ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZZZ-1 člen 15, 15/1, 18, 34, 34/1, 33, 33/2. ZJU člen 94, 33, 33/1.
veleposlaništvo - prenos pooblastila - obveznost iz delovnega razmerja - oblastno ravnanje - ni upravni akt - zavrnitev pritožbe
Ministrov preklic pooblastila pritožniku za izdajanje odredb za plačila iz sredstev veleposlaništva in prenos tega na drugo osebo, ni odločanje v okviru upravne funkcije. Gre za odločitev, ki jo je sprejel minister kot pritožnikov nadrejeni (v skladu s prvim odstavkom 33. člena ZJU v funkciji predstojnika organa državne uprave izvršuje tudi naloge in pravice delodajalca) in pritožniku v tem okviru naložil ravnanje za izvedbo prenosa pooblastila. To pomeni, da toženka pri sprejemu izpodbijane odredbe ni delovala oblastveno do pritožnika kot posameznika, ki bi bil nosilec v upravnem sporu iztožljive materialnopravno določene pravice, ampak je šlo za izvajanje pooblastil v okviru razmerja med pritožnikom kot javnim uslužbencem in toženo stranko kot delodajalcem. Ker je torej umanjkal element oblastnega odločanja (ex iure imperii), ne gre za upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Prav tako ne gre za drug (torej neupravni) akt, ki bi bil na podlagi izrecne zakonske določbe predmet presoje zakonitosti v upravnem sporu.
ZPP člen 214, 316, 367a, 367a/1. ZUS-1 člen 32, 32/2, 84, 84/1, 84/2.
predlog za dopustitev revizije - neobrazložena odločba - dopuščena revizija - odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča - začasna odredba v revizijskem postopku - ureditvena (regulacijska) začasna odredba - zadržanje izvršitve upravnega akta - izkazana težko popravljiva škoda - neprerekana dejstva - izdaja začasne odredbe
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je Upravno sodišče v okoliščinah konkretnega primera storilo bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu s tem, ko je v sodbi opustilo opredelitev do konkretnih obrazloženih tožbenih navedb tožnika?
Predlagatelj je torej izkazal, da je za preprečitev nastanka težko popravljive škode, ki je utemeljena z nastankom večje ekonomske škode, treba izdati začasno odredbo, s katero se zadrži nadaljnja izvršitev izpodbijane odločbe do odločitve o reviziji. Da bi temu nasprotovala javna korist, pa tožena stranka ne navaja oziroma se z izdajo začasne odredbe strinja.
URS člen 22, 33. ZUS-1 člen 4, 23, 23/1, 23/2, 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2, 36/1-4. ZUreP-2 člen 196, 211, 211/9.
omejitev lastninske pravice v javnem interesu - pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - začetek teka roka za tožbo - subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - zagotovljeno drugo sodno varstvo - redni upravni spor - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Rok za vložitev tožbe je trideset dni (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Začetek teka roka za tožbo pa je odvisen od vrste oziroma narave pravnega akta, ki se izpodbija s tožbo.
Tožbeni zahtevek na prepoved in odpravo kršitev človekovih pravic zaradi vložitve zahtev za omejitev lastninske pravice pritožnikov (vključno s sprejemom sklepov o uvedbi postopka ter zaznambo razlastitvenega postopka v zemljiški knjigi) se niti ne nanaša na dejanja, ki naj bi jih toženka storila v postopku sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi. O omejitvi lastninske pravice v javno korist po določbi 196. člena v zvezi z devetim odstavkom 211. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2) odloča upravna enota v upravnem postopku. V tem postopku pa lahko pritožniki s pravnimi sredstvi po določbah ZUreP-2 in Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) uveljavljajo tudi ugovore o kršitvah pravil predpisanega postopka, vključno s postopkovnimi in vsebinskimi kršitvami v zvezi s sprejemom sklepov o uvedbi postopka in zaznambo v zemljiški knjigi. Sklep o uvedbi postopka o omejitvi lastninske pravice v javno korist namreč v tem postopku pomeni zgolj podlago za zaznambo postopka v zemljiški knjigi, naznanja torej nadaljnje posledice njegove izdaje, ki jih določa že sam zakon, in ne pomeni odločitve upravnega organa v okviru danih pooblastil. Vse to bodo pritožniki lahko uveljavljali v postopkih sodnega varstva zoper končno odločbo o ustanovitvi služnosti v javno korist.
