zavrženje pritožbe - oseba brez PDI - pravniški državni izpit (PDI)
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Čim pritožnikovo pisanje (po njegovi volji) ni bilo tožba in zato ne pravno upoštevna vloga, si pritožnik s pritožbo zoper sklep, s katerim je sodišče to vlogo zavrglo, ne more izboljšati pravnega položaja, to je doseči vsebinsko obravnavo pisanja v upravnem sporu. Sodišče bi ga lahko le obvestilo (brez sklepa), da se je z njim seznanilo.
Pritožnik torej pravnega interesa ne izkazuje, saj si z vloženo pritožbo v okoliščinah obravnavane zadeve ne more izboljšati pravnega položaja.
ZZVZZ člen 61, 62b. ZKC člen 8, 9. 9-1, 14. ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1, 36/1-4. Uredba o določitvi najvišje cene premije zdravstvenega zavarovanja (2023) člen 2, 3.
zavrženje tožbe - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - Uredba kot posamični akt - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna premija - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - določljivost subjekta na katerega se ukrep nanaša - ne ureja posamičnih razmerij - zavrnitev pritožbe
Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe).
Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen.
Pritožba zoper sklep je dovoljena le, če tako določa ZUS-1 in ne morda kak drug zakon. Ker ZUS-1 pritožbe zoper stroškovne sklepe (kot je obravnavani) ne predvideva, gre za generalno izključitev takšnih pritožb.
ZUS-1 člen 13, 13/2, 13/2-1, 13/2-2, 75, 75/3, 85, 85/1, 85/1-1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-1. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dopuščena revizija - odločanje po sodniku posamezniku - denarna vrednost - nepravilna sestava sodišča - očitna kršitev - absolutna bistvena kršitev določb postopka - drugi dohodek - povečanje vrednosti premoženja - aktivno ravnanje - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - prenos premoženja - dohodnina
Pristojnost sodnika posameznika je vedno izključena, če vrednost predmeta v zadevah, v kateri je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR, četudi pri tem ne gre za pomembno pravno vprašanje. V takih zadevah je izključena možnost uporabe izjeme po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. V razmerju med prvo in tretjo alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 ne gre za alternativno določena pogoja za odločanje po sodniku posamezniku.
Takšna razlaga obstoječe zakonske ureditve je skladna tudi z načelom zožujoče razlage izjem. Odločanje po sodniku posamezniku v upravnem sporu je bila po tedaj veljavni ureditvi namreč izjema od senatnega sojenja, ki jo je treba razlagati restriktivno v korist senatnega sojenja.
Načelo zakonitosti in ustavna skladna razlaga preprečuje, da bi se določba 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 uporabljala kot nadomestna določba, ki bi služila kot podlaga za obdavčitev vsega, česar zakonodajalec ni opredelil kot obdavčljiv dohodek v okviru urejanja obdavčitve posameznih vrst dohodkov. Gre za določbo, ki obdavčuje svojo vrsto dohodkov, t.i. sui generis dohodke, ki jih po njihovih značilnostih ni mogoče opredeliti kot nobeno drugo vrsto dohodka. Značilnost teh dohodkov pa je, da povečujejo premoženje (ekonomsko moč) fizične osebe (prejemnika), če jih je ta dejansko dosegla s svojo aktivnostjo in s ciljem povečanja svojega premoženja.
V okvir obdavčitve z dohodnino kot drugega dohodka po 11. točki tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 zato ne spada tudi obdavčitev prejemka, za katerega ni ugotovljeno, da bi bil dosežen z aktivnostjo davčnega zavezanca in s ciljem povečanja premoženja.
ZZVZZ člen 61, 62b. ZKC člen 8, 9, 9-1, 14. ZUS-1 člen 5, 5/4, 36, 36/1, 35/1- 4. Uredba o določitvi najvišje cene premije zdravstvenega zavrovanja (2023) člen 2, 3.
zavrženje tožbe - akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja - Uredba kot posamični akt - dopolnilno zdravstveno zavarovanje - zavarovalna premija - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavrnitev pritožbe
Uredbo o določitvi najvišje cene premije dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Uredba) ni akt izdan v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja (četrti odstavek 5. člena ZUS-1), zato je ni mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu.
