CIVILNO PROCESNO PRAVO - DENACIONALIZACIJA - UPRAVNI SPOR
VS00089441
ZD člen 126, 126-5
denacionalizacija - dedič prvega dednega reda - nadomestni upravičenec do denacionalizacije - relevanten predpis - ugoditev predlogu za dopustitev revizije
Revizija se dopusti glede vprašanja:
"Ali je materialno pravno pravilna odločitev sodišča, da se pri ugotavljanju statusa dediča prvega dednega reda po bivši lastnici in z njim povezanega statusa nadomestnega upravičenca upošteva dejansko stanje ob smrti bivše lastnice, ne pa tudi predpisov, ki so veljali ob smrti bivše lastnice in so takrat določali absolutno dedno nevrednost hčerke bivše lastnice?"
ZUS-1 člen 28, 28/2, 36, 36/1, 36/1-6. ZUP člen 242
nadomestna odločba - pravni učinek - pravni interes za tožbo v upravnem sporu - zavrženje tožbe
Nadomestna odločba, izdana na podlagi člena ZUP, prejšnjo nadomešča v celoti, z učinkom za nazaj. Prejšnja odločba torej od izdaje in vročitve nadomestne odločbe ne velja več. Odločba, za katero je pritožnica zahtevala ugotovitev nezakonitosti oziroma njeno odpravo, tako zaradi izdaje nadomestne odločbe nima več nobenih pravnih učinkov. Poleg tega je bilo z nadomestno odločbo odločeno tudi o podaljšanju pritožničine koncesije, kar pomeni, da se je pritožnica znašla v enakem pravnem položaju, kot če bi s tožbo v celoti uspela. Pritožnica torej svojega pravnega položaja tudi ob uspehu v upravnem sporu očitno ne more več izboljšati. To pa pomeni, da za odločitev o tožbi v tem delu ne izkazuje pravnega interesa, zato je treba tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči.
dopuščena revizija - brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov - krivdni razlogi - skladnost z ustavo - zavrnitev revizije
Drugi odstavek 14. člena ZBPP odkazuje le na uporabo določb ZSVarPre o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči, in sicer le za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. ZBPP tako ne odkazuje na uporabo drugih določb ZSVarPre, ki se ne nanašajo na ugotavljanje materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči ter ki niso relevantne za ugotavljanje (obstoječega) materialnega položaja prosilca za dodelitev BPP in njegove družine. Med slednje pa po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi določbe 2. člena, tretjega odstavka 6. člena in 28. člena ZSVarPre, v skladu s katerimi do denarne socialne pomoči niso upravičene osebe, ki so se v takšnem (slabem) materialnem položaju znašle zaradi razlogov, ki so jih zakrivile same (t. i. krivdni razlogi).
Ob vložitvi predloga za dopustitev revizije in revizije mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (105.a člen ZPP).
upravni spor - vezanost sodišča na tožbeni predlog - izpodbojna tožba - ugotovitvena tožba - sprememba tožbenega predloga - poziv - formalna in vsebinska pomanjkljivost tožbe
Tudi Ustavno sodišče je že poudarilo, da če tožnik s tožbenim predlogom zahteva zgolj odpravo izpodbijanega upravnega akta in ne gre za primer iz drugega odstavka 64. člena ZUS-1, kjer zakon to izrecno dopušča, sodišče na podlagi izpodbojne tožbe ne sme izdati ugotovitvene sodbe, saj upravni akt presoja v mejah tožbenega predloga (prvi odstavek 40. člena ZUS-1). Zato ni mogoče šteti, da bi pritožnica zgolj zaradi v tožbi zatrjevane nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe, ki lahko utemeljuje tako ugotovitveno kot tudi izpodbojno tožbo, ob sicer jasno oblikovanem izpodbojnem predlogu, hkrati postavila tudi tožbeni predlog na ugotovitev nezakonitosti izpodbijane upravne odločbe.