Tudi tožba zoper dejanje sprejema sklepa o ugotovitvi javne koristi ni dovoljena, saj dejanje sprejema akta ni mogoče opredeliti kot oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1. Za oblastveno dejanje v smislu 4. člena ZUS-1 gre le v primeru, ko je odločitev oblasti sprejeta brez procesne forme in če neposredno učinkuje tako, da ustvarja pravne posledice zoper tožnike.
URS člen 160. ZUstS člen 24, 24/1, 24/2. ZUS-1 člen 4, 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Uredba o izvajanju presejalnih programov za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 (2021) člen 2, 4, 4/3. Pravilnik o izvajanju posebnega presejalnega programa za zgodnje odkrivanje okužb z virusom SARS-CoV-2 za osebe, ki izvajajo socialno varstvene storitve in programe (2021) člen 1, 2, 2/1, 2/2/, 3, 3/1, 3/2.
COVID-19 - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - ni posamični akt - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Obravnavana Uredba in Pravilnik bi se lahko presojala v upravnem sporu le, če bi šlo za akta v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1).
Če bi bile utemeljene pritožničine navedbe, da gre pri Uredbi in Pravilniku za posamična (upravna) akta, izdana v obliki predpisa, bi ji bil zagotovljen upravni spor po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1, v katerem so možni tudi ugovori kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zaradi navedenega bi bilo subsidiarno sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 izključeno.
Določeni splošni akti imajo lahko neposredni učinek, torej tudi podzakonski akti, kar pomeni, da za njihovo učinkovanje ni potrebna konkretizacija s posamičnimi akti. Vendar pa zaradi takega učinkovanja splošni akt še ni nujno tudi posamični konkretni (upravni) akt. Obravnavana Uredba in Pravilnik sta prav taka splošna akta z neposrednim učinkom na pravice in obveznosti naslovnikov. Tako tudi nimata lastnosti posamičnega akta, saj ne učinkujeta le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma zgolj na določen krog oseb, temveč vzpostavljata pravila za (tedaj) bodoče primere in tako urejata nedoločeno število bodočih primerov in se nanašata na nedoločen krog oseb, torej (tudi) na osebe, ki izvajajo socialno varstvene storitve in programe.
ZUS-1 člen 4, 30, 30/3, 31, 31/1, 31/2, 36, 36/1, 3671-4, 36/2. ZLS člen 7, 20, 21, 21/2, 21/2-20.
pritožba zoper sklep o zavrženju tožbe - predhodni preizkus tožbe - procesne predpostavke - subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - kršitev človekovih pravic - oseba javnega prava - oblastno ravnanje - odprava pomanjkljivosti
Drugi odstavek 36. člena ZUS-1 izrecno določa, da mora sodišče na razloge za zavrženje tožbe iz prvega odstavka navedenega člena paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka. Za zavrženje tožbe, potem ko je bila ta enkrat že predhodno preizkušena in vročena toženi stranki v odgovor, torej ni nobene zakonske ovire. Ravno nasprotno; sodišče tožbo mora zavreči, čim ugotovi, da katera od procesnih predpostavk iz prvega odstavka 36. člena ZUS-1 ni izpolnjena, ne glede na to, v kateri fazi je postopek in katera dejanja so predhodno že bila opravljena.
Prva toženka sicer je oseba javnega prava (prim. 7. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS), ki je prek svojih organov pristojna opravljati nekatere oblastvene naloge (npr. iz dvajsete alineje drugega odstavka 21. člena ZLS). Vendar pa opravlja tudi naloge neoblastvene narave. Mednje npr. spada tudi razpolaganje z vsemi vrstami premoženja (20. člen ZLS). Prav táko je bilo delovanje prve toženke, kot ga zatrjujejo tožniki v konkretnem primeru, ko je iz prostorov, katerih lastnica je, izselila pritožnike skupaj z njihovimi stvarmi ter jih nato porušila. Njeno ravnanje je bilo torej ravnanje kot vsakega drugega lastnika. Ker ne gre za ravnanje organa oblasti, ta procesna predpostavka za tožbo po 4. členu ZUS-1 ni izpolnjena.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00062778
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 46, 46/3. ZUS-1 člen 64, 64/1, 64/1-2. ZUP člen 27, 27/1, 27/1-3, 237, 237/2, 237/2-7.
