pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja - rokovni predlog - zavrnitev predloga - tožba v upravnem sporu - redni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - izpodbijani akt ni upravni akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Tožba v upravnem sporu zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča, s katerim je zavrnjen rokovni predlog, ni dopustna, ker ne gre za upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1.1 Z njim namreč ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke s področja upravnega prava, ampak gre za posebno pravno sredstvo za pospešitev sojenja (v okviru katerega predsednik sodišča glede na merila iz 4. člena ZVPSBNO ugotavlja, ali sodišče nepotrebno odlaša z odločanjem v določeni zadevi). Prav tako ZVPSBNO, kot poseben zakon, ne določa, da bi bilo sodno varstvo zoper zavrnitev rokovnega predloga po tem zakonu zagotovljeno v upravnem sporu.
Iz ureditve odločanja o rokovnem predlogu izhaja, da o rokovnih predlogih odločajo višja sodišča od tistih, kjer se zadeve rešujejo, kar pomeni, da ima rokovni predlog funkcijo pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi nadzorstvene pritožbe. To potrjuje tudi predlog ZVPSBNO, ki rokovni predlog označuje kot sredstvo, ki istočasno vsebuje tako elemente sodnega varstva kot elemente pravnega sredstva. Glede na navedeno je torej sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno že z ZVPSBNO, kar pomeni, da vzporedno sodno varstvo v upravnem sporu glede na 1. člen ZUS-1 ni dopustno.
URS člen 157, 160, 160/1, 160/1-3. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji (2021) člen 1, 3, 3/1.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - splošni akt vlade - odlok - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akti izdani v obliki predpisa, ki urejajo posamična razmerja - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - abstrakten splošni akt - zavrnitev pritožbe
Odlok o začasni prepovedi ponujanja in prodajanja blaga in storitev potrošnikom v Republiki Sloveniji s sporno prepovedjo oziroma omejitvijo naslavlja vse subjekte, ki opravljajo dejavnosti in storitve, navedene v 1. do 9. točki prvega odstavka 3. člena Odloka, in se torej nanaša na katerikoli subjekt, ki opravlja te dejavnosti in storitve v Republiki Sloveniji. Iz tega sledi, da so naslovniki predpisa določeni splošno, saj v taki opredelitvi ni nobene specifične lastnosti, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe, to je na način, ki je lasten upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z navedbo imena in priimka (pri fizičnih osebah) ali firme (pri gospodarskih družbah). Pritožbeno razumevanje "točno določenega kroga oseb" je torej napačno, saj uporaba splošnih pojmov (kot je določitev kroga ljudi iz posameznih dejavnosti, npr. trgovine, nepremičninskega posredovanja, izobraževanja, ...) tega kroga ne vzpostavlja, ampak določa brezimen (nedoločen) krog, to je množico. Zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, katerih bistvo je, da sporni določbi Odloka nista predpis, ker ga s prepovedjo opravljanja njegove dejavnosti oziroma zapovedanim testiranjem zadevata kot konkretno opredeljenega naslovnika. Kot že pojasnjeno, pa je za presojo podzakonskih predpisov v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave pristojno Ustavno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - GRADBENIŠTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051828
URS člen 33, 67. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. Odlok o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (2010) člen 3, 3/1, 3/1-125.
predlog za dopustitev revizije - izdaja gradbenega dovoljenja - občinski prostorski načrt (OPN) - (ne)zazidano stavbno zemljišče - odmik med objekti - pravica do zasebne lastnine - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je "vrzel" v smislu 125. točke prvega odstavka 3. člena Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana – izvedbeni del (OPN) le tisto nepozidano zemljišče, ki je kot tako obstajalo že v času uveljavitve OPN, in ne more nastati kasneje, z odstranitvijo obstoječega objekta.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - INVALIDI - UPRAVNI SPOR - ŽRTVE VOJNEGA NASILJA
VS00051822
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3. ZVojI člen 11, 79, 87, 87/1, 87/2, 119, 119/1. ZUP člen 50, 50/1, 50/4. ZPP člen 81, 81/5.
status civilnega invalida vojne - status civilnega invalida vojne in pravice iz tega naslova - priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne - tožba v upravnem sporu - smrt tožnika - nadaljevanje že začetega postopka po smrti tožnika - aktivna legitimacija dediča - neprenosljiva osebna pravica - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Invalidnina je osebna in neprenosljiva pravica, dediči pa lahko pridobijo le terjatev za plačilo neplačanih zneskov, ki so na podlagi odločbe o priznanju invalidnine že zapadli v plačilo v času, preden je uživalec umrl. Ker je pravica nepodedljiva, pomeni, da dediči ne morejo vložiti zahtevka za invalidnino namesto potencialnega upravičenca, niti ne morejo vstopiti v njegov položaj v odprtem postopku za izdajo upravnega akta, prav tako kljub izdani odločbi pravnemu predniku po njegovi smrti niso upravičeni do nadaljnjega prejemanja invalidnine. Nanje preide samo terjatev do neizplačane invalidnine, ki bi morala biti na podlagi izdane odločbe uživalcu izplačana že pred njegovo smrtjo. Stališče o nepodedljivosti pravice, ki izhaja tudi iz prejšnjih odločb Vrhovnega sodišča v zadevah I Up 48/2019 in I Up 49/2019, torej implicira zahtevo, da mora biti vlagatelj zahteve ob odločanju upravnega organa še živ. Če med postopkom umre, ne gre pa za pravico, ki bi lahko prešla na pravne naslednike in zato postopka ni mogoče nadaljevati, upravni organ s sklepom ustavi postopek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - PREKRŠKI - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - VARSTVO OSEBNIH PODATKOV
VS00051519
Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter razveljavitvi Direktive 95/46/ES člen 17, 77, 78, 79. URS člen 34, 35, 38, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1. ZPP člen 19, 19/1, 23, 23/1. OZ člen 1, 1/1, 134, 134/1. ZP-1 člen 53, 53/3. ZVOP-1 člen 32, 32/3, 33, 34, 34/3.
dopolnilna sodba v upravnem sporu - predlog za izdajo dopolnilne sodbe - dopolnilni sklep - stvarna nepristojnost upravnega sodišča - odstop zadeve drugemu stvarno pristojnemu sodišču - osebnostne pravice - poseg v osebnostne pravice posameznika - tožba zaradi varstva človekovih pravic - subsidiarni upravni spor - drugo učinkovito sodno varstvo - delna ugoditev pritožbi - stvarna pristojnost upravnega sodišča
Opozorilo, ki ga izda prekrškovni organ na podlagi pooblastila in določb ZP-1, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, saj ni izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije in z njim ni odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi s področja upravnega prava. Gre namreč za akt, izdan v prekrškovnem postopku. Prav zato tako opozorilo ne predstavlja niti akta ali dejanja po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu. Zgolj sklicevanje na kršitev ustavnih pravic še ne konstruira dovoljene tožbe po navedenem členu, niti taka tožba ni dovoljena že na podlagi dejstva, da določbe ZP-1 pravnega sredstva zoper opozorilo izrecno ne predvidevajo. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 namreč ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh strankinih pravic in pravno varovanih interesov.
V upravnem sporu ni mogoče uveljavljati niti ugotovitve nezakonitosti in neustavnosti vodenja prekrškovnega postopka, ki pripelje do izdaje tega opozorila. Pritožnica tudi s tem v bistvu uveljavlja pomanjkljivost ureditve pravnih sredstev v prekrškovnem postopku, čemur subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 ni namenjen.
V delu, v katerem pritožnica zahteva preprečitev bodočih posegov v čast in dostojanstvo sodnikov ter kršitev drugih osebnostnih pravic, pa ima pritožnica možnost zahtevati sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 134. člena OZ.
