Ker je skladno z odločbo Ustavnega sodišča prenehala pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje o sporu na podlagi 58. člena ZUreP-2, se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi svojega sklepa, s katerim je tožbo zavrglo, tudi pravilno omejilo na navedeni pravni vidik.
Neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep predstavlja tako imenovano sodbo presenečanja, ker naj bi sodišče prve stopnje uporabilo pravno kvalifikacijo, na katero kljub potrebni skrbnosti stranki nista niti pomislili. Citirana odločba Ustavnega sodišča z dne 20. 1. 2022 je bila javno objavljena tako na spletnih straneh Ustavnega sodišča kot tudi v Uradnem listu RS, št. 20/2022 z dne 18. 2. 2022. Javnost navedene odločbe je bila torej v celoti zagotovljena in glede na njeno vsebino, ki se je nanašala prav na odločitev o ustavnosti temelja za vloženo tožbo (58. člena ZUreP-2) njen pomen za obravnavano zadevo strankam tega upravnega spora ni mogel ostati neprepoznan. Nasprotno, prav dolžnost skrbnega pravnega strokovnjaka narekuje seznanjanje z odločbami najvišjih sodišč, katerih sodbe bistveno vplivajo na pravni red v Republiki Sloveniji.
začasna odredba ZUS-1 - posredovanje delovne sile - težko popravljiva škoda - neprerekane navedbe - neprerekana dejstva - ugoditev pritožbi - izdaja začasne odredbe
Neprerekana dejstva se štejejo za dokazana ter se stranka v upravnem sporu pri odločanju o začasni odredbi in tudi v pritožbi zoper odločitev o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni dolžna soočati s sklepanji o dejstvih in okoliščinah, ki jih na lastno pobudo oblikuje sodišče prve stopnje.
Pritožnica je s svojimi navedbami zadostila tudi standardu težko popravljive škode. S potrebno stopnjo verjetnosti je namreč izkazala nevarnost prenehanja poslovanja zaradi izvršitve izpodbijanega akta, s katerim ji je bilo odvzeto dovoljenje za opravljanje bistvenega dela njene dejavnosti (to je zagotavljanja dela delavcev uporabniku).
Toženka je z navedbami v odgovoruna predlagano začasno odredbo utemeljila javni interes za zakonsko ureditev, ki je bila podlaga za odvzem dovoljenja pritožnici, ne pa, da bo z odložitvijo učinkov izpodbijane odločbe za določen čas nesorazmerno poseženo v javno korist. Toženka namreč ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale na nujnost, da se izpodbijana odločba v obravnavani zadevi izvrši že pred pravnomočnostjo odločitve o njeni zakonitosti.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00065278
Konvencija o statusu beguncev (Ženevska konvencija) člen 1F. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 12, 12/2, 12/2-a, 12/2-b, 12/2-c, 17, 17/1, 17/1-a, 17/1-b, 17/1-c, 17/1-d, 17/2. Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 23, 23/1. ZMZ-1 člen 31, 31/2, 21/2-3, 33. ZUP-C člen 39. ZUP člen 82, 82/5. ZPP člen 332c, 332č,332d, 332d/2.
dopuščena revizija - subsidiarna zaščita - tajni podatki - uporaba tajnih podatkov v sodnih postopkih - vključitev tajnih podatkov v sodbo - dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov - mednarodni terorizem - odgovornost zaradi terorističnih dejanj - subjektivna odgovornost - ugoditev reviziji - seznanitev strank s tajnimi podatki - izključitveni razlog
Ureditev postopka, v katerem je stranki v taksativno določenih primerih iz člena 23(1), drugi pododstavek Direktive 2013/32/EU mogoče in dopustno omejiti obseg razkritja zaupnih informacij ter način izvedbe takega postopka ob tehtanju varstva navedenih splošnih interesov in zagotavljanja pravice do izjave, je v domeni države članice in je torej stvar njene procesne avtonomije.
