ZDIJZ člen 5a, 5a/1, 6, 6/1, 6/1-8,. PoDS-1 člen 18, 18/4, 25, 101. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - parlamentarna preiskava - dostop do podatkov - dostop do informacij javnega značaja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je skladna s 5.a členom ZDIJZ razlaga sodišča, po kateri parlamentarna preiskava predstavlja nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.
URS člen 157, 157/2. ZOsn člen 60a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe - začasna odredba - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - zavrnitev pritožbe
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen ZOsn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe. Temeljnih pogojev za izvajanje teh dejavnosti pa šola ne določa sama, temveč to storijo pristojni normodajalci, v obravnavani zadevi Vlada z Odlokom. Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt zoper katerega je možen upravni spor - upravni akt - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da izpodbijana Okrožnica ni upravni akt iz 2. člena ZUS, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (2. člen ZUS-1), oziroma ni posamični oblastveni akt, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre pri obravnavani Okrožnici za dopis, naslovljen na splošen krog izobraževalnih ustanov, ki obsega zgolj pojasnila oziroma priporočila v zvezi z izvajanjem v 2. točki tega sklepa navedenega Odloka. Da ne gre za posamični akt, je odločilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-973/21 z dne 28. 12. 2021, kjer je med drugim presojalo tudi v tem upravnem sporu izpodbijano Okrožnico, in zapisalo, da ne gre za posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerimi bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov.
Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V primeru pritožnikovega uspeha s tožbo bo namreč Plačilni nalog odpravljen in pritožnik ne bo dolžan plačati z njim naložene mu upravne takse, kar očitno pomeni izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pritožnik tako brez dvoma izkazuje tudi pravni interes za vložitev tožbe zoper Plačilni nalog. Vrhovno sodišče dodaja še, da v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057192
ZSS člen 28, 29, 29/1, 29/1-2, 79a, 79a/1, 79b, 79b/1, 79b/2. ZUP člen 35/4, 141, 141/1, 141/3, 154, 154/1. URS člen 23. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (2017) člen 8.
Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - ocena sodniške službe - delovna uspešnost - kriteriji - zavrnitev tožbe
Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb.
Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.
Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.
ZPP-UPB3 člen 367a, 367a/1, 367b, 367b/4, 357c, 367c/3. ZDavP-2J člen 71. ZDavP-2 člen 95.
predlog za dopustitev revizije - zamudne obresti od neplačanih davkov - zamudne obresti - dopuščena revizija
Vprašanje se nanaša na obračun zamudnih obresti po določbi 95. člena ZDavP-2, v zvezi s katero je Vrhovno sodišče vložilo zahtevo za presojo ustavnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče ravnalo pravilno, ko je v sodbi in sklepu oziroma popravnem sklepu od glavnice samo obračunalo 7 % letne obresti, glede na to, da je v III. točki izreka iste sodbe in sklepa izrecno odločilo, da se postopek v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo obresti, prekine do odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi Vrhovnega sodišča za oceno ustavnosti 95. člena ZDavP-2.
Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057189
ZMZ-1 člen 64, 64/1, 64/3. ZUS-1 člen 74, 74/1.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - dokazni standard - dokazno breme - nova dejstva - prekluzija - preganjanje zaradi vere - sprememba veroizpovedi - stopnja prepričljivosti - verodostojnost in verjetnost izjav prosilca
Skladno s prvim odstavkom 64. člena ZMZ-1 lahko upoštevajo le tista nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Temu kriteriju pa pritožnik (čeprav je bilo na njem trditveno in dokazno breme) ni zadostil, saj ni pojasnil (še manj dokazal), kako (če sploh) je oziroma bi željo po spremembi vere manifestiral navzven in kakšne konkretne posledice bi ga zaradi tega lahko doletele v izvorni državi.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-7. ZUP člen 87, 87/1, 88, 88/4, 89. ZPP člen 196, 197.