predlog za dopustitev revizije - dodelitev sredstev za odpravo posledic naravne nesreče - zaslišanje stranke - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nepopoln predlog - zavrženje predloga
Ni razvidno, da se predlagateljeve navedbe o kršitvi načela zaslišanja stranke v upravnem postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP, ki naj bi jo zagrešil upravni organ, nanašajo na katero od stališč, ki bi ga sodišče sprejelo v okviru presoje vložene tožbe. Iz priložene sodbe namreč ne izhaja, da je Upravno sodišče presojalo navedeno kršitev upravnega postopka, niti da je bila ta s tožbo sploh zatrjevana in tega tudi predlagatelj ne trdi. Ker sodišče o tem ni zavzelo stališča, mu ni mogoče očitati, da je stališče napačno. To ima za posledico, da v predlogu za dopustitev revizije ni, niti ne more biti obrazloženo, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito oziroma zakaj bi za odpravo te v tožbi zatrjevane kršitve moralo zagotoviti tožniku pravico do izjave na sicer opravljeni glavni obravnavi, ki pa se je pravilno vabljeni tožnik ni udeležil (na naroku ga je opravičil oče).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00051521
ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530, 530/3. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1, 84/2. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - izročitev tožnika drugi državi - pogoji za izročitev - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - soglasje za izročitev tujega državljana v kazenskem postopku - vezanost na odločitev kazenskega sodišča - dopuščena revizija - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - začasna odredba v revizijskem postopku - odložitvena začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - javna korist - izdaja začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je minister, pristojen za pravosodje, pri svoji odločitvi v postopku izročitve vezan na odločitev kazenskih sodišč na podlagi 527. in 528. člena Zakona o kazenskem postopku.
Izdaja začasne odredbe, s katero je začasno zadržana izvršitev sporne odločbe Ministrice za pravosodje in s tem izročitev tožnika Ruski federaciji, je v konkretni zadevi potrebna. Dopuščena revizija glede postavljenega vprašanja in morebiten pritrdilen odgovor nanj bi namreč lahko pripeljala do ponovnega ocenjevanja pogojev za izročitev. Če pa bi bil tožnik do tedaj že izročen Ruski federaciji, bi se po vsej verjetnosti ne mogel več vrniti v Republiko Slovenijo oziroma bi to lahko dosegel le z nesorazmernimi težavami, kar pomeni, da bi bil njegov uspeh v upravnem sporu brezpredmeten oziroma da sodno varstvo, ki mu je zagotovljeno v upravnem sporu, ne bi bilo učinkovito. Zatrjevana škoda zato po presoji Vrhovnega sodišča zaradi ireverzibilnosti posledic izvršitve izpodbijane odločbe ustreza pravnemu standardu težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1.
Časovno omejeno zadržanje izročitve tožnika Ruski federaciji ne bo nesorazmerno prizadelo javne koristi oziroma koristi nasprotne stranke. Toženka sicer navaja, da se bo tožniku 24. 11. 2021 iztekel ukrep obveznega javljanja na policijski postaji in da bo potem lahko neovirano zapustil Republiko Slovenijo, da bi se izognil izvršitvi Odločbe o izročitvi. Vendar Vrhovno sodišče ugotavlja, da bi do tega lahko prišlo že na podlagi dejstva, da postopek o priznanju mednarodne zaščite do trenutka prenehanja omenjenega ukrepa še ne bo pravnomočno zaključen, torej neodvisno od morebiti izdane začasne odredbe. Ta argument toženke zato ne more biti utemeljen razlog, da začasna odredba ne bi bila izdana.
zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe - državno tožilstvo - dodelitev - postopek imenovanja - uvrstitev v plačni razred - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - neizkazan pravni interes
Ker pritožnica s tožbo izpodbija odločitev toženke o uvrstitvi državnega tožilca v 55. plačni razred in odločitev o tem, da tožilcu kot višjemu državnemu tožilcu, imenovanem pri pritožnici, pripada plača vrhovnega državnega tožilca svétnika po 61. plačnem razredu, pri čemer pritožnica v tožbi ne zatrjuje, da bi ji bila z izpodbijano odločbo kršena kakšna njena na predpisu temelječa pravica, ali da bi bilo s sporno odločitvijo poseženo v njen pravni položaj, pač pa le nasprotuje spremembi statusa državnega tožilca, je tudi po presoji Vrhovnega sodišča očitno, da z v tem upravnem sporu izpodbijanim dokončnim upravnim aktom ni bilo poseženo v njen pravni položaj. Tožbe ni mogoče obravnavati drugače kot poskus zaščite tujega pravnega položaja, in sicer pravic oziroma koristi državnega tožilca, kateremu je bila ta odločba kot naslovniku izdana. Ker skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 v postopku upravnega spora kot tožeča stranka lahko nastopa le tista (fizična ali pravna) oseba, ki varuje svoje pravice in pravne koristi, v katere poseže upravni akt, pritožnica pa v obravnavanem primeru tega ne uveljavlja, ni izkazan njen pravni interes za vsebinsko obravnavo tožbe.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. GZ člen 5, 5/1, 30, 30/8, 40. ZVKD-1 člen 28, 29, 29/1, 29/2, 30, 30/1, 31.
