Pri izreku ukrepa omejitve gibanja na Center za tujce ne gre za kazenski postopek in ne za ugotavljanje tožnikove kazenske odgovornosti za kazniva dejanja, niti omejitev gibanja ni kazen, ampak je preventivni ukrep zoper prosilca za mednarodno zaščito, ki se na tej pravni podlagi nahaja na ozemlju Republike Slovenije, do odločitve o njegovi prošnji. Zato za pridržanje iz razloga po četrti alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 (med drugim, kadar je to nujno potrebno zaradi varstva osebne in premoženjske varnosti) ni treba ugotavljati prosilčeve krivde za dejanja, ki pomenijo grožnjo navedenim vrednotam. Zadošča objektivno dejstvo, da je prosilec taka dejanja storil in da je za preprečitev nadaljevanja teh dejanj nujno potrebno izreči najstrožji ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je mogoče identifikacijo domnevne žrtve trgovine z ljudmi šteti za samostojno upravno zadevo, o kateri mora policija odločiti s posamičnim (u)pravnim aktom, če veljavna nacionalna zakonodaja ne določa posebnega identifikacijskega postopka, vrste akta, pristojnega organa oziroma organizacijske enote, pravnih učinkov odločitve in posebnega pravnega sredstva?
Tarifne številke 43 OT ni mogoče razumeti tako, da se vsak opravljen posvet v priporu obračuna kot samostojna storitev. Pri odmeri je treba upoštevati, ali je posvetu sledila s posvetom povezana odvetniška storitev, zaradi katere oziroma v povezavi s katero je bil ta opravljen. V primeru, da je izvedba posveta usmerjena v opravo nadaljnje storitve, posveta ni mogoče obračunati kot samostojne storitve. Prevozni stroški odvetnika, ki nastanejo v zvezi z opravljenim delom, pa imajo vselej samostojno naravo že zato, ker je bilo delo opravljeno. Pri tem ni odločilno, ali gre delo ovrednotiti kot samostojno storitev ali kot storitev, ki je vsebovana v drugi storitvi.
Kot ovira za predajo na podlagi Uredbe Dublin III ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj je relevantna le tista, ki je sistemska in pomeni, da odgovorna država članica ne bo resno obravnavala vložene prošnje za mednarodno zaščito in da bo prosilec v njej izpostavljen življenjskim razmeram v pogojih, ki bi pomenili nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja.
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. V skladu z navedeno določbo ZUS-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Pritožba zoper sodbo se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe strankam (prvi in tretji odstavek 73. člena ZUS-1). Po določbi drugega odstavka 343. člena ZPP je pritožba prepozna, če je vložena po poteku zakonskega roka. Na podlagi prvega odstavka 112. člena ZPP se šteje, da je pritožba vložena pravočasno, če je izročena pristojnemu sodišču, preden se izteče rok za njeno vložitev.
Po poteku zakonskega roka za vložitev tožbe ni dopustno prvič uveljavljati novega, samostojnega očitka bistvene kršitve pravil postopka, temelječega na drugačnem oziroma novem procesnem dejanskem stanju, ki v tožbi ni bilo navedeno, saj bi to pomenilo širitev predmeta upravnega spora preko meja, opredeljenih s pravočasno vloženo tožbo.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Zasnova predloga od Vrhovnega sodišča terja, da samo išče povezavo med postavljenimi vprašanji, obrazložitvijo predloga in nosilnimi stališči izpodbijane sodbe. Zato ne ustreza zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, katerih namen je omogočiti hiter in učinkovit preizkus pogojev za dopustitev revizije.
Po določbi 117. člena ZViS-1 zoper oceno o doktorski disertaciji ni zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Sodno varstvo je po tej določbi zagotovljeno le v zadevah, v katerih se odloča o pridobitvi oziroma izgubi statusa študenta in v tistih zadevah v zvezi s študijem, v katerih se odloča o kakšni pravici ali pravni koristi študenta.
Če želi državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, katere postopek je bil, kot pritožniku, ustavljen zaradi umika (in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1), vložiti ponovno prošnjo za mednarodno zaščito, mora pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (druga alineja prvega odstavka 64. člena ZMZ-1).