Uredba ureja nedoločeno število primerov in ne učinkuje le v enem konkretnem življenjskem primeru oziroma na določen krog oseb, temveč vzpostavlja pravilo za vse zavarovalnice, ki tovrstno zavarovanje nudijo in za vse primere sklenjenih dopolnilnih zavarovanj (sedanjih in bodočih v okviru časovne veljavnosti izpodbijane Uredbe). Poleg tega niti ne gre za urejanje posamičnega razmerja med pritožnico in državo, temveč za urejanje razmerij med zavarovalnicami in njihovimi zavarovanci, ki ga Vlada zagotavlja z ukrepom kontrole cen. Izpodbijana Uredba torej ne ureja posamičnega razmerja, marveč določa ukrep Vlade, sprejet na podlagi Zakona o kontroli cen (v nadaljevanju ZKC).
V predlogu za dopustitev revizije mora biti sporno vprašanje oblikovano na način, ki pomeni jasno in konkretno predstavitev pravnega problema, ki naj bi ga sodišče napačno rešilo. To pomeni, da mora izhajati iz nosilnih stališč v sodbi (zato dolžnost postavitve konkretnega vprašanja), glede teh pa tudi na kratko utemeljiti, zakaj so napačna. Na drugi strani morajo v predlogu razvidne okoliščine, ki kažejo, da odgovor na predlagano pravno vprašanje ni pomemben le z vidika predlagateljevega interesa za izid postopka v konkretni zadevi, ampak je potreben zaradi koristi pravnega reda kot celote, torej za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367. a člena ZPP). V skladu z dosedanjimi stališči Vrhovnega sodišča se utemeljitev pomembnosti zahteva za vsako vprašanje posebej in ne zadošča le povzemanje določbe navedenega člena ZPP.
Ali je Upravno sodišče RS napačno uporabilo načelo objektivne ekvivalence pri presoji pravilnosti odmerjene takse in v nasprotju s kriteriji Vrhovnega sodišča RS (v sklepu opr. št. X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022) odločilo, da je taksa, odmerjena na podlagi Odloka, pravilna in ustavno skladna?
ZPP člen 367a, 367a/1, 367c, 367c/3. ZTFI-1 člen 345, 347.
predlog za dopustitev revizije - Agencija za trg vrednostnih papirjev - pristojnost za izvajanje nadzora - odvetniška družba - dopuščena revizija
Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je ATVP pristojna nad odvetniško družbo, ki na svojem fiduciarnem računu vrednostnih papirjev vodi vrednostne papirje svojih strank, izvajati nadzor na podlagi 345. in/ali 347. člena Zakona o trgu finančnih instrumentov (ZTFI-1)?
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STATUSNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00070441
ZPP člen 98, 98/2, 101, 205, 205/1, 205/1-3, 208, 208/1. ZUS-1 člen 22, 22/1, 22/2. ZGD-1 člen 580, 580/6, 618, 618/2.
predlog za dopustitev revizije - izbris družbe iz sodnega registra - pripojitev - prekinitev in nadaljevanje postopka - novo pooblastilo
Ker je bila tožnica dne 30. 6. 2023 izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi A., d. o. o., je bil postopek v tej zadevi je po samem zakonu prekinjen z dnem izbrisa tožnice. Postopek, ki je bil prekinjen zaradi prenehanja pravne osebe, se nadaljuje, ko ga pravni nasledniki pravne osebe prevzamejo ali ko jih sodnik povabi, naj to storijo. Zato je Vrhovno sodišče pravno naslednico tožnice pozvalo, naj postopek prevzame, in hkrati sklenilo tudi, da se postopek nadaljuje.
Ker je pooblastilo izbrisane tožnice prenehalo, je Vrhovno sodišče s tem sklepom univerzalni pravni naslednici izbrisane tožnice naložilo, naj predloži novo pooblastilo pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit ali dokaz, da ima njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
začasna odredba - zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe - procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe - vložitev tožbe - pravni interes za pritožbo - pogoji za vložitev tožbe - zavrženje pritožbe
Tožnikov pravni interes za odločanje o pritožbi je vezan na obdobje do izpolnitve zakonskih pogojev za vložitev tožbe v upravnem sporu, torej bodisi do izdaje in vročitve dokončne upravne odločbe, bodisi do izteka zakonskega roka za izdajo take odločbe in izpolnitve pogojev za tožbo zaradi molka organa. V obeh navedenih situacijah namreč pritožnik lahko vloži tožbo v upravnem sporu, poleg nje pa že po zakonu tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe. Njegov pravni položaj se torej v takem primeru spremeni, saj mu že po zakonu gre prav to, kar želi doseči s pritožbo, namreč pravico vložiti zahtevo za izdajo začasne odredbe; to pa pomeni, da v tako spremenjeni situaciji morebiten uspeh z obravnavano pritožbo na ta pritožnikov položaj ne more več vplivati, zato njegov pravni interes za tako pritožbo ugasne.
