KORUPCIJA - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ČLOVEKOVE PRAVICE
VS00050101
URS člen 25. ZUS-1 člen 1, 2, 2/2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZP-1 člen 45, 45/1, 45/2, 53, 53/1, 53/2, 53/3, 66, 66/2. ZIntPK člen 5.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - drugo primarno sodno varstvo - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Izpodbijano Opozorilo je tožena stranka izdala kot prekrškovni organ po prvem in drugem odstavkom 45. člena ZP-1 in ne kot nosilec upravne funkcije po ZIntPK oziroma ni odločala pri opravljanju upravne funkcije iz področja upravnega prava, temveč je ne glede na to, da je sporno Opozorilo sicer izdala v zvezi z upravno zadevo oziroma v zvezi z Zaključnimi ugotovitvami, odločala kot prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1 iz področja prekrškovnega prava, ki pa spada na področje kaznovalnega prava.
Izpodbijano Opozorilo zato torej tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni bilo izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava.
Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
Morebitno neustavnost ureditve po ZP-1 bi pritožnik lahko uveljavljal z vložitvijo pravnih sredstev pred organi za prekrške v okviru ZP-1 in po njihovem izčrpanju nadalje pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049229
URS člen 25. ZUS-1 člen 32. ZEKom-1 člen 192, 192/1.
začasna odredba - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - zahteva za izdajo začasne odredbe - odložitvena začasna odredba - zavrnitev zahteve za izdajo začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - težko popravljiva škoda ni izkazana - negotova pridobitev sredstev - negotovo dejstvo - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - zavrnitev pritožbe
Začasna odredba - nastanek težko popravljive škode ni izkazan.
Pritožnik s (pri)tožbenimi navedbami o nepridobitvi oziroma premajhni pridobitvi spektra v želenih frekvenčnih pasovih na javnem razpisu, ni izkazal, da bi z izdajo zahtevane začasne odredbe lahko preprečil nastanek zatrjevane težko popravljive škode. Pri tem Vrhovno sodišče, poleg pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da z zadržanjem izpodbijanega akta pritožniku sporne frekvence še ne bi bile dodeljene v uporabo, dodaja, da kot izhaja iz ustaljene upravno sodne prakse glede udeležbe na javnih razpisih za financiranje projektov iz javnih sredstev tudi v predmetni zadevi sama udeležba na javnem razpisu z javno dražbo za dodelitev radijskih frekvenc še ne zagotavlja uspeha na tem razpisu, ki bi ga bilo mogoče varovati z izdajo začasne odredbe.
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049227
URS člen 23. Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev (2018) člen 31. ZUS-1 člen 2, 5, 5/1, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4, 64, 64/1, 64/2. ZEKom-1 člen 37, 37/1, 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 52, 55, 192, 192/1. ZUP člen 4.
dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - izdaja sklepa - plačilo nadomestila - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - tožba v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - vmesni procesni sklep - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi je predmet presoje sklep toženke, s katerim je bilo ugotovljeno o uspehu stranke z interesom na javni dražbi za pridobitev radijskih frekvenc v uporabo. Navedeni sklep je bil izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1. Tak sklep, s katerim se zgolj ugotovi znesek in pogoje plačila nadomestila za omejeno naravno dobrino, pa ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. Šele po tem, ko dražitelji, ki so na dražbi uspeli, plačajo nadomestilo za učinkovito rabo omejene naravne dobrine določene v tem sklepu, se na podlagi drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 uvede upravni postopek, v katerem se izda odločba o dodelitvi radijskih frekvenc (49. člen ZEKom-1). Ta odločba pa je upravni akt, s katerim se odloči o pravicah in obveznostih strank - ponudnikov, ki so sodelovali v postopku, ti pa lahko uveljavljajo sodno varstvo v upravnem sporu.
