Pravilnik o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti (2016) člen 31. ZUS-1 člen 2. ZUP člen 4. URS člen 23, 157.
javna podjetja in agencije - zahtevek za preverjanje sklepa v postopku izvajanja - pravica do učinkovitega sodnega varstva - posebno pravno varstvo - podzakonski predpis
Z vidika upravnega spora je odločanje Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (agencija) na podlagi zahtevka za preverjanje sklepa v postopku izvajanja iz 31. člena Pravilnika o postopkih (so)financiranja in ocenjevanja ter spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti mogoče šteti za nadaljnji korak pri dokončnem oblikovanju volje agencije, ki ne pomeni posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva zoper upravne akte (23. in 157. člen Ustave Republike Slovenije (URS)) in zato samo po sebi ne terja izrecne zakonske ureditve. Oblikovanje posameznih procesnih rešitev s podzakonskimi predpisi pa v postopkih odločanja o javnopravnih stvareh, v katerih se Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) uporablja le smiselno in subsidiarno (4. člen ZUP), ni izključeno.
S tem da komisija, ki je imenovana s strani direktorja agencije, preveri pravilnost sklepa direktorja, tudi ne gre ne za instančni in ne za hierarhični nadzor drugih organov zunaj agencije. Ko je odločitev o navedeni obveznosti dokončno oblikovana s strani agencije (2. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), pa nastopi možnost sodnega varstva v upravnem sporu, ki glede na okoliščine in značilnosti konkretnega primera pred tem ni ne smiselno in ne potrebno.
nepopoln predlog za dopustitev revizije - objektivni pomen revizije - okoliščine, ki kažejo na pomembnost pravnega vprašanja
Prepis zakonskega besedila iz 367.a člena ZPP ne zadosti zahtevi po navedbi okoliščin, ki kažejo na objektivni pomen odločanja o postavljenih pravnih vprašanjih. Drugih navedb, ki bi se nanašale na razloge za dopustitev revizije, predlagatelj ne poda, saj je v preostalem predlog po vsebini v bistvu revizija. Navedena nepopolnost predloga onemogoča presojo objektivnega pomena zastavljenega vprašanja glede na kriterije iz 367.a člena ZPP, zato je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP predlog za dopustitev revizije zavrglo.
Da bi bil predlog formalno popoln, mora torej predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila iz tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
ZOsn člen 60a. ZUS-1 člen 2, 4, 36, 36/1, 36/1-4. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8, 8/3. URS člen 157, 157/2.
pritožba - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19)
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen Zosn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, tako ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe.
Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov.
Pri navodilih tožene stranke, tudi če so razumljena kot celota njenih dejanj in navodil, ne gre za oblastveni akt ali dejanje, zato niso izpolnjeni pogoji za obravnavo tožbe po 4. členu ZUS-1.
ZUS-1 člen 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. DZ člen 159, 167, 168. URS člen 157, 157/2.
odvzem otroka staršem - subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - drugo učinkovito sodno varstvo - ugovor tretje osebe - zagotovljeno drugo sodno varstvo - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Nujni odvzem otroka staršem, o katerem odloči okrožno sodišče, vključuje tudi situacije, ko se otrok v času odvzema nahaja pri drugi osebi in je torej dejansko odvzet tej osebi. Sodno varstvo glede nujnega odvzema otrok in njihove začasne namestitve pa se zagotavlja pred okrožnim sodiščem v nepravdnem postopku po določbah DZ in ZNP-1.
Tudi odgovor na vprašanje, ali in katere pravice ima oseba, ki ni starš in so se pri njej nahajali otroci v trenutku odvzema in namestitve, je tako lahko predmet presoje samo v sodnem postopku, predvidenem v DZ. Če pa se pojavi vprašanje neustavnosti zakonske ureditve tega postopka, mora biti dilema v njem tudi razrešena. Sodni spor iz drugega odstavka 157. člena Ustave (oz. po prvem odstavku 4. člena ZUS-1) namreč ni namenjen dopolnjevanju morebiti pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih področjih prava in razreševanju obstoja pravnih praznin glede možnosti učinkovitega sodnega varstva.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054959
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3, 109. ZMZ-1 člen 64, 65. ZUS-1 člen 52, 64, 64/1, 64/1-2, 64/1-4, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
mednarodna zaščita - ponovni postopek za priznanje mednarodne zaščite - nova dejstva in novi dokazi - učinek ex nunc - spremenjene varnostne razmere v izvorni državi - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - ugoditev reviziji
Ex nunc presoja omogoča izčrpno obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ne da bi bilo sodišču treba zadevo vrniti organu v ponovno odločanje.