predlog za dopustitev revizije - mednarodna zaščita - presoja ex nunc - nova dejstva in dokazi - vrnitev upravne zadeve v ponovno odločanje
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali lahko sodišče v postopku sodnega varstva v postopkih mednarodne zaščite, ob upoštevanju novih dejstev in dokazov, ki so se pojavili po izdaji odločbe upravnega organa (ex nunc presoja dejstev in pravnih vprašanj po tretjem odstavku 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite), vrne zadevo v ponovno odločanje Ministrstvu za notranje zadeve?
ZUJIK člen 2, 2/1, 2/1-7, 60. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje kulturnega projekta - javni razpis za izbor kulturnih projektov - namen javnega razpisa - procesne predpostavke za tožbo v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Pravni interes za odločanje o tožbi mora biti podan ves čas trajanja upravnega spora, kaže pa se v tem, da bi morebitni uspeh s pravnim sredstvom za tožnika pomenil določeno pravno korist oziroma izboljšanje njegovega pravnega položaja. To izboljšanje bi v obravnavani zadevi pomenilo, da bi sodišče odobrilo pritožnikov projekt ... za sofinanciranje, ali pa da bi pritožnik (v skladu s podrejenim tožbenim predlogom) to lahko dosegel v ponovljenem postopku pred toženko.
ZUS-1 člen 5, 5/4. Uredba o državnem prostorskem načrtu za državno cesto od priključka Šentrupert na avtocesti A1 Šentilj-Koper do priključka Velenje jug (2017) člen 17.
akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - poseg v pravni položaj, pravico ali pravno korist - državni prostorski načrt - odstranitev objektov - zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Pogoj, da določba predpisa ureja posamično razmerje (tožba po četrtem odstavku 5. člena ZUS-1), pomeni, da mora določba imeti pravno naravo upravnega akta iz 2. člena ZUS-1, ki je javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, oziroma da neposredno posega v pravni položaj osebe in v ta namen ni treba izdati posebnega upravnega akta.
Določba Uredbe, ki določa odstranitev tam navedenih objektov (ki so opredeljeni z namembnostjo, naslovom in parcelno številko), nima učinka posamičnega oziroma individualnega upravnega akta v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj investitor ne more že na tej podlagi izvesti odstranitve objektov, ki so v lasti tretjih oseb. Za njeno realizacijo bo moral v upravnem postopku (ob udeležbi pritožnikov) pridobiti najprej odločbe o razlastitvi, zoper katere bodo pritožniki lahko uporabili pravna sredstva. V postopku razlastitve bodo lahko pritožniki uveljavljali tudi ugovore nezakonitosti in neustavnosti Uredbe. Sodišče prve stopnje in pred njim upravni organi, ki bodo vodili postopke, pa bodo morali o teh ugovorih odločiti.
Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V primeru pritožnikovega uspeha s tožbo bo namreč Plačilni nalog odpravljen in pritožnik ne bo dolžan plačati z njim naložene mu upravne takse, kar očitno pomeni izboljšanje njegovega pravnega položaja. Pritožnik tako brez dvoma izkazuje tudi pravni interes za vložitev tožbe zoper Plačilni nalog. Vrhovno sodišče dodaja še, da v tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost, zato je prav pritožnik tisti, ki v zvezi s Plačilnim nalogom izkazuje pravovarstveno potrebo.
začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - varstvo ustavnih pravic v upravnem sporu - subsidiarni upravni spor - dovoljenost tožbe v upravnem sporu - akt zoper katerega je možen upravni spor - upravni akt - zavrženje tožbe v subsidiarnem upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje in toženo stranko, da izpodbijana Okrožnica ni upravni akt iz 2. člena ZUS, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (2. člen ZUS-1), oziroma ni posamični oblastveni akt, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, temveč gre pri obravnavani Okrožnici za dopis, naslovljen na splošen krog izobraževalnih ustanov, ki obsega zgolj pojasnila oziroma priporočila v zvezi z izvajanjem v 2. točki tega sklepa navedenega Odloka. Da ne gre za posamični akt, je odločilo tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-973/21 z dne 28. 12. 2021, kjer je med drugim presojalo tudi v tem upravnem sporu izpodbijano Okrožnico, in zapisalo, da ne gre za posamični akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerimi bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnikov.