ukrep medobčinskega inšpektorja - vročitev upravnega akta - rok za vložitev tožbe - procesne predpostavke - sosporništvo - ugoditev pritožbi - izčrpanje rednih pravnih sredstev
Kadar v upravnem sporu na strani tožeče stranke nastopa več tožnikov, je treba pri preizkusu obstoja procesnih predpostavk za vložitev tožbe preveriti tudi, v kakšnem medsebojnem razmerju so tožniki oziroma, za kakšno vrsto sosporništva gre. Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da enotnemu sosporniku (v smislu 196. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki v upravnem postopku ni izčrpal rednih pravnih sredstev, le zaradi tega v upravnem sporu ni mogoče odkloniti statusa tožnika, saj se učinki prvostopenjske odločitve in posledično tudi učinki odločitve o pritožbi drugih enotnih sospornikov zoper odločitev prvostopenjskega upravnega organa raztezajo tudi nanj in je spor mogoče rešiti le za vse na enak način. V takem primeru je zato treba pri presoji pravočasnosti tožbe poleg prvega odstavka 28. člena ZUS-1 upoštevati tudi 197. člen ZPP. Ta za primer, da se iztečejo roki za določena pravdna dejanja za posamezne enotne sospornike ob različnem času, določa, da lahko opravi vsak sospornik to pravdno dejanje do takrat, dokler še teče rok za kateregakoli izmed njih. Vse navedeno pa ne velja, če je več tožnikov v razmerju navadnih sospornikov. Takrat je treba obstoj procesnih predpostavk za vložitev tožbe (kot sta dopustnost in pravočasnost tožbe) v upravnem sporu presojati za vsakega posebej.
ZVO-1-UPB1 člen 51a. Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje člen 11. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-7.
presoja vpliva na okolje - celovita presoja vplivov na okolje - pravica do pritožbe - pravica do pravnega varstva - prenos direktive - pravo EU
Zoper sklep, izdan na podlagi 51. a člena ZVO-1, lahko pritožbo vložijo vse osebe, ki za njeno vložitev izkažejo pravni interes (43. člen ZUP). Vložitve pritožbe ZVO-1 tudi ne veže na predhodno sodelovanje v postopku. Je pa njena vložitev pogoj za vložitev tožbe. ZUS-1 namreč v prvem odstavku 6. člena določa, da upravni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo, te ni vložila. Vložitev pritožbe v upravnem postopku, kadar jo zakon dopušča, je torej procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za vsebinsko presojo tožbe. Če ta ni izpolnjena, sodišče tožbo zavrže na podlagi 7. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Glede na ureditev v ZVO-1, ki ne določa vključitve javnosti v predhodne postopke presoje vplivov na okolje in javne objave uvedbe tega postopka, pritožnici ni mogoče očitati, da bi morala za izdajo sklepov vedeti oziroma, da bi se morala o njihovi izdaji pozanimati. Objava sklepov na spletu je sicer namenjena seznanitvi splošne javnosti, vendar po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče pričakovati, še manj pa zahtevati, da bi posamezniki (ves čas, tudi ob morebitni medijski izpostavljenosti projekta) preverjali, ali je na spletni strani objavljena odločitev, ki bi lahko posegla v njihov pravni položaj in da bi bilo od tega odvisno njihovo uresničevanje pravice do pravnega sredstva in sodnega varstva.
Prostorski izvedbeni akti, ki jih sprejme Vlada oziroma lokalna skupnost, so podzakonski predpisi oziroma splošni pravni akti. Za presojo njihove skladnosti z Ustavo oziroma zakoni, vključno s pooblastilom, da te predpise ob ugotovitvi njihove neustavnosti ali nezakonitosti razveljavi ali odpravi, pa je po Ustavi izključno pristojno Ustavno sodišče. Zakonodajalec je z 58. členom ZUreP-2 Upravnemu sodišču podelil pristojnost, ki vsebinsko ustreza tej izključni pristojnosti Ustavnega sodišča, zato je taka ureditev v neskladju s tretjo (za državne prostorske izvedbene akte) oziroma četrto (za občinske prostorske izvedbene akte) alinejo prvega odstavka 160. člena Ustave in prvim odstavkom 161. člena Ustave.
Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrženju tožbe, ob upoštevanju navedenih razlogov, o nepristojnosti Upravnega sodišča, da v upravnem sporu odloča o zakonitosti in ustavnosti prostorskih izvedbenih aktov kot splošnih aktov, pravilna.