vzdrževalna dela v javno korist - gradnja brez gradbenega dovoljenja - kulturnovarstveno soglasje - kulturnovarstveni pogoji - dopolnilna odločba - tožba v upravnem sporu - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - ugoditev pritožbi - nepravilno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zavrženje tožbe temelji na stališču, da so bili izpodbijani kulturnovarstveni pogoji izdani za gradnjo, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, v ta namen pridobljeni pogoji mnenjedajalcev pa po izrecni določbi GZ niso upravni akti. Vendar iz obrazložitve sklepa ni razvidno, katere okoliščine so bile podlaga za ugotovitev sodišča, da gre za tako gradnjo. Teh okoliščin sodišče ni ugotavljalo, so pa pomembne, saj pritožnica, ki se pred izdajo izpodbijanega sklepa ni mogla izjaviti glede gradnje na podlagi gradbenega dovoljenja, v pritožbi navaja, da gre za posege, ki ne potekajo na podlagi gradbenega dovoljenja, ampak na podlagi PZI kot vzdrževalna dela v javno korist.
Navedeno upoštevaje, da gradbeno dovoljenje ni pogoj za izvedbo vzdrževalnih del v javno korist (prvi odstavek 5. člena GZ), pomeni, da dejansko stanje, na katerem temelji stališče sodišča o gradnji na podlagi gradbenega dovoljenja, ni bilo popolno ugotovljeno. Posledično je preuranjeno tudi sklepanje o možnosti izpodbijanja spornih pogojev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.
UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO - ZDRAVSTVENA DEJAVNOST
VS00051507
URS člen 23, 157, 157/2. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. ZZVZZ člen 63, 63/2, 64, 64/1, 65, 65/1. ZUP člen 2. OZ člen 22, 22/3, 623, 623/2.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - javni razpis - pogodba o izvajanju programa zdravstvenih storitev - sklep upravnega odbora - arbitraža - izpodbijanje sklepa o neizbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ugoditev pritožbi
Odločitev o sprejemu ponudbe po javnem razpisu iz 64. člena ZZVZZ pomeni enostransko odločanje, saj se ne sprejme na podlagi dogovarjanja ali sporazuma med udeleženimi osebami, temveč neodvisno od volje ponudnika (ali celo proti njej), kar jasno izhaja tudi iz odločitev tožene stranke in arbitraže. Prav tako tudi ne gre za akt poslovanja tožene stranke temveč za oblastveno odločitev, saj ne temeljni na svobodni pravnoposlovni volji oziroma na zasebnopravni podlagi, temveč na javnopravnem zakonskem pooblastilu iz 65. člena ZZVZZ. Na tej zakonski podlagi tožena stranka, ki je pravna oseba javnega prava, odloča o uresničevanju javnega interesa glede dodeljevanja javnih sredstev. Posamezne pravne značilnosti samega javnega razpisa (npr. tiste, ki so skladne z vabilom k licitaciji za sklenitev pogodbe oziroma javnim zbiranjem ponudb, drugi odstavek 623. člena oziroma tretji odstavek 22. člena OZ) na navedeno pravno naravo odločitve ne morejo vplivati. Ker zagotavljanje javnih sredstev za izvajanje javne zdravstvene službe nedvomno tudi sodi v okvir servisne funkcije uprave, gre torej za posamični akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. člena ZUS-1. Zato bi moralo biti pritožnici zagotovljeno zoper odločitev o njeni ponudbi po navedenem javnem razpisu sodno varstvo v upravnem sporu.