Ob ustavno skladni razlagi 97. člena ZDavP-2 je v primeru obračuna in plačila davka, ki presega zakonsko določene davčne obveznosti, mogoče zahtevati tudi vračilo davka, plačanega na podlagi obračuna davčnega odtegljaja, predloženega v postopku DIN po 140.a členu ZDavP-2. Taka nezakonitost pa lahko izhaja tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki se nanaša na uporabo materialnega prava, torej predpisov o obdavčenju.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Morebitno zastaranje (dela) terjatev iz seznama izvršilnih naslovov, ki naj bi po navedbah pritožnika nastopilo po začetku sodne izvršbe, ne pomeni, da se je spreminjal sam izvršilni naslov. Če zastaranje terjatve nastopi po izdaji sklepa o izvršbi in izvršilnega naslova, to ne vpliva na zakonitost teh dveh aktov, in tega tudi ni mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi zoper ta dva akta, pač pa je to razlog za (delno) ustavitev izvršbe. Če izvršba davčnih ali drugih javnopravnih terjatev poteka v obliki sodne izvršbe je zato poznejše zastaranje mogoče uveljavljati v postopku sodne izvršbe, kot je pritožniku že pojasnilo tudi sodišče prve stopnje.
Pritožnica-notarka s sedežem v Murski Soboti ne izkazuje pravnega interesa za izpodbijanje razpisa, ker na njem ne kandidira in nima pravnega interesa za zagotavljanje ustavnih pravic v njem, pri čemer niti Odredba o številu notarskih mest na njenem območju ne posega v njen pravni položaj. Dejanski interes, da ne bi bil imenovan notar na območju, kjer opravlja notarsko službo, pa ne pomeni posega v svobodo dela niti posega v enakost pred zakonom.
Pritožbene navedbe drugega pritožnika so usmerjene v preprečitev potencialno nezakonitega postopka imenovanja notarja, zato z njimi ni mogoče utemeljiti, da je bilo že s samim razpisom poseženo v pritožnikov pravni položaj sodelujočega v tem postopku. Do posega bo lahko prišlo šele, če bo kdo od kandidatov imenovan za notarja, saj je postopkovna zakonitost (na katero se nanaša navedeni 22. člen Ustave) sestavni del presoje zakonitosti izdanega upravnega akta. O njej odloča sodišče v upravnem sporu iz 2. člena ZUS-1, zato tožba iz 4. člena ZUS-1 v teh primerih ni dovoljena (saj je neizbranim kandidatom zagotovljeno drugo sodno varstvo). To tudi pomeni, da bo pritožniku sodno varstvo zagotovljeno z možnostjo vložitve tožbe zoper odločbo o imenovanju notarja.
Nova dejstva ali novi dokazi, predloženi v utemeljitev naknadne prošnje, pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje kot upravičenec do mednarodne zaščite, če sami ali v povezavi z drugimi rezultati postopka verjetno omogočajo sprejetje odločbe, katere izrek bi bil drugačen od izreka prejšnje odločbe, torej če obstaja možnost, da bi nova dejstva, okoliščine ali dokazi v povezavi z drugimi privedli do drugačne odločitve.
V drugem odstavku 146. člena ZEKom-1 je podlaga le za to, da mora operater nositi stroške uporabnika, ki so posledica zlorabe, ki jo je omogočila nedopustna opustitev dolžnosti operaterja glede sprejemanja ukrepov za zagotavljanje varnosti omrežja in komunikacijskih storitev ter obveščanja uporabnikov v zvezi s tem. Da bi navedena določba širila odgovornost operaterja na vse zlorabe elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki bi nastali brez naročnikove volje, je tudi po že sprejetih stališčih Vrhovnega sodišča nepravilna razlaga 146. člena ZEKom-1. Zakon ne izključuje obveznosti uporabnika storitev, da prevzame svoj del odgovornosti za uporabo komunikacij in naprav, ki so za to potrebne, vključno z določenim delom tveganj za nastanek nepričakovanih stroškov, ki v zvezi s tem nastane.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Predlagatelj mora za formalno popolnost predloga ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.