Pritožba zoper sklep, izdan v upravnem sporu, je po prvem odstavku 82. člena ZUS-1 dovoljena le, če to določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Zato v upravnem sporu ni mogoče uporabiti določb drugih zakonov, ki pritožbe zoper posamezne sklepe sicer dopuščajo (npr. določb ZPP, ki se v upravnem sporu v skladu z določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače).
Ker ZUS-1 ne določa posebne pritožbe zoper sklep, s katerim sodišče odloči o predlogu izvedenca za oprostitev izvedenskega dela, pritožba zoper izpodbijani sklep na podlagi prvega odstavka 82. člena ZUS-1 ni dovoljena. Prav tako pa pritožba ni dovoljena na podlagi drugega odstavka istega člena zakona, saj ne gre za sklep, s katerim bi bil onemogočen nadaljnji postopek.
dopustitev revizije - pogoji za dopustitev revizije - pomembno pravno vprašanje ni postavljeno - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Navedenim zahtevam predlagatelj ni zadostil. Predlog je namreč vložen kot revizija, v njem pa predlagatelj ni jasno in konkretno navedel oziroma izpostavil spornega pravnega vprašanja, o katerem naj bi odločalo revizijsko sodišče, in kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Prav konkretna opredelitev spornega pravnega vprašanja in s tem povezana kratka predstavitev pravnega problema sta namreč bistvena elementa predloga za dopustitev revizije, saj ni naloga Vrhovnega sodišča, da iz argumentov, navedenih v predlogu, samo izlušči potencialno objektivno pomembno pravno vprašanje.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00056326
ZMZ-1 člen 84, 84/1, 84/1-3, 84/6. Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito člen 8, 8/3, 8/3-d.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja prosilcu za mednarodno zaščito - pogoji za omejitev gibanja tujcu - vložitev prošnje zaradi odložitve ali preprečitve odstranitve iz države - merila za presojo - objektivni pogoj - implementacija direktive - dopuščena revizija - ugoditev reviziji
Okoliščina, da je prosilec že lahko zaprosil za mednarodno zaščito, pomeni določitev objektivnega merila v smislu točke (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive II. Tretja alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 torej v tem pogledu pomeni ustrezno implementacijo Recepcijske direktive II, saj določa objektivno merilo za presojo, ali je prosilec vložil prošnjo za mednarodno zaščito le zato, da bi zadržal ali oviral svojo odstranitev iz države.
Upravno sodišče mora v upravnem sporu zoper odločbo, izdano v postopku po ZNISESČP, presoditi zakonitost te odločbe glede na določbe tega zakona. Tudi če s tožbo ni uveljavljana nezakonitost izpodbijane odločitve temveč neustavnost zakonske pravne podlage zanjo, se mora Upravno sodišče samo opredeliti do teh tožbenih ugovorov in jih, če meni, da so neutemeljeni, obrazloženo zavrniti. Če pa meni, da gre pri izračunu po določbah ZNISESČP za neenako obravnavo enakih položajev varčevalcev glede na njihovo državljanstvo oziroma prebivališče (in ne za različno obravnavanje različnih položajev), pa ne iz zakonske ureditve same ne iz zakonodajnega gradiva ne more ugotoviti ustavno dopustnih razlogov za tako razlikovanje, je dolžno prekiniti postopek in samo vložiti zahtevo za oceno ustavnosti take zakonske ureditve (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Ne le Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, tudi 14. člen Ustave Republike Slovenije zagotavlja enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na osebne okoliščine ter enakost pred zakonom. Ne more pa Upravno sodišče te presoje prenesti na upravni organ oziroma v upravni postopek.
