Po presoji Vrhovnega sodišča ima pritožnik prav s tem, ko uveljavlja, da sta bili ob vložitvi vloge za uveljavljanje upravičenja iz 2. člena ZIUPRPK na podlagi prvega odstavka 3. člena ZIUPRPK njegova rudarska pravica in koncesija ex lege podaljšani vse do sklenitve dodatka h koncesijski pogodbi in da ima izpodbijani sklep toženke de facto in de iure neposredni učinek prenehanja veljavnosti pritožnikove koncesijske in rudarske pravice, saj je bil s tem postopek odločanja o njegovi vlogi končan. S tega vidika ob pravilni razlagi te zakonske določbe tudi ne drži navedba toženke, da bi rudarska pravica pritožnika ugasnila z iztekom veljavnosti koncesijske pogodbe. Namen ZIUPRPK je bil prav v tem, da se preprečijo škodljive posledice, ki bi nastale s sočasnim prenehanjem večjega števila rudarskih pravic za izkoriščanje mineralnih surovin (in se z njim odstopa od 50. člena ZRud-1), to pa je vodilo tako do možnosti podaljšanja rudarskih pravic s sklenitvijo dodatka h koncesijski pogodbi na predlog koncesionarja (2. člen) kot do podaljšanja same rudarske pravice, dokler o navedeni vlogi za sklenitev dodatka ni bilo odločeno (3. člen).
Začasna ureditev stanja, ki jo predlaga tožnik, je povsem skladna s spornim pravnim razmerjem, saj predlaga le nadaljevanje ureditve, ki je bila v veljavi pred izdajo izpodbijanega sklepa in ki bi v primeru njegovega uspeha (vsaj s podrednim) tožbenim zahtevkom, ponovno nastopila.
Navedena zadeva po vsebini odstopa od primerov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pri katerih je šlo za odločanje na podlagi javnega razpisa oziroma drugega postopka, kjer je bila predmet spora pričakovana korist, ki se ni uresničila. Postopek po ZIUPRPK temelji na posebni pravici obstoječih koncesionarjev, da na podlagi vloge dosežejo podaljšanje veljavnosti že podeljenih rudarskih pravic (2. člen), pri čemer gre za varstvo njihovega obstoječega položaja in ne šele bodoče koristi, kot izhaja iz namena tega zakona (1. člen).
vloga, ki jo vloži stranka sama - pravdna sposobnost - skrbnik
Vrhovno sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik, procesna dejanja, ki jih procesno nesposobna stranka opravi sama, pa se ne upoštevajo. Ker vloga pravdno nesposobne osebe ne učinkuje in je ni mogoče obravnavati kot preuranjene, prepozne, nepopolne ali nedovoljene v smislu določb ZUS-1 v povezavi z določbami ZPP, poimenovanje tožnikove vloge za pritožbo tudi ne more doseči njene procesne obravnave. Vrhovno sodišče je zato ugotovilo, da vloga nima pravnega učinka pritožbe.
odjemalec električne energije - pravica do znižanja plačila - obnovljivi vir energije - predlog za dopustitev revizije - predmet odločanja - vsebina sodbe - vezanost na dejansko in pravno podlago - splošno vprašanje - zavrženje predloga
Postavljeno prvo vprašanje ni natančno in konkretno, saj ni razvidno, da se nanaša na katero od razlag v izpodbijani sodbi
ZSPJS člen 16, 16/4. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 23. ZSS člen 4a, 25. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b, 200, 200/4. ZUS-1 člen 68. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1.
odločba sodnega sveta - plača sodnika - napredovanje - spor iz delovnega razmerja - pristojnost delovnega in socialnega sodišča - ničnost odločbe
Tožnikova zahteva za izplačilo plače v skladu z višjim plačnim razredom že od dneva, ko je napredoval, ne šele od 1. decembra, se nanaša na pravico do plače (nastanek pravice do izplačila višje plače), torej na pravico iz delovnega (oziroma v tem primeru službenega) razmerja. Po b. točki prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Med te spore, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), je šteti tudi spore v zvezi izvrševanjem pravice do plače. Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke delavcev ali sodnikov iz naslova izplačila plač, je pristojno delovno sodišče.
