Zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 začne teči prvi naslednji dan po izteku nadzorovanega obdobja.
Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, se šteje dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank.
V primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju se pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi pravilo iz tretjega stavka drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki se nanaša na uporabo vrednosti, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.
Predlagateljica lahko umakne predlog za dopustitev revizije, dokler Vrhovno sodišče o predlogu ne odloči.
Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče s svojo (ne)opredelitvijo do predlagateljevega predloga za predhodno odločanje kršilo 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave oziroma ali je pri tem zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz prava EU in Ustave oziroma iz njene s pravom EU skladne razlage?
Davčni organ mora pri izdaji začasnega sklepa za zavarovanje upoštevati načelo sorazmernosti, vendar pa je navedeno dolžan izvrševati v okvirih in na način, ki izhaja iz obrazložitve te sodbe. Če niso podani izjemni zakonski razlogi, kot so predstavljeni v tej sodbi, mora že pred izdajo takega sklepa omogočiti davčnemu zavezancu, da uresniči načelo zaslišanja stranke in v tem okviru tudi predlaga (drugo) primerno sredstvo zavarovanja.
1. Davčni organ mora pred izdajo začasnega sklepa za zavarovanje na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, ugotoviti, da lahko utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Če ni utemeljenega razloga za tako pričakovanje, je izdaja začasnega sklepa za zavarovanje povsem nepotrebna in bi zato vsak z njim izrečeni ukrep nesorazmerno posegel v lastninsko pravico davčnega zavezanca, ki je varovana kot človekova pravica (prvi vidik sorazmernosti).
2. Na podlagi te ugotovitve bo moral davčni organ med vrstami možnih zavarovanj izbrati tisto, ki je za davčnega zavezanca najugodnejša, če je z njo lahko dosežen navedeni cilj zakona, ki je v učinkovitem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti oziroma plačila davčne obveznosti (drugi vidik sorazmernosti).
3. Načelo sorazmernosti pri poseganju v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave oziroma v pravico do premoženja iz 1. člena Prvega protokola pa je treba ovrednotiti tudi v ožjem smislu. To pomeni, da je treba po izbiri sredstva zavarovanja (tudi če je možno zgolj eno) medsebojno ovrednotiti težo posega v položaj davčnega zavezanca in pomen tveganja za javni interes, da izgubi davčna sredstva. Pri navedenem tudi ni nepomembno, da se davčna obveznost v tej fazi postopka glede na naravo instituta ugotavlja brez poglobljenega dodatnega ugotovitvenega postopka in da je odvisno od okoliščin primera, s kakšno zanesljivostjo je taka obveznost že ugotovljena. To je posebej izrazito v primeru, ko gre za poseg na denarna sredstva na računu davčnega zavezanca, saj je treba oceniti posledice tega ukrepa na njegovo poslovanje in na tej podlagi presoditi, ali je tak ukrep sorazmeren z vidika tako javnega interesa po pridobitvi sredstev kot posledic za poslovanje (ali celo nadaljnji obstoj) davčnega zavezanca (tretji vidik sorazmernosti).
Upravno sodišče je ugotovilo, da je utemeljena tožničina trditev, da poslabšanje njenega zdravstvenega stanja, ki je neposredno povezano z možnostjo njene predaje Republiki Hrvaški, nedvomno dosega standard "posebej hude duševne bolezni". Zato je sklep upravnega organa z dne 3. 3. 2026 pravilno odpravilo in mu zadevo vrnilo v ponovni postopek. Vendar pravna podlaga za takšno odločitev - kot zmotno razloguje Upravno sodišče - ni bila nemožnost preizkusa navedenega sklepa zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Upravno sodišče je namreč - potem, ko je vse ostale tožničine ugovore zavrnilo - samo navedlo, da je razumljivo, da sklep teh razlogov ne vsebuje, saj se je tožničino zdravstveno stanje poslabšalo šele po njegovi izdaji (in šele po prvem naroku za glavno obravnavo). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je bil preizkus sklepa z dejanskega vidika vsekakor mogoč, saj je bilo sporno dejansko stanje v njej jasno povzeto. Zgolj to, da je Upravno sodišče ugotovilo po izdaji sklepa novo nastala dejstva in presodilo, da so pomembna za odločitev, pa ne pomeni, da sklepa z dejanskega vidika ni bilo mogoče preizkusiti in da ga je bilo zato treba odpraviti na navedeni pravni podlagi. Odprava sklepa je bila potrebna, ker je pravo EU zahtevalo upoštevanje teh pozneje nastalih dejstev.
