Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je v smislu 16. in 17. člena Zakona o upravnem sporu dopustna meritorna obravnava tožbe tožnika, ki ni bil stranka ali stranski udeleženec, niti tega položaja ni zahteval v upravnem postopku, v katerem je bil izdan izpodbijani upravni akt?
Pritožnik v pritožbi sicer nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje in razlogom zanjo, vendar je njegovo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem pavšalno. Zgolj s ponavljanjem tožbenih navedb o domnevnih težavah z namestitvenimi kapacitetami v Italiji, do katerih se je že izčrpno opredelilo sodišče prve stopnje in jih prepričljivo zavrnilo, ter z nekonkretizirano pritožbeno trditvijo, da je sodba v nasprotju z dokazi, ne more izpodbiti ugotovitve, da za pritožnikovo predajo ni upoštevnih ovir.
Namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje je torej presoja, ali je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva po tem, ko mu je bila pravnomočno zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, navedel nova dejstva ali predložil nove dokaze, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, in ne ponovna presoja že podanih navedb oziroma razlogov za mednarodno zaščito v prejšnjem postopku.
Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.
Zahteva za izločitev uradne osebe iz postopka odločanja o izdaji gradbenega dovoljenja po svoji pravni naravi ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1, niti ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, torej sklep, s katerim bi toženka obnovila, ustavila ali končala postopek odločanja o izdaji upravnega akta.
Razlaga o tem, kdaj gre za akte, s katerimi je postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, pomeni razlago zakona. Za zakonsko razlago pa sta pristojna Upravno in Vrhovno sodišče RS. Ker je slednje po 127. členu Ustave tudi najvišje sodišče v državi, Ustavno sodišče ni njegova inštanca.
Upravno sodišče revidentkinih dokazov torej ni izvedlo na podlagi stališč, da zaslišanje prič in postavitev sodnega izvedenca ni potrebno, ker so sporna dejstva v zadostni meri potrjena s podatki upravnega spisa in ker je že upravni organ ugotovil, da so sanitarije nespremenjene glede obsega gabaritov in nosilne konstrukcije, in - dodatno za dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca - da sodišče sledi ugotovitvam uradne osebe, ki razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem. Taka utemeljitev je v očitnem nasprotju z ustaljeno sodno prakso glede zagotavljanja strankine pravice do izjave in s prepovedjo vnaprejšnje dokazne ocene. Posledično se je Upravno sodišče pri razrešitvi spornega dejanskega stanja tudi neutemeljeno oprlo le na gradivo toženke. Vrhovno sodišče se zato strinja z revidentko, da ji je bilo s tem neutemeljeno onemogočeno, da predstavi svoje dokaze oziroma da dokaže tožbene navedbe. Odgovor na revizijsko vprašanje je torej pritrdilen.
Vrhovno sodišče jemlje na znanje obstoj takega izvedenskega mnenja, vendar pritrjuje dokazni oceni Upravnega sodišča, ki je analitična, skrbna in logična, ter posledični odločitvi, da zdravstveno stanje pritožnice ne preprečuje predaje Hrvaški. Svojo dokazno oceno je Upravno sodišče oprlo na izpovedbo izvedenke, dejstva o zdravstveni podpori prosilcem na Hrvaškem in pripravljenost sodelovanja Hrvaške pri zagotavljanju zdravstvene pomoči pritožnici.
Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije iz 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo. Predlagana vprašanja prava EU niso vprašanja, od katerih je odvisna odločitev v tem upravnem sporu. Tudi pritrdilen odgovor na prvo oziroma drugo vprašanje sam po sebi ne bi pomenil, da je predlagateljica v konkretnem postopku izkazala neposredno, na zakon ali drug predpis oprto osebno korist za stransko udeležbo. Zato po presoji Vrhovnega sodišča predložitev predlaganih vprašanj SEU v predhodno odločanje ni potrebna.