Neutemeljeni so tudi pritožbeni argumenti, da bi moralo Upravno sodišče pritožnico pozvati k spremembi tožbenega predloga. Ustaljena in enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča je, da sodišče tožnike poziva le na odpravo formalnih pomanjkljivosti tožbe v skladu s prvim odstavkom 31. člena ZUS-1, ni pa jih dolžno pozivati na spremembe tožbenih predlogov oziroma zahtevkov ali jih opozarjati na to, da naj za možnost uspeha v upravnem sporu predlagajo oziroma zahtevajo nekaj drugega od tistega, kar vsebuje njihova prvotna tožba.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089075
ZMZ-1 člen 20, 24, 24/1, 24/1-3, 28, 52.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - strah pred preganjanjem - resna škoda - nedržavni subjekt preganjanja - varna izvorna država
Sodišče je navedene razloge štelo za razloge osebne in ekonomske narave. Pritrdilo je toženki, da jih ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, da težav niso povzročili država ali drugi v ZMZ-1 določeni akterji, niti da pritožnik ni izkazal resne škode, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna.
Pritožnik se z navedeno presojo sicer ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089073
ZUS-1 člen 74, 74/1, 76.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - ponavljanje tožbenih navedb - celovita dokazna ocena - pritožbene novote
Vrhovno sodišče ni nadaljnja (tretja) instanca, ki bi ponovno preverjala pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, ki mu pritožnik nasprotuje le s ponavljanjem že podanih argumentov in navajanjem dejstev, ki jih je kot neutemeljene oziroma nedokazane zavrnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno ponavljanje trditev, ki jih je pritožnik podal že v tožbi (glede nasilnega odnosa hrvaških policistov, prevoza do železniške postaje in poskusa vrnitve v Republiko Hrvaško), zato ne more biti uspešno.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089065
Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite člen 10, 10/3, 10/3-a, 40, 40/2, 40/3. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite člen 4.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite - sodna praksa SEU
Presoja dopustnosti naknadne prošnje za priznanje mednarodne zaščite se opravi v dveh fazah, in sicer je najprej predmet predhodne obravnave vprašanje, ali so se pojavili novi elementi ali ugotovitve oz. je prosilec navedel take nove elemente ali ugotovitve v zvezi z vprašanjem, ali izpolnjuje pogoje, da bi bil upravičen do mednarodne zaščite na podlagi Direktive 2011/95/EU (člen 40 (2)). Če obstajajo taki novi elementi ali ugotovitve, pa se v skladu s členom 40 (3) Direktive 2013/32/EU preveri, ali ti novi elementi in ugotovitve znatno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje, zahtevane za upravičenost do tega statusa. To preverjanje se izvede v skladu s členom 10(3)(a) Direktive 2013/32/EU in členom 4 Direktive 2011/95/EU, ki pristojnemu organu nalaga, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente njegove naknadne prošnje za mednarodno zaščito. Če sta oba pogoja za dopustnost izpolnjena, se obravnavanje prošnje nadaljuje po vsebini v skladu s poglavjem II Direktive 2013/32/EU.
Iz navedenega izhaja, da je zavrženje ponovne prošnje izjema od pravila, da mora biti vsaka prošnja za mednarodno zaščito predmet vsebinske obravnave v zvezi z izpolnjevanji pogojev za to zaščito. Pristojni organ in posledično tudi sodišče jo zato lahko opredelita kot nedopustno samo po opravljeni (zahtevani) vsebinski presoji izpolnjenosti obeh navedenih pogojev za nedopustnost prošnje, pri tem pa upoštevati razlage Sodišča EU, kdaj novi elementi ali ugotovitve pomembno povečujejo verjetnost, da prosilec izpolnjuje pogoje za status mednarodne zaščite.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089066
ZMZ-1 člen 20, 24, 24/1, 24/1-3, 28, 52.
mednarodna in subsidiarna zaščita - očitno neutemeljena prošnja - ekonomski razlogi za zapustitev izvorne države - strah pred preganjanjem - resna škoda - nedržavni subjekt preganjanja - varna izvorna država
Pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o strahu pred grožnjami in nasiljem bratov bivšega dekleta. Vendar pa s tem ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Saj pritožnikov strah ne izvira od katerega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Ti subjekti so namreč država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00088858
ZP-1 člen 169. ZUS-1 člen 4.
