DRUŽINSKO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ŠOLSTVO
VS00045726
DZ člen 6, 6/1, 6/2, 7, 7/4, 14, 14/1, 136, 136/1, 151, 151/1, 151/2, 151/3, 151/4. ZOsn člen 48, 48/1, 48/3, 48/4, 60a, 60b, 60b/1, 60b/3. ZNP-1 člen 93, 93/1, 93/1-4, 104. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-4, 64/2, 94.
osnovna šola - prešolanje učenca na drugo šolo - zaupanje mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo - starševska skrb - vprašanja, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj - soglasje staršev - nadomestitev soglasja starša - korist mladoletnega otroka - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - ugotovitev nezakonitosti izpodbijanega upravnega akta
Z vidika prvega odstavka 136. člena in 151. člena DZ ni pravilno stališče, da lahko osnovna šola z upravnim aktom na podlagi določb 48. člena Zakona o osnovni šoli odloči o prestopu otroka na drugo osnovno šolo, čeprav je seznanjena, da eden od staršev temu nasprotuje.
ZOsn ne določa, da za vpis in prestop na drugo osnovno šolo zadošča predlog enega od staršev, oziroma, ne določa, da lahko oziroma kdaj lahko o tem ravnatelj odloči tudi, če eden izmed staršev prepisu otroka na drugo osnovno šolo nasprotuje (kot v obravnavanem primeru). Takrat namreč ne gre za vlogo staršev, temveč za vlogo enega od staršev. Kdaj lahko ravnatelj odloča o vlogi enega od staršev je odvisno od ureditve, ki opredeljuje starševsko skrb in njeno izvajanje. Upravno sodišče sicer pravilno navaja, da četrti odstavek 7. člena DZ izvajalcem javnih služb, kot je tudi tožena stranka, nalaga skrb za korist otroka. Vendar se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti in ne pomeni splošnega pooblastila, po katerem bi lahko ravnatelj odločal o otrokovi koristi v sporu med staršema glede izvrševanja starševske skrbi (kamor sodi vprašanje, ali je za prepis otroka na drugo osnovno šolo potrebno soglasje staršev ali ne).
Presoja, ali je prepis otroka na drugo osnovno šolo vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj in zato terja sporazum staršev o tem (drugi odstavek 151. člena DZ), je odvisna od okoliščin konkretnega primera. Nasprotovanje enega od staršev pa pomeni, da obstaja možnost, da gre za tako vprašanje. Če eden od staršev s prepisom ne soglaša, je torej treba presoditi utemeljenost njegovega nasprotovanja temu prepisu, tako z vidika vprašanja, ali gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, kot z vidika utemeljenosti razlogov za nasprotovanje temu prepisu. O tem je pristojno odločati okrožno sodišče v posebnem nepravdnem postopku za varstvo koristi otroka, ki ga ZNP-1 v 7. oddelku Drugega dela posebej ureja tudi za vprašanja izvajanja starševske skrbi, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.
Ravnatelj osnovne šole ni pristojen ne za presojo o tem, ali gre pri prepisu otroka za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj, še manj za presojo, ali je nasprotovanje temu prepisu (ne)utemeljeno. Zato v primeru, ko eden od staršev prepisu nasprotuje, o tem ne more odločiti, čeprav je vlogo za prepis podal tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo. To pomeni, da o prepisu (čeprav gre za šolo v šolskem okolišu otrokovega stalnega prebivališča) v takem primeru lahko odloči le, če je ta sporazum nadomestila odločitev pristojnega sodišča.
ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
laična pritožba - pritožba, ki jo vloži stranka sama - postulacijska sposobnost za pritožbo - pomanjkanje postulacijske sposobnosti - zavrženje pritožbe - nedovoljena pritožba
Ker v pritožbi pritožnica ne nasprotuje ugotovitvi iz izpodbijanega sklepa, da ni evidentirana v seznamu (evidenci) oseb z opravljenim pravniškim državnim izpitom, ki ga upravlja Ministrstvo za pravosodje, je Vrhovno sodišče ni (ponovno) pozvalo na predložitev potrdila o opravljenem državnem pravniškem izpitu. Ob tem dodaja, da za presojo dovoljenosti obravnavane pritožbe niso upoštevne pritožničine navedbe, da zaradi karantene ni mogla urediti brezplačne pravne pomoči ter da njena bolezen in preiskave upočasnjujejo zadevo. Navedene okoliščine namreč ne spreminjajo dejstva, da je obravnavano pritožbo vložila oseba, ki za to ne izpolnjuje zahtevanega zakonskega pogoja. Šele če bi jo na podlagi odobrene brezplačne pravne pomoči vložil odvetnik, pritožba pa bi bila vložena po poteku za to predpisanega roka, bi bilo mogoče presojati, ali gre za okoliščine, ki utemeljujejo vrnitev v prejšnje stanje.
predlog pristojnega sodišča za prenos pristojnosti - dodelitev brezplačne pravne pomoči - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - strojepiska pristojnega sodišča kot stranka v postopku - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - videz nepristranskosti sodišča - ugoditev predlogu
Po presoji Vrhovnega sodišča utegne v obravnavanem primeru okoliščina, da želi prosilec brezplačno pravno pomoč v postopku preiskave zaradi kaznivega dejanja, povezanega z opravljanjem njegove službe strojepisca na Okrožnem sodišču v Celju, ki je stvarno pristojno za odločanje o brezplačni pravni pomoči, povzročiti dvom o korektnosti postopka in nepristranskosti odločanja.