Z izpodbijano odločbo Sodnega sveta torej ni bilo odločeno o upravni zadevi oziroma o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (2. člen ZUP) temveč gre za zadevo, ki spada v pristojnost delovnega sodišča. Po 1. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali v zadevi, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku, nična.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - postulacija - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ne velja le, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
ena tožba zoper več upravnih aktov - razdružitev tožbe - zavrženje tožbe - sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka - pravni interes - izboljšanje pravnega položaja - izpolnitev naložene obveznosti - zavrnitev pritožbe
Iz izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, da je sodišče prve stopnje pritožnikovi tožbi razdružilo, vendar to ne pomeni, da o tožbi zoper I. točko izreka odločbe MOL ni treba odločiti. Sodišče prve stopnje mora tudi o tej tožbi odločiti, saj je tožnik s tožbo uveljavljal sodno varstvo zoper dva vsebinsko različna upravna akta.
Sklep o ustavitvi postopka ne oblikuje ali spreminja pravnega položaja oseb ter ne ugotavlja pravnih razmerij in pravnih dejstev. Ob izdaji navedenega sklepa ostane pravna situacija nespremenjena, saj inšpektor ne poseže v pravni položaj zavezanca in drugih oseb in v izreku tega sklepa ničesar ne ugotavlja, niti ne nalaga in tudi ne zavrača kakšnega zahtevka.
Pravni interes je neločljivo povezan z vsebino odločitve upravnega organa, o kateri je bilo odločeno v izreku spornega akta, in njenem vplivu na strankin pravni položaj.
neplačilo sodne takse - domneva umika tožbe - vročilnica kot javna listina - trditveno in dokazno breme - zavrnitev pritožbe
Vročilnica je javna listina v smislu prvega odstavka 224. člena ZPP, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Navedeno dokazno pravilo sicer ni absolutno - dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (četrti odstavek 224. člena ZPP), vendar pa mora stranka, ki dokazno informacijo javne listine izpodbija, v ta namen podati določne in z dokazi podprte trditve o razlogih za njeno neverodostojnost. To pomeni, da mora svoje trditve prepričljivo utemeljiti in zanje predložiti dokaze, ki ob obravnavi pritožbe (torej upoštevaje, da je nepravilna vročitev pritožbeni razlog, ne pa razlog za vrnitev v prejšnje stanje) vzbudijo resen dvom v pravilnost vročitve.
URS člen 22. ZUS-1 člen 51, 51/2, 75, 75/2. ZPP člen 4, 8, 236a, 236a/6, 339, 339/2, 339/2-8.
dopuščena revizija - (ne)izvedba predlaganih dokazov - razlog za zavrnitev dokaza - vnaprejšnja dokazna ocena - pisne izjave prič - zaslišanje na naroku - ponovitev dokazov, že izvedenih v upravnem postopku - ugoditev reviziji
Sodišče ne more zavrniti izvedbe predlaganega dokaza izhajajoč iz stališča, da se je na podlagi že izvedenih dokazov v upravnem postopku, to je na podlagi podatkov iz upravnega spisa, prepričalo o nasprotnem, kot trdi predlagatelj dokaza. Taka zavrnitev bi namreč z vidika zahtev kontradiktornega postopka, ki se zagotavljajo tudi v upravnem sporu, pomenila nedopusten poseg v enako obravnavanje strank sodnega postopka, ne glede na to, da je upravni spor sodni postopek za preizkus zakonitosti upravnih aktov (prvi odstavek 2. člena ZUS-1).
Upravno sodišče je s tem, ko je v ponovljenem postopku ponovno zavrnilo vse tožničine nelistinske dokazne predloge kot nepotrebne, ker se je že na podlagi dokazov (med drugim pisnih izjav prič), izvedenih v upravnem (davčnem) postopku, prepričalo v nasprotno, ravnalo v nasprotju z ustaljeno sodno prakso.