ZMed člen 78, 78/1, 78/1-7, 81. ZUS-1 člen 64, 64/3. ZUP člen 281, 281/1.
televizijski program posebnega pomena - pridobitev statusa nepridobitnega televizijskega programa - pogoji za pridobitev statusa - odprava upravnega akta in vrnitev zadeve v ponovni postopek - odločanje v ponovljenem postopku - obseg presoje - učinki pravnomočnosti sodbe - materialna pravnomočnost - meje materialne pravnomočnosti - objektivne meje pravnomočnosti - načelo ne bis in idem - zmotno sklicevanje na načelo ne bis in idem - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Ker je sodba postala pravnomočna in zaradi vezanosti na pravna stališča, ki so bila razlog za odpravo odločbe, pomeni, da je bila toženka v ponovljenem postopku dolžna upoštevati pravnomočno razlago sodišča glede navedene določbe ZMed. Upravno sodišče v tem prvem sodnem postopku ni presojalo dejanskega stanja v zvezi z zakonskim pogojem iz sedme alineje prvega odstavka 78. člena ZMed, saj revident sam navaja, da dejansko stanje v zvezi s to določbo tedaj ni bilo sporno. To pomeni, da če sodišče tega dejanskega stanja ni presojalo oziroma ga ni sámo ugotavljalo, se tudi pravnomočna (prva) sodba nanj ni nanašala. Toženka zato v ponovljenem upravnem postopku, v katerem je morala sprejeti odločitev o statusu, ni bila vezana na s pravnomočno sodbo ugotovljeno dejansko stanje, še manj pa na dejansko stanje iz časa izdaje prve upravne odločbe, saj je bila ta odločba s sodbo v celoti odpravljena in torej v nobenem delu ni mogla postati pravnomočna.
nedovoljenost revizije - odločanje sodišča brez glavne obravnave - možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev - nesporno dejansko stanje - kršitev pravice do izjave v postopku - zavrženje revizije
Tožnik mora v tožbi povedati, zakaj toži, s čimer opredeli obseg želenega sodnega varstva. Ker revident s tožbo ni uveljavljal, da v postopku pred izdajo ni imel možnosti uveljavljati dejstva in okoliščine, pomembne za izdajo odločbe, se Upravno sodišče pri presoji, da o zadevi odloči brez glavne obravnave, ni bilo dolžno opredeljevati do vprašanja, ali obstajajo okoliščine iz druge alineje tretjega odstavka 59. člena ZUS-1, ki terjajo odločanje na glavni obravnavi. Sodišču zato v tem pogledu ni mogoče očitati kršitve pravil upravnega spora, postavljenemu vprašanju pa ne pripisati pomena za obravnavano zadevo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR - ZAVAROVANJE TERJATEV
VS00055897
ZUS-1 člen 24, 24/1, 24/3, 32, 32/2.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - zamuda roka za pritožbo - opravičen razlog za zamudo - zahteva za izdajo začasne odredbe - namen začasne odredbe - neizkazana težko popravljiva škoda - pavšalne in neizkazane navedbe
Vrhovno sodišče sodi, da nenadna sprememba obratovalnega časa bencinskega servisa, ki zagotavlja storitve dežurne pošte, ki poleg tega neposredno sovpada z dnem izteka pritožbenega roka (v istem tednu) ter ob upoštevanju, da je bil pooblaščenec pritožnika ob spremembi delovnega časa hospitaliziran, predstavlja okoliščino oziroma oviro, ki je stranka ni mogla predvideti niti preprečiti niti in je tudi ni mogoče pripisati njeni krivdi. Ob upoštevanju predstavljenih dejanskih okoliščin obravnavanega primera, Vrhovno sodišče meni, da skrbnost dobrega strokovnjaka, po kateri mora ravnati pritožnikov pooblaščenec, ne nalaga, da bi moral odvetnik oziroma pooblaščenec vedno znova preverjati obratovalni čas dežurne pošte, še posebej v primeru njenega dolgotrajnega (večletnega) poslovanja do določene ure. Navedene okoliščine zato izkazujejo opravičljiv vzrok za zamudo roka za vložitev pritožbe.
Upravno sodišče je glede trditev o grozečem stečaju v izpodbijanem sklepu izrecno navedlo, da grozeča nelikvidnost nedvomno predstavlja težko popravljivo škodo, vendar je pritožnik s predloženimi podatki ni izkazal. Tako stališče je tudi skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Glede samega nastanka materialne škode pa je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat sprejelo stališče, da samo materialna škoda praviloma ne pomeni težko popravljive škode.