avtonomija univerze - volitve - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - ustavno varovana volilna pravica - sklicevanje na navedbe v drugih vlogah - volitve članov študentskega sveta
V obravnavanem primeru je bila tožba vložena zaradi izpodbijanja izdanega sklepa študentskega sveta ter odgovora rektorice. V obravnavani zadevi je bistveno (tako glede vodenja rednega upravnega spora na podlagi 2. člena ZUS-1 kot glede vodenja subsidiarnega upravnega spora na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1), da se izpodbijana akta nanašata na volitve v študentski svet, kar sodi na področje avtonomnega notranjega organiziranja in delovanja univerze. Po presoji Vrhovnega sodišča ne gre za upravna akta iz 2. člena ZUS-1, s katerima bi bilo poseženo v pravni položaj pritožnika. Hkrati pa ne gre niti za akta oziroma dejanje iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1, saj SŠ Fakultete in rektorice pri takem odločanju ni mogoče šteti za organ upravne oblasti, niti za organ katerekoli oblasti. Pa tudi iz narave obravnavanega posega ni mogoče zaključiti, da je sodno varstvo v upravnem sporu (tako po 2. kot po 4. členu) zagotovljeno zaradi narave stvari (2. člen ZUP), saj ni šlo za odločanje o upravni zadevi oziroma za odločanje organa oblasti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00054990
ZUS-1 člen 12, 12/2, 32, 32/2, 84. ZPP člen 367, 367/1, 367/2, 377. ZMZ-1 člen 70, 70/4, 84.
predlog za dopustitev revizije - mednarodna zaščita - omejitev gibanja - nedovoljena revizija - pravna sredstva - pritožba - zavrženje predloga za dopustitev revizije - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe
Glede na posebno ureditev pravnih sredstev v ZUS-1 ni mogoče vložiti revizije zoper sodbe Upravnega sodišča, zoper katere je dovoljena pritožba, saj ima stranka tedaj že na voljo redno pravno sredstvo, ki je po vsebini širše od revizijskega preizkusa. S tem je preprečeno podvajanje odločanja Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi o istih pravnih vprašanjih.
Dopustitev revizije s sklepom o dopustitvi je torej procesna predpostavka za vložitev revizije. Ker revizija ni bila dopuščena, tudi revizija v tem upravnem sporu ni dovoljena.
Ker je o vloženem predlogu za dopustitev revizije Vrhovno sodišče odločilo s tem sklepom in ga zavrglo, v obravnavani zadevi ni izpolnjena procesna predpostavka za vsebinsko presojo utemeljenosti zahteve za izdajo začasne odredbe.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - nezakonitost odloka - pogoj PCT - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - podzakonski predpis - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Za abstraktno presojo ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov, torej tudi (izpodbijanega) Odloka, je po veljavni zakonski ureditvi pristojno Ustavno sodišče. Ker ustavnost in zakonitost Odloka kot podzakonskega predpisa presoja Ustavno sodišče, Vrhovno sodišče ne more presojati tega, saj opisana dvotirnost pravnih sredstev pravno ni predvidena.
Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da ne gre za podzakonski predpis, ki bi urejal posamična razmerja na način, da bi učinkoval le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, saj ureja nedoločeno število bodočih primerov in se nanaša na nedoločen krog oseb. Izpodbijani Odlok namreč na splošno ureja izpolnjevanje pogoja PCT ter varnostne ukrepe za preprečevanje ponovnih izbruhov okužb in širjenja bolezni v Republiki Sloveniji. V Odloku ni opredelitve oseb, ki morajo za opravljanje storitev ali prisostvovanje pri storitvah oziroma pri pridobivanju dobrin izpolnjevati pogoj PCT, na način, da bi opredeljeval specifično lastnost, ki bi navzven zagotavljala prepoznavnost pritožnika kot povsem konkretno določene osebe. Taka opredelitev je namreč lastna upravnim aktom, v katerih se naslovnika konkretizira (individualizira) npr. z imenom in priimkom, česar pa izpodbijani Odlok ne vsebuje. Tudi ne opredeljuje pravic ali obveznosti zaključenega kroga oseb ob konkretnem življenjskem dogodku, med katerimi bi bil vključen tudi pritožnik.
sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka - akt, s katerim je bil postopek odločanja končan - dopustnost upravnega spora
Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da sklepa o zavrženju predloga za obnovo postopka ni dopustno izpodbijati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 5. člena ZUS-1. Odločanje o predlogu za obnovo postopka je namreč odločanje o postopku, v katerem bi lahko bil izdan drugačen upravni akt. Toženka je kot upravni organ, pristojen za odločanje o obnovi, ugotovila, da predlog za obnovo ne izpolnjuje formalnih pogojev, zato je predlog s sklepom zavrgla, s tem pa se je postopek navedenega odločanja za tožnika končal. Da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi se je postopek odločanja končal za eno stranko, potrjuje tudi stališče teorije, ki kot takšen sklep izrecno navaja sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka. Poleg tega dopustnost upravnega spora zoper sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka izhaja tudi iz obstoječe sodne prakse.
izbira zakupnika kmetijskih zemljišč - akt zoper katerega je možen upravni spor - obvestilo - procesne predpostavke za obravnavo tožbe - akt poslovanja - varstvo javnopravnih interesov - oddajanje kmetije v zakup
Ne glede na dodatne cilje, ki jih tožena stranka zasleduje (tako kot vsak drug zakupodajalec) z oddajo zemljišč v zakup, je glavni namen sklenitve pogodbe (torej pogodbena podlaga - causa) celotnega postopka izbire zakupnika pridobitev zakupnine za oddano kmetijsko zemljišče. Bistven javnopravni interes, ki ga tožena stranka zasleduje z oddajo kmetijskih zemljišč, je torej prav upravljanje z javnim premoženjem. Posledično gre pri izbiri zakupnika za akt poslovanja. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča aktov poslovanja ni mogoče šteti za upravne odločbe, saj se z njimi ne odloča o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih oseb na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP). Ti akti so izdani v postopkih upravljanja z javnim premoženjem, ki ne pomenijo oblastnega ravnanja (ex iure imperii), temveč ravnanja tožene stranke kot vsakega drugega lastnika (ex iure gestionis).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00054705
URS člen 2, 14, 14/2, 22, 23, 29, 147. ZFO-1 člen 7, 9, 9/2. ZUS-1 člen 59, 59/1. ZPP člen 285. Odlok o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (2017) člen 2, 11, 11/2.
plačilo občinske takse za oglaševanje - odmera občinske takse - načelo sorazmernosti - določitev višine občinske takse - ustavno načelo enakosti pred zakonom - načelo ekvivalence - ustavnost in zakonitost občinskega odloka - pravica do učinkovitega sodnega varstva - glavna obravnava v upravnem sporu - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - odločanje na seji - materialnopravna presoja zatrjevanih dejstev in dokazov - dopuščena revizija - absolutna bistvena kršitev določb postopka - ugoditev reviziji
Taksa je v obravnavanem primeru zaračunana za postavitev objektov za oglaševanje na javnih površinah in drugih nepremičninah v lasti občine skladno z 9. členom ZFO-1. Iz zakona res ne izhajajo omejitve glede višine navedene takse oziroma merila za njeno določanje, kar pa ne pomeni, da je določanje takse z Odlokom kot občinskim predpisom zaradi odsotnosti takih zakonskih pravil v celoti neomejeno. Določitev občinske takse je omejena z ustavnim načelom ekvivalence.