V obravnavani zadevi je pritožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal Plačilni nalog za plačilo upravne takse zaradi izdaje potrdila o namenski rabi zemljišča. Pritožniku je bilo s Plačilnim nalogom naloženo plačilo upravne takse, kar je tipičen primer denarne obveznosti. Tak akt, ki se izrecno glasi na pritožnika in ki še pred dokončnostjo postane izvršilni naslov (prim. peti odstavek 16. člena ZUT), zato nedvomno posega v pritožnikov pravni položaj. V tem pogledu ni pomembno, ali bi se Plačilni nalog pravilno moral glasiti na pritožnikovo stranko, temveč izključno to, da se dejansko glasi na pritožnika oziroma vzpostavlja pritožnikovo denarno obveznost.
ZUP člen 215, 215/3, 215/4. ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2.
pravočasnost tožbe v upravnem sporu - prepozna tožba - zavrženje tožbe kot prepozne - pravni pouk - štetje roka za vložitev tožbe - napačen pravni pouk
Vsebino pravnega pouka glede možnosti začetka upravnega spora ureja ZUP v tretjem odstavku 215. člena. Ta določa, da če je zoper odločbo mogoč upravni spor, je treba v pouku navesti, pri katerem sodišču lahko stranka vloži tožbo in v katerem roku. Taka določba ne daje podlage za sklepanje, da je sestavni del pravnega pouka v drugostopenjskem upravnem aktu navedba zadnjega dneva za vložitev tožbe. Tak izračun niti ni mogoč, saj je računanje poteka roka za vložitev tožbe eno od dejanj, ki se lahko opravi šele v obdobju po vročitvi odločbe (od akta vročitve je namreč odvisen začetek štetja roka) in torej po prejemu pravnega pouka kot sestavnega dela odločbe.
ZUP v četrtem odstavku 215. člena, v katerem se v primeru, če je pouk v odločbi napačen, vsaka stranka lahko ravna po veljavnih predpisih ali po pouku, če se ravna po napačnem pouku, pa to zanjo ne more imeti nobenih škodljivih posledic. Ta določba pomeni, da ob morebitni napaki pravnega pouka v odločbi (npr. nepravilni navedbi roka za vložitev tožbe v upravnem sporu) oziroma njegovi nejasnosti (dvoumnosti), ki bi imela za posledico prekoračitev roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, tožbe ni mogoče zavreči kot prepozne. Inšpektorjevo štetje roka ni pravni pouk in njegov morebiti napačen izračun poteka roka za tožbo ne posega v pravni pouk, ki ga je dal za to pristojni (drugostopenjski) upravni organ v svoji v odločbi, pritožnikovo pravno sredstvo ne more biti obravnavano kot pravočasno v smislu, da ga ne zadenejo posledice zamujenega roka. Za to presojo je tudi nepomembno, ali je pritožnik pravni laik, saj v ZUS-1 ni podlage za drugačno računanje rokov, če tožbo vlaga prava neuka oseba. Pravilen izračun v skladu s pravnim poukom v odločbi je njeno breme, tudi če se odloči, da bo sama začela s sodnim postopkom.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 76, 82. ZTuj-2 člen 74, 74/1, 74/1-1.
upravni spor - tujci - prenehanje dovolitve zadrževanja - pravni interes - odločanje v okviru zahtevka
Presoja zakonitosti upravne odločbe o odstranitvi tujca iz države je samostojen upravni spor, ki z obravnavanim - o prenehanju dovolitve zadrževanja tujcu v Republiki Sloveniji - ni v nobeni neposredni vsebinski povezavi. Morebitni za stranko ugodni razlogi v odločitvi sodišča prve stopnje v tem upravnem sporu pa pomenijo zgolj dejanski in ne pravni interes za odločitev, zaradi česar pa pravovarstvene potrebe pritožniku ni mogoče priznati.
