ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZIntPK člen 4, 4-3.
predlog za dopustitev revizije - pomanjkljiv predlog - razlogi sodbe - vprašanje pomembno glede na vsebino zadeve - zavrženje predloga
Revizije ni mogoče dopustiti glede vprašanj, ki se ne nanašajo na razloge izpodbijane sodbe, saj lahko Vrhovno sodišče revizijski preizkus opravi le v okviru tega, kar je Upravno sodišče obravnavalo in uporabilo kot temelj svoje sodne presoje.
ZŽNPO člen 24, 24/5, 28, 29. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija - ustavitev postopka - sklep o stroških - akcesorni zahtevek - glavni zahtevek - obseg sodnega varstva - zavrnitev pritožbe
Zgolj na podlagi odločitve o obstoju oziroma neobstoju potrebe po žičniški napravi nobena fizična ali pravna oseba ne pridobi pravic ali obveznosti oziroma se s takšno odločitvijo ne poseže v njen položaj. Zato takšna odločitev ne ustreza pojmu upravnega akta iz drugega odstavka 2. člena ZUS-1. Zato tudi postopek odločanja o obstoju ali neobstoju potrebe po žičniški napravi ni postopek odločanja o izdaji upravnega akta. Sklep o ustavitvi tega predhodnega postopka tako ni sklep, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu po določbi drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim ni bil ustavljen postopek odločanja o izdaji upravnega akta.
Odločitev o stroških ni samostojna pravna celota. Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je akcesorni zahtevek, ki v celoti deli pravno usodo odločitve o glavni stvari. Sklep o stroških v konkretnem primeru predstavlja zgolj del odločitve, vsebovane v sklepu, ki ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 oziroma drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zaradi česar tega sklepa ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Narave upravnega akta, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, pa ni mogoče pripisati niti zgolj delu tega sklepa, ki ni samostojna pravna celota, tj. zgolj odločitvi o stroških postopka.
Ko v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati odločitve o glavnem vprašanju (v konkretnem primeru odločitve o ustavitvi postopka) tudi odločitve o stranskem vprašanju (stroških postopka) ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Tudi sicer pa odločitev o postranskem vprašanju ne more uživati večjega varstva kot odločitev o glavni stvari.
predlog za dopustitev revizije - sporno dejansko stanje - ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve - razlogi sodbe - zavrženje predloga
Vprašanja, ki se nanašajo na upravni postopek in na upravno odločbo so lahko predmet tožbenih ugovorov in šele če so podani, tudi presoje Upravnega sodišča (ne pa Vrhovnega sodišča). Upravno sodišče v sodbi teh vprašanj ni presojalo in zato sodba na njih ne temelji. Tožnik pa v predlogu tudi ne trdi, da so bile te navedbe vsebina tožbenih očitkov, kar šele bi lahko vzpostavljalo procesno pravno vprašanje zadostne obrazložitve sodbe.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 8. ZUS-1 člen 32. ZPP člen 214, 214/2.
začasna odredba - odstranitev dela objekta - sklep o izvršbi - izkazana težko popravljiva škoda - pravica do doma - prizadetost javnega interesa - neprerekane trditve - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
V obravnavani zadevi bi pritožnica zaradi rušenja po tretjih osebah ostala brez dela stavbe, ki je po neprerekanih navedbah njen dom, iz česar izhaja, da ga uporablja v ta namen. Rušitev v njenem primeru tako ne bi pomenila le odstranitve nezakonito zgrajenega dela objekta, saj bi šlo tudi za odstranitev prostora, ki je kot dom pravno varovan v okviru človekove pravice iz 8. člena EKČP (kar v pritožbi izpostavlja pritožnica). Navedeno pa je po presoji Vrhovnega sodišča že po naravi stvari neodpravljivo, saj odpadle možnosti uporabe stavbe, ki je za pritožnico posebnega pomena, ni mogoče povrniti. Nastala škoda je tako več kot le težko popravljiva v primeru, če bi pritožnica v tem upravnem sporu uspela, ker bi se izkazalo, da je bil sklep o dovolitvi izvršbe nezakonit.
dopuščena revizija - verifikacija stare devizne vloge - darilna pogodba - evidentiranje sprememb - zakonski rok - neobstoječa pravna oseba - neuspel poskus vročitve - nemogoč pogoj - poenostavljen postopek - zavrnitev revizije - cesija
Razlaga 6. člena ZNISESČP v povezavi z 10., 11. in 12. členom ZNISESČP, da se verifikacija starih deviznih vlog zavrne, ker pridobitev terjatve ni bila evidentirana do 1. 12. 2015, torej z določitvijo prekluzivnega roka, je ne glede na dejstvo, da je bilo v zakonu predpisano evidentiranje pri Glavni podružnici Sarajevo, ki sploh ni obstajala niti takrat niti pred uveljavitvijo ZNISEČP, in posledično evidentiranje na zakonsko predpisan način pravočasno sploh ni bilo mogoče, pravilna ter v skladu z namenom, ki ga mora zasledovati zakonodajalec glede na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice Ališić in ostali, št. 60642/08 z dne 16. julija 2014.