ZPP člen 367a, 367b, 367b/4, 367b/6. ZUP člen 67, 129, 129/3.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje nepopolne vloge - pridobitev dodatne dokumentacije - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen odločitve - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz navedb v predlogu ni razvidno, da bi šlo v citiranih zadevah za enako oziroma primerljivo procesno situacijo kot v obravnavanem primeru in ki jo je Upravno sodišče štelo za bistveno, to je, da je stranka dopolnila nepopolno vlogo sicer po poteku postavljenega roka za dopolnitev, a pred odločitvijo o zavrženju vloge, zaradi česar zamuda roka ne bi smela imeti škodljivih posledic za vložnika. To pomeni, da predlagateljica ni natančno in konkretno opredelila odstopa od stališča Vrhovnega sodišča oziroma neenotnosti sodne prakse Upravnega sodišča, s čimer ni zadostila zahtevi iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP.
Glede drugega vprašanja je v predlogu navedeno le, da gre za pravno vprašanje, o katerem ni sodne prakse Vrhovnega sodišča. Niso pa navedene okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost oziroma zahtevajo odgovor Vrhovnega sodišča, npr. ker bi bil ta potreben za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse, torej razlogov, ki kažejo na objektivni pomen zadeve. Zgolj dejstvo, da je Upravno sodišče v eni zadevi zavzelo neko pravno stališče, namreč samo po sebi ne utemeljuje objektivnega pomena zastavljenega vprašanja, na katerega bi moralo Vrhovno sodišče odgovoriti samo zato, ker o njem še ni odločalo.
ZOFVI člen 41, 41/1, 44, 49, 53, 53/7, 53a, 53a/7, 59, 59/6. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZZ člen 4, 4/2, 6, 6/1, 51, 51/1, 54, 54/1, 54/1-4. Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (2007) člen 132, 138. Odlok o spremembah in dopolnitvah Odloka o ustanovitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Kolezija (2005) člen 1, 2, 5, 6, 6/1, 6/1-1, 6/1-2, 7. Sklep o pripojitvi javnega vzgojno-izobraževalnega zavoda Osnovne šole Bičevje k javnemu vzgojno-izobraževalnemu zavodu Osnovni šoli Kolezija in prenehanju kot samostojne pravne osebe (2020) člen 2, 2-3.
javni vzgojno izobraževalni zavod - osnovna šola - združitev vzgojno izobraževalnih zavodov in ustanovitev vzgojno izobraževalnega zavoda - pripojitev javnega zavoda - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt, ki očitno ne posega v tožnikovo pravico - zavrženje tožbe - ravnatelj osnovne šole - ravnateljica ukinjenega javnega zavoda - predčasno prenehanje mandata - nezakonita razrešitev - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - delna ugoditev pritožbi
O pripojitvi odloča ustanovitelj na podlagi prvega odstavka 51. člena ZZ, ki določa, da ustanovitelj lahko odloči, da se zavod pripoji drugemu zavodu. Na podlagi tega pooblastila je toženka (lokalna skupnost) kot ustanoviteljica OŠ Bičevje in OŠ Kolezija, torej javnih osnovnih šol (prvi odstavek 41. člena ZOFVI), ki sta pravni osebi (drugi odstavek 4. člena ZZ), v izvrševanju diskrecijske pravice sprejela odločitev o obravnavani statusni spremembi. Ta sprememba pa neposredno vpliva le na pravni položaj obeh šol, v konkretnem upravnem sporu prve tožnice OŠ Bičevje (ki pritožbe ni vložila). To pomeni, da niti sporni Sklep o pripojitvi v delu, ki se nanaša na akt pripojitve in prenehanje OŠ Bičevje kot samostojne pravne osebe, ni odločitev o pritožnikovi (ravnateljevi) pravici, obveznosti ali pravni koristi, s tem pa ne upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, ki bi ga lahko izpodbijal v upravnem sporu.