prekrškovni organ - obvestilo - molk organa druge stopnje - zahteva - vložitev obdolžilnega predloga - zahteva za varstvo zakonitosti - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je v upravnem sporu zahtevala sodno presojo zakonitosti odločitev s področja prekrškov, to je področja kaznovalnega prava, ki ga ureja ZP-1. Ta zakon pa za oškodovanca ne določa posebej, da lahko zoper odločitev policijske uprave, na kar se nanaša tožbeni predlog, vloži tožbo, niti da to lahko stori pred upravnim ali rednim sodiščem (pritožbeno sodišče zato obravnavane tožbe ni moglo odstopiti drugemu sodišču kot pristojnemu za njeno obravnavo). Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2020, v kateri je razložilo, da gre pri odločitvi policijske uprave o nevložitvi obdolžilnega predloga, na katero zakon veže učinek dokončnosti, za odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero je po 169. členu ZP-1 dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. S tem je zagotovljena sodna kontrola zoper odločitev organa izvršne veje oblasti, zoper katero predlagatelj ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva.
Glede na navedeno pritožnica ne more utemeljiti dopustnosti obravnavane tožbe s trditvijo, da je za izvajanje nalog iz ZP-1 pooblaščen prekrškovni organ, ki je upravni organ in ki odloča tudi v upravnih postopkih ter izdaja upravne odločbe. Pomembno je, da se sodni nadzor nad dokončno odločbo policijske uprave zagotavlja v skladu z določbami ZP-1 pred rednim sodiščem, pri čemer je v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi te ureditve v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, da v upravnem sporu niti s tožbo po 4. členu ZUS-1 ni mogoče odpravljati morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve na matičnem pravnem področju. Naloga zakonodajalca namreč je, da zakonsko uredi sodno varstvo pravic na posameznih pravnih področjih, tako da določi pristojnost in pooblastila sodišča za odločanje o določeni vrsti zadev in da na posameznih pravnih področjih oblikuje ustrezne procesne rešitve.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00089074
Listina evropske unije o temeljnih pravicah člen 4. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3.
mednarodna in subsidiarna zaščita - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja prosilca odgovorni državi članici EU - zdravstvene težave - poslabšanje zdravstvenega stanja prosilca za azil zaradi predaje drugi državi - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja
Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilna ocena Upravnega sodišča, da v obravnavani zadevi pri pritožniku niso prisotne hujše zdravstvene težave, ki bi se lahko poslabšale z njegovo predajo Republiki Hrvaški. Upravno sodišče se je namreč oprlo na (1) zdravniški izvid Kliničnega oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo UKC Ljubljana z dne 10. 6. 2025, iz katerega izhaja, da pri njem prihaja do zaskoka TMS z repozicijo, da je na splošno zdrav, da redno ne jemlje zdravil, da ne navaja alergij, da ni videti zlomov čeljusti, da so mu bile svetovane razbremenilne vaje in izogibanje določenim kretnjam in da če ne bo prišlo do izboljšanja, mu je svetovana artrocenteza levega TMS, ter (2) obrazložitev te diagnoze, iz katere je razvidno, da je artrocenteza TMS manjši, minimalno invaziven ambulantni poseg, ki ju je predložil pritožnik. Navedeno pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča ne daje podlage za sklepanje, da je pri pritožniku podano posebej resno bolezensko stanje oziroma da gre za tako ogrožujoče okoliščine, v katerih bi njegova predaja povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja ter s tem pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oziroma 3. člena EKČP.
upravni spor - pritožba zoper sodbo - tek roka - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZPP je pritožbeni rok pričel teči prvi naslednji dan po vročitvi izpodbijane sodbe pritožnici, to je 21. 9. 2025, in je upoštevajoč dela proste dneve potekel 6. 10. 2025. Iz poštnega žiga na ovojnici je razvidno, da je pritožničina pooblaščenka pritožbo zoper izpodbijano sodbo vložila priporočeno po pošti dne 7. 10. 2025, torej po izteku pritožbenega roka, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo kot prepozno.
dovoljenje upravnega organa za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena in ureditvena začasna odredba - odložitvena začasna odredba - odložitev izvršitve že izvršene odločbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ureditvena začasna odredba - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - predlog stranke
Učinkovito sodno varstvo pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Prav takšen je tudi obravnavani primer, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena, po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar s predlagano začasno odredbo želi doseči tožnica.