Z izpodbijanim sklepom tako upravni postopek ni bil končan, prav tako stranke z interesom z njim radijskih frekvenc še niso pridobile, saj v tem sklepu ni odločeno komu in katere radijske frekvence so dodeljene ter za kakšno obdobje, temveč bo o tem odločeno šele v naknadno izvedenem upravnem postopku, ki sledi postopku javnega razpisa, in sicer z odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc, v kateri se skladno z določbami 51. in 52. člena ZEKom-1 opredelijo tudi drugi pogoji uporabe radijskih frekvenc. Posledično z njim tudi ni moglo biti poseženo v kakršne koli s tem povezane pravice pritožnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049673
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 47. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46. URS člen 25. ZMZ-1 člen 21, 21/3, 21/3-5, 23, 23/1, 26, 27, 28. ZPP člen 8, 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - prošnja za mednarodno zaščito - prosilec iz Afganistana - verodostojnost prosilca - pristnost listine - prosta dokazna ocena - standard obrazloženosti odločbe - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - nove okoliščine - pravica do učinkovitega pravnega sredstva - ugoditev pritožbi
Sodišče ni pojasnilo razlogov za presojo pravilnosti ugotovitev tožene stranke glede posameznih neverodostojnosti tožnikovih izjav niti kako je pri tem upoštevalo vsebino listin, v katere je vpogledalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kako naj bi ugotovljene nekonsistentnosti tožnikovih izjav in izpovedbe v zvezi z zaposlitvijo in izobrazbo vplivale na presojo glede verodostojnosti njegovih navedb v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države (čemur pritožnik v tožbi izrecno ugovarja). Posledično je izostala opredelitev sodišča do bistvenih tožbenih ugovorov pritožnika in obrazložitev, kako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka.
Sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zaradi neobrazložene dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijane sodbe) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00049674
URS člen 22. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
začasna odredba - predlog za izdajo začasne odredbe - vročitev predloga za izdajo začasne odredbe - nevročitev - pravica do izjave stranke - načelo kontradiktornosti - udeležba v postopku na prvi stopnji ali sodelovanje pri odločanju - pravica do enakega varstva pravic strank - kršitev pravice do enakega varstva pravic - ugoditev pritožbi
S tem ko sodišče prve stopnje pritožnici ni vročilo predloga za izdajo začasne odredbe in ji tako ni omogočilo, da se o njem izjavi preden je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, je pritožnico postavilo v bistveni slabši položaj v postopku od nasprotne stranke (ki je imela na razpolago vse pravne možnosti, da utemelji predlog za izdajo začasno odredbo) in prekršilo njeno pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Glede na navedeno stranka z interesom sodišču prve stopnje utemeljeno očita kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP in s tem bistveno kršitev odločb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve, saj se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih ugovorov, med drugim glede neobstoja procesnih predpostavk za vsebinsko obravnavanje tožbe, še posebej v zvezi z (ne)obstojem pravnega interesa tožeče stranke.
URS člen 157, 157/1, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 1, 2, 4, 5, 5/4. ZT-1 člen 1, 2, 2-2. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2020) člen 1, 2, 2/2, 3, 3/1, 3/1-1, 3/2, 6, 6/6, 6/8.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Za presojo, ali obravnavani Odlok ureja posamična razmerja z učinkom upravnega akta, je treba ugotoviti, ali posamezna norma tega akta neposredno vpliva na pravni položaj določene osebe, torej ali sprememba posamičnega javnopravnega razmerja (omejitev, izguba pravice itd.) nastopi neposredno na njeni podlagi in le enkratno, v konkretnem življenjskem primeru. Navedeno pa samo po sebi vključuje tudi presojo, ali norma zadeva določene osebe posamično (individualno), torej ali učinkuje zgolj na določen krog oseb. Eden od pokazateljev, da gre za navedene učinke, je, da za nastop take spremembe ni treba izdati upravne odločbe (zoper katero ima prizadeta oseba samostojno sodno varstvo). Na drugi strani je za predpise značilno, da se nanaša na nedoločen oziroma nedoločljiv krog oseb in na nedoločeno število primerov, nastalih v času njegove veljavnosti.
Začasna prepoved neposrednega ponujanja in prodajanja blaga potrošnikom se nanaša na vse osebe, ki po uveljavitvi Odloka opravljajo trgovinsko dejavnost, kot jo ureja ZT-1, razen če zagotovijo (za kar tudi odgovarjajo), da pri njih zaposleni izvajalci dejavnosti, ki prihajajo v neposreden stik s potrošniki, izvedejo testiranje na virus in se izkažejo z negativnim rezultatom testa. Odlok s tem naslavlja splošen (nedoločljiv) krog trgovcev in ne individualno določene osebe (pritožnice), ter ureja nedoločeno število bodočih primerov, ne pa konkretnega (pritožničinega) življenjskega primera. Navedena splošnost in abstraktnost dajeta Odloku naravo predpisa in ne upravnega akta. Ta bo izdan šele ob morebitnem nadzoru, če bo za to pristojni organ ugotovil, da konkretni trgovec v konkretnem primeru ponujanja in prodaje blaga neposredno potrošnikom ni izpolnil v predpisu zahtevanega pogoja. Zato dejstvo, da se je pritožnica (ki sicer niti ni trgovka v smislu ZT-1, ampak je izvajalka dejavnosti) prepoznala kot naslovnica predpisa, samo po sebi ni odločilno za drugačno presojo Odloka, kot jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, in ne zadošča za njegovo opredelitev v spornih delih, da gre za upravni akt.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - SODNE TAKSE - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048929
URS člen 23. ZUS-1 člen 24, 24/1, 28, 28/1, 34, 34/2. ZPP člen 105a, 105a/2, 105a/3. ZST-1 člen 12, 12/1, 34, 34/1.
predlog stranke za taksno oprostitev - neplačilo sodne takse za tožbo - domneva umika tožbe - ustavitev postopka - postopek za vrnitev v prejšnje stanje - rok za vložitev tožbe - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.
V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).
Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020.
Okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja je lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.
predlog za dopustitev revizije - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - davčni zavezanec - prenehanje dolžnika - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Iz predloga predlagatelja je sicer mogoče razbrati, kaj šteje za sporno pravno vprašanje, vendar v skromni obrazložitvi svojega predloga zgolj ponavlja navedbe, ki jih je podal že v postopku do pravnomočne odločitve v zadevi, ne navede pa pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, niti okoliščin, ki bi kazale na pomembnost pravnega vprašanja. Posledično je izostala tudi obrazložitev, zakaj naj bi Upravno sodišče zastavljeno vprašanje rešilo nezakonito.
Predvsem pa se vprašanje sploh ne nanaša na razloge izpodbijane sodbe, saj se Upravno sodišče v sodbi ni opredeljevalo do toženkinega pravnega interesa za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti, temveč je zavzelo stališče, da prenehanje obstoja davčnega zavezanca po tem, ko je bil izdan izpodbijani sklep, ne more vplivati na pravilnost in zakonitost tega sklepa. Tega stališča predlagatelj z zastavljenim vprašanjem, ki se nanaša na prenehanje zavezanca med postopkom, očitno ne izpodbija.
DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00048920
URS člen 2, 14, 14/2. ZDoh-2 člen 76, 76-3, 92, 93, 93-2, 94, 95, 95-2. OZ člen 3, 557, 557/1, 564, 564/1.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - oprostitev plačila dohodnine - neobdavčljiva odsvojitev kapitala - odsvojitev nepremičnine - pogodba o preužitku - pogodba o dosmrtnem preživljanju - načelo enakosti - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - zmotna uporaba materialnega prava
Razlog za določitev izjeme po 2. točki 95. člena ZDoh-2, kolikor se nanaša na pogodbo o dosmrtnem preživljanju, je treba iskati v pravni naravi te pogodbe. Ustavno sodišče je namreč že v odločbi št. U-I-266/98 z dne 28. 2. 2002 poudarilo, da ima ta pogodba izrazit socialni poudarek, saj lastnik odsvoji svoje premoženje ali del premoženja zato, da ga bo tisti, ki to premoženje pridobi (izročeno pa mu bo po lastnikovi smrti), za negotov čas do smrti preživljal. V naravi te pogodbe je torej, da gre za preživljanje pomoči potrebnega in jo bo oseba sklenila praviloma tedaj, če bo zaradi sposobnosti preživetja to morala storiti. Zato bi bilo nelogično in v nasprotju z načeli socialne države (2. člen Ustave), da bi odsvojitev nepremičnine po tej pogodbi štela za obdavčljivo odsvojitev kapitala. Prav ta socialni vidik je po presoji Vrhovnega sodišča tudi razlog, zaradi katerega je zakonodajalec odsvojitve nepremičnin po tej pogodbi uvrstil med primere neobdavčljivih odsvojitev kapitala. Takšni razlagi pritrjuje tudi dejstvo, da je zakonodajalec v 3. točki 76. člena ZDoh-2 določil, da se dohodnine ne plačuje od dohodka, ki ga preživljanec (še za časa življenja) prejme po pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Naložitev davčne obveznosti preživljancu bi namreč v takem primeru (lahko) preprečila rešitev preživljančeve socialne stiske, ki se zasleduje s to pogodbo.
Ker je pogodba o preužitku v pogodbenem interesu v bistvenem enaka pogodbi o dosmrtnem preživljanju (razen glede trenutka prehoda lastninske pravice na prevzemnika, kar pa ni bistveno glede na ugotovitve, da je tudi ta pogodba aleatorna pogodba, ki ima izrazit socialni poudarek), je treba položaj preužikarja po pogodbi o preužitku z davčnega vidika obravnavati enako kot položaj preživljanca po pogodbi o dosmrtnem preživljanju, saj za razlikovanje na tem področju ni videti nobenega razumnega razloga. Če bi zakonska ureditev takšno razlikovanje vzpostavljala, bi torej bila protiustavna. Zato razlaga sporne določbe, kot jo je zavzelo Upravno sodišče, po presoji Vrhovnega sodišča nedopustno posega v 14. člen Ustave.
Odsvojitev nepremičnin po pogodbi o preužitku se šteje za neobdavčljivo odsvojitev kapitala po 2. točki 95. člena ZDoh-2.
ZDavP-2 člen 68, 68/5. ZPP člen 8. 287, 367a, 367b, 367b/4, 367b/6.
predlog za dopustitev revizije - davčni inšpekcijski nadzor - dodatna odmera davka - odmera davka po petem odstavku 68. člena ZDavP - prosta dokazna ocena - dokazni standard - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Glede prvega vprašanja ni jasno, na katero stališče Upravnega sodišča se sploh nanaša, saj ni navedeno niti, zakaj naj bi ga sodišče rešilo nezakonito. Namesto tega se obrazložitev predloga ukvarja z dokaznim standardom, na katerega izpostavljeno vprašanje ne cilja, saj sodišču očita, da bi moralo pri dokazni oceni uporabiti dokazni standard prepričanja, ne pa gotovosti.
Predlagatelj zatrjuje tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča, vendar ga samo z omembo številk zadev ne predstavi na zahtevani način.
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZDDV-1 člen 63, 67.
predlog za dopustitev revizije - davek na dodano vrednost (DDV) - pravica do odbitka DDV - nepriznan odbitek vstopnega DDV - pogoji za (ne)priznanje odbitka DDV - davčna goljufija - vedenje o davčni goljufiji - zloraba sistema DDV - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - substanciranost dokaznega predloga - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali objektivni indici v obravnavanem primeru omogočajo zaključek, da je izpolnjen subjektivni pogoj védenja tožnika o davčni goljufiji, ki je nastala s strani drugega davčnega zavezanca višje v verigi?
2. Ali je šlo pri zavrnitvi tožnikovih dokaznih predlogov po zaslišanju prič za prejudiciranje vsebine in pomena navedenih dokazov ter sta bili s tem tožniku kršeni pravici do poštenega sodnega postopka in do izjave v postopku?