Taksa za postavitev objektov za oglaševanje je občinska taksa, povezana s pridobitvijo pravice do posebne rabe javnih površin (in drugih nepremičnin) v lasti oziroma na območju občine, ki se razlikuje od siceršnje splošne, namenske rabe. Z vidika ustavnega načela ekvivalence je tako mogoče (ne)sorazmernost višine tovrstne takse presojati glede na korist, ki izhaja iz narave tako pridobljene pravice. Ta korist je po eni strani v pridobljeni posebni rabi javne površine, ki s postavitvijo objekta za oglaševanje na njej tudi omejuje oziroma izključuje tako njeno splošno rabo kot posebno rabo drugih oseb, po drugi strani pa je mogoče s takim objektom dosegati tudi ekonomsko korist. Tovrstna taksa je določena po višini neustavno, če je v očitnem nesorazmerju z obema vidikoma pridobljene koristi. V takem primeru je mogoče šteti, da je določena arbitrarno.
Ustavnost višine naložene takse v tem sporu je treba obravnavati tudi z vidika med strankama nespornega dejstva, da je bila taksa revidentu zaračunana na podlagi sankcije iz drugega odstavka 11. člena Odloka, po katerem se mu je zaradi dejstva, da je revident opustil prijavo taksne obveznosti, le-ta pomnožila s količnikom 1,5. Prav s tem argumentom tožena stranka tudi zavrača nesorazmernost določitve višine takse v obravnavani zadevi. Tako sankcioniranje revidenta na podlagi Odloka, ki glede navedenega nima podlage v zakonu, je očitno kaznovalne narave, zato bi zakonodajalec moral za postopek, v katerem bi se odločalo o taki sankciji, vključiti pravice iz 29. člena Ustave, saj postopek v ZDavP-2 teh ustavnopravnih jamstev ne zagotavlja v celoti. Ker tega ni storil, je določitev ukrepa kaznovalne narave protiustavna.
Kadar je Upravno sodišče soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki, usmerjenimi zoper izpodbijani upravni akt, zakonski pogoji za sojenje na seji niso izpolnjeni (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zato tudi odločitve o tem, kaj je glede na razlago materialnega prava upoštevno dejansko stanje in katera dejstva so posledično (ne)sporna, Upravno sodišče ne sme sprejeti na seji. Glede na splošno povezanost in medsebojno prepletenost dejanskih in pravnih vprašanj je v primeru, da so sporna oboja, za zagotovitev pravice do poštenega sojenja treba omogočiti strankam, da svoje navedbe v zvezi z njimi predstavijo na glavni obravnavi. Brez glavne obravnave je strankam tudi onemogočeno, da se neposredno seznanijo s pravnimi in dejanskimi stališči sodišča (285. člen ZPP) ter z njegovimi s tem povezanimi procesnimi odločitvami (npr. o tem, katerih dokazov sodišče ne bo izvedlo) in da nanje ustrezno reagirajo (npr. ugovarjajo zoper zavrnitev dokaznega predloga).
predlog za dopustitev revizije - pravočasno uveljavljanje kršitev - materialno pravo - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija - ugoditev predlogu
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je ugovore, ki se nanašajo na pravilno uporabo materialnega prava, dopustno uveljavljati v okviru upravnega spora, če le-ti niso bili predhodno uveljavljeni v okviru upravnega postopka.
dohodnina od dobička iz kapitala - vrednost kapitala v času odsvojitve - odložni pogoj - načelo davčne pravičnosti - dejanski prejem - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Iz razlage 102. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) izhaja, da na obdavčitev odsvojitve kapitala ne vpliva dejstvo, da je pogodba sklenjena z odložnim pogojem, če je ta posledica dogovora med strankama in ne izrecnih zakonskih zahtev. To pomeni, da se tudi tedaj za čas odsvojitve kapitala šteje datum sklenitve (pogojne) pogodbe.
glavna obravnava v upravnem sporu - vpogled v drug spis - odločitev brez glavne obravnave - neizvedba glavne obravnave - ugotavljanje dejanskega stanja - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija - ugoditev reviziji - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu
Upravno sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, s tem ko je ugotavljalo dejansko stanje z vpogledom v drug spis in sodbo, čeprav ni razpisalo glavne obravnave, revidentu pa ni dalo možnosti, da bi se o izvedbi tega dokaza izjavil. Ker je pravica do izvajanja dokazov varovana z 22. členom Ustave, je njeno kršitev poleg primerov, določenih v tretjem odstavku 75. člena ZUS-1, treba opredeliti kot absolutno bistveno kršitev pravil postopka upravnega spora.
pogoj PCT - osnovna šola - zavrnitev izdaje začasne odredbe - težko popravljiva škoda ni izkazana - zavrženje pritožbe - pravni interes - prenehanje veljavnosti materialnopravnih predpisov
V obravnavani zadevi pritožnik zahteva izdajo začasne odredbe, po kateri bi bila tožena stranka pritožniku dolžna dopustiti obiskovanje šole ter zagotavljati izvajanje izobraževanja in ocenjevanja znanja po določbah ZOsn in potrjenem šolskem programu brez izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT, ki ga je Vlada RS določila v Odloku 174/21.