INŠPEKCIJSKO NADZORSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - UPRAVNI POSTOPEK - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00055644
URS člen 26. ZGO-1 člen 152, 153, 153/2. ZUS-1 člen 51, 64, 64/4, 64/5. ZUP člen 14, 251, 252, 253.
povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - javnopravna odškodninska odgovornost države - odgovornost države za delo upravnega organa - odgovornost države za škodo, ki jo povzroči inšpekcijski organ - gradbeno dovoljenje - nelegalna ali neskladna gradnja - inšpekcijski ukrep ustavitve gradnje in odstranitve objekta - protipravnost ravnanja - odločanje upravnega organa v nasprotju s stališčem sodišča - izravnalna funkcija odškodninskega prava - dolgotrajnost upravnega postopka - dopuščena revizija - zavrnitev revizije
Stališče, da je treba pri presoji sodnikovega ravnanja izhajati iz narave njegovega dela in zato tega pojma ni mogoče enačiti z vsemi razlogi, zaradi katerih bi bila sodna odločba lahko spremenjena v postopku z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, je sodna praksa s poudarjanjem podobnosti v miselnem procesu sodnika in uradnika razširila na področje upravnega odločanja. Med oblastnim ravnanjem sodnika in uradnika pa so vendarle nekatere razlike. Medtem ko je sodniku imanentna sodniška neodvisnost – pri odločanju sledi svojemu pravnemu prepričanju in sodi po ustavi in zakonu, pri čemer ni vezan niti na utrjeno sodno prakso niti na pravno mnenje instančnega sodišča, sta temeljni, iz Ustave izhajajoči načeli delovanja upravnih organov njihova samostojnost (ne neodvisnost) in podreditev odločanja o pravicah in zakonitih interesih državljanov in organizacij sodnemu varstvu. Neupoštevanje pravnih mnenj sodišča v postopku sodnega varstva bi povsem izvotlilo to človekovo pravico, zato je njeno učinkovito izvrševanje zagotovljeno z določbama četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1, ki omejujeta samostojnost organa in po katerih je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča o postopkovnih vprašanjih.
Razlogi o odsotnosti protipravnosti kot predpostavki odškodninske odgovornosti države bi povsem zadoščali za odločitev v obravnavani zadevi. Po prepričanju Vrhovnega sodišča pa so za zavrnitev revizije in sporočilnost sodbe vsaj enako pomembni razlogi, ki se osredotočajo na rezultat spornega upravnega postopka kot celote z vidika tožnice. Šele ti odgovarjajo na ključno vprašanje, ali je povrnitev škode sploh potrebna, da se odstrani neupravičen položaj, v katerem se je znašla tožnica.
Zaradi zaporedja napak, ki so jih zagrešile različne uradne osebe, je bil postopek pravnomočno ustavljen in tožnici niso bili izrečeni ukrepi skladno z ZGO-1. Če bi upravni organi v zadevi postopali s skrbnostjo, ki se utemeljeno pričakuje od povprečno skrbnega gradbenega inšpektorja v postopkih po 152. in 153. členih ZGO-1, bi bil epilog drugačen – postopek bi se iztekel tako, da bi ji bili izrečeni ukrepi, ki jih ZGO-1 predvideva v primeru nelegalne gradnje. Odločanje o tožničinih pravicah v spornem oblastno procesnem odnosu med državo in posameznikom – tožnico, se je torej končalo s spodletelim poskusom varstva javnega interesa, ki ga zasleduje ZGO-1, po drugi strani pa s popolnim uspehom za tožnico. Čim je tako in je posledica dejanj v upravnem postopku korist za tožnico, bi bil sklep o odškodninski odgovornosti toženke v popolnem nasprotju z izravnalno funkcijo odškodninskega prava, ki je v odpravi oškodovančevega prikrajšanja.
predlog za dopustitev revizije - brezplačna pravna pomoč - pomembno pravno vprašanje izkazano - vprašanje, pomembno za razvoj prava prek sodne prakse - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanj:
Ali sta sodišče in organ za brezplačno pravno pomoč s tem, da posamezna preiskovalna dejanja štejeta za sodni postopek v smislu 7. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, kršila materialno pravo?
Ali je pri dodeljevanju brezplačne pravne pomoči v postopku oprave posameznih preiskovalnih dejanj položaj osumljenca in oškodovanca enak?