Nesporno je, da pritožnik, zastopan po odvetniški pisarni, ni podal ugotovitvenega tožbenega zahtevka, temveč je vložil izpodbojno tožbo (na odpravo upravnega akta), tako da sodišče prve stopnje ni imelo nobene podlage, da bi izdalo ugotovitveno sodbo. O tožbenem zahtevku, ki ga tožnik ni postavil, sodišče ne more odločiti, pri čemer pa je iz ustaljene sodne prakse jasno, da izpodbojna tožba v upravnem sporu ne vsebuje tudi ugotovitvenega zahtevka.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00057191
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 2/d, 3, 12, 13, 14, 15, 17. ZMZ-1 člen 46, 46/1, 46/1-1. ZUS-1 člen 32, 32/2.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi - odgovorna država za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito - osebni razgovor - diskrecijska pravica
Oprava osebnega razgovora, na katerem se prosilcu postavijo tudi vprašanja, povezana z vsebino njegove prošnje, sama zase ne pomeni odločitve Republike Slovenije o prevzemu odgovornosti za obravnavo prošnje.
Sprejem drugačnega stališča bi v konkretnem primeru celo pomenil, da bi Republika Slovenija – kljub temu, da po merilih ne bi bila odgovorna – morala prevzeti odgovornost obravnavanja prošnje, čim bi prosilcu pristojni organ zastavil vprašanja, povezana z razlogi, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito. Takšna razlaga pa bi bila v očitnem nasprotju z bistvom diskrecijskega odločanja, katerega splošna značilnost je, da država članica lahko sprejme odgovornost za obravnavo prošnje, ni pa tega dolžna storiti.
URS člen 157, 157/2. ZOsn člen 60a. ZUS-1 člen 4, 36, 36/1, 36/1-4.
subsidiarni upravni spor - tožba zaradi varstva ustavnih pravic - zavrženje tožbe - začasna odredba - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - osnovna šola - oblastno ravnanje - zavrnitev pritožbe
Osnovne šole niso oblastni organi, vendar pa jim ZOsn v nekaterih izrecno naštetih primerih daje pooblastilo za oblastveno odločanje (60.a člen ZOsn). Ravnanje šole izven postopkov, naštetih v 60.a členu ZOsn, ne pomeni oblastvenega ravnanja oziroma odločanja, temveč opravljanje dejavnosti, s katero je zagotovljena možnost izvrševanja ustavne pravice do izobrazbe. Temeljnih pogojev za izvajanje teh dejavnosti pa šola ne določa sama, temveč to storijo pristojni normodajalci, v obravnavani zadevi Vlada z Odlokom. Zahteva po šolanju na daljavo, če učenec (oziroma njegov zakoniti zastopnik) ne predloži soglasja za samotestiranje, torej ne izhaja iz oblastvenega ravnanja šole, temveč iz zapovedi, določene v Odloku. Ravnanje šole glede na to zapoved ne presega narave opozorila oziroma obvestila o tem, kaj Odlok zahteva od naslovnikov.
ZDIJZ člen 5a, 5a/1, 6, 6/1, 6/1-8,. PoDS-1 člen 18, 18/4, 25, 101. ZPP člen 367, 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
dopuščena revizija - parlamentarna preiskava - dostop do podatkov - dostop do informacij javnega značaja
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je skladna s 5.a členom ZDIJZ razlaga sodišča, po kateri parlamentarna preiskava predstavlja nadzorni postopek v smislu prvega in drugega odstavka 5.a člena ZDIJZ.
zavrnjena začasna odredba - koncesijska dejavnost - neizkazanost nastanka težko popravljive škode - zdravstvene storitve - bodoče negotovo dejstvo
Pri odločanju o zahtevi za izdajo začasne odredbe sodišče še ne presoja utemeljenosti tožbenega zahtevka.
Pritožnica je izkazala zgolj možnost razširitve koncesijske dejavnosti, kar lahko predstavlja le določeno pričakovanje oziroma bodoče negotovo dejstvo. Zato izpada sredstev, ki bi jih pridobila za dodatno opravljeno delo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1.
Pritožnica z ureditveno začasno odredbo ne more zahtevati varovanja javnega interesa, ampak zgolj začasno ureditev svojega spornega razmerja.