Po drugem odstavku 28. člena ZUS-1 sme stranka sprožiti upravni spor, če organ druge stopnje o njeni pritožbi ne izda odločbe v dveh mesecih oziroma na njeno novo zahtevo v nadaljnjih sedmih dneh. Tudi če v vmesnem času še ni prišlo do izdaje odločbe drugostopenjskega organa, so bili torej lahko (ob ustreznem ravnanju pritožnika) najkasneje 28. 6. 2023 izpolnjeni zakonski pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu in z njo tudi zahteve za izdajo začasne odredbe, zato je najkasneje s tem dnem prenehal tudi pritožnikov pravni interes za obravnavano pritožbo.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. URS člen 18, 120. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530.
izročitev obdolženca tuji državi - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - dovolitev izročitve tujca tuji državi - dovoljenje ministrstva - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - ponovna presoja pogojev - dopuščena revizija - zahteva za oceno ustavnosti - absolutna človekova pravica - presoja ex nunc - ugoditev reviziji
Prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja iz 18. člena Ustave v upravnem delu izročitvenega postopka po ZKP učinkuje neposredno tako v materialnem kot tudi procesnem smislu, ne glede na to, ali njeno uporabo v tem delu postopka določa zakon – oziroma prav zato, ker ZKP tega ne določa. Tako mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve na podlagi 530. člena ZKP ne glede na njegovo siceršnjo vsebino neposredno uporabiti 18. člen Ustave. Zato je dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti.
Navedeno pomeni, da je v postopku odločanja o izročitvi vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
V okoliščinah obravnavane zadeve, ki se nanaša na varstvo pravice iz 18. člena Ustave, to pomeni, da je, tudi če je kazensko sodišče (na eni ali dveh stopnjah) ob presoji pogoja iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP pravnomočno odločilo, da zatrjevana kršitev te ustavne pravice ni podana, morebitni obstoj kršitve te pravice vselej dolžan preverjati tudi minister, kar dopolnjuje materialnopravno podlago za njegovo odločanje. V obravnavani zadevi to torej pomeni, da mora minister pri odločanju o dovolitvi izročitve ugotoviti (tudi), da ne obstaja verjetnost, da bi bila oseba, katere izročitev se zahteva, v državi prosilki mučena, da bi se z njo nečloveško ali ponižujoče ravnalo oziroma bi se jo na ta način kaznovalo, kar sicer določa navedena zakonska norma ZKP le za sodno presojo pogojev za izročitev
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-5, 36/1-6, 77. ZOPDA člen 5, 5/1, 5/1-4, 10, 10/3, 10/8.
zavržena tožba - pravni interes - odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu - dokončni upravni akt - poseg v pravni položaj - ugoditev pritožbi
Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku. To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan.
Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo.
zavrženje pritožbe - pravniški državni izpit (PDI)
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Pravilna je presoja sodišča prve stopnje o neizkazanem pravnem interesu za ta upravni spor. Ker je pritožnik v tožbi predlagal odpravo izpodbijanega sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka (med drugim zato, ker v izreku ni bilo ugotovljeno, da je kršil predpise, je pa to organ navajal v obrazložitvi), bi uspeh s tožbo pritožnika dejansko ponovno vzpostavil za inšpekcijskega zavezanca in s tem naslovnika morebitnih obveznosti. Tudi ta postopek pa bi se lahko končal le z ustavitvijo ali z izrekom inšpekcijskega ukrepa.
Presoja zakonitosti inšpekcijskega ukrepa je bila opravljena že z odločitvijo upravnega organa druge stopnje, ki je pritožnikovii pritožbi ugodil in inšpekcijsko odločbo odpravil, zadevo pa vrnil v ponovni postopek. Zaradi pravnih učinkov odprave inšpekcijske odločbe (ex tunc učinki), ki pomenijo vzpostavitev položaja pred naložitvijo inšpekcijskih ukrepov z upravnim aktom, sodno varstvo ne samo da ni bilo potrebno, to ob odsotnosti upravnega akta, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovih obveznostih inšpekcijskega zavezanca z naložitvijo ukrepov, glede na določbo prvega odstavka 2. člena ZUS-1 tudi ne bi bilo dopustno.