Toženka je, upoštevajoč morebitne težave pri sodelovanju s pristojnimi institucijami Bosne in Hercegovine, ki sta se jih obe strani trudili premostiti, kot to izhaja iz zapisnika o sestanku Odbora ministrov, pogoj evidentiranja, kot ga določa ZNISESČP, omilila oziroma ga razlagala v prid bodočim upravičencem do izplačila. Ni namreč zahtevala, da se evidentira terjatev novega upnika v smislu, da bi morda celo zahtevala aktivno ravnanje Glavne podružnice Sarajevo, temveč le minimalno aktivnost vlagatelja, kot je to pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Poskus pošiljanja je nekaj manj kot doseganje prejemnika s pošiljko. Republika Slovenija se je, kljub temu, da je v skladu z ZNISESČP, ki se zgleduje po obligacijskopravnem institutu cesije, odpovedala nedvomnosti prenosa terjatve in se odločila, da bo vlagateljem zaupala že brez kakršnekoli aktivnosti na strani pravnih subjektov, pri katerih so se hranile stare devizne vloge. S tem je pravzaprav popolno zaupala novim upnikom, če so le poskusili poslati svoje dokumente o veljavnem pravnem poslu, na podlagi katerega so pridobili staro devizno vlogo.
Pogoj evidentiranja zato ni nemogoč. Razlaga, da zadostuje že poskus pošiljanja oziroma evidentiranja, je bila namreč objavljena na internetu na spletni strani toženke, potem ko je bil javni poziv za verifikacijo objavljen v dnevnih časopisih Bosne in Hercegovine, ki izhajata na ozemlju celotne Bosne in Hercegovine. Informacije o poteku postopka so bile torej javno dostopne, so pa zahtevale neko minimalno skrbnost bodočega vlagatelja, tj. seznanitev s postopkom za dosego verifikacije in potem izplačila. Poleg tega je šlo zgolj za poenostavitev postopka verifikacije z razlago evidentiranja, kot jo je podala toženka na spletni strani, in ne za onemogočanje izpolnjevanja tega pogoja.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 106, 106/3, 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnica je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovana za upraviteljico v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moraal biti po vrstnem redu imenovana, imenovani drugi upravitelji, izkazala težko popravljivo škodo.
Navedbe toženke, da je javni interes opredelil že zakonodajalec in da bi izdaja začasne odredbe pomenila pretiran poseg v javno korist, ker bi prepovedala izvajanje določbe 1. točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, čeprav njena protiustavnost ni bila ugotovljena, pa po presoji Vrhovnega sodišča ne morejo pretehtati ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva, zato toženka z njimi ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist.
začasna odredba - izkazana težko popravljiva škoda - neprerekane trditve o obsegu in višini škode - materialno procesno vodstvo - prizadetost javnega interesa - pomanjkljive navedbe - trditveno breme - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Z možnostjo izdaje začasne odredbe se v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.
Sodišče prve stopnje je narobe presodilo, da v obravnavani zadevi ni podana težko popravljiva škoda, ker je napačno razlagalo njeno vsebino iz 32. člena ZUS- 1. Svojo presojo je namreč utemeljilo na stališču, da bi morala pritožnika dokazati dejstvo, da bi bilo z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v izvajanje njunih dejavnosti. Vendar pa za to ni zakonske podlage, saj navedena določba ZUS-1 ne zahteva utemeljevanja nadaljnje škode, pa tudi ne njene kvalificirane teže ali oblike.
Toženka je sicer v odgovoru na navedeni predlog za izdajo začasne odredbe (na pritožbo kot navedeno ni odgovorila) sicer navajala, da prereka navedbe pritožnikov, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je prerekala zgolj pavšalno in zato navedenih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana.
Če je sodišče prve stopnje štelo navedbe pritožnikov za pomanjkljive, bi moralo zagotoviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu.
V obravnavani zadevi toženka ne na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku ne poda nobene navedbe v smeri, zakaj bi bil javni interes sploh prizadet z zadržanjem izpodbijanega akta. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, ne pa sodišče po uradni dolžnosti. V postopku tudi ni sodelovala stranka z interesom, katere interes bi bil z izdajo začasne odredbe lahko prizadet. Zato ovire za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso podane.
ZUS-1 člen 32, 32/3, 80, 80/3, 80/3-1. ZFPPIPP člen 115, 115/1, 115/1-1.
ureditvena začasna odredba - stečajni upravitelj - omejitev opravljanja dejavnosti - starostna omejitev - ugotovitvena odločba - učinkovito pravno varstvo - izkazana težko popravljiva škoda - prizadetost javnega interesa - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Ustavno sodišče je pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti prve točke prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP zavrglo, ker je presodilo, da zakonska določba neposredno ne posega v pravice, pravne interese oziroma pravni položaj upravitelja, ki je dopolnil 70 let ter da mora minister za pravosodje v tem primeru izdati deklaratorno upravno odločbo, kot to določa tretji odstavek 106. člena ZFPPIPP. Ker je torej za zavrnitev imenovanja določene osebe za stečajnega upravitelja potrebna odločba, potem mora biti zoper njo zagotovljeno tudi učinkovito sodno varstvo. Učinkovito sodno varstvo pa pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito.
Tožnik je z navedbami o tem, da že od 1.11.2023 ni več imenovan za upravitelja v novih insolventnih zadevah in da odprava te posledice po naravi stavri ne bo več mogoča tudi če v tem upravnem sporu uspe in sodno varstvo ne bo več učinkovito, saj so od 1. 11. 2023 dalje v vseh insolventnih postopkih, v katerih bi moral biti po vrstnem redu imenovan, imenovani drugi upravitelji, izkazal težko popravljivo škodo.
Toženka pa z navedbami, da začasne odredbe ni mogoče izdati, ker že zakon sam izrecno določa pravne posledice v prvi točki prvega odstavka 115. člena ZFPPIPP, ni izkazala, da bo z začasnim zadržanjem izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist. Pravne posledice, ki jih želi preprečiti pritožnik, namreč izhajajo iz izpodbijanega upravnega akta, saj v skladu s stališčem Ustavnega sodišča zakon v tem delu ne učinkuje neposredno.
začasna odredba - prodajalna tobačnih izdelkov - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrnitev pritožbe
Zgolj pavšalne trditve o onemogočenem obsegu poslovanja, ne, da bi pritožnica konkretno navedla, kako bo to vplivalo na poslovne načrte, dogovorjene poslovne obveznosti ter obstoj same poslovalnice, ob upoštevanju nespornih dejstev, da predmetna poslovalnica ni edini vir pritožničinega financiranja, da se prepoved ne nanaša na prodajo vseh izdelkov in storitev, ki jih pritožnica nudi v tej poslovalnici, ter da je prepoved časovno omejena na relativno kratko časovno obdobje šest mesecev, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne zadostijo zahtevi po izkazanosti težko popravljive škode.
ZUP člen 226, 293, 293/3. ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4.
odlog upravne izvršbe - zavrženje predloga - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - procesni sklep - zavrnitev pritožbe
Akt, s katerim je - bodisi vsebinsko bodisi zgolj procesno (kot v obravnavanem primeru) - odločeno o predlogu za odlog upravne izvršbe je torej samo procesni akt in ne vsebuje odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, zato se ne more presojati v upravnem sporu.
Izpodbijani sklep prav tako ni sklep, ki ga je dopustno izpodbijati na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Po tej določbi ZUS-1 se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep, ki se nanaša le na tek izvršilnega postopka (226. člen Zakon o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP), ne spada.
Namen začasne odredbe je zagotoviti učinkovitost sodnega varstva. Pogoj težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 postavlja zahtevo, da stranka izkaže, da brez izdane začasne odredbe v konkretni zadevi kljub njenemu uspehu, ne bo dosežen namen upravnega spora. Ta pogoj mora biti izpolnjen tudi za izdajo ureditvene začasne odredbe iz tretjega odstavka istega člena.
Za odločitev o predlogu v obbravnavani zadevi je ključno, ali bo sodno varstvo tudi brez izdane začasne odredbe učinkovito, torej, ali bi v primeru uspeha s tožbo pritožnik lahko sodeloval v obravnavanem razpisnem postopku.