Navedeni Odlok je prenehal veljati z uveljavitvijo Odloka 22/2022, ki pa samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa (več), kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje pritožniku dovoljeno obiskovanje šole oziroma pouka brez izpolnjevanja navedenega pogoja.
Glede na navedeno pritožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, s katero bi se mu dopustilo obiskovanje šole brez izpolnjevanja pogoja PCT, ne izkazuje več pravnega interesa za pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, s katerim je bila njegova zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
ZUS-1 člen 25, 25/3, 36, 64, 64/4. ZKP člen 96, 96/1, 357, 357/4, 429. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 43, 44, 44/1. Pravilnik o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (2007) člen 3.
Sodni svet - sodnik - sodniška služba - disciplinski postopek - zastaranje disciplinskega postopka - tožba v upravnem sporu - ugoditev tožbi - ustavitev disciplinskega postopka - sklep o stroških postopka
Ker je Vrhovno sodišče s sodbo in sklepom z dne 14. 12. 2021 ugodilo tožničini tožbi in odpravilo sklep Disciplinskega sodišča Sodnega sveta RS z dne 9. 4. 2018 (4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) ter zavrnilo predlog za izrek disciplinske sankcije namestnice disciplinske tožilke z dne 6. 12. 2017, modificiran na glavni obravnavi 5. 2. 2018 in 9. 4. 2018 (4. točka 357. člena ZKP in 44. člen ZSSve), bremenijo stroški disciplinskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo, proračun (prvi odstavek 96. člena ZKP v zvezi s 44. členom ZSSve), toženka pa mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške upravnega spora, ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnika v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1), saj sodišče v obravnavani zadevi ni odločalo o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v sporu polne jurisdikcije).
ZPVPJN člen 15, 15/1-8, 50, 70, 70/2, 70/3, 70/4, 70/10, 71, 72, 72/3. URS člen 23, 157, 157/1.
javno naročanje - revizija postopka - višina takse - sodno varstvo v upravnem sporu - vračilo takse
Taksa za vložitev zahtevka za revizijo po ZPVPJN je obvezna dajatev, javnopravna obveznost, o kateri je pristojen odločati DKOM kot državni organ.
DKOM o vračilu takse v skladu s 72. členom ZPVPJN odloča samostojno. Po presoji Vrhovnega sodišča je zoper odločitev o višini taksne obveznosti oziroma o pravici do vračila že plačane takse sodno varstvo zagotovljeno v upravnem sporu pred Upravnim sodiščem. Drugo sodno varstvo, ki mora biti v skladu s 23. členom Ustave RS zagotovljeno v obravnavani zadevi, za odločanje v zadevah vračila takse namreč po ZPVPJN ni predvideno (prvi odstavek 157. člena Ustave RS).
Sodišče prve stopnje bi moralo, če bi ugotovilo, da z izpodbijanima aktoma ni bilo odločeno o pritožničini zadevi (npr. ker o pravici ni bilo odločeno v izreku odločbe), glede na izrecen podrejen tožbeni predlog na izdajo takega akta, o tej tožbi odločati meritorno, in sicer kot o tožbi, vloženi zaradi molka organa (če so za tako tožbo izpolnjene vse druge procesne predpostavke iz 28. člena ZUS-1).