Pritožnica je s svojo tožbo izpodbijala odločbo Notarske zbornice, s katero je bilo ugotovljeno, da je notar utemeljeno zavrnil njeno zahtevo za izdajo potrdila o overitvi podpisov za dve drugi osebi, čeprav je stranka pogodbe, na katero se nanašata ta podpisa. Pri tem je tožbeni predlog oprla na določbe ZN, torej na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve in s tem tudi možnost zahtevati izdajo potrdila o overitvi. S tem je smiselno zatrjevala, da je Notarska zbornica te norme razlagala napačno in da je izpodbijana odločba zato nezakonita. Vprašanje, ali iz določb ZN izhaja pravica, ki jo uveljavlja pritožnica, se torej v obravnavanem upravnem sporu ne nanaša na obstoj procesnih predpostavk, temveč na samo bistvo oziroma vsebino spora.
Zatrjevana nezakonitost izpodbijane odločbe bi neposredno prizadela tožničin osebni interes izposlovati overitev pogodbe, katere stranka je, tožnica pa obstoj tega interesa opira na določbe ZN oziroma na pravne norme, za katere trdi, da ji dajejo položaj stranke v omenjenem postopku overitve. S tem je povsem jasno izkazana tožničina pravovarstvena potreba, saj bi uspeh v upravnem sporu zanjo pomenil najmanj dosego položaja stranke v postopku za overitev podpisa.
predlog za dopustitev revizije - javni razpis za sofinanciranje programa - sofinanciranje programov mladinskega dela - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - objektivni pomen revizije - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj ni izpolnil kriterijev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, saj svoje trditve o kršitvi materialnega predpisa opira izključno na nestrinjanje z ugotovitvami in odločitvijo Upravnega sodišča ter na odločitve v drugih postopkih, ki pa niso predmet tega upravnega spora. S tem ni v ničemer konkretiziral spornega pravnega vprašanja, niti ni navedel, v čem naj bi bilo ravnanje Upravnega sodišča nezakonito oziroma neustavno, ali tega, v čem bi utegnila biti neustavna ali nezakonita normativna ureditev zaščite romske skupnosti v Republiki Sloveniji oziroma v čem bi bil nezakonit obravnavani razpis.
URS člen 157, 157/2. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni omejitvi ponujanja kulturnih storitev končnim uporabnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 3, 3/6.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - začasna odredba - izpodbijani akt ni upravni akt - oblastno ravnanje - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je s tožbo v upravnem sporu, vloženo po 4. členu ZUS-1, zahtevala ugotovitev, da je toženka s svojim dejanjem (poslanim vabilom, v katerem je navedeno, da morajo vsi prisotni v dvorani na slovesnem zaključku devetošolcev Osnovne šole nositi maske in izpolnjevati pogoj PCT) posegla v njene ustavne pravice
Toženka v konkretnem primeru ni oblastveno delovala (ne z vidika njenih nalog oziroma oblastvenih pooblastil po ZOsn, ne z vidika samega ravnanja), saj je bilo njeno dejanje usmerjeno v opozorilo glede spoštovanja pogoja PCT (ki ga je za udeležbo na javni kulturni prireditvi določal šesti odstavek 3. člena takrat veljavnega Odloka in ga je toženka le povzela), brez predvidenih posledic njegove kršitve in opredelitve s tem povezanega nadzora.