Sodišče prve stopnje se do tožnikovih trditev o nemožnosti sodelovanja v koncesijskem postopku, ki so po presoji Vrhovnega sodišča dovolj argumentirana in niso očitno neutemeljena, vsebinsko ni opredelilo. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, zakaj zatrjevanega dejstva o zaključku javnega razpisa najkasneje do 1. 9. 2024, ko naj bi izbrani ponudnik pričel z opravljanjem dejavnosti, ni zaobjelo v svojo presojo.Manjkajo torej razlogi o pravni upoštevnosti tovrstne škode, od tega stališča pa je odvisna tudi presoja o reverzibilnosti zatrjevanih posledic z vidika zagotavljanja učinkovitosti sodnega varstva.
začasna odredba - lekarniška dejavnost - podružnica - zavrnitev izdaje dovoljenja - odložitvena začasna odredba - ureditvena začasna odredba - vezanost na sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe
Izdaja začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, v obravnavani zadevi že po naravi stvari ni mogoča, saj se z odločbo toženke pritožnici ne nalaga nobene obveznosti, ki bi jo bilo sploh mogoče zadržati.
Predlagana začasna ureditev stanja (po tretjem dostavku 32. člena ZUS-1) pa presega to, kar bi v primeru uspeha v upravnem sporu pritožnica lahko pridobila. Predlaga namreč, da naj ji sodišče izda začasno dovoljenje za poslovanje podružnice lekarne na območju toženke. Ker pa bi lahko v primeru uspeha z izpodbojno tožbo, ki jo je vložila zoper izpodbijano odločbo toženke v tem upravnem sporu, na podlagi sodbe sodišča dosegla le ponovni postopek pred toženo stranko, ne pa tudi pridobitve takega dovoljenja, tudi taka začasna ureditev spornega razmerja v tem upravnem sporu ni mogoča.
Z začasno odredbo ni mogoče urediti spornega pravnega razmerja tako, da bi se presegalo tisto, kar bi stranka lahko pridobila v primeru uspeha s tožbo, ki jo je vložila v istem upravnem sporu. Drugačno stališče bi privedlo do nelogičnih pravnih posledic, saj bi lahko celo tožbeni uspeh privedel do poslabšanje pravnega položaja tožeče stranke, ki bi ji bil priznan z začasno odredbo preko ali mimo tožbenega zahtevka.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 36, 36/1, 36/1-4. ZPP člen 343, 343/4, 352. ZIntPK člen 15, 15/5. ZUP člen 39.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija - procesni sklep - Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - izločitev - pritožba tožeče stranke - pritožba tožene stranke - pravni interes tožene stranke - zavrženje pritožbe - zavrnitev pritožbe
Za sodno potrditev pravilnosti procesnega sklepa, ki ga je izdala sama, tožena stranka nima pravnega interesa in ga tudi ne more uveljavljati s pritožbo v upravnem sporu.Vsak akt, ki ga izda organ oblasti, mora biti izdan bona fidei, torej ob prepričanju samega organa, da je pravilen in zakonit na podlagi njegove strokovne in poglobljene presoje. To velja tudi za izpodbijani procesni akt o zavrnitvi izločitve uradne osebe, saj mora organ tudi sam izhajati iz njegove pravne pravilnosti v nadaljevanju postopka.
Na podlagi ZUS-1 zoper dokončen sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev uradne osebe po ZUP ni možen upravni spor, saj je se v upravnem sporu lahko po zakonu izpodbijajo le tisti sklepi, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Zgolj to, da je zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa o zavrnitvi zahteve za izločitev v upravnem postopku dovoljena pritožba, ne more pomeniti, da kadar o izločitvi odloča organ druge stopnje ali kadar takega organa ni, stranka upravnega postopka že lahko nastopa kot tožnik v postopku pred upravnim sodiščem. Taka razlaga bi prebila vsebinski okvir zakona in je zato ni mogoče sprejeti.
To, da zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev ni samostojnega sodnega varstva ne pomeni kršitve ustavnih pravic tožeče stranke, saj to ne pomeni, da ta sploh nima na voljo (učinkovitega) pravnega sredstva zoper odločitev o zavrnitvi zahteve za izločitev. Sodno varstvo je namreč zgolj odloženo, saj bo kršitev pravice do nepristranskega odločanja (ker z zahtevo za izločitev ni uspela) tožeča stranka lahko uveljavljala v okviru tožbe v upravnem sporu zoper končno odločitev tožene stranke (kot bistveno kršitev postopka, ker naj bi pri odločanju sodelovala oseba, ki bi morala biti izločena, 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Očitki, s katerimi tožeča stranka nasprotuje pravilnosti in zakonitosti sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev bodo torej predmet presoje zakonitosti končnega akta, izdanega v upravnem postopku na podlagi ZIntPK, če bo ta posegal v njen pravni položaj, kar tudi zadošča ustavnim zahtevam.