Ker v ZMZ-1 ni posebnih določb glede vodenja upravnega postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito oziroma o njenem podaljšanju, kadar se v tem postopku obravnavajo tajni podatki in na njih temelji odločitev organa, je treba uporabiti ZUP. Ta pa v drugem stavku petega odstavka 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. ZUP torej ne omogoča opustitve seznanitve stranke z zaupnimi podatki, na katerih temelji odločitev upravnega organa. Zaradi nasprotnega ravnanja toženke je Upravno sodišče na glavni obravnavi revidenta in njegovega odvetnika seznanilo s celotno vsebino listin SOVE. Sodišče je v okviru postopka dokazovanja te listine dalo najprej na vpogled strankam (tako tudi revidentu ob zagotovljenem prevajanju in njegovemu odvetniku), nato jih je sodnica poročevalka prebrala, senat pa je na odvetnikovo zahtevo, naj se revident sam izjavi o očitkih, tega tudi zaslišal.
Ker pa navedena seznanitev še ni pomenila, da so s tem tajni podatki izgubili to lastnost in postali splošno javno dostopni, tudi ni bilo podlage, da bi jih sodišče navedlo v izdani sodbi za vročanje. Sodišče ja zato zakonito izdalo sodbo, ki vsebuje tajne podatke, vročilo pa le sodbo brez teh podatkov. Podlago za to je imelo v drugem odstavku 332. d člena ZPP, pod pogoji iz 332. c in 332. č člena ZPP. Te določbe se uporabljajo tudi v upravnem sporu, saj ZUS-1 ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).
Izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ, ki določa, da se status subsidiarne zaščite ne prizna prosilcu, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je storil dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov, določenim v Preambuli ter v 1. in 2. členu Listine Združenih narodov, se lahko na podlagi konkretno ugotovljenih okoliščin uporabi zoper prosilca, ki je nevreden zaščite, ker je s svojimi dejanji zadostne teže pomembno prispeval k ogrožanju mednarodnega miru in je za to individualno odgovoren s tem, da v ravnanje ni bil prisiljen, ampak je bil zavestno vključen v izvajanje aktivnosti, ki so omogočile ekstremistično delovanje določene organizacije, in je s svojo vlogo k temu tudi dejansko pripomogel.
Sodba se lahko sklicuje na izključitveni razlog iz tretje alineje drugega odstavka 31. člena ZMZ-1 samo, če sodišče v njej ugotovi in navede vse okoliščine (sploh kadar tega ni storil že upravni organ), ki jih zahteva pravilna razlaga navedene zakonske določbe in ki utemeljujejo sklepanje, da prosilčeva dejanja tako po teži (zaradi pomena za izvajanje terorističnih dejanj) kot individualni odgovornosti utemeljuje njegovo nevrednost za subsidiarno zaščito.
zavrženje tožbe - pravni interes - zavrnitev izdaje gradbenega dovoljenja - izboljšanje pravnega položaja
Pravni interes za upravni spor je podan, če bi morebitni uspeh s tožbo pomenil za tožnika določeno pravno korist v smislu, da lahko privede do izboljšanja njegovega pravnega (ne pa samo dejanskega) položaja.
Pritožnika sta v upravnem postopku uspela s svojim nasprotovanjem izdaji gradbenega dovoljenja na zemljiščih v njuni lasti, zato z vidika njune nepremičnine ne ob ponovnem odločanju v upravnem postopku ne v okviru odločanja v sporu polne jurisdikcije (ki ga je sodišče v tej zadevi sicer zavrnilo) ne bi mogla doseči več kot ponovno zavrnitev dovoljenja za gradnjo v zvezi z zemljiščem v njuni lasti. Pravilno je zato stališče izpodbijanega sklepa o pomanjkanju pravnega interesa pritožnikov.