ZBPP člen 34, 34/2, 34/4. ZS člen 83, 83/3, 83/3-9. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-2.
brezplačna pravna pomoč - nujna zadeva - pravočasnost tožbe - prepozna tožba - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
Za vprašanja postopka v zvezi z brezplačno pravno pomočjo, ki jih ZBPP ne ureja, se uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek (drugi odstavek 34. člena ZBPP), ki pa posebnega režima za vročanje odločb v času poletnega poslovanja sodišč ne določa.
V obravnavanem primeru gre za „nujno zadevo“, saj je bila tožba vložena zaradi presoje zakonitosti odločbe, s katero je tožena stranka razrešila postavljeno odvetnico za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in ugotovila, da je bila pritožniku neupravičeno dodeljena brezplačna pravna pomoč, takšna odločitev pa temelji na določbah ZBPP, zato gre za zadevo, ki se glede na določbo četrtega odstavka 34. člena ZBPP obravnava kot nujna, in tako posledično tudi za „nujno zadevo“ v smislu 9. točke tretjega odstavka 83. člena ZS.
RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - SODSTVO - UPRAVNI SPOR - USTAVNO PRAVO
VS00057192
ZSS člen 28, 29, 29/1, 29/1-2, 79a, 79a/1, 79b, 79b/1, 79b/2. ZUP člen 35/4, 141, 141/1, 141/3, 154, 154/1. URS člen 23. Merila za kakovost dela sodnikov za oceno sodniške službe (2017) člen 8.
Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - ocena sodniške službe - delovna uspešnost - kriteriji - zavrnitev tožbe
Sodišče ocenjuje, da tako kot je Sodnemu svetu treba priznati pristojnost, da odloča, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, mu je treba priznati tudi pristojnost, da odloča, kateri indikatorji imajo večjo težo pri ocenjevanju izpolnjevanja posameznega kriterija. V obravnavanem primeru je odločilno težo pri presoji izpolnjevanja kriterija delovne uspešnosti pripisal ugotovitvi o velikem številu in dolgotrajnosti zamud inštrukcijskega 30-dnevnega roka za izdelavo sodnih odločb.
Ker pa se kriterij delovne sposobnosti ugotavlja z več indikatorji, poleg pravočasnosti pisne izdelave sodnih odločb in razmerja med pričakovanim in doseženim obsegom dela, do katerih se je sodišče že opredelilo, še s strnjenostjo razpisovanja narokov in vodenja obravnav ter pravočasnostjo postopanja s pravnimi sredstvi, je treba ob pravilni uporabi materialnega prava kompleksno in v medsebojni korelaciji ovrednotiti vse indikatorje.
Priporočila, kot so na primer: - razpisovanje narokov po vrstnem redu, - omejitev poravnalnih narokov na fazo pred začetkom 1. naroka, - priprava na naroke (sodnik mora vedeti, kaj se je dogajalo na predhodnih narokih), - kontinuirano razpisovanje narokov, - pravočasno odločanje o ugovorih zoper začasne odredbe, - pravočasna izdelava odločb in podobno, so namenjena odpravi pomanjkljivosti pri sojenju, zaznanih pri nadzoru. Indikator strnjenosti razpisovanja narokov in vodenja obravnav v konkretnem primeru torej ne more vplivati na ugodnejšo oceno kriterija delovnih sposobnosti. Indikator pravočasnosti postopanja s pravnimi sredstvi, ki ni problematiziran, in indikator storilnosti, ki ga po zgoraj obrazloženem sodišče ne obravnava kot podpovprečnega, po oceni sodišča niti vsak zase niti skupaj ne moreta pretehtati nad podpovprečno oceno indikatorja pravočasne izdelave sodnih odločb, kot pravilno zaključuje Sodni svet (in še toliko manj, če se tej oceni ob bok postavi oceno o »slabem« vodenju postopkov) in privesti do ocene o izpolnjevanju kriterija delovne uspešnosti na povprečni ravni. Pri vrednotenju teže pomena indikatorja pravočasne izdelave odločb ni mogoče zanemariti splošno sprejetega aksioma, da pretirano odlašanje z odločanjem v sodnem postopku lahko uniči pozitivne učinke sodnega varstva pravic in da je v nasprotju z ustavno pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena URS.
Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje.