3, 3/3. ZVOPOKD člen 4, 4-16, 27, 75.
varstvo osebnih podatkov - obdelava osebnih podatkov - zahteva za prenehanje obdelave osebnih podatkov - tožba v upravnem sporu - tožba zoper dokončen upravni akt - preuranjena tožba - nadzorni organ - pravica do učinkovitega sodnega varstva - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
ZVOP-1 določa pravico do izbrisa osebnih podatkov kot tudi postopek za uveljavljanje te pravice, kar izključuje neposredno sodno varstvo po 34. členu ZVOP-1.
Možnost neposrednega sodnega varstva po 34. členu ZVOP-1 je predvidena kot izjema, kadar je z dejanji nosilcev oblasti nezakonito poseženo v zagotovljeno varstvo osebnih podatkov, vendar tega ni mogoče varovati v drugem postopku ter s tam urejenimi pravnimi sredstvi. V obravnavanem primeru je to pravno sredstvo po četrtem odstavku 32. člena ZVOP-1 najprej zahteva pri Informacijskem pooblaščencu za odločanje o obdelavi osebnih podatkov, tj. izbrisa, in nadalje upravni spor zoper odločitev Informacijskega pooblaščenca po določbah ZUS-1.
ZS člen 13a, 60, 60/1, 61, 61/1. ZUS-1 člen 2, 2/1, 4, 17, 17/5, 36, 36/1, 36/1-3.
odredba - prednostno reševanje zadev - kazenski postopek - zastaranje - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - dopustnost tožbe v upravnem sporu - neizkazan pravni interes - drugo učinkovito sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica ne zatrjuje, da je bilo z izpodbijano odredbo vsebinsko odločeno o njeni materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč poslabšanje svojega položaja utemeljuje le z očitkom, da je sodnica zaradi izdane odredbe nadaljevala s postopanjem zoper njo kot obdolženo v kazenski zadevi, čeprav je predložila zdravniško dokumentacijo o bolniškem staležu, kar naj bi pomenilo kršitev njene pravice do poštenega postopka in do zdravja. Pritožnica se torej sklicuje le na posredni vpliv, ki ga ima sporna odredba na njen dejanski položaj v drugem postopku, in ne nasprotuje ugotovitvi izpodbijanega sklepa, da ima odredba predsednika sodišča za naslovnico sodnico (kateri je naložena dolžnost poročanja) in ne tožnice. Z izpodbijano odredbo torej ni šlo za odločanje o tožničinem (javno)pravnem položaju, saj je bil njen namen izključno v pospešitvi obravnavanja kazenske zadeve, ki ji preti zastaranje.
Učinkovito sodno varstvo tožničinega pravnega položaja kot obdolžene v kazenski zadevi je zagotovljeno v samem kazenskem postopku, zato ne more doseči vsebinskega odločanja v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, ne glede na to, da v kazenskem postopku sodno varstvo zoper odredbo predsednika sodišča ni predvideno. Za presojo učinkovitosti drugega sodnega varstva se ne zahteva, da je prizadeti osebi pred pristojnim sodiščem zagotovljeno uveljavljanje enakih zahtevkov, kot jih lahko uveljavlja v upravnem sporu zaradi varstva človekovih pravic, temveč zadošča, da lahko oseba v okviru pravnega sredstva uveljavlja kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.
INFORMACIJE JAVNEGA ZNAČAJA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00050099
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2, 37, 37/2. ZUP člen 280, 280/1.
dostop do informacij javnega značaja - procesne predpostavke - prepozna vložena tožba - prepozna tožba zoper prvostopenjski akt - uveljavljanje ničnosti odločbe upravnega organa s prepozno tožbo - zavrženje tožbe kot prepozne - zavrnitev pritožbe
Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča lahko sodišče upravni akt izreče za ničnega po uradni dolžnosti le, če je tožba, s katero se upravni akt izpodbija, vložena pravočasno. Če je prepozna, je namreč sodišče ne sme obravnavati po vsebini, torej tudi ne ugotavljati morebitne ničnosti upravnega akta (kar zahteva stranka z interesom v pritožbi).