Pravne učinke izpodbijane upravne odločbe bi bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Namen po tej odločbi ni v začasnem zadržanju izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta, ampak v začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje.
upravni spor - zahteva za dostop do informacije javnega značaja - razkritje podatkov - tožeča stranka - Republika Slovenija - ugotovitev nezakonitosti odločbe - pravni interes za tožbo
Tožnica v tem upravnem sporu je Republika Slovenija, ki jo je v postopku pred Upravnim sodiščem zastopalo MOPE in ki je imela v upravnem postopku po ugotovitvah Upravnega sodišča status stranske udeleženke. V tožbi je razkritju podatkov iz Zapisnika nasprotovala z uveljavljanjem izjem od načela prostega dostopa do informacij javnega značaja iz 7. in 8. točke 6. člena ZDIJZ ter z navedbami, da želi svojega uradnika, pooblaščenega za vodenje enega izmed postopkov v medijsko izredno izpostavljeni zadevi "kanal C0", zaščititi pred medijskim linčem, zaslišanji pred parlamentarno preiskovalno komisijo in drugimi pritiski, ki bi lahko vplivali na njegovo samostojnost pri odločanju in vodenju postopkov (12. člen ZUP).
Pritožnica pravnega interesa ni mogla izgubiti zgolj zato, ker je prosilec Zapisnik že prejel. Tožbe, o kateri je z izpodbijanim sklepom odločilo Upravno sodišče, namreč ni vložil prosilec, ampak pritožnica - Republika Slovenija po MOPE. Cilj, ki ga je želela doseči s tožbo, ni bil razkritje podatka, ampak diametralno nasprotno - da bi Upravno sodišče ugotovilo nezakonitost in nepravilnost takšnega razkritja. Ta cilj pa s tem, ko se je prosilec z zahtevano informacijo seznanil, očitno ni bil in tudi ni mogel biti dosežen. Zgolj navedena okoliščina (vročitev Zapisnika prosilcu) zato po presoji Vrhovnega sodišča ne more biti razlog, da bi pritožnica, ki ni prosilka in ki v tem upravnem sporu zasleduje ugotovitev nezakonitosti razkritja informacije, za tak zahtevek izgubila pravni interes.
PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS00088676
ZTuj-2 člen 66, 66/1, 66/2, 66/4, 66/5, 66/7.
nezakonito bivanje tujca v državi - odločba o vrnitvi tujca - varnostni razlogi - odhod tujca iz RS - nedovoljena prošnja - prošnja za podaljšanje roka - procesna odločitev - zavrženje
Iz nomotehnične strukture 66. člena ZTuj-2 namreč jasno izhaja, da lahko tujec poda prošnjo za podaljšanje roka za prostovoljni odhod v skladu s četrtim odstavkom 66. člena ZTuj-2 samo v primeru, če mu je izdana odločba o prostovoljnem odhodu na podlagi prvega ali drugega odstavka tega člena, ne pa tudi v primeru, če mu je zaradi določenih varnostnih razlogov izdana odločba na podlagi sedmega odstavka (brez določenega roka za prostovoljni odhod). S tem, ko je bila pritožnikova prošnja za podaljšanje roka za prostovoljni odhod tujca s sklepom z dne 3. 4. 2025 zavržena, je bilo odločeno le o tem, da pritožnik uveljavlja pravico, ki mu je zakon ne daje. Gre za procesno odločitev in ne za meritorno, enostransko, oblastno odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika, s katero bi bilo poseženo v njegov pravni položaj. Tako odločitev vsebuje pravnomočna odločba o vrnitvi z dne 7. 2. 2025, s katero je bila pritožniku na podlagi sedmega odstavka 66. člena ZTuj-2 izrečena odstranitev iz države in prepoved vstopa v RS za čas dveh let. Ne gre torej za prostovoljni odhod tujca ampak za odločbo o vrnitvi. Kadar je izdana odločba na omenjeni zakonski podlagi, pa zakon tujcu ne omogoča podaje prošnje za podaljšanje roka za prostovoljni odhod in s tem tudi ne sodnega varstva v upravnem sporu na podlagi petega odstavka 66. člena ZTuj-2.