Zahteva iz šestega odstavka 236.a člena ZPP, ki je odraz načela neposrednosti (4. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in terja, da mora sodišče zaslišanje priče izvesti (navkljub pisni izjavi), če tako zahteva katera od strank,predstavlja specialno ureditev v razmerju do drugega odstavka 51. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 37, 37/2. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-1. ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZSS člen 4a.
odločba sodnega sveta - plača sodnika - stvarna pristojnost - delovno in socialno sodišče - nična upravna odločba - ugotovitev ničnosti - sodna pristojnost
Odločitev predsednice Okrajnega sodišča v Ljubljani se nanaša na tožničino pravico do plače, ta pa je delovnopravne narave. Zoper takšno odločitev je na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS‑1) stvarno pristojno delovno sodišče v individualnem delovnem sporu. Na podlagi b. točke prvega odstavka 5. člena ZDSS-1 je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki. Med spore v zvezi s pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, upoštevaje sistematiko Zakona o delovnih razmerjih, spadajo tudi spori glede plače, sestavine plače in njeno višino.
Za odločanje o sporih, ki se nanašajo na zahtevke sodnikov iz naslova izplačila plač, je torej pristojno delovno sodišče.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STAVBNA ZEMLJIŠČA - UPRAVNI SPOR
VS00075603
ZUS-1 člen 32, 32/2, 33.
začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - težko popravljiva škoda - ureditvena začasna odredba - varstvo pravic stranke - učinkovito sodno varstvo - stranska udeležba - priznanje lastnosti stranke v postopku - odmera NUSZ
Pritožnica kot težko popravljivo škodo (tako kot v tožbi) navaja, da bo zaradi izdaje meritorne odločbe o odmeri NUSZ neuspešna pri uveljavljanju svojih koristi, saj naj bi bilo o tem upravnem sporu odločeno po zaključku postopka o odmeri NUSZ. V zvezi s tem Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je izdaja ureditvene začasne odredbe z enako vsebino kot tožbeni zahtevek mogoča samo v primeru, ko je le z njeno izdajo mogoče zagotoviti učinkovito sodno varstvo stranki v glavnem postopku. Navedeno pa v obravnavanem postopku, kljub drugačnim navedbam pritožnice, ni izkazano. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča odločba v glavnem sporu ne bi smela biti izdana, preden se ne reši vprašanje priznanja pritožničine pravice do stranske udeležbe.
ZUS-1 člen 13, 36, 36/1, 36/1-3, 36/1-4. ZPP člen 81, 81/5.
zavrženje tožbe - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - obvezna razlaga odloka - zavrnitev pritožbe
Sklep o sprejemu obvezne razlage občinskega predpisa ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
Sklep občinskega sveta o obvezni razlagi Odloka ni upravni akt, ki bi bil sprejet v okviru izvrševanja upravne funkcije občinskega sveta. Za tak (upravni) akt bi sledeč določbi drugega odstavka 2. člena ZUS-1 šlo, če bi občinski svet v obravnavani zadevi s sklepom javnopravno, enostransko, oblastveno odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.
Nebistvene so pritožbene navedbe, da naj bi obvezna razlaga služila za podlago izdanemu gradbenemu dovoljenju. Vprašanje nezakonitosti ali neustavnosti predpisa, na katerem temelji izdana upravna odločba (gradbeno dovoljenje), je vprašanje, ki se rešuje v postopkih (upravnem in sodnem) za izdajo tega dovoljenja in ne v obravnavanem upravnem sporu.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3. URS člen 18, 120. ZKP člen 522, 522/1, 522/1-14, 527, 528, 530.
izročitev obdolženca tuji državi - sklep o ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za izročitev - dovolitev izročitve tujca tuji državi - dovoljenje ministra - vezanost ministra na odločitev kazenskega sodišča - ponovna presoja pogojev - prekluzija navajanja dejstev in dokazov - dopuščena revizija - zahteva za oceno ustavnosti - absolutna človekova pravica - ugoditev reviziji
V postopku odločanja o izročitvi tujca (obdolženca, obsojenca) je vezanost ministra na pravnomočno odločitev kazenskega sodišča (na podlagi 527. in 528. člena ZKP) mogoča le v omejenem obsegu in sicer le tedaj, kadar vezanost nanjo ne bi povzročila kršitve absolutne človekove pravice, ki skladno s 15. členom Ustave učinkuje neposredno, ne glede na to, da tega 530. člen ZKP ne ureja.