Ker ugotavljanje ničnosti dejansko pomeni že vsebinsko presojo izpodbijanega akta, lahko to sodišče opravi le, če so za to izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1. Zakonska ureditev upravnega spora namreč ne pozna tožbe, ki bi jo bilo mogoče vložiti neodvisno od poteka časa po končanem postopku izdaje upravnega akta za uveljavljanje napak, ki imajo za posledico njegovo ničnost. Mimo tega zato ne more nastopiti niti dolžnost sodišča, da pazi na ničnost po uradni dolžnosti. Taka ureditev je posledica dejstva, da je za ugotovitev ničnosti upravnega akta na razpolago izredno pravno sredstvo, ki ga ureja ZUP in ga je mogoče vložiti kadarkoli (prvi odstavek 280. člena ZUP).
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050159
URS člen 25. ZUS-1 člen 32, 32/2. ZEKom-1 člen 192, 192/1.
začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - dodelitev radijske frekvence - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - neizkazana težko popravljiva škoda - pričakovana sredstva - negotova pridobitev sredstev - bodoče negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo. Kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.
KORUPCIJA - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00050101
URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZP-1 člen 45, 45/1, 45/2, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 66, 66/2. ZIntPK člen 5.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - drugo primarno sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Izpodbijano Opozorilo je tožena stranka izdala kot prekrškovni organ po prvem in drugem odstavkom 45. člena ZP-1 in ne kot nosilec upravne funkcije po ZIntPK oziroma ni odločala pri opravljanju upravne funkcije iz področja upravnega prava, temveč je ne glede na to, da je sporno Opozorilo sicer izdala v zvezi z upravno zadevo oziroma v zvezi z Zaključnimi ugotovitvami, odločala kot prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1 iz področja prekrškovnega prava, ki pa spada na področje kaznovalnega prava.
Izpodbijano Opozorilo zato torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.
Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
Morebitno neustavnost ureditve po ZP-1 bi pritožnik lahko uveljavljal z vložitvijo pravnih sredstev pred organi za prekrške v okviru ZP-1 in po njihovem izčrpanju nadalje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049229
URS člen 25. ZUS-1 člen 32. ZEKom-1 člen 192, 192/1.
začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - negotova pridobitev sredstev - negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Pri tem Vrhovno sodišče, poleg pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo, dodaja, da kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev tudi v predmetni zadevi sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049673
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46. URS člen 25. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-5, 23, 23/1, 26, 27, 28. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec iz Afganistana - verodostojnost prosilca - pristnost listine - prosta dokazna ocena - standard obrazloženosti odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - nove okoliščine - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - ugoditev pritožbi
Sodišče ni pojasnilo razlogov za presojo pravilnosti ugotovitev tožene stranke glede posameznih neverodostojnosti tožnikovih izjav niti kako je pri tem upoštevalo vsebino listin, v katere je vpogledalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kako naj bi ugotovljene nekonsistentnosti tožnikovih izjav in izpovedbe v zvezi z zaposlitvijo in izobrazbo vplivale na presojo glede verodostojnosti njegovih navedb v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države (čemur pritožnik v tožbi izrecno ugovarja). Posledično je izostala opredelitev sodišča do bistvenih tožbenih ugovorov pritožnika in obrazložitev, kako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zaradi neobrazložene dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijane sodbe) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049674
URS člen 22. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - nevročitev - pravica do izjave stranke - načelo kontradiktornosti - udeležba v postopku na prvi stopnji ali sodelovanje pri odločanju - pravica do enakega varstva pravic strank - kršitev pravice do enakega varstva pravic - ugoditev pritožbi
S tem ko sodišče prve stopnje pritožnici ni vročilo predloga za izdajo začasne odredbe in ji tako ni omogočilo, da se o njem izjavi preden je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, je pritožnico postavilo v bistveni slabši položaj v postopku od nasprotne stranke (ki je imela na razpolago vse pravne možnosti, da utemelji predlog za izdajo začasno odredbo) in prekršilo njeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Glede na navedeno stranka z interesom sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP in s tem bistveno kršitev odločb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov, med drugim glede neobstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje tožbe, še posebej v zvezi z (ne)obstojem pravnega interesa tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048929
URS člen 23. ZUS-1 člen 24, 24/1, 28, 28/1, 34, 34/2. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 12, 12/1, 34, 34/1.
predlog stranke za taksno oprostitev - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.
V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).
Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020.
Okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja je lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048920
URS člen 2, 14, 14/2. ZDoh-2 člen 76, 76-3, 92, 93, 93-2, 94, 95, 95-2. OZ člen 3, 557, 557/1, 564, 564/1.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - oprostitev plačila dohodnine - neobdavčljiva odsvojitev kapitala - odsvojitev nepremičnine - pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - načelo enakosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Naložitev davčne obveznosti preživljancu bi namreč v takem primeru (lahko) preprečila rešitev preživljančeve socialne stiske, ki se zasleduje s to pogodbo.
Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu v bistvenem enaka pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na prevzemnika, kar pa ni bistveno glede na ugotovitve, da je tudi ta pogodba aleatorna pogodba, ki ima izrazit socialni poudarek), je treba položaj preužikarja po pogodbi o preužitku z davčnega vidika obravnavati enako kot položaj preživljanca po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj za razlikovanje na tem področju ni videti nobenega razumnega razloga. Če bi zakonska ureditev takšno razlikovanje vzpostavljala, bi torej bila protiustavna. Zato razlaga sporne določbe, kot jo je zavzelo Upravno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posega v 14. člen Ustave.
Odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 2. točki 95. člena ZDoh-2.
predlog za dopustitev revizije - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčni zavezanec - prenehanje dolžnika - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz predloga predlagatelja je sicer mogoče razbrati, kaj šteje za sporno pravno vprašanje, vendar v skromni obrazložitvi svojega predloga zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku do pravnomočne odločitve v zadevi, ne navede pa pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, niti okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Posledično je izostala tudi obrazložitev, zakaj naj bi Upravno sodišče zastavljeno vprašanje rešilo nezakonito.
Predvsem pa se vprašanje sploh ne nanaša na razloge izpodbijane sodbe, saj se Upravno sodišče v sodbi ni opredeljevalo do toženkinega pravnega interesa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, temveč je zavzelo stališče, da prenehanje obstoja davčnega zavezanca po tem, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost tega sklepa. Tega stališča predlagatelj z zastavljenim vprašanjem, ki se nanaša na prenehanje zavezanca med postopkom, očitno ne izpodbija.
ZDavP-2 člen 68, 68/5. ZPP člen 8. 287, 367a, 367b, 367b/4, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - prosta dokazna ocena - dokazni standard - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Glede prvega vprašanja ni jasno, na katero stališče Upravnega sodišča se sploh nanaša, saj ni navedeno niti, zakaj naj bi ga sodišče rešilo nezakonito. Namesto tega se obrazložitev predloga ukvarja z dokaznim standardom, na katerega izpostavljeno vprašanje ne cilja, saj sodišču očita, da bi moralo pri dokazni oceni uporabiti dokazni standard prepričanja, ne pa gotovosti.
Predlagatelj zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar ga samo z omembo številk zadev ne predstavi na zahtevani način.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDDV-1 člen 63, 67.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - pogoji za (ne)priznanje odbitka DDV - davčna goljufija - vedenje o davčni goljufiji - zloraba sistema DDV - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranost dokaznega predloga - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi?
2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00049734
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZKZ člen 20, 20/4.
predlog za dopustitev revizije - odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči - izjava o sprejemu ponudbe - prejem izjave o sprejemu ponudbe - sklenitev pravnega posla - veljavnost sprejema ponudbe - dopuščena revizija - zatrjevano pomembno pravno vprašanje
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora biti pravni posel – kupoprodajna pogodba pod odložnim pogojem sklenjena najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ, ker sicer velja, da pravni posel sploh ni bil sklenjen.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00048931
ZNISESČP člen 1, 2, 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 9, 9/4. OZ člen 5.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - aktivnost stranke v postopku - prenos sredstev na privatizacijski račun - neupravičena obogatitev - zavrnitev revizije
Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji.
Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00048710
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 29, 71, 71/2. ZPP člen 8. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/2, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/1, 75/1-3.
mednarodna zaščita - zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - sporno dejansko stanje - verodostojnost prosilca - opravljena glavna obravnava - vpogled v spis - dokazna ocena sodišča - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju.
V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje v svojem postopku prvič ugotavljalo nova dejstva oziroma izvajalo nove dokaze, ki še niso bili ugotovljena oziroma niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, njihova (poglobljena) pritožbena presoja ni mogoča po uradni dolžnosti. Tudi v navedenem primeru mora pritožnik jasno opredeliti med navedenimi dejstvi tista, ki so po njegovem mnenju sporna in predlagati izvedbo dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.