ZUP člen 144. ZPP člen 367c, 367c/3. ZIKS-1 člen 8, 8/3.
predlog za dopustitev revizije - izvrševanje kazenskih sankcij - pogojni odpust s prestajanja kazni zapora - pogoji za pogojni odpust - kontradiktornost postopka
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da mora komisija za pogojni odpust pri odločanju o pogojnem odpustu izpeljati posebni ugotovitveni postopek po ZUP in obsojenca v zvezi z ugotovljenimi dejstvi zaslišati, čeprav 8. člen ZIKS-1 kot lex specialis določa, da ta organ o pogojnem odpustu odloča v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank?
dopuščena revizija - glavna obravnava v upravnem sporu - neprimeren dokaz - sporno dejansko stanje - nedopustna vnaprejšnja dokazna ocena - ugoditev reviziji
Pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišču namreč ni treba izvesti predlaganih dokazov, če za njihovo zavrnitev obstajajo upravičeni razlogi, vendar pa sama presoja, da pogoji za izvedbo predlaganega dokaza niso izpolnjeni, ne more biti razlog, zaradi katerega bi se v primeru, ko stranke nasprotujejo dejanskemu stanju, lahko odreklo izvedbo obravnave. Nadalje je sodišče dolžno zavrnitev dokaznega predloga stranke ustrezno obrazložiti, z razumnimi razlogi, ki ne predstavljajo nedopustne vnaprejšnje dokazne ocene.
Zavrnitev dokaza kot neprimernega je izjemoma sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagani dokaz ne bi vplival na odločitev, pri tem pa mora izhajati iz predpostavke, da bi ta dokaz uspel dokazati zatrjevano dejstvo, ne glede na to pa bi sodišče glede na ostala ugotovljena dejstva in prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Gre za situacijo, ko bi se kot resnično potrdilo tisto, kar je stranka s predlogom želela dokazovati, pa to kljub vsemu ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v sporu. V takem primeru gre v bistvu za nerelevanten dokaz, ki kljub uspešni izvedbi ne bi mogel vplivati na ugotovitev upoštevnih in odločilnih dejstev.
ZPP člen 367b, 367b/4, 367b/6. ZUS-1 člen 22, 22/1.
predlog za dopustitev revizije - nepopoln predlog - zavrženje predloga
Zastavljeno vprašaje in utemeljitev predloga se ne nanaša na razloge izpodbijane sodbe, zato predlog za dopustutev revizije ni formalno popoln in ga je Vrhovno sodišče s sklepom zavrglo.
URS člen 14, 47, 137. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZN člen 11. Odredba o spremembi Odredbe o številu in sedežih notarskih mest (2022) člen 1.
pravni interes za tožbo v upravnem sporu - notariat - spremenjeno število notarskih mest - zavrženje tožbe - zavrnitev pritožbe
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, ki je tožbo tožnic, notark v krajih, v katerih se z izpodbijanim aktom (Odredba o spremembi odredbe o številu in sedežih notarskih mest) spreminja (povečuje) število notarskih mest, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Odredba v položaj pritožnic kot notark ne posega, saj bosta lahko še naprej opravljali notarsko službo na podlagi položaja, na katera sta bili imenovani. Odredba tudi ne posega v njune pravice in obveznosti, ki izhajajo iz njunega imenovanja oziroma položaja notark. Prav tako pa je očitno, da Ustava (tudi) notarjev ne varuje pred spremembami okoliščin, ki lahko vplivajo na obseg njihovega dela in ustvarjanja dohodka. Iz Ustave tudi ne izhaja, da bi moral biti že imenovanemu notarju zagotovljen določen minimalen obseg dela (in s tem dohodka) iz poslovanja v okviru te javne službe, kot to uveljavljata pritožnici, da bi lahko taki spremembi nasprotovali. Prav tako iz 14. člena Ustave ne izhaja, da bi morali imeti vsi notarji enak dejanski dohodek iz opravljanja svoje službe.