Sodišče ni upoštevalo, da je bilo tako v Sklepu o pripojitvi kot v Odloku odločeno tudi o predčasnem zaključku njegovega mandata ravnatelja in s tem poseženo v njegovo pravico biti ravnatelj do izteka mandata. Ta del Sklepa o pripojitvi je sodišče prve stopnje pri presoji v celoti spregledalo (ter Odloka, ko je presojalo pritožnikov pravni interes) in zato nepravilno štelo, da v tem delu ne gre za akt, ki ga je mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Toženka je z določitvijo datuma prenehanja pritožnikovega mandata (1. avgusta 2020) v prvi alineji 6. člena Sklepa o pripojitvi (v tretji alineji 2. člena Odloka je ponovljeno, da mu mandat preneha z dnem pripojitve, ki je določen v prejšnjem členu, to pa je 1. avgusta 2020), ki je nesporno zgodnejši od obdobja, za katerega je bil imenovan, enostransko in oblastveno posegla v pritožnikov obstoječi pravni položaj ravnatelja kot pedagoškega vodja in poslovodnega organa javne osnovne šole ter s tem nosilca pravic in obveznosti, določenih v 49. členu ZOFVI. S to odločitvijo so mu bila predčasno odvzeta pooblastila, ki izhajajo iz mandata in ki mu ga je podelil svet javne šole pod pogoji in po postopku, določenih v 53. in 53. a členu ZOFVI, za obdobje petih let, kolikor traja mandat ravnatelja (sedmi odstavek 53. člena ZOFVI). Taka odločitev pa ustreza opredelitvi upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1 kot javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. V takem primeru pa je treba osebi priznati tudi pravni interes za njegovo izpodbijanje oziroma za uveljavljanje njegove nezakonitosti.
Vrhovno sodišče v novejši sodni praksi potrjuje, da je imenovanje na vodstveni položaj v javnem sektorju privilegij in ne pravica posameznika, poudarja pa, da ima oseba po tem, ko pridobi tak položaj, pravni interes, da uveljavlja sodno varstvo zoper razrešitev, ki bi nastopila iz nezakonitih razlogov.
ZUS-1 člen 32, 32/1, 32/2. ZZZiv člen 1, 5, 5-31, 27, 43, 43-3.
predlog za izdajo začasne odredbe - inšpekcijski ukrep zaščite živali - odvzem živali - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda ni izkazana - javni interes - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Izdaja začasne odredbe ni namenjena splošnemu spreminjanju sistemskih učinkov tožbe v upravnem sporu, ki jih določa ZUS-1 v prvem odstavku 32. člena (da tožba ne zadrži izvršitve upravnega akta, če zakon ne določa drugače), temveč posegu v izvrševanje izpodbijanega akta ob presoji konkretnih značilnosti posameznega primera. Pri inšpekcijskih ukrepih, kjer je poudarjen javni interes in je odložitev izvršitve izrečenega ukrepa načeloma v nasprotju z javnim interesom, je zato treba izkazati okoliščine, ki so močnejše od javnega interesa. Izkazati je treba škodo, ki presega to, kar po naravi stvari spremlja izvršitev inšpekcijskega ukrepa.
Pritožnica pa ni izkazala okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa in bi opravičevale izdajo začasne odredbe ter s tem poseg v javni interes. V obravnavanem primeru je ta interes zlasti zaščita živali, njihovega življenja, zdravja in dobrobiti po ZZZiv.
Tehtanje javnega interesa in interesa lastnikov živali - inšpekcijskih zavezancev je na abstraktni ravni opravil že zakonodajalec. Ta je že s samo ureditvijo upošteval tudi čustveno navezanost lastnika na hišne živali, ko je opredelil pojem hišne živali v 5. členu ZZZiv, in sicer da so to psi, domače mačke, sobne ptice, mali glodavci, terarijske, akvarijske in druge živali, ki so namenjene za družbo, varstvo ali pomoč človeku, in ob tem (kljub temu) predvidel naveden ukrep odvzema in oddaje drugemu lastniku med nastanitvijo živali v zavetišču, saj je ta potreben za zaščito posamezne živali.
Zgolj posledice, ki so dejansko namen in cilj izrečenega ukrepa, pa čeprav so te ireverzibilne, same po sebi vselej še ne pomenijo težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Drugačna razlaga bi namreč že na splošni ravni vzpostavila učinke, da bi se že sami ukrepi, vsebovani v izreku upravnih aktov brez ugotavljanja prizadetosti položaja tožnika, šteli za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, za kar pa v zakonu ni podlage.
V takih primerih bi subjektivne okoliščine lahko pomenile težko popravljivo škodo, ki presega namen izrečenega ukrepa, npr. če bi šlo za psa spremljevalca (za npr. gibalno ovirano ali slepo osebo), vendar takih okoliščin v konkretnem primeru pritožnica ne zatrjuje niti izkazuje.
začasna odredba - zahteva za razpis referenduma - podaljšanje roka za zbiranje podpisov - subsidiarni upravni spor - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Predlagana začasna odredba je glede na v tožbi postavljeni tožbeni zahtevek nepotrebna. Pritožnik namreč v tožbi zahteva presojo zakonitosti ravnanja oziroma opustitve župana toženke na podlagi 4. člena ZUS-1 ter odpravo te nezakonitosti z določitvijo novega roka za zbiranje podpisov. Za določitev novega roka pa ni bistveno, ali rok, določen v sklepu župana, zadržanje katerega zahteva pritožnik, teče oziroma se izteče. Potek tega roka namreč nima vpliva na to, kar zahteva pritožnik, to je na določitev novega roka za zbiranje podpisov volivcev za podporo zahtevi za razpis referenduma. V primeru uspeha s tožbo bo torej pritožnik, kljub poteku roka iz sklepa župana, lahko dosegel cilj konkretnega upravnega spora.