V obravnavani zadevi pritožnikov prevzem dodatne količine odpadne embalaže z vidika ponovno odprtega upravnega postopka na prvi stopnji (kot posledice odpravljene inšpekcijske odločbe) ni pomenil drugega kot novo okoliščino, ki jo je moral upravni organ upoštevati pri odločanju, ali je podana kršitev zakona in s tem podlaga za naložitev inšpekcijskih ukrepov pritožniku v ponovljenem postopku. Za to presojo pa ni bistveno, zaradi katerih razlogov je pritožnik prevzel dodatno odpadno embalažo, in tudi ne, ali je inšpekcijski organ ravnanje razumel kot odpravo kršitve iz inšpekcijske odločbe, čeprav je bila slednja tedaj že odpravljena. Pomembno je, da je zaradi prevzema dodatnih količin po oceni inšpekcijskega organa odpadel razlog za vodenje postopka po uradni dolžnosti z namenom varstva javnega interesa, ki se v inšpekcijskih postopkih uresničuje z izrekanjem ukrepov za odpravo protipravnega stanja
URS člen 155. ZAID člen 55. ZPP člen 367b, 367b/6.
zavrženje predloga za dopustitev revizije - razlogi sodbe - ni pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi
Predlog za dopustitev revizije ne izpolnjuje formalnih zahtev iz 367. b člena ZPP, saj zastavljeno vprašaje (in utemeljitev predloga) ne izhaja iz nosilnega stališča izpodbijane sodbe.
Zakon o splošnem upravnem postopku (1956) člen 147, 147/1, 151, 151/2. ZUS-1 člen 2, 5. ZVO-1 člen 51a.
zavrženje tožbe - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - sklep o prekinitvi postopka - okoljevarstveno dovoljenje - okoljevarstveno soglasje - zavrnitev pritožbe - ni upravni akt
Sklep o prekinitvi postopka ni upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Prav tako navedeni sklep ni niti eden izmed drugih aktov, ki jih je mogoče skladno z zakonom izpodbijati v upravnem sporu (5. člen ZUS-1).
Procesnemu sklepu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu sklepu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku.
zavrženje tožbe - varstvo pravic in pravnih koristi drugih oseb - postopek za ureditev meje - prenos lastninske pravice - vstop dediča - zavrnitev pritožbe
Prenos lastninske pravice na sina je imel za posledico, da se v upravnem postopku evidentiranja urejene meje o tožnikovih pravicah in pravnih koristih ni moglo več odločati, saj tožnik ni bil več njihov naslovnik oziroma nosilec. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je zato pravilna.
Ker je sodišče pritožnika seznanilo s svojim pravnim naziranjem in mu omogočilo, da v postopku aktivno sodeluje, izpodbijani sklep ni sklep presenečenja.
dopuščena revizija - povračilo stroškov - organizator prireditve - začasni ukrepi v času epidemije SARS-CoV-2 (COVID-19) - časovna opredelitev posameznih dejanj - ugoditev reviziji
Iz upravičenja do delnega povračila stroškov po šesti alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT so izključeni stroški, ki nastajajo v času, ko je že znano, da zaradi sprejetih oblastvenih prepovedi ali omejitev izvedba ali udeležba na dogodku, načrtovanem na določen datum, ni mogoča. Gre za primere stroškov, ki nastanejo v obdobju, ko je predpis (Odlok) že prepovedal določene dogodke, zaradi česar ni več mogoče upravičiti niti (nadaljnjega) nastajanja stroškov v zvezi z njihovo organizacijo. Nepotrebni oziroma neupravičeni so torej tisti stroški, glede katerih je že v času njihovega nastanka jasno, da se nanašajo na prireditev, ki se ne bo uresničila.
V 6. alineji tretjega odstavka 34. člena ZIUPGT zapisano besedno zvezo „v času nastanka stroškov organizacije srečanja ali dogodka ali oddaje vloge“ je zato treba razumeti v povezavi s predmetom urejanja, torej s povračilom dela stroškov, ki so upravičeni. Ta besedna zveza se tako nanaša na izključitev povračila stroškov, ki niso upravičeni že zaradi časovnega obdobja, v katerem so nastali, čeprav so nastali na enega od načinov, ki so alternativno našteti v nadaljevanju (z organizacijo srečanja ali dogodka ali z oddajo vloge). To pa pomeni, da ne gre za alternativno določene izključitvene razloge, kot je to razlagalo Upravno sodišče, ko bi bila za zavrnitev vloge pomembna le čas najave dogodka ali čas oddaje vloge, temveč za podrobnejšo opredelitev časovno neupoštevnih stroškov, ki se v industriji srečanj in dogodkov lahko nanašajo tako na organizacijo srečanja kot na organizacijo dogodka ali na oddajo vloge.