Vrhovno sodišče ugotavlja, da obravnavani predlog za dopustitev revizije nima kratke obrazložitve, zakaj je Upravno sodišče predlagani vprašanji rešilo nezakonito. Upravno sodišče tožbe namreč ni zavrnilo zato, ker bi pritrdilo toženki, da je bila predlagateljeva prošnja res nepopolna, ampak iz razloga, ker naj bi ugovor, da to ni bila, predstavljal nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Tega razloga in z njim povezane pravilne uporabe tretjega odstavka 20. člena ZUS-1 pa vprašanji, ki jih v predlogu navede predlagatelj, ne naslavljata, saj se nanašata le na kršitve pravil upravnega postopka glede popolnosti prošnje, katerih obstoja Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni vsebinsko ugotavljalo.
Pridobitve pisne izjave priče, ki bi nadomeščala ustno izvedbo tega dokaza, Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) ne predvideva.
Pridobitev pisne izjave priče je le izjemoma možna, kadar stranka temu ne nasprotuje oziroma sama predlaga izvedbo dokaza na tak način. Tudi zapletenost vprašanja ne opravičuje opustitve ustnega zaslišanja prič in posledično izvedbe obravnave, ampak nasprotno, pri zapletenih, tudi strokovno zahtevnih, vprašanjih se na ustni obravnavi tudi s postavljanjem dodatnih vprašanj ali soočenjem prič, če se izpovedbe ne ujemajo, prispeva k razjasnitvi. Prav tako dejstvo, da so predlagane priče zaposlene pri tožeči stranki, ni avtomatični razlog za dvom v njihovo verodostojnost. To dejstvo se lahko upošteva pri ocenjevanju dokazne vrednosti pričanja. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da vnaprejšnja dokazna ocena, to je vnaprejšnja opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in potencialnem vplivu dokaza na končno oceno, ni dovoljena. Splošno zatrjevanje o neverodostojnosti izpovedi prič (oziroma dvom v njihovo verodostojnost) zaradi domnevnega interesa za izid postopka, ker so zaposlene pri tožeči stranki, brez navedbe konkretnih okoliščin, ki bi kazale na to, da je njihova izpoved neverodostojna, torej tudi ni utemeljeno, saj so tudi izpovedi prič, tako kot drugi dokazi, podvržene dokazni oceni.
Če stranka predlaga izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, mora upravni organ ta dokaz izvesti ali pa njegovo izvedbo obrazloženo zavrniti. Če izvedbe tega dokaza ne zavrne, ga mora izvesti na obravnavi, torej mora razpisati obravnavo, razen če stranka sama predlaga drugače.
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče RS pravilno uporabilo materialno pravo (določbe Odvetniške tarife (OT)) glede vprašanja, ali tožniku kot zagovorniku obdolženca gredo priglašeni potni stroški in nagrada za posvet v zvezi z obiskom obdolženca v priporu dne 6. 7. 2022 in 17. 7. 2022?
Da bi bil predlog za dopustitev revizije formalno popoln, mora predlagatelj ne le navesti sporno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava prek sodne prakse (prim. 367. a člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP)).
Ko pride do kršitev procesnih dejanj in razmerij znotraj občinskih organov, ki so urejena z Zakonom o lokalni samoupravi (ZLS), poslovnikom in statutom, se te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj posameznega organa občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po 4. členu Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).
Pri volilni pravici sicer gre za ustavno pravico v smislu človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, katerih sodno varstvo je izjemoma mogoče uveljavljati v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Vendar pa v obravnavani zadevi pravica, ki jo pritožnik uveljavlja, ni volilna pravica v smislu 43. člena URS. Kot je pojasnilo že Upravno sodišče, sodi v področje te ustavne pravice na ravni lokalne samouprave le aktivna volilna pravica za volitve članov predstavniških teles (torej občinski svetov) in županov, ne pa tudi različnih organov v osebah javnega prava, kot je nadzorni odbor, in še toliko manj njegovega predsednika. Pritožnik torej z vidika aktivne volilne pravice iz 43. člena URS ne uživa varstva znotraj teh organov glede načina njihove izvolitve.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da s tožbo izpodbijano obvestilo iz drugega odstavka 152. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) ni upravni akt, ki bi bil lahko predmet presoje v upravnem sporu o zakonitosti upravnega akta.