Ker je v obravnavani zadevi pritožnica pritožbo umaknila, preden je Vrhovno sodišče o njej odločilo, je na podlagi drugega odstavka 334. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ugotovilo njen umik.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče sodišča, da stranko v postopku odobritve pravnega posla po ZKZ zavezuje pravnomočna ugotovitvena odločba upravne enote, s katero je bil drugi stranki priznan status kmeta v drugem, ločenem postopku, v katerem prva stranka ni sodelovala, niti ni mogla sodelovati, ter da prva stranka ugotovitev iz take pravnomočne odločbe ne more izpodbijati v postopku odobritve pravnega posla?
Za obstoj ogrožanja iz prve alineje prvega odstavka 56.a člena ZPSI-1 ni odločilno, ali je storilec opravil dodatna pripravljalna dejanja, temveč ali vse navzven razvidne okoliščine konkretnega ravnanja, ob njihovi celoviti presoji, izkazujejo konkretno nevarnost za življenje ali zdravje.
Funkcija podpisa je v izkazovanju istovetnosti vlagatelja oziroma v avtorizaciji procesnega dejanja. Podpis tako pomeni izraz volje podpisnika, da procesno dejanje sprejema kot svoje. Samo pooblastilo, čeprav pooblašča določeno osebo za vložitev revizije, pa še ne izkazuje, da je ta oseba procesno dejanje tudi dejansko opravila.
Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
Čim sta sprejemnika ponudbe za nakup gozda zakonca skupaj, po presoji Vrhovnega sodišča upravnemu organu oziroma Upravnemu sodišču ni treba ugotavljati, v katero premoženjsko maso sodi zemljišče, na podlagi katerega skupaj uveljavljata prednostno upravičenje za nakup na prodaj danega gozda. Pomembno je le, da je (vsaj) eden izmed njiju zemljiškoknjižni lastnik zemljišča, ki meji na gozd, ki se prodaja.
Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče presojo prošnje in kriterijev za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku zakonito in ustavnopravno skladno opraviti le z zaključkom oziroma odločitvijo, da tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh in da torej tega pravnega sredstva ni razumno vlagati, kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP oziroma, ali je bila razlaga 24. člena ZBPP, ki izhaja iz odločitve tožene stranke in sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, skladna z Ustavo oziroma s konkretnejšimi zahtevami določbe 6. člena EKČP?
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Pritožnik tudi sicer v zvezi s svojimi navedbami glede poteka dogodkov, ki se mu očitajo, oziroma njegovi (aktualni) nevarnosti ni podal nikakršnih dokaznih predlogov. Na tak način pa v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more vzbuditi dvoma o pravilnosti in prepričljivosti izpodbijane dokazne ocene in izpodbiti opravljene presoje o tem, da so zaradi okoliščin v konkretnem primeru izpolnjeni pogoji za izrek ukrepa omejitve gibanja po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.
Glede na besedilo prve alineje 52. člena ZMZ-1 ne more biti dvoma, da je prošnjo na tej podlagi mogoče zavrniti le, če je prosilec navedel samo dejstva, ki, tudi če bi bila resnična, priznanja mednarodne zaščite ne bi mogla utemeljiti. V splošnem torej drži, da prošnje iz tega razloga ni mogoče zavrniti, če sodišče ugotovi, da je prosilec sicer zatrjeval okoliščine, ki so za priznanje mednarodne zaščite relevantne, a so se te v dokaznem postopki izkazale za neresnične.
Izpodbijana sodba ne temelji na dokazni oceni pritožnikovih navedb o podkupljivosti in neučinkovitosti maroške policije, temveč na presoji, da ostajajo te presplošne in premalo konkretizirane, da bi lahko utemeljevale sklep, da mu država ni sposobna ali noče nuditi zaščite pred zatrjevanimi ravnanji nedržavnih subjektov v smislu tretje alineje 24. člena ZMZ‑1.
Tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe velja, da mora imeti pritožnik pravni interes za pritožbo, drugače ta ni dovoljena. To pomeni, da mora v sporu ves čas izkazovati svojo pravovarstveno potrebo - verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj neko korist, ki je sicer ne bi mogel doseči, oziroma da bi si ob ugoditvi izboljšal pravni položaj.