Z zahtevano začasno odredbo ni mogoče urejati pretečenega stanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045644
URS člen 120, 120/2. ZPP člen 374, 374/2, 377. ZUS-1 člen 64, 64/4. ZJU člen 83, 83/5. ZODPol člen 49.
Nacionalni preiskovalni urad (NPU) - razrešitev direktorja - postopek razrešitve - ustavitev postopka - pravni interes - pravni interes tožene stranke za revizijo - dopuščena revizija - zavrženje revizije kot nedovoljene - pomanjkanje pravnega interesa za revizijo
Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.
Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.
Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00045894
ZPP člen 94, 98, 98/1, 343, 343/4, 346, 346/1. ZUP člen 28, 28/2.
vložitev pritožbe - procesna legitimacija za vložitev pritožbe - splošno pooblastilo - obseg pooblastila - pooblastilo za zastopanje pred sodiščem prve stopnje - predložitev pooblastila za zastopanje - naknadna odobritev procesnih dejanj - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
V tem upravnem sporu predloženo pooblastilo je po svoji naravi splošno pooblastilo. Z njim je minister pooblastil uradno osebo za vodenje in izdajo odločb v upravnem postopku. Hkrati je to osebo pooblastil tudi za zastopanje v upravnem sporu, vendar le pred Upravnim sodiščem, torej sodiščem prve stopnje. S tem je po presoji Vrhovnega sodišča omejil obseg pooblastila.
Čeprav mora pooblaščenec predložiti pooblastilo pri prvem pravdnem dejanju in je upravni spor enovit postopek, kar pomeni, da pri vložitvi pritožbe ni treba vnovič predložiti pooblastila, je po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavni zadevi odločilna volja pooblastitelja, ki je omejil obseg pooblastila na postopek pred sodiščem prve stopnje. Na tako omejitev pooblastila je sodišče vezano. Tako ne more šteti, da je bila pritožba dana brez pooblastila in s kasnejšo predložitvijo pooblastila, v smislu odobritve dejanja pooblaščenca, sanirati pomanjkljivost. Tudi ne more šteti, da kasnejša predložitev drugačnega pooblastila pomeni spremembo že predloženega pooblastila, saj je sprememba pooblastila možna le v naprej, ne pa za nazaj. Že zaradi pravne varnosti, kasnejša sprememba pooblastila ne more učinkovati na že opravljena dejanja. Ob tem tudi ni mogoče spregledati, da toženo stranko zastopa prava vešči državni organ, od katerega se pričakuje natančnost in velika stopnja skrbnosti tudi pri predložitvi ustreznega pooblastila za zastopanje pred Vrhovnim sodiščem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00045687
URS člen 22. ZEN člen 40, 40/3. ZUS-1 člen 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - evidentiranje urejene meje - elaborat ureditve meje - izračun površin zemljišča - sporno dejansko stanje - neizvedba glavne obravnave - dopuščena revizija - pomembno pravno vprašanje izkazano
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali je dopustno kot urejeno evidentirati del meje, čeprav elaborat ne vsebuje izračuna površine parcel, kljub temu, da je stranka zahtevala, da se izračun površine vključi v elaborat?
Ali bi Upravno sodišče moralo izvesti glavno obravnavo in opraviti predlagano zaslišanje tožnice in prič, ki jih je tožnica predlagala?
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za plačilo sodne takse za tožbo v upravnem sporu - opravičen vzrok za zamudo - trditveno in dokazno breme - nesubstanciran dokazni predlog - pravočasnost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - prepozen predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zavrženje predloga - zavrnitev pritožbe
Pritožnik bi moral v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v prvi vrsti tako zatrjevati in izkazati, da so obstajali opravičljivi razlogi zaradi katerih plačilni nalog ni bil pravočasno plačan, na katere ne on in ne njegov pooblaščenec nista mogla vplivati in tudi sicer s svojim ravnanjem preprečiti nastanka zamude. In nadalje, da je predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno, to je v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je zamudil rok oziroma, če je šele pozneje zvedel za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedel (drugi odstavek 24. člena ZUS-1).
Način komuniciranja med pooblaščencem in njegovo stranko je stvar njunega notranjega razmerja in napake v njuni komunikaciji niso razlog za vrnitev v prejšnje stanje, razen, če so posledica okoliščin, ki so izven sfere stranke in njenega pooblaščenca in so kot take vodile do zamude, ki je pooblaščenec in stranka nista mogla preprečiti. V zvezi s tem je na stranki tako trditveno kot tudi dokazno breme.
Pritožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da mu je pooblaščenec 2. 10. 2020 posredoval plačilni nalog, vendar ga ni prejel. V zvezi s tem, da je bil plačilni nalog poslan, je predlagal tudi izvedbo dokaza s vpogledom v račun pošte. Vendar pa bi moral ob tem, glede na to, da je pošto mogoče šteti za zanesljiv vir komuniciranja, tudi konkretizirano navesti, katere so tiste okoliščine, ki naj bi povzročile neprejem pošte. Pa jih ni in zgolj pavšalna navedba, da mu pošta ni bila dostavljena temu ne zadosti.
URS člen 33. ZDavP-2 člen 68, 68/5, 68/6, 125, 126, 126/6. ZDavP-2G člen 68a.
obdavčitev nenapovedanih dohodkov fizičnih oseb - odmera davka v posebnih primerih - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - odmera davka od nenapovedanih dohodkov - zastaranje pravice do odmere davka - ugovor zastaranja - začetek teka zastaralnega roka - absolutno zastaranje davčne obveznosti - razlaga zakonske določbe - lex specialis - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 ni dopuščala uveljavljanja ugovora absolutnega zastaranja po posameznih virih oziroma vrstah nenapovedanih dohodkov.
Obrazloženo pa ne pomeni, da je davčnemu zavezancu v postopku odmere davka od nenapovedanih dohodkov odvzet ugovor (absolutnega) zastaranja. Treba je namreč upoštevati, da je davek od nenapovedanih dohodkov samostojna vrsta davka, zato je lahko predmet ugovora (absolutnega) zastaranja (le) kot celota.
Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je (tedanja) določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 v celoti uredila posebno vrsto davka (podvrsto dohodnine), s katerim so se v (samostojnem) postopku davčnega inšpekcijskega nadzora obdavčili nenapovedani dohodki fizičnih oseb. Z njo je bil določen predmet obdavčitve, davčna osnova, davčna stopnja in obdobje, za katero se je lahko postopek odmere tega davka uvedel. Vendar pa z določitvijo časovnega obdobja nadzora, v katerem se je lahko ugotavljala prirast premoženja oziroma potrošnja davčnega zavezanca, po presoji Vrhovnega sodišča ni bil določen specialni (relativni) zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov. Pač pa je bila časovna omejitev za vodenje tega postopka na eni strani namenjena omejitvi davčnega organa in varovanju davčnih zavezancev, na drugi strani pa je, ob upoštevanju, da je določba petega odstavka 68. člena ZDavP-2 urejala samostojno vrsto davka, izključevala ugotavljanje vsakega posameznega nenapovedanega dohodka, prejetega v inšpekcijskem obdobju, in obdavčevanje vsakega od njih glede na njegove značilnosti (vrsto dohodka itd.). Posledično je bilo tudi izključeno uveljavljanje ugovora (relativnega in absolutnega) zastaranja pravice do odmere davka od posameznih dohodkov, ki bi bili razkriti šele tekom tega postopka.
Upravni spis ne postane del sodnega spisa že s predložitvijo spisa Upravnem sodišču, zato mora Upravno sodišče v sodni spis v nadaljnjem teku postopka vključiti (le) tiste listine iz upravnega spisa (oziroma kopije teh listin), ki jih je uporabilo v upravnem sporu. To in ustrezno zagotovljena možnost seznanitve s siceršnjo vsebino upravnega spisa tudi v postopku pred toženo stranko (vključno z morebitnim prepisom listin), lahko zadosti potrebam po uresničevanju pravice strank do kontradiktornega sodnega postopka. Seveda pa mora sodišče ob izbranem načinu seznanitve tožeče stranke z upravnim spisom upoštevati, da ne sme biti prizadeta njena možnost, da v upravnem sporu pravočasno in učinkovito podaja svoje navedbe in predlaga dokaze.
Glede na navedeno iz zakona ne izhaja dolžnost sodišča v upravnem sporu, da posreduje celoten upravni spis tožeči stranki, kot to splošno urejajo določbe ZPP glede posredovanja vlog in drugih listin, ki jih je vložila ena stranka sodnega spora, nasprotni stranki. Opustitev takega posredovanja zato ni sama po sebi že bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.
Strankam mora biti zagotovljena enakopravna možnost predlaganja dokazov v upravnem sporu in morajo zanje veljati enaka pravila glede izvajanja dokazov, saj ne ZUS-1 ne ZPP med njimi ne razlikujeta. Glede na naravo upravnega spora zoper upravni akt (po 2. členu ZUS-1) je pri tem treba upoštevati, da je smiselno enako kot druge navedbe tožene stranke (npr. v odgovoru na tožbo) treba upoštevati tudi stališča, ki jih je tožena stranka sprejela v aktih, ki so predmet presoje v upravnem sporu bodisi na prvi, bodisi na drugi stopnji upravnega odločanja. Enako velja tudi za dokaze, na katere se navedeni akti opirajo, ki pa morajo biti v teh aktih enako jasno opredeljeni oziroma substancirani, kot se to zahteva za dokazne predloge nasprotne (tožeče) stranke.