pritožba v upravnem sporu - postulacijska sposobnost - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe
Po določbi drugega odstavka 22. člena ZUS-1 lahko stranka v postopku s pritožbo opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Ta pogoj ne velja samo v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit.
Po četrtem odstavku 343. člena ZPP, ki se po prvem odstavku 22. člena ZUS-1 uporablja, če ZUS-1 ne določa drugače, pritožba ni dovoljena, če jo vloži oseba, ki nima te pravice.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - neutemeljena pritožba
Izpodbijano opozorilo toženka izda kot prekrškovni organ po določbah ZP-1, zato z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - javna korist - razlastitveni postopek - poseg v pravni položaj - uveljavljanje ugovora - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča
Pravilna je presoja Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru sklep z dne 28. 2. 2025, s katerim je Mestni svet toženke ugotovil (le), da je izvedba rekonstrukcije ulice ... - kategorizirane občinske ceste A. na delu nepremičnine s parc. št. ..., k. o. ..., nujno potrebna in v javno korist (1. člen), ter odločil, da za zagotovitev izvedbe tega projekta toženka poskrbi za odkup dela navedene nepremičnine na podlagi 207. člena ZUreP-3 in da če sporazumni odkup ne bo mogoč, toženka pri pristojni upravni enoti vloži zahtevo za razlastitev tega dela navedene nepremičnine na podlagi 209. člena ZUreP-3 (2. člen), ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, (1) da lahko razlastitveni upravičenec šele po izdaji sklepa, kakršen je sklep z dne 28. 2. 2025, začne postopek na podlagi 202. člena ZUreP-3, (2) da bo tako šele v razlastitvenem postopku lahko prišlo do posega v pritožnikov pravni položaj in njegova lastninska upravičenja z vidika pravice do uporabe, uživanja in razpolaganj ter (3) da bo v tem postopku ta lahko uveljavljal tudi ugovore glede izkazane javne koristi in zakonitosti sklepa in v nadaljevanju po potrebi sodno varstvo v upravnem sporu. Zato je neutemeljen pritožnikov ugovor, da sporni sklep posega v njegov pravni položaj.
Pritožnik ni predstavil utemeljenih razlogov, ki bi narekovali spremembo ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, v skladu s katero sklep, s katerim se le ugotovi, da je gradnja objekta na nepremičnini nujno potrebna in v javno korist, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 27, 27/2. ZSS člen 28, 28/2. Zakon o sodnem svetu (2017) člen 23, 23/1, 23/1-4.
sodniška služba - hitrejše napredovanje sodnice - plačni razred - Sodni svet - odločanje po prostem preudarku
Sodni svet v obravnavani zadevi meja svoje diskrecije, ki jo uživa pri odločanju, ni prekoračil. Tožnica se v bistvenem ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dosedanjega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženca, ki samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev za napredovanje, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Pred Vrhovnim sodiščem pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu zoper tovrstno odločitev, temveč je to zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba (drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Vrhovno sodišče presoja le, ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.
rok za vložitev - prepozen predlog - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlog, ki ga je predlagateljica posredovala Vrhovnemu sodišču priporočeno po pošti 16. 9. 2025, je bil vložen po izteku predpisanega roka (prvi odstavek 367.b člena ZPP). Zato ga je Vrhovno sodišče zavrglo kot prepoznega (377. člen ZPP in prvi odstavek 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).