URS člen 22, 23, 74. ZUS-1 člen 2, 2/1, 2/2, 4, 4/1, 36, 36/1, 36/1-4. ZZDej člen 25, 42, 42/2, 43, 43/2, 43/3, 43/4, 44a, 44a/2.
podelitev koncesije za opravljanje pravic zdravstvene službe - podaljšanje koncesije - Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) - strokovno mnenje zavoda - tožba v upravnem sporu - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Koncedent mora tudi v postopku podaljšanja koncesije (enako kot v prvi fazi postopka podelitve koncesije) najprej ugotoviti, ali še obstoji potreba po podelitvi koncesije. Predhodno mnenje ZZZS je predvideno tudi pri ustanavljanju javnega zdravstvenega zavoda, prav tako pri njegovem spreminjanju, razširitvi dejavnosti ali prenehanju (25. člen ZZDej). Mnenje, ki ga pritožnica izpodbija, je torej predvideno glede ugotavljanja pogoja dejanske potrebe po podelitvi koncesije, ki pa ni odvisen od pravnega položaja dosedanjega koncesionarja, temveč od potreb po zagotavljanju javne službe in zmožnosti obstoječe javne mreže zdravstvenih zavodov za zadovoljevanje teh potreb. Zato tega mnenja ni mogoče opredeliti kot upravni akt iz 2. člena ZUS-1, saj z njim ni bilo odločeno o kakšni pritožničini pravici, obveznosti ali pravni koristi.
Mnenje ZZZS, da za podaljšanje koncesijske pogodbe niso izpolnjeni pogoji, lahko pomeni, da koncesijsko razmerje ne bo podaljšano, vendar to samo po sebi pritožnici ne daje podlage za uveljavljanje, da so ti pogoji izpolnjeni in s tem pogoji za izdajo predpisanega soglasja. To kar pritožnica pričakuje je, da bi imela možnost v postopku pred ZZZS izjavljati se o tem, ali javna zdravstvena mreža zagotavlja opravljanje zdravstvene dejavnosti v določenem obsegu in ali javni zdravstveni zavod zagotavlja potrebno dostopnost do teh storitev; v nadaljevanju pa, če s svojimi naziranji ne bi uspela, uveljavljati pravna sredstva, če ZSSS ne bi dal soglasja za podelitev oziroma podaljšanje koncesije. Takega sodelovanja dosedanjih koncesionarjev v postopkih ugotavljanja navedenega pogoja, na katerem temelji izpodbijano mnenje ZZZS, ne ZZDej ne katerikoli drug zakon ne predvideva. To ne izhaja iz narave tega pogoja, zato tudi mnenje ZZZS o izpolnjevanju tega pogoja ne pomeni odločanja o pritožničini pravici. Tudi sicer zasebni izvajalci zdravstvene dejavnosti nimajo pravnega položaja, ki bi jim zagotavljal uveljavljanje izdaje predpisanega soglasja ZZZS.
ZUS-1 člen 36, 36/3, 36/6. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (2018) člen 24.
oprostitev plačila okoljske dajatve - zavrženje tožbe - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke
Pritožnica v obravnavani zadevi s tožbo izpodbija odločbo ARSO, izdano na podlagi 24. člena Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (v nadaljevanju Uredba), s katero je ARSO odločila, da pritožnica ni več upravičena do oprostitve plačila okoljske dajatve. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da bi pritožnica izboljšanje svojega pravnega položaja v tem upravnem sporu tako lahko dosegla le z uveljavljanjem razlogov, iz katerih meni, da upravičenost do oprostitve okoljske dajatve zanjo kot nosilko te pravice ni prenehala, ali pa če bi uveljavljala, da je ARSO razloge za prenehanje upravičenosti do oprostitve ugotovila prezgodaj, ne pa z navedbami, da bi se moralo tudi upravičenje za oprostitev plačila okoljskih dajatev prenesti na njeno univerzalno pravno naslednico, zato da svoji pravni naslednici ne bi bila odgovorna za nastale obveznosti plačila okoljskih dajatev. Te navedbe so namreč stvar njenega dvostranskega razmerja z univerzalno pravno naslednico, ne pa predmet izpodbijane odločbe, oziroma upravnopravnega razmerja med pritožnico ter ARSO in pomenijo samo izraz pritožničinega dejanskega interesa, da se kot prenosna družba izogne obveznostim za katere odgovarja prevzemni družbi skladno z določbami ZGD-1. Zgolj dejanski interes pa ne zadošča za sodno varstvo za vodenje upravnega spora.