Ker po zaključku sodnega dela postopka izročitve ni zagotovljeno nobeno drugo pravno varstvo pravice iz 18. člena Ustave, je minister v okviru upravnega dela postopka izročitve neposredno na podlagi 18. člena Ustave dolžan presojati tujčeve navedbe o spremenjenih okoliščinah in v primeru njihove utemeljenosti izročitev zavrniti. Zaradi absolutne narave pravice iz 18. člena Ustave zakonska konkretizacija te obveznosti ni potrebna oziroma bi bila lahko v primeru varovanja javnega interesa nedopustna (41. in 42. točka obrazložitve).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00076129
ZPP člen 343, 343/4, 339, 339/2-14. ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2-4, 66, 66/1.
mednarodna blagovna znamka - subsidiarni upravni spor - kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pristojnost slovenskega sodišča - pravni interes za pritožbo
Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom.
Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.
Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.
ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-4. ZSICT člen 26, 26/2.
zavrženje tožbe - sodni tolmač - preizkus znanja - ni upravni akt po ZUS1 - zavrnitev pritožbe
Odločba, izdana na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT), s katero je toženka pritožnici kot sodni tolmački odredila opravljanje posebnega preizkusa strokovnosti za nemški jezik, ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1.
Procesnemu aktu zgolj zaradi morebitnih nadaljnjih posledic, ki temu aktu lahko šele sledijo, ni mogoče pripisati vsebine odločanja o pravici, ki mora biti kot taka tudi učinkovito pravno zavarovana v sodnem postopku (23. in 157. člen Ustave). Procesni akt je (in ostane) procesni akt, ne glede na to na katerem pravnem področju je izdan in v zvezi s kakšnimi okoliščinami.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - UPRAVNI SPOR
VS00076133
ZPP člen 343, 343/4. ZUS-1 člen 4, 4/1, 33, 33/2-4, 66, 66/1.
mednarodna blagovna znamka - subsidiarni upravni spor - kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - pravni interes za pritožbo - pristojnost slovenskega sodišča
Poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine je treba v skladu s prvim odstavkom 66. člena ZUS-1 odpraviti celovito; v okoliščinah primera postopanja tožene stranke ni mogoče brez utemeljenih razlogov omejiti zgolj na posamezne zahteve oziroma obvestila. Sodišče prve stopnje bo moralo imeti pred očmi, da za tožečo stranko, ki (med drugim) uveljavlja, naj tožena stranka izda ustrezno odločbo, sporno postopanje tožene stranke zaobjema tudi njeno postopanje v zvezi z njenim dopisom.
Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja tožene stranke v subsidiarnem upravnem sporu le, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje.
Ne drži pritožničino stališče, da je mogoče v subsidiarnem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 posledice po 4. alineji drugega odstavka 33. člena ZUS-1 odpraviti v vsakem primeru oziroma na vsak zahtevani način, ne glede na materialnopravno podlago obravnavane zadeve. V konkretni zadevi način odprave posledic, za katerega se z delom zahtevka zavzema tožeča stranka, zaradi nepristojnosti slovenskega sodišča ni dopusten.
ZUS-1 člen 22, 22/2. ZPP člen 346, 346/1, 343, 343/4.
pritožba, ki jo vloži stranka sama - gospodarska družba - opravljen pravniški državni izpit - zakoniti zastopnik - zavrženje pritožbe
V postopku s pritožbo lahko stranka opravlja dejanja v postopku samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit oziroma, če ima pravniški državni izpit opravljena stranka sama ali njen zakoniti zastopnik
začasna odredba - lokalna samouprava - holding - občina kot ustanoviteljica - župan - občinski svet - sprememba odloka - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - zavrnitev pritožbe
Zgolj dejstvo, da bo odločanje v imenu ustanoviteljice v Javnem holdingu (vsaj začasno) prevzel drug organ ustanoviteljice, ne predstavlja škode, ki je nepopravljiva in bi bilo zato sodno varstvo v tem upravnem sporu neučinkovito. Kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje, so namreč posledice izvršitve Odloka, če bo kasneje v upravnem sporu ugotovljena njegova nezakonitost, popravljive, saj bodo ustanoviteljske pravice v Javnem holdingu po pravnomočni odločitvi sodišča spet prešle na pritožnika kot župana in to ne glede na to, ali je pred tem prišlo do menjav članov v organih Javnega holdinga ali ne.
V 32. členu ZUS-1 ni predvidena možnost, da stranka v postopku predlaga izdajo začasne odredbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela škoda drugim. Če tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe, mora izkazati težko popravljivo škodo, ki bi utegnila nastati njej oziroma v obravnavanem primeru občini, saj je pritožnik vložil tožbo kot župan na podlagi šestega odstavka 33. člena ZLS, ne pa tretji osebi.
Absolutna bistvena kršitvijo določb postopka iz tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, med drugim, če sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat ponovilo, da mora biti za obstoj zatrjevane bistvene kršitve določb upravnega spora možnost preizkusa odločitve izključena. Navedeno za sklep sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti. Iz obrazložitve je namreč razvidno, da je sodišče prve stopnje opravilo presojo pogojev za izdajo začasne odredbe, in prav tako, da je pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih opredelilo. Izpodbijani sklep je tako dovolj obrazložen in ga je mogoče preizkusiti oziroma je z njim zagotovljena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Zgolj nestrinjanje z razlogi, na katerih temelji izpodbijana odločitev, pa za obstoj zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka ne zadošča.
Začasno ureditev stanja je mogoče predlagati le v zvezi s spornim pravnim razmerjem, ki pa je tisto, o katerem je bilo odločeno z dokončnim posamičnim aktom, ki se izpodbija s tožbo in o katerem lahko sodišče odloči na podlagi vložene tožbe. Zahteva, da se uredi stanje glede na sporno pravno razmerje, tudi pomeni, da mora med njim in posledicami, ki naj se z začasno ureditvijo stanja preprečijo, obstajati neposredna zveza.
pisno opozorilo - dokončnost akta - zavrženje pritožbe v upravnem postopku - zavrženje tožbe - preuranjena pritožba - zavrnitev pritožbe
Da bi pritožnik s tožbo v upravnem sporu dosegel vsebinsko obravnavo pisnega opozorila, bi moral najprej izpodbiti procesne ovire za vsebinsko obravnavo pritožbe, torej sklep o zavrženju pritožbe (ki je eden izmed sklepov iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej ga je mogoče izpodbijati s tožbo v upravnem sporu). Šele, če bi bil ta sklep v upravnem sporu odpravljen in bi tožena stranka o njegovi pritožbi odločila po vsebini, pritožnik pa z odločitvijo ne bi bil zadovoljen, bi zoper pisno opozorilo lahko vložil tožbo v upravnem sporu.
ZUS-1 poprave sodbe ne ureja, zato je treba v tem pogledu uporabiti določbe ZPP. Zaradi popolne odsotnosti ureditve tega procesnega instituta v ZUS-1 je treba njegovo ureditev v ZPP šteti za celovito in izključno. To pa pomeni, da je treba tudi dovoljenost pritožbe zoper popravni sklep presojati po določbah ZPP in ne po prvem odstavku 82. člena ZUS-1. Ker je po prvem odstavku 363. člena ZPP pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje dovoljena, razen kadar je izrecno izključena, je tudi obravnavana pritožba dovoljena.
Popravni sklep se ne sme nanašati na oblikovanje volje sodišča oziroma z njim ni dopustno popravljati ali dopolnjevati razlogov za odločitev.