Upravni organ pri odmeri dajatve za odjavljeno vozilo lahko upošteva podatek o lastniku vozila iz evidence registriranih vozil, vendar to ne preprečuje osebi, ki ji je na podlagi tega podatka izdan plačilni nalog, da to dejstvo izpodbija in za to predloži dokaze, s katerimi dokazuje, da glede na določbe SPZ, ni več lastnik vozila.
V zvezi z zagotavljanjem pravice do uporabe svojega jezika pred sodiščem, ki je ustavna pravica iz 62. člena Ustave, pa je Ustavno sodišče že navedlo, da izhaja ustavnopravni okvir navedene pravice iz ustavnih standardov poštenega sojenja, zato mora biti vsakomur, tudi tistemu, ki jezika sodišča (torej slovenskega jezika) ne razume, dana možnost spremljanja postopka v jeziku, ki ga razume. Uporaba svojega jezika se ne nanaša nujno na prosilčev materni jezik, ampak na vsak jezik, ki mu zagotavlja razumevanje in sodelovanje pri ustnemu procesnemu dejanju.
V skladu z Uredbo Dublin III kot ovira za predajo ne zadošča katerakoli pomanjkljivost v azilnem sistemu odgovorne države članice, saj mora biti ta sistemska, taka pa je, če država ne obravnava resno prošenj prosilcev za mednarodno zaščito ali jih izpostavlja življenjskim razmeram v pogojih, ki pomenijo nevarnost ponižujočega oziroma nečloveškega ravnanja. Na tej podlagi je kot nezadostne za ugotovitev sistemskih pomanjkljivosti zavrnilo vse pritožnikove navedbe. Morebitna že zavrnjena pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je vložil na Hrvaškem, ni ovira za predajo.
Ureditev iz prvega odstavka 85. člena ZDavP-2 tudi pri vročanju v tujino zagotavlja uresničevanje pravice stranke do sodelovanja v postopku, do izjave in do pravnega sredstva, vendar le ob razlagi, ki preprečuje, da bi zakonsko določeni trenutek vročitve povzročil začetek teka rokov za opravo nadaljnjih procesnih dejanj, še preden bi se stranka s pisanjem dejansko lahko seznanila. Določbo je zato treba razlagati tako, da vzpostavlja pravno domnevo vročitve, ki jo lahko stranka z navedbo konkretnih okoliščin izpodbija. Če s svojimi navedbami vzbudi resen dvom v pravilnost domnevanega trenutka vročitve, je na organu dokazno breme, da izkaže pravočasnost vročitve. O utemeljenosti strankinega ugovora je treba odločiti v okviru presoje pravočasnosti vložene vloge.
ZInfP sicer ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko slednjo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranski udeleženec iz upravnega postopka, kar je v obravnavani zadevi tožnica. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pri razlagi pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki naj bi tožniku nastala v primeru neodložene izvršitve odločbe, upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP (zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja). Tako je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. To dejstvo pa se obravnava kot težko popravljivo škodo, ki tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit, ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Upravno sodišče v Republiki Sloveniji edino stvarno pristojno sodišče za odločanje v upravnih sporih na prvi stopnji, uporaba instituta delegacije pristojnosti iz 67. člena ZPP v upravnem sporu ni mogoča, posledično pa je predlog za prenos pristojnosti po tej določbi nedovoljen.
Vrhovno sodišče je prepoznalo neustavnost navedene zakonske omejitve. To neskladje z Ustavo je sedaj že razrešil s spremembo ZPos tudi zakonodajalec, saj je po izdaji izpodbijanega posamičnega akta KPK s kasnejšimi, sedaj veljavnimi spremembami ZPos-G navedeno nezdružljivost izrecno izključil (glej novi drugi odstavek 10. člena ZPos). Ne glede na to, pa izpodbijani akt temelji na zakonski ureditvi ZIntPK, ki je Vrhovno sodišče ne more uporabiti brez odločitve Ustavnega sodišča o tem, ali je bila taka ureditev skladna z Ustavo.
Pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.
Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da ker v obravnavani zadevi pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zoper sodbo) ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je odločitev Upravnega sodišča o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla tudi potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na obrazloženo bi namreč lahko izdana začasna odredba učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.