Z izpodbijanim obvestilom ni bilo odločeno o ravnanju policistov kot v zakonu določeni pritožnikovi materialni pravici ali pravni koristi, ampak o končanju pritožbenega postopka na podlagi odločitve vodje senata, po tem, ko je bila pritožba vsebinsko obravnavana v pomiritvenem postopku. Izpodbijanega pisnega odgovora zato ni mogoče obravnavati kot drugega javnopravnega, enostranskega, oblastvenega posamičnega akta, izdanega v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
V obravnavani zadevi toženka s sklepom o ustavitvi inšpekcijskega postopka ni odločila o zahtevi (ali interesu) ne stranke (zavezanca) ne pritožnice kot stranske udeleženke. Zato slednja z odločitvijo inšpektorja o ustavitvi postopka ne more biti prizadeta v svojem pravnem položaju. Ker se je poleg tega pritožnica udeleževala postopka zaradi varstva svojih pravnih koristi (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP)), v katere bi lahko bilo poseženo le z izrečenim inšpekcijskim ukrepom, je tudi jasno, da do tega posega ni prišlo. Ukrep zavezancu namreč ni bil naložen, zato vsebinska obravnava tožbe ne more privesti do izboljšanja njenega pravnega položaja.
Tožnica ima zoper odločbo o ugotovitvi kršitve 5. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) in 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) (61. člen ZPOmK-2), ki jo lahko v nadaljnjih fazah postopka izda toženka, zagotovljeno sodno varstvo, in sicer v okviru rednega upravnega spora o zakonitosti dokončnih upravnih aktov na podlagi 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) (97. člen in prvi odstavek 98. člena ZPOmK-2). Odločitev toženke o ugotovitvi kršitve ZPOmK-2 oziroma PDEU je tako podvržena ustreznemu sodnemu preizkusu v okviru rednega upravnega spora, v katerem lahko tožnica uveljavlja tudi zatrjevane kršitve ustavnih pravic in svoboščin ter ugovore o morebitnih nezakonitostih in protiustavnostih izvedene preiskave. Gre torej za odloženo sodno varstvo do končne odločitve toženke. Ker je tožnici zagotovljeno drugo sodno varstvo, in sicer v rednem upravnem sporu, niso izpolnjene procesne predpostavke za vodenje upravnega spora po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.
Glede na okoliščine obravnavanega primera se izkaže predmetna tožba kot nerazumljiva. Ko je tako, mora Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 441. člena Zakona o zavarovalništvu (ZZavar-1) najprej ravnati v skladu z 31. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po katerem mora zahtevati od tožnice, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti, ter jo obenem tudi poučiti, kaj in kako naj napravi, in jo opozoriti na posledice, če tega ne stori (prvi odstavek). Šele če tožnica v določenem roku ne odpravi pomanjkljivosti tožbe in sodišče zaradi tega zadeve ne more obravnavati, zavrže tožbo s sklepom, razen če spozna, da je izpodbijani upravni akt ničen (drugi odstavek 31. člena ZUS-1). Ureditev predhodnega postopka po 31. členu ZUS-1 na zakonski ravni pomeni način uresničevanja pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka utemeljeno opozarja, da se Upravno sodišče ni opredelilo do njenih tožbenih ugovorov. Kljub revidentkini obsežni tožbeni argumentaciji, zakaj meni, da na ustrezen način zagotavlja sledljivost porekla blaga in da potrdila o komisioniranju niso spremljajoča dokumentacija v smislu četrtega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 543/2011 z dne 7. junija 2011 o določitvi podrobnih pravil za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 1234/2007 za sektorja sadja in zelenjave ter predelanega sadja in zelenjave (v zvezi s čimer je predlagala tudi postavitev vprašanja za prehodno odločanje Sodišču Evropske unije), je namreč iz obrazložitve izpodbijane sodbe popolnoma izostala vsebinska presoja teh tožbenih navedb. Te presoje ni najti niti v odločbah prvostopenjskega in drugostopenjskega upravnega organa, na kateri se je Upravno sodišče sklicevalo v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Iz izpodbijane sodbe in odločbe drugostopenjskega upravnega organa izhaja le razlogovanje, da se sledljivost porekla blaga prekine, ker tega podatka ne vsebujejo potrdila o komisioniranju.
Oseba, ki prosi za pregled spisa, mora že v vlogi navesti in utemeljiti dejstva in okoliščine, ki izkazujejo njen upravičen interes ter ta dejstva in okoliščine tudi izkazati z ustreznimi dokazi. Oseba, ki prosi za vpogled v spis, mora izkazati, da bi pregled spisa pripomogel k uresničevanju (izvrševanju, varstvu ali pridobitvi) njenih pravic ali pravnih koristi oziroma k izpolnitvi neke obveznosti, kar vse je vezano na podatke, ki bi jih pridobila z vpogledom v spis.