predlog za dopustitev revizije - zavrženje predloga - okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja - nepopoln predlog - vsebina sodbe - drugačno dejansko stanje
Sestavni del predloga za dopustitev revizije je tudi navedba okoliščin, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote. Vrhovno sodišče kot precedenčno sodišče v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi namreč opravlja predvsem javno funkcijo, na kar kaže tudi v ZPP-E uzakonjena dopuščena revizija po kriteriju pomembnosti spornega pravnega vprašanja.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, bi predlagatelj glede na 367. b člen ZPP moral pri oblikovanju vprašanja izhajati iz stališč izpodbijane sodbe,
BREZPLAČNA PRAVNA POMOČ - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR
VS00079309
ZUS-1 člen 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3. ZBPP člen 49, 49/1. ZUP člen 142, 143.
brezplačna pravna pomoč - stroški brezplačne pravne pomoči - upravičenec - zavržena pritožba - stranka ali stranski udeleženec upravnega postopka - vračilo prejete brezplačne pomoči - zavrnitev pritožbe
Upravičencu do brezplačne pravne pomoči (BPP) pripada položaj stranskega udeleženca v postopku odmere odvetniških stroškov v BPP. Stranska udeležba namreč pomeni, da se pravni subjekt udeležuje "tujega" upravnega postopka, tj. postopka, ki ni bil uveden na njegovo zahtevo ali zoper njega, pri čemer njegova varovana pravica ni identična pravici ali obveznosti, ki je predmet postopka, v katerem sodeluje kot stranski udeleženec. Upravičenec do BPP tako v postopku odmere varuje svoj pravni interes, tj. (morebitno) obveznost vračanja sredstev glede na dejanski znesek izplačila odvetniku, ta pa je odvisen od odločitve v upravnem postopku odmere odvetniških stroškov v BPP.
Pritožnica v tem pritožbenem postopku ne izpodbija stališča o tem, da ni bila stranska udeleženka upravnega postopka odmere odvetniških stroškov v BPP, temveč zatrjuje, da ji gre položaj stranke, kar pa je neutemeljen pritožbeni ugovor. Stranka postopka odmere odvetniških stroškov v BPP je odvetnik, ki je bil imenovan, da izvaja storitve BPP.
ZUS-1 člen 2, 5, 5/2, 68, 95, 36, 36/1, 36/1-6. ZIN člen 28.
napačen pravni pouk - ugotovitev ničnosti - odškodninski zahtevek - pristojnost rednega sodišča - ustavitev inšpekcijskega postopka - redna tožba - tožba po 4. členu ZUS-1 - zavrženje tožbe - ni akt po 2. členu ZUS1 - poseg v pravice ali pravne koristi - procesni sklep - pravni interes - prepozna tožba - zavrnitev pritožbe
Stranke lahko zoper sklep s katerim sodišče prve stopnje ugotovi ničnost upravnega akta po 68. členu ZUS-1 vložijo revizijo.
Sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka ne predstavlja akta iz prvega oziroma drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim se odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Sklep o ustavitvi postopka je procesni sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, vendar je tudi za izpodbijanje tega sklepa potreben pravni interes. Tega pa ima le oseba, ki si s tožbo v upravnem sporu lahko izboljša svoj pravni položaj. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik ni taka oseba. Uspeh s tožbo bi namreč pritožnika ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.
pritožba v upravnem sporu - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost stranke - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
začasna odredba - lekarniška dejavnost - podružnica - procesni sklep - začasno zadržanje izvršitve - ureditvena začasna odredba - vezanost na sporno pravno razmerje - zavrnitev pritožbe
V obravnavani zadevi, ko se dejansko zahteva zadržanje izvršitve procesnega sklepa, izdaja odložitvene začasne odredbe že po naravi stvari ni mogoča.
Z ureditveno začasno odredbo se lahko začasno uredi le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče na podlagi vložene tožbe odloči. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
DZ člen 7, 7/4. ZUS-1 člen 17, 32, 36, 36/1, 36/1-3.
začasna odredba - procesne predpostavke za dopustnost tožbe - nadaljevanje šolanja - osnovna šola - stranka v postopku - varstvo koristi otroka - razveljavitev začasne odredbe
Četrti odstavek 7. člena DZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, državni organom, izvajalcem javnih služb, nosilcem javnih pooblastil, organom lokalnih skupnosti ter drugim fizičnim in pravnim osebam, res nalaga skrb za korist otroka. Vendar pa se ta obveznost nanaša na dejavnosti in postopke, ki jih izvajajo v svoji pristojnosti,ne pomeni pa obveznosti in s tem splošnega pooblastila vzgojno izobraževalnemu zavodu - osnovni šoli, da v svojem imenu sproži (upravne) postopke pred drugimi (upravnimi) organi za varstvo pravic oziroma koristi svojega učenca, torej tujih pravic in koristi.