Glede na določbe ZON, ki opredeljujejo vlogo ZRSVN in drugih upravljavcev zavarovanih območij, je sodelovanje upravljavcev zavarovanih območij sicer potrebno pri vsakem posegu v tako območje, oblika in obseg tega sodelovanja pa sta odvisna od narave in teže posega. Nenazadnje ZON ureja tudi kdaj, v katerih postopkih in pod kakšnimi pogoji se presoja sprejemljivost posegov v naravo (33.a člena). ZON pa v 118. členu izrecno določa, da interese ohranjanja narave v upravnih in sodnih postopkih zastopa ZRSVN. To pomeni, da ne glede na naravo in težo posega, predvidenega s projektom, ta sam po sebi ne terja projektnega sodelovanja ZRSVN na Javnem razpisu za sofinanciranje projekta, ki vključuje tak poseg.

Ni dvoma, da je območje Natura 2000 po ZON posebno varstveno območje (33. člen). Ta območja določi Vlada po predhodnem mnenju lokalnih skupnosti, določi pa tudi varstvene cilje na teh območjih ter predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot. Ohranjanje posebnih varstvenih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, kamor se uvrščajo načrti trajnostnega gospodarjenja oziroma upravljanja dobrin. Tako je vlada sprejela že omenjeno Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ki med drugim določa varstvene cilje Natura območij in pravila ravnanja za doseganje teh ciljev; v tem okviru pa predvideva tudi presojo sprejemljivosti posegov v naravo, oziroma določa, kdaj te presoje ni treba opraviti. V skladu s to uredbo je sprejela tudi Program upravljanja območij Natura 2000 (drugi odstavek 33. člena), s katerimi je določila ukrepe za doseganje varstvenih ciljev.

Iz nobenega od teh predpisov torej ne izhaja zahteva, da lahko poseg v območje Natura 2000 izvaja le ZRSVN. To samo po sebi ne izhaja niti iz položaja upravljavca zavarovanega območja niti iz nalog ZRSVN, ki jih toženka navaja v zvezi z območji Natura 2000 (nadzor in usmerjanje izvajanja varstvenih ukrepov ter sodelovanje pri pripravi in izvajanju upravljavskih načrtov). Tudi sicer varstvenih ukrepov ne izvajajo le upravljavci zavarovanih območij, nedvomno so med temi vsaj lastniki zemljišč na zavarovanem območju in občinske javne službe. Zato pogojevanja sodelovanja tega zavoda pri projektih, ki se nanašajo na zavarovana območja, ni mogoče utemeljiti s trditvijo, da bi bil projekt brez projektnega sodelovanja ZRSVN nezakonit.

Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.

Glede materialne škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval.

Stranka v postopku s pritožbo lahko opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.

Tudi pri odločanju v postopku, ki se obnovi na podlagi 2. točke prvega odstavka 45. člena ZKme-1, je treba vselej ugotavljati materialno resničnost pravno relevantnih dejstev, čeprav je taka dejstva že ugotavljal drug pristojni organ v svojem upravnem oziroma prekrškovnem postopku in jih je povzel v svojo pravnomočno odločbo.

Revizija se dopusti glede vprašanja:

Ali je minister za pravosodje v upravnem delu izročitvenega postopka vezan na pravnomočno odločitev kazenskih sodišč o izpolnjenosti pogojev za izročitev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, če po pravnomočnosti sodne odločbe niso nastopile spremenjene okoliščine, to je, da gre za nova dejstva ali dokaze, ki so nastali po pravnomočni odločitvi sodišča oziroma za prej obstoječa dejstva ali dokaze, ki jih prizadeta oseba iz upravičenih razlogov ni mogla uveljavljati v sodnem delu izročitvenega postopka?

Revidentka je v ponovljenem postopku že izdala odločbo, da se tožeči stranki vrne polovico plačane takse. S tem je realizirala vzpostavitev pravnega razmerja, za katerega se v tem revizijskem postopku zavzema, da se ne bi vzpostavilo. Navedeno pomeni, da revidentka tudi z morebitnim uspehom v tem revizijskem postopku pravnega razmerja med njo in tožečo stranko ne more več spremeniti - ne more namreč doseči ohranitve prej izdanih aktov o zavrnitvi vračila, saj je obratno stanje, tj. priznanje pravice do vračila, že realizirano. V taki procesni situaciji revidentka za ta revizijski postopek nima pravnega interesa.

Postopek za uvedbo ponovnega postopka je po svoji naravi predhodni postopek, katerega namen je preprečiti ponovno vsebinsko obravnavo zadev, v katerih prosilec ne navede novih relevantnih okoliščin. Zato v tem postopku ni predmet presoje, ali prosilec dejansko izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, temveč zgolj, ali so bila navedena oziroma predložena takšna nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko pomembno vplivali na drugačno odločitev o prošnji za mednarodno zaščito.

Vrhovno sodišče je že potrdilo, da je načelo kontradiktornosti tudi v postopku izdaje začasne odredbe v upravnem sporu element pravice do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave), saj stranki v nasprotnem primeru, torej če ima pred sodiščem prve stopnje le ena stranka (predlagatelj začasne odredbe) možnost vplivati na odločitev sodišča, nista v enakopravnem položaju. Tako v pritožbi izpostavljena okoliščina, da ZUS-1 ali ZPP za začasno odredbo ne predpisujeta posebej vročanja predloga v odgovor, ni bistvena, saj pritožnica prezre, da je to edina možnost tožene stranke, da na prvi stopnji sodnega odločanja uresniči svojo pravico do izjave.

Regulacijska začasna odredba iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 je sredstvo za preprečitev nastanka škodljivih posledic spornega pravnega razmerja, to je razmerja, ki je predmet spora med tožečo in toženo stranko, ki ga obravnava sodišče. Zato je mogoče z njo začasno urediti le tista vprašanja in razmerja, o katerih lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim (v obravnavani zadevi med zavrnitvijo vloge za podaljšanje veljavnosti rudarske pravice) in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza. Ker mora škoda izhajati iz izpodbijanega akta, to je iz posega v tožnikovo pravico ali pravno varovani interes, mora tožnik za izdajo začasne odredbe zatrjevati in utemeljiti, da želi preprečiti nastanek določene vrste škode, ki je posledica navedenega posega. Nastanek težko popravljive škode mora izkazati kot verjeten, saj gre za prognozo, pri čemer pa so podlaga za predvidevanje nastanka take škode dejstva, ki jih mora tožnik dokazati.

Po navedenem škoda, ki naj bi jo predstavljala že odločitev tožene stranke, sama po sebi ni škoda iz 32. člena ZUS-1 in za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Relevantna je škoda, ki je posledica izdanega upravnega akta. Drugačno razumevanje škode, ki izhaja iz pritožbe, bi pomenilo, da je treba v vsakem primeru, ko se ugotovi, da subjekt ne izpolnjuje zakonskih pogojev za podaljšanje koncesije, izdati začasno odredbo do odločitve o glavni stvari v upravnem sporu, za kar pa v zakonu ni podlage. Tak avtomatizem pri izdajanju začasnih odredb bi le navidezno služil njihovemu osnovnemu namenu, ki je v zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva.