Odločba Geodetske uprave o združitvi več delov stavbe ali delitvi stavbe ali dela stavbe ni odločba državnega organa iz 39. člena SPZ, s katero se pridobi lastninska pravica. Ta odločba je podlaga (le) za pomožni vpis v zemljiško knjigo (poočitev, 28. člen ZZK-1), s katerim se podatki v zemljiški knjigi uskladijo s podatki v matičnih evidencah (npr. s podatki katastra na podlagi obvestila Geodetske uprave), pri čemer pa se lastnosti lastninske pravice ne spremenijo (114. člen ZZK-1). Tak vpis nima pravnih posledic - nima učinkov na pravice oziroma pravna razmerja.
V obnovljenem postopku izdane odločbe, s katero je bila zahteva za delitev dela stavbe zavrnjena, ni mogoče pravno izvršiti, saj bi bila taka izvršitev zato, ker na pdolagi prvotne odločbe nova nastala dela nista več v lasti ene osebe, v nasprotju s 115. členom ZZK-1. Taka odločba je zato nična. Dejstvo, da je izpodbijana odločba realizirana v katastru (ki je izvorna evidenca za podatke, s katerimi se označujejo nepremičnine) na odločitev ne vpliva, saj odločbe v zemljiški knjigi, ki pa je izvorna evidenca za pravice in pravna dejstva in ki je neločljivo povezana s katastrom stavb, še vedno ni mogoče poočititi, torej je pravno neizvršljiva in zato, kot že pojasnjeno, nična.
Dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj (drugi odstavek 207. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). To med drugim pomeni, da sodišče v tem času ne sme odločiti o tistem delu tožbe, v zvezi s katerim je bil postopek prekinjen. Navedeno pravilo velja v vseh primerih prekinitve postopka, torej tudi kadar sodišče prekine postopek zaradi vložene zahteve za presojo ustavnosti zakona do končne odločitve Ustavnega sodišča na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUstS v zvezi s 6. točko prvega odstavka 205. člena ZPP.
Ureditev postopka, v katerem je stranki v taksativno določenih primerih iz člena 23(1), drugi pododstavek Direktive 2013/32/EU mogoče in dopustno omejiti obseg razkritja zaupnih informacij ter način izvedbe takega postopka ob tehtanju varstva navedenih splošnih interesov in zagotavljanja pravice do izjave, je v domeni države članice in je torej stvar njene procesne avtonomije.
Ker v ZMZ-1 ni posebnih določb glede vodenja upravnega postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito oziroma o njenem podaljšanju, kadar se v tem postopku obravnavajo tajni podatki in na njih temelji odločitev organa, je treba uporabiti ZUP. Ta pa v drugem stavku petega odstavka 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. ZUP torej ne omogoča opustitve seznanitve stranke z zaupnimi podatki, na katerih temelji odločitev upravnega organa. Zaradi nasprotnega ravnanja toženke je Upravno sodišče na glavni obravnavi revidenta in njegovega odvetnika seznanilo s celotno vsebino listin SOVE. Sodišče je v okviru postopka dokazovanja te listine dalo najprej na vpogled strankam (tako tudi revidentu ob zagotovljenem prevajanju in njegovemu odvetniku), nato jih je sodnica poročevalka prebrala, senat pa je na odvetnikovo zahtevo, naj se revident sam izjavi o očitkih, tega tudi zaslišal.
Ker pa navedena seznanitev še ni pomenila, da so s tem tajni podatki izgubili to lastnost in postali splošno javno dostopni, tudi ni bilo podlage, da bi jih sodišče navedlo v izdani sodbi za vročanje. Sodišče ja zato zakonito izdalo sodbo, ki vsebuje tajne podatke, vročilo pa le sodbo brez teh podatkov. Podlago za to je imelo v drugem odstavku 332. d člena ZPP, pod pogoji iz 332. c in 332. č člena ZPP. Te določbe se uporabljajo tudi v upravnem sporu, saj ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).
Izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ, ki določa, da se status subsidiarne zaščite ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov, se lahko na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin uporabi zoper prosilca, ki je nevreden zaščite, ker je s svojimi dejanji zadostne teže pomembno prispeval k ogrožanju mednarodnega miru in je za to individualno odgovoren s tem, da v ravnanje ni bil prisiljen, ampak je bil zavestno vključen v izvajanje aktivnosti, ki so omogočile ekstremistično delovanje določene organizacije, in je s svojo vlogo k temu tudi dejansko pripomogel.
Sodba se lahko sklicuje na izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 samo, če sodišče v njej ugotovi in navede vse okoliščine (sploh kadar tega ni storil že upravni organ), ki jih zahteva pravilna razlaga navedene zakonske določbe in ki utemeljujejo sklepanje, da prosilčeva dejanja tako po teži (zaradi pomena za izvajanje terorističnih dejanj) kot individualni odgovornosti utemeljuje njegovo nevrednost za subsidiarno zaščito.
Ali je Upravno sodišče Republike Slovenije v primeru, da ugotovi, da bi bilo za odločitev v upravnem sporu treba uporabiti pravno podlago, ki je drugačna od obravnavanega upravnega spora in na katero se nobena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala in je tudi upravni organ ni navajal v izpodbijani upravni odločbi, dolžno pred izdajo sodbe v okviru materialnega procesnega vodstva iz 285. in skladno s 351. členom Zakona o pravdnem postopku stranke opozoriti na možnost uporabe te pravne podlage in jima omogočiti, da se pred odločitvijo o njej pisno izjavita ter navajata tudi nova dejstva in predlagata nove dokaze ter pravna naziranja?
Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišču namreč ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave. Nadalje je sodišče dolžno zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, z razumnimi razlogi, ki ne predstavljajo nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Zavrnitev dokaza kot neprimernega je izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazovati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.