Pogoj, da se javne kulturne prireditve lahko udeležijo le končni uporabniki, ki izpolnjujejo določene pogoje, določa Odlok in ga ni določila toženka z vabilom (obveznost izpolnjevanja pogoja PCT bi obstajala tudi, če je toženka ne bi povzela v vabilu), zato je neutemeljena pritožbena navedba, da je toženka tista, ki je pritožnici naložila obveznost predložitve negativnega testa na COVID-19. To obveznost (oziroma zapoved) ji nalaga Odlok kot splošni pravni akt. Če ta obveznost temelji na zakoniti in ustavni podlagi, pa ni predmet tega upravnega spora.
zahteva za izločitev sodnika - izločitev sodnikov višjega sodišča - odločitev o predlogu za izločitev sodnika - odklonitveni razlog za izločitev - videz nepristranskosti sojenja - zavrnitev zahteve za izločitev - zavrnitev pritožbe
Ker je institut izločitve sodnika namenjen zagotavljanju nepristranskega sojenja v posamični zadevi in s tem poštenemu postopku, je tudi odločanje o tem sojenje, ne glede na to, da je zanj pristojen predsednik sodišča.
Predsednica sodišča je odločala o izločitvi višjih sodnic, preden je bilo odločeno o njeni izločitvi. Ker pa je bila ta zahtevana zaradi okoliščin iz 6. točke 70. člena ZPP, je lahko opravljala nadaljnja dejanja, torej tudi izdala izpodbijani sklep, saj z njim postopek odločanja v upravnem sporu ni bil končan (prvi odstavek 74. člena ZPP). Če bo predsednica v nadaljevanju izločena iz sojenja, pa bo izpodbijani sklep prenehal pravno učinkovati (drugi odstavek istega člena ZPP).
Nestrinjanje z odločitvami izločevanih sodnic v okviru procesnega vodstva ni razlog za izločitev, saj so v ta namen z zakonom predvidena (redna in izredna) pravna sredstva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00049734
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZKZ člen 20, 20/4.
predlog za dopustitev revizije - odobritev pravnega posla - promet s kmetijskimi zemljišči - izjava o sprejemu ponudbe - prejem izjave o sprejemu ponudbe - sklenitev pravnega posla - veljavnost sprejema ponudbe - dopuščena revizija - zatrjevano pomembno pravno vprašanje
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali mora biti pravni posel – kupoprodajna pogodba pod odložnim pogojem sklenjena najkasneje do izteka roka za sprejem ponudbe iz četrtega odstavka 20. člena ZKZ, ker sicer velja, da pravni posel sploh ni bil sklenjen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00048710
ZMZ-1 člen 21, 21/3, 29, 71, 71/2. ZPP člen 8. ZUS-1 člen 20, 20/2, 51, 51/2, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/1, 75/1-3.
mednarodna zaščita - zahteva za priznanje mednarodne zaščite - prosilec iz Afganistana - odločanje v sporu polne jurisdikcije - priznan status begunca - izkazanost utemeljenega strahu pred preganjanjem - politično prepričanje kot razlog preganjanja - sporno dejansko stanje - verodostojnost prosilca - opravljena glavna obravnava - vpogled v spis - dokazna ocena sodišča - ugotovljeno drugačno dejansko stanje - nestrinjanje z dokazno oceno - ugovor zmotne ugotovitve dejanskega stanja - zaščita v izvorni državi - zavrnitev pritožbe
Sporna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, ki je vodila do drugačnega sklepa o dejanskem stanju.
V takem primeru je pritožbena presoja v upravnem sporu nujno omejena. Zakon sicer določa, da se sme sodba sodišča prve stopnje s pritožbo izpodbijati tudi zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), vendar pa ta določba potrebuje sistemsko ustrezno razlago. Tako je že ustaljena praksa Vrhovnega sodišča, po kateri ni mogoče uveljavljati tega pritožbenega ugovora, če se je sodišče prve stopnje oprlo na dejansko stanje ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta pred toženo stranko. Če pa se sodišče prve stopnje pri ugotavljanju pravilnega dejanskega stanja po opravljeni glavni obravnavi zgolj opre na dejstva in dokaze, ki jih je ugotavljala in izvedla že tožena stranka, ter svojo odločitev utemelji na njihovi drugačni presoji, potem je predmet pritožbenega preizkusa Vrhovnega sodišča zgolj to, ali je opravljena presoja logična, konsistentna in dovolj prepričljiva, da odločitve sodišča prve stopnje ni mogoče šteti za arbitrarno. Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku skladno z ZUS-1 presoja zakonitost odločanja sodišča prve stopnje, ki je v upravnem sporu tisto sodišče, ki presoja pravilnost ugotovitve dejanskega stanja (iudex facti) in s tem uresničuje pravico tožnika do učinkovitega sodnega varstva in pravnega sredstva (23. in 25. člen Ustave). Pritožbeni postopek pred Vrhovnim sodiščem v upravnem sporu tako ni namenjen ponovni (tretji) stopnji ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja na podlagi istega dokaznega gradiva, temveč zagotavljanju, da je bilo sodno varstvo v zvezi s tem pred sodiščem prve stopnje pravilno in zakonito izvedeno.
Tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje v svojem postopku prvič ugotavljalo nova dejstva oziroma izvajalo nove dokaze, ki še niso bili ugotovljena oziroma niso bili izvedeni v postopku izdaje upravnega akta, njihova (poglobljena) pritožbena presoja ni mogoča po uradni dolžnosti. Tudi v navedenem primeru mora pritožnik jasno opredeliti med navedenimi dejstvi tista, ki so po njegovem mnenju sporna in predlagati izvedbo dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00048931
ZNISESČP člen 1, 2, 2, 2/1, 2/2, 5, 5/2, 9, 9/4. OZ člen 5.
pravice in obveznosti po ZNISESČP - varčevalci Ljubljanske banke iz BIH - verifikacija stare devizne vloge - neizplačane devizne vloge - razpolaganje s starimi deviznimi vlogami - aktivnost stranke v postopku - prenos sredstev na privatizacijski račun - neupravičena obogatitev - zavrnitev revizije
Ne gre za neizplačano staro devizno vlogo v smislu 2. člena ZNISESČP, če so bila devizna sredstva z nje porabljena tako, da so bila skladno s predpisi prenesena na račun za privatizacijo (JRG) pri Agenciji.
Revident na dan odločanja o zahtevku za verifikacijo stare devizne vloge torej ni imel terjatve do banke iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP. V zvezi s tem ni pomembno, ali je do prenosa deviznih sredstev na JPR prišlo z aktivnim ravnanjem varčevalca ali brez njega (torej le na podlagi predpisov in brez njegove odločitve), zato so navedbe revizije v zvezi z okoliščinami prenosa za odločitev nebistvene. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da bi bilo tudi sicer mogoče pritrditi Upravnemu sodišču, da je bilo glede na predpise Federacije BIH predpostavljeno sodelovanje varčevalca pri prenosu sredstev na JRG, ter da iz dejanskih okoliščin obravnavane zadeve, ki niso več predmet revizijskega preizkusa, tudi izhaja, da revident v dosedanjem postopku ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil navedeni prenos opravljen mimo njegove volje.
ZEKom-1 člen 45, 45/6, 47, 47/2, 49, 51, 192, 192/1. ZUS-1 člen 2, 2/2, 4, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
začasna odredba - dodelitev radijske frekvence - javni razpis za dodelitev radijske frekvence - javni poziv za dodelitev radijskih frekvenc - plačilo nadomestila - pravica do uporabe radijskih frekvenc - odločba o dodelitvi radijskih frekvenc - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - ugoditev pritožbi
Agencija o ponudbah odloči z izdajo odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc, ki vsebuje vse obvezne sestavine določene v 51. členu ZEKom-1. S sklepom, izdanim na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1, pa se dražitelju ali dražiteljem z najvišjo ponudbo oziroma z najvišjo kombinacijo ponudb, ki so v skladu s pravili za izvedbo javne dražbe na javni dražbi uspeli, določi le znesek plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, ki ga morajo v skladu s temi pravili za izvedbo javne dražbe plačati, in rok, v katerem ga morajo plačati. Tak sklep, torej ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru pravice o pridobitvi radijskih frekvenc v uporabo), temveč predstavlja zgolj vmesni procesni sklep v predhodnem postopku javnega razpisa, v katerem se ponudbe zberejo, dopolnjujejo in ocenjujejo. To pomeni, da je vsebina odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc enaka, ne glede na to, ali je postopku javnega razpisa sledil postopek javne dražbe ali ne.