Za drugo učinkovito sodno varstvo torej v zvezi z obravnavanim sporom zanesljivo ne more šteti možnost uveljavljanja povrnitve škode v gospodarskem sporu, saj bi tožeča stranka v takem sporu tudi v primeru uspeha s tožbo, da je bila njena prijava na javni razpis s strani tožene stranke nezakonito zavrnjena, pridobila povrnjena le sredstva, ki jih je porabila za prijavo na razpis.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051520
URS člen 14, 22, 23, 25. ZPP člen 108, 336, 343, 343/1, 352, 373, 373/2, 374, 383. ZUS-1 člen 18, 18/1, 28, 28/1, 73, 73/2. ZDOdv člen 11, 12, 12/1.
pritožba zoper sklep o zavrženju revizije - nepopolna revizija - predlog in sklep o dopustitvi revizije kot priloga revizije - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - poziv na dopolnitev vloge - objektivni pomen revizije - pravica do pravnega sredstva - pravica do sodnega varstva - zavrnitev pritožbe - aktivna legitimacija za vložitev pritožbe - zastopnik javnega interesa - zavrženje pritožbe
Zakon zastopniku javnega interesa izrecno podeljuje aktivno legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu, četudi ni bil stranka v postopku izdaje upravnega akta (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Drugače pa velja v primeru pritožbe. V skladu z določbo drugega odstavka 73. člena ZUS-1 imajo pravico do pritožbe zoper odločitev sodišča prve stopnje samo tiste osebe, ki so kot stranke sodelovale že v upravnem sporu na prvi stopnji. Citirana določba torej zastopniku javnega interesa ne priznava aktivne legitimacije za udeležbo v upravnem sporu šele v pritožbeni fazi. Posebnega položaja zastopnika javnega interesa za vložitev pritožbe namreč ureditev upravnega spora ne pozna.
Za presojo, ali sporna ureditev (o takojšnjem zavrženju revizije zaradi nepredložitve obveznih prilog) posega v pravico do sodnega varstva (ali pomeni le način njenega uresničevanja), je torej odločilno, da neupoštevanje zakonske zahteve po predložitvi prilog povzroči zavrženje revizije kot izrednega pravnega sredstva, ki omogoča dostop do Vrhovnega sodišča. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-277/09-8 (13. točka obrazložitve) pojasnilo, da ima pravica do sodnega varstva glede dostopa do Vrhovnega sodišča le omejen pomen - v smislu, da zakon, če možnost dostopa do Vrhovnega sodišča dopusti, nato ne sme postavljati nerazumnih formalnih ovir, ki stranki ta dostop dejansko pretirano otežujejo. Kar je za pravico do sodnega varstva kot pravico do meritorne odločitve bistveno, se namreč uresničuje s sojenjem pred sodiščem prve stopnje.
Ker izredna pravna sredstva (pravica do revizije) niso zagotovljena v okviru pravice do sodnega varstva po 23. členu niti v okviru pravice do pritožbe po 25. členu Ustave, ostaja morebitna določitev strožjih pravil za njihovo uporabo v polju proste presoje zakonodajalca, ki sme v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi bistveno bolj poudariti odgovornost strank.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051124
URS člen 15, 22. ZUS-1 člen 20, 52, 59, 59/2, 59/2-2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
dohodnina - status rezidenta - ugotavljanje statusa rezidenta - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - obrazloženost sodne odločbe - standard obrazloženosti odločbe - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Čeprav pravica do glavne obravnave ni absolutna, opustitev njene izvedbe po svoji naravi logično vselej pomeni poseg v to ustavno pravico, saj ne more iti le za način njenega izvrševanja. Tak poseg pa je mogoč le na podlagi izrecne zakonske ureditve, ki je skladna z ustavnim načelom sorazmernosti (15. člen Ustave). Upravno sodišče torej lahko opusti izvedbo glavne obravnave samo v primerih, ki jih izrecno določa zakon, opirajoč se na ustavno skladno razlago take zakonske določbe in ob upoštevanju pravnega načela, da je izjeme od uresničevanja človekovih pravic treba razlagati restriktivno.
Ustavno in zakonsko zahtevana navedba izrecnih razlogov za to, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, je neločljivo povezana s spoštovanjem ustavne pravice do obravnave pred sodiščem. Iz zahtev 22. člena Ustave po presoji Ustavnega sodišča med drugim namreč izhaja, da morajo biti v vsakem posameznem upravnem sporu, v katerem glavna obravnava izjemoma ne bi bila izvedena, razlogi za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni in nedvoumni. Iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni potrebna.