Če bi toženka pritožnikov predlog za izdajo dopolnilne odločbe (ki v skladu s četrtim odstavkom 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ni vezan na noben rok) zavrnila, bi lahko pritožnik zoper zavrnilno odločbo vložil tožbo, saj prvi odstavek 220. člena ZUP izrecno določa, da je, če se predlog stranke za dopolnilno odločbo zavrne, zoper tako odločbo (v dvostopenjskem upravnem postopku) dovoljena pritožba. Če toženka o njegovem predlogu sploh ne bi odločila, pa bi imel na voljo tožbo zaradi molka (tretja alineja prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)). Kot smiselno izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, bi tožbo zaradi molka organa nenazadnje lahko vložil tudi iz razloga, ker upravna zadeva ni bila rešena v celoti, a tega ni storil (odločil se je za vložitev izpodbojne tožbe).
Ker je prav prisilna realizacija obveznosti rezultat, ki se mu zavezanec med celotnim postopkom izvršbe poskuša zoperstaviti, ima ta tudi pravico, da se v vseh fazah tega postopka brani pred posledicami ravnanja v skladu s to obveznostjo, in to tudi s predlogom za izdajo začasne odredbe. To posledično pomeni, da je težko popravljiva škoda iz 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) lahko tudi tista, ki je povezana s prisilitvijo kot ciljem, v katerega je usmerjen izdani sklep o izvršbi, in sicer tista, ki bi jo povzročilo prisilno rušenje nezakonitega objekta.
Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje.
Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlagajo svoje dokaze in da pri izvedbi dokazov aktivno sodelujejo. Z razpisom in izvedbo glavne obravnave sodišče strankam postopka omogoči neposredno obravnavo zadeve pred sodiščem ter uresničevanje njihovih procesnih pravic tudi v zvezi s presojo dejanskega stanja zadeve. Zagotovitev navedenih procesnih možnosti pa ne pomeni, da je sodišče v upravnem sporu odgovorno tudi za to, da jih stranke uresničujejo v določenem obsegu, saj je to v dispoziciji strank.
V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.
V obravnavanem primeru stranka z interesom z izdajo začasne odredbe želi doseči zadržanje izvršitve pravnomočne sodbe, s katero je sodišče prve stopnje odpravilo izpodbijani akt in zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje. Ker ne gre za sodbo Upravnega sodišča, s katero bi bil nadomeščen upravni akt in bi bilo v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, takšna sodba za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve.
Okoliščina, da pravno sredstvo na Vrhovno sodišče vlaga stranka sama, ni okoliščina nepopolne ali nerazumljive vloge, ki bi jo vlagatelj lahko popravil ali dopolnil. Položaj je glede tega drugačen kot v primeru, ko pravno sredstvo vloži odvetnik, vendar ne predloži pooblastila - takšna vloga je nepopolna (manjka pooblastilo) in jo je mogoče dopolniti s predložitvijo pooblastila. Če stranka, ki nima opravljenega pravniškega državnega izpita, vlaga pravno sredstvo sama, pa dopolnitev že pojmovno ni mogoča. Takšnemu pravnemu sredstvu namreč nič ne manjka in tudi ni nerazumljivo, le dovoljeno ni. Če bi ga vračali "v popravo", bi ta poprava logično lahko pomenila le, da bi stranka morala najti odvetnika, ki bi njeno vlogo opremil s svojim imenom in žigom. Ker bi to vsebinsko še vedno ostala vloga, ki jo je napisala stranka, bi se s tem izničil celoten smisel obveznega odvetniškega zastopanja v postopku pred Vrhovnim sodiščem, ki je med drugim tudi v zagotovitvi kakovostne pravne argumentacije.
V obravnavani zadevi ne gre za nobeno izmed situacij, v katerih bi bila po določbi prvega odstavka 73. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pritožba dovoljena. V zadevi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo zoper upravni akt, ki ga je s tožbo izpodbijala tožeča stranka (2. člen ZUS-1). Zgolj to, da pa se v sporu stranka oziroma sodišče opre tudi na presojo določb Ustave Republike Slovenije (URS), pa samo po sebi še ne pomeni, da je šlo za spor na podlagi 4. člena ZUS-1, kar skladno z ustaljeno sodno prakso velja tudi v obravnavani zadevi. Iz ustaljene ustavnosodne presoje tudi izhaja, da taka ureditev ni neskladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena URS.
Okoliščina, da pritožnica v trenutku izdaje izpodbijane upravne odločbe res ni imela priznanega statusa stranske udeleženke, ki bi jo kvalificiral za upravičeno vlagateljico tožbe zoper to odločbo, še ne more biti odločujoča. To bi bila zgolj v primeru, če pritožnica sploh ne bi zahtevala udeležbe v postopku ali če bi bila taka zahteva pred tem pravnomočno zavrnjena.