Zgolj dejanski interes, da ne bi bil imenovan nov notar na območju, na katerem opravljata notarsko službo, pa ne pomeni ne posega v pravico do svobode dela, kot tudi ne v enakost pred zakonom. Pri tem pa pritožnici v tem upravnem sporu ne moreta uveljavljati kršitev 137. člena Ustave in argumenta varstva „stabilnosti notariata“, saj ne gre za ustavni pravici, ki bi se lahko varovali na podlagi 4. člena ZUS-1.
predlog za dopustitev revizije - davčna izvršba - protipravno pridobljena premoženjska korist - zastaranje - odpust dolga v osebnem stečaju - delno zavrženje predloga za dopustitev revizije
Ker torej predlog nima kratke obrazložitve (in je tudi ne more imeti), zakaj je Upravno sodišče ta vprašanja rešilo nezakonito, predlog glede navedenih vprašanj ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367. b člena ZPP in je kot tak nepopoln. Vrhovno sodišče ga je zato na podlagi šestega odstavka istega člena v tem delu zavrglo.
Zmotno je tudi stališče v izpodbijanem sklepu, da je presoja drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tj. pomembnosti pravnega vprašanja, odvisna (tudi) od posledic, ki jih ima izpodbijani pravni akt za pritožnico. Izpolnjenost drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 se torej pravilno presoja (le) glede na načelen, splošno koristen pomen vprašanj. Povedano drugače, gre za presojo, ali je treba o nekem vprašanju odločiti zaradi njegovega načelnega pomena za druge vsebinsko podobne zadeve in oblikovanje nadaljnje sodne in upravne prakse, ker gre za pomembno pravno vprašanje.
Tožnica je zatrjevala pravno relevantne navedbe za presojo izpolnjenosti drugega kriterija iz 5. točke prvega odstavka 36. člena ZUS‑1 (ustavnopravno pomembnost v tožbi izpostavljenih pravnih vprašanj), do katerih pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 75. člena ZUS-1, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.
dopustitev revizije - razlastitev na podlagi 19. člena ZJC - delno zavrženje predloga za dopustitev revizije - kategorizacija javnih cest - cestni promet - obrazložitev predloga za dopolnitev revizije
Da bi bil predlog formalno popoln, bi moral predlagatelj ne samo navesti sporno vprašanje, ampak predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem bi moral izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so ta napačna, ter tudi zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bi bila s tega vidika pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse.
ZPP člen 343, 343/4, 346, 346/1, 366.a, 366.a/1. ZUS-1 člen 22, 22/2.
nedovoljena pritožba - pravniški državni izpit (PDI) - postulacijska sposobnost - zavrženje pritožbe
Ker je pritožbo vložila oseba, ki zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti te pravice nima, pritožba ni dovoljena (četrti odstavek 343. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zato jo je Vrhovno sodišče zavrglo (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS‑1).
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00064624
ZMZ-1 člen 70, 70/4, 71, 71/5. ZUS-1 člen 73, 73/3.
predlog za dopustitev revizije - napačen pravni pouk - zavrženje predloga - rok za pritožbo
Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1A), ki se uporablja od 9. 11. 2021 (prvi odstavek 66. člena tega zakona), je bil v Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) dodan nov, četrti odstavek 70. člena ZMZ-1, ki določa, da je zoper sodbe, ki jih izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba na Vrhovno sodišče. Zoper izpodbijano sodbo ima torej tožnik možnost vložiti pritožbo in ne predloga za dopustitev revizije.
Ker pravni pouk v izpodbijani sodbi navaja, da zoper njo pritožba ni dovoljena, je napačen. Napačen pravni pouk stranki sicer ne more dati več pravic, kot ji pripadajo po zakonu, ne sme pa ji biti v škodo. Zato 15- dnevni zakonski rok za vložitev pritožbe (tretji odstavek 73. člena ZUS-1 v zvezi s petim odstavkom 71. člena ZMZ-1) zoper izpodbijano sodbo začne teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa Vrhovnega sodišča.
Ali je stališče Upravnega sodišča, da pogoj iz 6. alineje tretjega odstavka 34. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč gospodarstvu in turizmu pri omilitvi posledic epidemije COVID-19 tolmači kot alternativnega, materialnopravno pravilno?
predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča - delegacija pristojnosti - zavrženje predloga - pravnomočno končan postopek
Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil navedeni upravni spor z izdajo sodbe, še pred odstopom vloge Vrhovnemu sodišču kot pristojnemu sodišču za odločanje o predlogu za delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP, že pravnomočno končan. Zato tožnik nima več pravnega interesa za delegacijo pristojnosti Upravnega sodišča, saj je ta mogoča le do odločitve sodišča v zadevi.
subsidiarni upravni spor - varstvo ustavnih pravic - seja občinskega sveta - izključitev javnosti - svoboda izražanja - sodelovanje pri upravljanju javnih zadev - poseg v ustavno pravico - nezakonito dejanje
Neposredno spremljanje seje Občinskega sveta ni nujno del pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev, je zgolj možnost seznanitve oziroma oblika nadzora nad delom izvoljenih predstavnikov ljudstva, ki lahko v nadaljevanju vpliva na izvrševanje neposrednih oblik te ustavne pravice. V obravnavani zadevi je nesporno, da osebna udeležba občanov na sejah ni edina oblika nadzora nad delom Občinskega sveta toženke, saj je možna kontrola tudi prek zapisnika in zvočnega posnetka, objavljenega na spletni strani pritožnice. Kar pomeni, da, kljub temu, da pritožnik na 4. izredni in 12. redni seji Občinskega sveta ni bil prisoten, do posega v njegovo ustavno pravico iz 44. člena Ustave RS ni prišlo. Do posega v to ustavno pravico bi prišlo le tedaj, če bi pritožnik izkazal, da je neposredna udeležba na seji edini način nadzora in kontrole dela občinskih svetnikov in da mu preprečevanje takega načina nadzora onemogoča izvrševanje neposrednih oblik te pravice. Tega pa pritožnik ne trdi.
V primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice tako pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice.
Ustavna pravica iz 39. člena Ustave RS (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine), v svojem bistvu ne vključuje tudi neposrednega spremljanja seje Občinskega sveta, čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Tako do kršitve te pravice, zgolj s tem, ko seje Občinskega sveta posameznik ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem Občine ne pride. ZUS-1 res sankcionira nezakonitost posamičnih aktov in dejanj, vendar samo pod pogojem, da s takimi nezakonitimi akti ali dejanji organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (4. člen ZUS-1).
BANČNO JAVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - PREDHODNO ODLOČANJE SEU - UPRAVNI SPOR
VS00064501
ZUS-1 člen 47, 48, 48/1, 48/3. ZBan-3 člen 389. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3.
predlog za dopustitev revizije - ukrepi za reševanje bank - prednostno obravnavanje zadev - predhodno vprašanje - prekinitev postopka - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je sodišče prekršilo določbe prvega odstavka 47. člena ter prvega in tretjega odstavka 48. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) s tem, ko s sklicevanjem na načelo prednostnega odločanja iz 389. člena Zakona o bančništvu (ZBan-3), ni prekinilo postopka odločanja v upravnem sporu do razrešitve predhodnega vprašanja o zakonitosti Sklepa Enotnega odbora za reševanje (EOR) o sprejetju sheme za reševanje v zvezi s Sberbank banko d.d. št. SRB/EES/2022/20 z dne 01.03.2022 in Sklepa EOR št. SRB/EES/2022/36 z dne 05.07.2022 o odbitku stroškov, nastalih z uporabo instrumentov ali pooblastil za reševanje v okviru reševanja Sberbank banke d.d. in plačilom nadomestila nekdanjim delničarjem, na podlagi katerih je bila sprejeta izpodbijana Odločba Banke Slovenije o implementaciji odločitve EOR o stroških nastalih v zvezi z reševanjem in izplačilu kupnine št. 0.08.0-1/2022-118 z dne 07.07.2022, in za razrešitev katerega je izključno pristojno Sodišče EU?
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00064542
ZUS-1 člen 32, 32/3, 84. ZMZ-1 člen 66, 66/10, 66/10-3, 66/10-4, 90.
mednarodna zaščita - dopuščena revizija - pogoji za izdajo začasne odredbe - prenehanje veljavnosti dovoljenja - začasno bivanje v Sloveniji - ugoditev predlogu - zahteva za priznanje pravice do zdravstvenega varstva - socialno varstvo - ureditvena začasna odredba
Na podlagi desetega odstavka 66. člena ZMZ-1 osebam, ki so v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, do pravnomočne odločitve v tem postopku pripadajo pravice iz prvega odstavka 90. člena tega zakona. Iz tega izhaja, da v takem postopku odločanje o statusu subsidiarne zaščite že po samem zakonu pomeni tudi odločitev o teh pravicah. Med njimi sta pravici do zdravstvenega in socialnega varstva (3. in 4. točka navedene določbe), ki sta temelj prej navedenim upravičenjem, za katere revident trdi, da jih je izgubil zaradi izgube statusa na podlagi izpodbijane sodbe. Zato gre za pravno razmerje, ki je po vsebini del spora, ki poteka pred Vrhovnim sodiščem v revizijskem postopku in je izpolnejna zakonska zahteva, da se z začasno odredbo lahko uredi samo stanje glede na sporno razmerje.
zavrženje tožbe - nevladna organizacija - varstvo javnega interesa - društva - varovanje svoje pravice in pravne koristi
Pritožnica s tem, ko je v upravnem postopku sodelovala kot nevladna organizacija, ki deluje v javnem interesu na področju varstva narave, ni pridobila upravičenja za varovanje pravnih koristi, ki jih ni mogoče šteti za njene (tretja alineja prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma ki presegajo meje zakonskega pooblastila iz 137. člena ZON. Med take koristi, ki jih pritožnica ne more varovati v upravnem sporu, brez dvoma spadajo tudi koristi tretjih, v obravnavani zadevi koristi upravljavcev lovišč oziroma lovskih družin. Lovske družine lahko kot društva (prvi odstavek 65. člena Zakona o divjadi in lovstvu; ZDLov-1) svoje pravne koristi varujejo le same. Vrhovno sodišče k temu dodaja še, da tudi iz siceršnje ureditve po ZDLov-1, posebej iz 66. člena, ne izhaja, da bi pritožnica imela kakršno koli zakonsko pooblastilo za zastopanje lovskih družin.
Ker pritožnica v tožbi ne zatrjuje kršitve svojih pravic ali pravnih koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1) oziroma drugih pravnih koristi, ki bi jih lahko uveljavljala v upravnem sporu, temveč uveljavlja kršitev pravice druge osebe do sodelovanja v upravnem postopku, za kar nima podlage v zakonu, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe pravilna.
URS člen 57, 57/3. ZUS-1 člen 4, 4/1, 30, 30/3. Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo COVID-19 (2021) člen 8.
zavrženje tožbe - ugotovitveni zahtevek - kršitev ustavnih pravic - dejanje, ki posega v človekove pravice - sodno varstvo po 4. členu ZUS-1 - ugoditev pritožbi
Osnovne šole kot izvajalke javne službe so dolžne zagotavljati uresničevanje ustavne pravice posameznikov do osnovnošolskega izobraževanja. Če v to razmerje, ki je javnopravne narave, kot izvajalke javne službe enostransko posežejo in s položaja moči odklonijo način izobraževanja v šolskih prostorih mimo primerov, ki jih ureja ZOsn, je treba zagotoviti učencu sodno varstvo v upravnem sporu.
Prepoved vstopa v šolske prostore oziroma izolacija posamičnega učenca, kar je med drugim kot sporno ravnanje toženke izpostavljeno v tožbi in pritožbi, in posledično šolanje na daljavo, je pomenilo uporabo predpisa v razmerju do konkretnega učenca in s tem odločitev o njegovem pravnem položaju v zvezi z uresničevanjem pravice do osnovnošolskega izobraževanja.