Ni mogoče šteti, da je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo okoliščine, ki bi utemeljevale zakonitost opustitve glavne obravnave. Taka opustitev obrazložitvepa ne pomeni zgolj (relativne) bistvene kršitve pravice do izjave v razmerju do posameznega dokaznega predloga, temveč absolutno bistveno kršitev pravice do obrazloženosti sodne odločbe, saj razlogi za ključno odločitev Upravnega sodišča v upravnem sporu tedaj niso razvidni ne stranki in ne Vrhovnemu sodišču v okviru njegove pristojnosti za presojo bistvenih kršitev pravil postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker lahko le Upravno sodišče navede razloge za svojo procesno odločitev, da glavne obravnave ne bo izvedlo, take kršitve Vrhovno sodišče samo ne more odpraviti. Navedeno presojo mora opraviti in obrazložiti Upravno sodišče, ker le to omogoči tako seznanitev stranke kot tudi morebitni revizijski preizkus izdane sodbe, zato ni ne pristojnost in ne naloga Vrhovnega sodišča, da to opravi namesto njega.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051117
URS člen 22. ZUP člen 179, 179/3, 179/4, 180, 180/4, 180a, 180a/4. ZPP člen 8, 224, 224/1, 224/4. ZDavP-2 člen 48, 48/1, 48/8. ZGD-1 člen 672. ZFU člen 63.
davčna izvršba - neporavnane davčne obveznosti - statusno preoblikovanje iz s.p. v d.o.o. - prenos obveznosti - izdaja potrdila o plačanih davkih - potrdilo o dejstvu, o katerem se vodi uradna evidenca - javna listina - dokazna moč javne listine - domneva o resničnosti vsebine javne listine - javna listina izpodbijanje domneve resničnosti - pravila dokazovanja - enakopravno obravnavanje strank v postopku - dopuščena revizija - bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Upravni organ ne na zahtevo stranke ne po uradni dolžnosti v obstoječe potrdilo ne more posegati na način, da bi ga razveljavil ali odpravil. Morebitne neskladnosti z javno evidenco pri že izdanem potrdilu se lahko popravijo zgolj na zahtevo stranke, organ pa bo praviloma izdal novo listino z drugačno (z javno evidenco skladno) vsebino. Ob tem pa stranka v postopku izdaje potrdila ne more izpodbijati resničnosti oziroma pravilnosti podatkov v javni evidenci. Vpis dejstev v uradno evidenco oziroma odprava morebitnih napak v njej je namreč mogoča samo na podlagi posebnega ugotovitvenega postopka, izvedenega na zahtevo zainteresirane stranke.
Poseganje v že izdano javno listino na način, da bi jo organ sam, torej brez zahteve stranke, spremenil, razveljavil ali popravil, v zakonu ni predpisano.
Toženi stranki ni mogoče odreči pravice, da v upravnem sporu dokazuje neresničnost vsebine javne listine, tako tiste, ki jo je izdal drug pristojen organ, kot tiste, ki jo je izdala sama oziroma njen organ.
Na seji je nadzor sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega (davčnega) organa omejen izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo izpodbijane odločbe (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v dokaze v upravnem spisu pa zahteva izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
davek na dodano vrednost (DDV) - davek od dohodkov pravnih oseb (DDPO) - odmera davka - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - neizvedba glavne obravnave - odločitev brez glavne obravnave - odločanje na seji - zavrnitev dokaznih predlogov - nesubstanciran dokazni predlog - substanciranje dokaznega predloga - materialno procesno vodstvo v upravnem sporu - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Nesubstanciranost dokaznega predloga za zaslišanje sama po sebi ni upravičen razlog za neizvedbo dokaza pred sodiščem, saj je sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva dolžno stranko opozoriti, če po njegovi oceni ni predložila ali (ustrezno) predlagala (ustreznih) dokazov.
Na seji se lahko nadzor Upravnega sodišča nad pravilnostjo dokazne ocene upravnega organa omeji izključno na preizkus procesnih kršitev v zvezi z obrazložitvijo odločbe upravnega organa (njen obstoj, razumljivost, konsistentnost, logičnost, nearbitrarnost ipd.), vsebinska presoja pravilnosti obrazložitve glede ugotovljenega dejanskega stanja in vpogled v (listinske) dokaze pa terja izvedbo glavne obravnave, ki je na splošno namenjena zagotavljanju splošne pravice strank do izjavljanja in enakega obravnavanja (22. člen Ustave).
predlog za dopustitev revizije - doplačilo carine - uvrstitev blaga v tarifno oznako - navzočnost strank pri ogledu - natančna in konkretna opredelitev pomembnega pravnega vprašanja - pomembno pravno vprašanje ni konkretizirano - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - nepopoln predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagateljeve splošne in izrazito skopo obrazložene trditve bi bilo sicer hipotetično mogoče strniti v pravna vprašanja, ki bi se nanašala na pravno naravo odvzema vzorcev blaga v postopku carinjenja oziroma na pravni položaj sektorja carinskega organa, ki opravi presojo, ter na pravice carinskega zavezanca v tem postopku. Vendar pa predlagatelj sam ne takih, ne drugačnih pravnih vprašanj sploh ne navaja, zato bi jih moralo revizijsko sodišče, če bi predlogu ugodilo, samo izluščiti iz argumentov v predlogu. Tako ravnanje predlagatelja že samo po sebi in na prvi pogled ne ustreza zakonski zahtevi po "natančnosti in konkretnosti" zastavljenih vprašanj, poleg tega pa so tudi njegovi argumenti izrazito skopi in ponekod nejasni, saj so pretežno omejeni na gole trditve o procesnih kršitvah in – po njegovem mnenju – pravilni interpretaciji ZUP.
Morebitna dopustitev revizije bi v celoti temeljila na vprašanjih in stališčih, ki bi jih na podlagi splošne in in pomanjkljivo argumentirane predstavitve problematike formuliralo revizijsko sodišče. To pa bi po presoji revizijskega sodišča tudi ob najširši razlagi prej navedenih določb ZPP o obveznih sestavinah predloga za dopustitev revizije pomenilo dopustitev revizije na podlagi predloga, ki ne vsebuje z zakonom predpisanih sestavin, oziroma v bistvu odločanje o reviziji po uradni dolžnosti.
URS člen 22. ZEN člen 26, 26/2, 26/3, 29, 29/2, 30, 30/2, 31, 35, 35/1, 35/2, 37, 38, 39, 39/1, 39/4, 39/6, 40, 40/3, 164, 164-7. ZUS-1 člen 51, 51/1, 52, 59, 59/2, 59/2-2. Pravilnik o dopolnitvi Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2007) člen 7, 8, 8/3, 20, 20/1, 25. Pravilnik o evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (2018) člen 20, 20/2.
evidentiranje urejene meje - elaborat ureditve meje - izračun površin zemljišča - sporno dejansko stanje - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - zavrnitev dokaznih predlogov - kriteriji za zavrnitev dokaznih predlogov - zavrnitev nepomembnih dokazov - nova dejstva in dokazi - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - ugoditev reviziji
Kot urejeno je mogoče evidentirati le mejo ali del meje, če je bil postopek urejanja te meje pravilen in zakonit. Del tega je zahteva, da elaborat ureditve meje vsebuje vse predpisane sestavine, med katere pa, kadar gre za urejanje dela meje, sodi tudi izračun površine parcele, če stranka to zahteva. Da revidentka tega izračuna na mejni obravnavi oziroma v postopku urejanja in evidentiranja meje ni zahtevala, pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja.
Upravno sodišče druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ne sme uporabiti kot podlago za opustitev izvedbe glavne obravnave, ki je na podlagi prvega odstavka 51. člena v povezavi s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 obvezna, če je dejansko stanje med strankama sporno. Upravno sodišče s tem, ko v primeru spornega dejanskega stanja ne izvede glavne obravnave, bistveno krši določbe postopka v upravnem sporu in nedopustno posega v pravice strank do glavne obravnave iz 22. člena Ustave.
KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00050688
URS člen 23. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZKZ člen 22, 22/2, 27, 27/6. ZSKZ člen 2, 2/1, 2/3, 2/5, 4, 4-2. ZUP člen 2, 2/1.
zakup kmetijskih zemljišč - izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - obvestilo o izbiri - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - akt poslovanja upravljavca stvarnega premoženja - upravljanje nepremičnega premoženja države - acta iure gestionis - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Ker obvestilo o izboru zakupnika ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1, je sodišče prve stopnje tožbo pravilno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
ZUstS člen 24, 24/1, 24/3. ZUS-1 člen 2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZPSI-1 člen 46a, 78, 78/1, 78/2, 83, 83/6. Odlok o načinu ugotavljanja izpolnjevanja pogojev prebolevnosti, cepljenosti in testiranja v zvezi z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 11.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - redno šolanje - nošenje mask - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - drugo učinkovito sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Toženka z zahtevo po nošenju maske ves čas zadrževanja v šoli (torej tudi pri pouku) ni delovala oblastveno. Njeno dejanje ne ustreza značilnostim oblastvenega delovanja niti z vidika opredelitve njenih nalog po ZPSI-1, ki so podrejene ciljem izobraževanja, niti z vidika ravnanja v konkretnem primeru.
Pritožniki le opisujejo, kaj vse se lahko zgodi, zatrjujejo grozečo nevarnost (grožnja z inšpekcijo in disciplinskim postopkom, fizično onemogočen prihod v šolo), ne pa njene uresničitve. Predmet presoje zakonitosti po 4. členu ZUS-1 so lahko samo izvršena dejanja, to je storitve ali opustitve, s katerimi so organi posegli ali še posegajo (v primeru trajajočih dejanj) v človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožbe po 4. členu ZUS-1 tako ni mogoče vložiti zoper hipotetične, še neizvršene primere nezakonitih dejanj oblastnih organov.
Šola sicer ni organ oblasti, niti nosilka javnih pooblastil. Izvaja pa javno službo vzgoje in izobraževanja in mora dijakom zagotavljati pravico prisostvovanja pri pouku. Odločanje o varstvu pravic dijakov tako ne predstavlja upravne zadeve po 2. členu Zakona o splošnem upravnem sporu (v nadaljevanju ZUP), ampak javnopravno stvar, za izdajo katere se na podlagi 4. člena ZUP upravni postopek uporablja smiselno. Zato tudi sklep, izdan na podlagi 83. člena ZPSI-1, predstavlja akt, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Pritožniki bodo po izčrpanju predhodnih pravnih sredstev, ki jih imajo na podlagi 78. člena ZPSI-1, lahko uveljavljali svoje pravice v upravnem sporu na podlagi 2. člena ZUS-1. Sodno varstvo iz 2. člena ZUS-1 predstavlja "drugo sodno varstvo" iz 4. člena tega zakona, zato predpostavke za odločanje sodišča v subsidiarnem upravnem sporu po 4. členu ZUS-1 niso izpolnjene in tožba na tej podlagi po presoji Vrhovnega sodišča ni dovoljena.
ZUS-1 člen 17, 17/1, 22, 22/2, 36, 36/1, 36/1-3, 36/2. ZUreP-1 člen 245, 247. ZUP člen 42, 43.
ukinitev statusa javnega dobra - tožba v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - pravni ali dejanski (ekonomski) interes - neizkazan pravni interes - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pritožnik za tožbo, s katero je zahteval vzpostavitev lastninske pravice v korist A. A., ni izkazal svojega pravnega interesa.
Bistvo pravnega interesa je, da temelji na materialnem predpisu, ki ga je treba uporabiti pri odločanju v konkretni upravni stvari. Zato pritožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljiti s sklicevanjem na pravice oziroma koristi, ki jih ti materialni predpisi ne urejajo, kot npr. v obravnavani zadevi dostop do zemljišč, ki jih obdeluje. Pravni interes ne more temeljiti niti na morebitni (negotovi) bodoči spremembi pritožnikovega pravnega položaja, kot je pričakovano dedovanje predmetnega zemljišča, saj v kontekstu obravnavane zadeve tudi to pomeni zgolj zahtevo po varovanju pravnega položaja morebitnega zapustnika.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00051246
URS člen 15, 15/2, 25. ZPP člen 343, 343/1, 343/4, 346, 346/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
postulacijska sposobnost za pritožbo - pritožba, ki jo vloži stranka sama - laična pritožba - nedovoljena pritožba - dopolnitev nepopolnih vlog v pritožbenem postopku - zavrženje pritožbe
V skladu z določbo drugega odstavka 22. člena ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit. Da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, je potrdilo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008.