V primeru pomanjkljive substanciranosti dokaznih predlogov je Vrhovno sodišče že poudarilo dolžnost Upravnega sodišča, da mora strankam v upravnem sporu omogočiti odpravo navedene pomanjkljivosti.
Od tožeče stranke ni mogoče zahtevati, da v tožbi izkaže verjetnost napačne ugotovitve dejanskega stanja, temveč mora zgolj utemeljiti verjetnost obstoja in pravne relevantnosti predlaganih dokazov, ki presega golo zatrjevanje, kar pomeni, da mora predlog za izvedbo teh dokazov ustrezno substancirati. Zato je utemeljen ugovor, da je prišlo do bistvene kršitve pravil postopka že s tem, ker Upravno sodišče kljub ugotovitvi, da dokazi niso bili ustrezno substancirani, revidentu ni omogočilo, da bi tako pomanjkljivost odpravil.
URS člen 14. ZDavP-2 člen 3, 3/2, 3/4, 44, 44/1, 93, 95, 111, 111/1, 111/2, 111/3.
davčni inšpekcijski nadzor - odmera davka od dobička pravnih oseb - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčna obveznost - obresti - razlaga zakonskih določb - pravni interes - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Pogoj za zavarovanje je obstoj verjetne oziroma pričakovane davčne obveznosti. Sklep za začasno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti je pravni institut, ki je po svoji funkciji enak začasni odredbi. Njegov namen je v odpravi nevarnosti, da bi davčni zavezanec pred izdajo odmerne odločbe oziroma predložitvijo davčnega obračuna spremenil svoje premoženjsko stanje in tako ogrozil učinkovitost poznejše izvršbe. Zavarovanje lahko obsega le tolikšno premoženje, kolikor znaša verjetna davčna obveznost, o kateri teče, kot v obravnavanem primeru, postopek davčnega inšpekcijskega nadzora, v katerem davčni organ odmeri tudi obresti po 95. členu ZDavP-2. Z vidika namena zavarovanja torej razlikovanje med davkom (glavnico) in obrestmi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljeno, saj gre v obeh primerih za denarno terjatev davčnega organa do davčnega zavezanca, ki nastane na podlagi zakona. Da bi bile obresti v splošnem izključene iz zavarovanja, kot meni revident, ob upoštevanju namenske razlage spornih zakonskih določb torej ne izhaja.
Pojem davčne obveznosti po tretjem odstavku 111. člena ZDavP-2 (zavarovanje izpolnitve in plačila davčne obveznosti) obsega poleg davka (glavnice) tudi obresti, obračunane v postopku davčnega nadzora (95. člen ZDavP-2).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045727
URS člen 23, 23/2, 25, 26, 33. ZUS-1 člen 1, 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 5, 9, 9/1, 9/2, 9/4, 9/5, 9/6, 23, 23/1, 28, 28/3, 33, 33/1, 33/1-1, 33/1-2, 36, 36/1, 36/1-4, 36/1-6. ZDavP-2 člen 6, 75a. ZPP člen 22. ZUP člen 222, 222/4. ZDMV člen 8a, 8a/4, 8a/5. ZDMV-1 člen 26, 26/7, 29, 29/1.
davek na motorna vozila - pridobitev podatkov - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - ugovor krajevne nepristojnosti - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - procesni sklep - pravica do učinkovitega sodnega varstva - subsidiarni upravni spor - upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist - sojenje brez nepotrebnega odlašanja (v razumnem roku) - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Strankam upravnega spora je v primeru zatrjevanih kršitev glede pristojnosti iz 9. člena ZUS-1 treba priznati pravico do ugovora kršitve ustavne pravice do zakonitega sodnika, ki jo zagotavlja drugi odstavek 23. člen Ustave.
Sklep o prekinitvi upravnega postopka predstavlja (le) procesni sklep, katerega edini pravni učinek je (le) v tem, da do nastopa v njem predvidenih okoliščin upravni postopek pred toženo stranko ne teče ter da se v tem času ne izvršujejo procesna dejanja in ne tečejo z zakonom predpisani roki. Navedeno pa pomeni, da pritožniku, kolikor bi sodno varstvo v upravnem sporu uveljavljal na tej podlagi, le-to na tej podlagi ne bi bilo zagotovljeno.
Sklep o prekinitvi postopka lahko pomeni določeno podaljševanje upravnega postopka, v zvezi s katerim je izključena siceršnja možnost pravnih sredstev za pospešitev v upravnem postopku (pritožbe zaradi molka organa). V takemu primeru ima stranka, ki bi lahko bila prizadeta s posledicami takega podaljševanja, možnost sodnega varstva, ki zagotavlja varstvo ustavne pravice do odločanja v razumnem roku (23. člen Ustave). Tako je mogoče sprožiti upravni spor zaradi molka uprave v primeru, če organ v treh letih od začetka postopka ni izdal dokončnega upravnega akta, ne glede na to, ali so v tem postopku že bila uporabljena redna ali izredna pravna sredstva, razen če je bil postopek ustavljen (tretji odstavek 28. člena ZUS-1), saj prekinitev upravnega postopka na to ne vpliva. Ob tem pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do tega, ali je navedeno sodno varstvo šteti za učinkovito v vseh primerih odločanja, v katerih bi sicer lahko nerazumno dolg čas odločanja organov v upravnem postopku bil (tudi) posledica prekinitve postopka, saj pritožnik tožbe, tudi če bi jo obravnavali po 4. členu ZUS-1, ni vložil zaradi posega v pravico do odločanja v razumnem roku. Vrhovno sodišče le še dodaja, da bi moral pritožnik v morebitni tožbi, s katero bi argumentirano uveljavljal kršitev navedene ustavne pravice, ki sicer z drugimi navedenimi možnostmi upravnega spora ne bi bila učinkovito varovana (4. člen ZUS-1), take posledice uveljavljati že kot nastale in ne šele kot bodoče oziroma morebitne posledice. V takem primeru pa bi rok za tožbo pričel teči šele takrat, ko bi bilo storjeno oziroma opuščeno posamično dejanje (npr. izdaja sklepa o nadaljevanju postopka), s katerim bi bilo v to ustavno pravico poseženo (prvi odstavek 23. člena ZUS-1).
URS člen 22, 23, 25, 33, 125, 156. ZUstS člen 51. ZDavP-2 člen 87, 87/2. ZUS-1 člen 2, 2/2, 5, 36, 36/1, 36/1-4.
davčna odmerna odločba - vložena pritožba zoper odmerno odločbo - zahteva davčnega zavezanca za odlog davčne izvršbe - zavrženje zahteve - tožba v upravnem sporu - zavrženje tožbe - standard obrazloženosti odločbe - opredelitev do konkretiziranih in pravno pomembnih ugovorov - ocena skladnosti zakona z Ustavo RS - pomanjkljiva obrazložitev - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - ugoditev pritožbi - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Pritožnik v pritožbi navaja, da zakonska ureditev, po kateri davčni zavezanec nima pravice doseči odloga davčne izvršbe, ni v skladu z Ustavo, konkretno z njenim 23., 25. in 33. členom, kar je argumentirano uveljavljal že v tožbi. Glede na to, da je od presoje skladnosti navedene zakonske ureditve z Ustavo odvisen tudi odgovor na vprašanje, ali bi moralo biti o pritožnikovem predlogu s strani prvostopenjskega davčnega organa odločeno z odločbo, zoper katero bi moral biti zagotovljen upravni spor, gre za upošteven ustavnopraven ugovor, na katerega bi sodišče prve stopnje moralo odgovoriti. Zatrjevana neustavnost bi tako lahko vodila do presoje zakonske določbe z vidika njene skladnosti z Ustavo, v primeru utemeljenosti teh ustavnopravnih ugovorov, pa bi to vplivalo tudi na položaj pritožnika v tem upravnem sporu in njegovo možnost sodnega varstva.
Pritožnik utemeljeno opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožbenih ugovorov o zatrjevani neustavnosti zakonske ureditve. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč kljub pritožnikovi obsežni argumentaciji, zakaj meni, da je zakonska ureditev neustavna in predlogu za vložitev zahteve za oceno ustavnosti (drugega odstavka 87. člena) ZDavP-2, popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s tretjim odstavkom 75. člena ZUS-1).
Sodišču sicer ni treba posebej odgovarjati na ustavnopravne argumente stranke, ki so le navrženi, pa tudi ne na tiste, ki so zatrjevani le splošno oziroma pavšalno. Mora pa se opredeliti do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Smisel zahteve po (materialnem) izčrpanju pravnih sredstev (51. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS) je namreč zagotoviti, da se vsa pristojna sodišča opredelijo do ustavnopravno pomembnih vprašanj in odpravijo morebitne neustavnosti zakonov, ki jih morajo uporabiti, še preden sprejmejo odločitev v zadevi (156. člen Ustave). Glede na navedeno presoja ustavnosti zakonske ureditve (zgolj) v postopku s pravnimi sredstvi v upravnem sporu, ne da bi se pred tem o podanih ustavnopravnih argumentih ustrezno opredelilo sodišče prve stopnje, ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave).
ZUS-1 člen 2, 2/1, 5, 5/2, 27, 27/1, 27/1-2, 36, 36/1, 36/1-4. URS člen 21, 22, 25.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev predloga za izločitev uradne osebe - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Upravni akt je akt, ki na koncu upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnih organov o (javno)pravnem položaju posameznika.