Tudi če bi bilo določbe ZEKom-1 mogoče razlagati na način, kot zatrjuje pritožnik, tj. da se v primeru izvedbe javne dražbe s sklepom, izdanim po šestem odstavku 45. člena ZEKom-1, odloča o dodelitvi radijskih frekvenc pod odložnim pogojem plačila za učinkovito rabo omejene naravne dobrine, tak sklep ob upoštevanju drugega odstavka 47. člena ZEKom-1 še vedno ne bi bil izdan v upravnem postopku in ne bi imel narave odločbe iz 49. člena ZEKom-1, zato ga ne bi bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep presega vsebino, ki naj bi jo vseboval sklep, izdan na podlagi šestega odstavka 45. člena ZEKom-1.
Izpodbijani sklep toženke vsebuje tudi vsebine (dodeljene radijske frekvence, območje pokrivanja in čas veljavnosti), ki so skladno z 51. členom ZEKom-1 določene kot obvezne vsebine izreka odločbe o dodelitvi radijskih frekvenc. Zato bi moralo zato sodišče prve stopnje preizkusiti tožbene navedbe tudi glede izpolnjenosti pogojev po drugem odstavku 47. člena ZEKom-1 in na tej podlagi oceniti, ali ima izpodbijani akt toženke naravo dokončnega pravnega akta po 49. členu ZEKom-1, zoper katerega je možno sodno varstvo v upravnem sporu, kot zatrjuje pritožnik v tožbi (in tudi pritožbi).
ELEKTRONSKE TELEKOMUNIKACIJE - PRAVO EVROPSKE UNIJE - UPRAVNI SPOR
VS00049735
Direktiva 2002/58/ES evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) člen 2, 4. Direktiva evropskega parlamenta in sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) člen 2, 2-c. ZEKom-1 člen 3, 3/1, 3/1-6, 76, 76/1, 76/3, 146, 146/1, 146/2, 233, 233-62.
Pojem elektronske komunikacijske storitve se nanaša na prenos signalov po elektronskih komunikacijskih omrežjih, ne pa na vsebino ali na uredniški nadzor nad vsebino teh signalov. To npr. pomeni, da spada prenos elektronskih sporočil v okvir elektronskih komunikacijskih storitev, vendar le v tehničnem smislu, kot prenos signalov, ne pa tudi glede vsebine teh sporočil in še toliko manj glede zagotavljanja te vsebine oziroma nadzora nad njo.
Taka zakonska opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev v kontekstu obravnavane zadeve pomeni, da klicev na premijske telefonske številke (skupine 090) ni mogoče posplošeno oziroma v celoti obravnavati v okviru elektronskih komunikacijskih storitev. V ta okvir sicer spada prenos signalov, kar pomeni omogočanje telefonskega klica, iz njega pa je izrecno izključeno zagotavljanje vsebine klica.
Ker torej vsebine komunikacije ni mogoče enačiti s pojmom komunikacijske storitve, ni podlage niti za enačenje morebitnih stroškov za dostop do te vsebine komunikacije s stroški za zagotavljanje komunikacijske storitve. Povedano drugače: stroški za klic na premijsko številko so smiselno sestavljeni iz stroškov za opravljanje elektronske komunikacijske storitve (torej prenos signalov po omrežju) in stroškov za dostop do vsebine, ki jo po ureditvi ZEKom-1 načeloma zagotavlja tretja oseba.
Drugega odstavka 146. člena ZEKom-1 ni mogoče razlagati tako, da bi širil odgovornost operaterja onkraj varnosti omrežja oziroma telekomunikacijskih storitev v tehničnem smislu, saj bi to smiselno pomenilo širitev njegove odgovornosti na vsebino komunikacije.