Sklep o neizločitvi uradne osebe v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje postopka davčnega inšpekcijskega nadzora, s čimer tudi po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Pritožnik bo kršitev postopkovne pravice (do izvedbe poštenega postopka oziroma do nepristranskega odločanja) lahko uveljavljal v tožbi zoper odločitev o glavni stvari (tj. zoper dokončno odločbo o odmeri davka), iz česar izhaja, da mu kljub zavrženi tožbi učinkovito sodno varstvo ni dokončno odvzeto, ampak je zgolj odloženo.
določitev roka za prostovoljno zapustitev države - zavrnjen predlog za podaljšanje roka - začasna odredba - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba – težko popravljiva škoda ni izkazana.
Vrhovno sodišče se lahko strinja s pritožbo, da dogovori za zaposlitev hitreje in učinkoviteje potekajo v živo, vendar okoliščina bolj ali manj preprostega (težavnega) načina dogovarjanja in urejanja dokumentacije ni element težko popravljive škode, saj ni razvidno, kako bi lahko vplivala na vrnitev v Republiko Slovenijo (jo bistveno oteževala ali onemogočala). Zaradi neobrazloženosti ni mogoče odgovoriti na navedbo, da se pritožnik v primeru uspeha s tožbo ne bo mogel vrniti, saj iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi mu bila izrečena prepoved vstopa v Republiko Slovenijo. Zgolj zatrjevana ponovna možnost okužbe, ki se ji je ob sprejetih ukrepih za zajezitev epidemije mogoče izogniti ali jo vsaj bistveno zmanjšati, in stroški ponovnega potovanja pa ne onemogočajo vrnitve. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bo zaradi izvršitve odločbe prenehal pritožnikov pravni interes za vodenje postopka podaljšanja roka. Zaradi cilja, ki se zagotavlja z začasno odredbo (učinkovitost sodnega varstva), je namreč pomembno le, da s tem ne bo prenehal pravni interes za upravni spor, saj je v njem na podlagi ustreznega zahtevka, spremenjenega zaradi novonastalih okoliščin po vložitvi tožbe, mogoče ugotoviti nezakonitost izpodbijanega upravnega akta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00045900
URS člen 25, 127. ZDavP-2 člen 148. ZUstS člen 23, 23/3. ZUS-1 člen 82, 82/1, 82/2. ZPP člen 205, 205/1, 205/1-6, 208, 208/3.
davčna izvršba - zahteva za oceno ustavnosti določb zakona - prekinitev postopka - sklep o prekinitvi postopka - pritožba zoper sklep o prekinitvi postopka - dovoljenost pritožbe - razlaga določb ZUS - pravica do pravnega sredstva - zavrženje pritožbe kot nedovoljene
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače). Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim se postopek prekine na podlagi 6. točke prvega odstavka 205. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 23. člena ZUstS, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek. Prekinjeni postopek se bo namreč nadaljeval takoj, ko bo prenehal razlog za prekinitev, torej, ko bo Ustavno sodišče odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti (tretji odstavek 208. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).
Tudi pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva (25. člen Ustave) je treba razumeti tako, da se način njenega uresničevanja določa različno za različne stopnje sodstva, saj le-te pomenijo tudi različno stopnjo strokovnega znanja in usposobljenosti sodnikov, ki v zadevi odločajo. Če je o razlogih za prekinitev postopka že odločilo Upravno sodišče, ki ima položaj višjega sodišča, potem ni nobenega ustavno zahtevanega razloga, da bi se moralo zoper to odločitev omogočati še pritožbeni preizkus (celo) na Vrhovnem sodišču. Poleg tega pa je sklep o prekinitvi postopka (le) vmesni procesni sklep, ki ne predstavlja vsebinske odločitve o kakšni pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravici v smislu 25. člena Ustave.
zahteva za izločitev uradne osebe - zavrnitev zahteve za izločitev - sklep o (ne)izločitvi uradne osebe - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - napačen pravni pouk - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Podlage za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep o neizločitvi uradne osebe pritožniku ne more dati niti napačen pravni pouk iz odločbe organa druge stopnje. Napačni pravni pouk stranki sicer ne sme biti v škodo, vendar pa ji ne more dati več pravic, kot ji pripadajo skladno z zakonom.
Tudi sklep o zavrženju zahteve za izločitev uradne osebe, enako kot sklep o zavrnitvi take zahteve, ni sklep, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, kar je procesna predpostavka za dopustnost upravnega spora zoper sklep. Enako velja za sklep upravnega organa druge stopnje o pritožnikovi pritožbi. Zato so za odločitev o pritožbi nebistvene pritožbene navedbe o zatrjevani nezakonitosti izpodbijane odločitve obeh upravnih organov. S tem povezana zatrjevana kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 23. člena Ustave RS pa je neutemeljena, saj je po ustaljeni sodni praksi morebitno kršitev, povezano z neizločitvijo uradne osebe, mogoče uveljavljati v upravnem sporu zoper dokončni upravni akt kot enega izmed tožbenih razlogov, tako da je sodno varstvo le odloženo do končne odločitve.