ZInfP sicer ne določa suspenzivnosti tožbe za primer, ko slednjo vloži oseba, na katero se nanašajo zahtevani dokumenti, torej stranski udeleženec iz upravnega postopka, kar je v obravnavani zadevi tožnica. Vendar pa je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča pri razlagi pogoja težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1, ki naj bi tožniku nastala v primeru neodložene izvršitve odločbe, upoštevati tudi razloge oziroma posledice, pred nastopom katerih je zavarovan tožnik iz tretjega odstavka 10. člena ZInfP (zavezanec za posredovanje informacij javnega značaja). Tako je po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča dostop do informacij javnega značaja pred pravnomočnostjo sodbe mogoč le izjemoma, saj po (morebiti nezakonitem) posredovanju določenih informacij javnosti posledic tega po naravi stvari praviloma ni mogoče več odpraviti. To dejstvo pa se obravnava kot težko popravljivo škodo, ki tudi ne potrebuje obsežnejše utemeljitve.
Vrhovno sodišče je prepoznalo neustavnost navedene zakonske omejitve. To neskladje z Ustavo je sedaj že razrešil s spremembo ZPos tudi zakonodajalec, saj je po izdaji izpodbijanega posamičnega akta KPK s kasnejšimi, sedaj veljavnimi spremembami ZPos-G navedeno nezdružljivost izrecno izključil (glej novi drugi odstavek 10. člena ZPos). Ne glede na to, pa izpodbijani akt temelji na zakonski ureditvi ZIntPK, ki je Vrhovno sodišče ne more uporabiti brez odločitve Ustavnega sodišča o tem, ali je bila taka ureditev skladna z Ustavo.
Pritožnik ne upošteva, da izpodbijana sodba temelji tudi na presoji, da bi bila v konkretnem primeru uporaba kakršnegakoli drugega, manj prisilnega ukrepa, neučinkovita. Tega stališča pritožnik ne izpodbija z navajanjem konkretnih okoliščin, ki bi kazale nasprotno in s katerimi bi lahko utemeljil, da je izrek alternativnega (milejšega) ukrepa sploh mogoč, npr. da razpolaga s finančnimi sredstvi za jamčenje ali da ima bivališče, od koder bi se lahko redno javljal organom.
Ne gre torej za vprašanje sposobnosti toženke za izvajanje milejšega ukrepa, kot navaja pritožnik, pač pa za vprašanje zadostnosti ukrepa oziroma potrebnosti stopnje prisile, ki jo je treba uporabiti glede na prosilčeve individualne okoliščine. Da je ta presoja v sodbi napačna, pritožba konkretizirano ne trdi, prav tako ne, da je izrečeno pridržanje v nesorazmerju s ciljem, ki se z njim uresničuje, ali da je ukrep nesorazmeren zaradi pritožnikovih specifičnih osebnih okoliščin.
Vrhovno sodišče ugotavlja, da ker v obravnavani zadevi pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa (zoper sodbo) ni dovoljena (prvi odstavek 73. člena ZUS-1), je odločitev Upravnega sodišča o glavni stvari postala pravnomočna. S pravnomočnostjo odločitve o glavni stvari pa je odpadla tudi potreba po odločanju Vrhovnega sodišča o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi pritožnikova predloga za izdajo začasne odredbe. Glede na obrazloženo bi namreč lahko izdana začasna odredba učinkovala le do pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. Z nastopom pravnomočnosti odločitve o glavni stvari zato pritožnik nima več pravnega interesa za odločitev o njegovi pritožbi zoper sklep, s katerim je bila zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena.
Stranka lahko v postopku s pritožbo opravlja dejanja bodisi po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit (drugi odstavek 22. člena ZUS-1), ali sama, če je enako strokovno usposobljena, kot bi bil izbrani pooblaščenec, torej če ima opravljen pravniški državni izpit.
Razpolaganje ali upravljanje s stvarnim premoženjem občine ne pomeni izvajanja upravne funkcije, kot meni pritožnica, niti ne postane upravna zadeva, v kateri bi organ odločal o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih osebe s področja upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP) in o tem izdal upravni akt. ZSPDSLS-1 je namreč predpis, ki ureja pravila za sklepanje pravnih poslov oziroma pogodb, katerih predmet je stvarno premoženje v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti (torej toženke).
Čim gre za sklepanje pravnih poslov, pa so tudi odločitve subjektov (lastnikov ali upravljavcev stvarnega premoženja), na katere se nanaša navedeni zakon, po naravi stvari akti poslovanja, saj iz zakona ne izhaja drugače. ZSPDSLS-1 tako ne določa, da se v zvezi s prodajo ali oddajo nepremičnin v najem vodi upravni postopek ali da mora lastnik oziroma upravljavec o katerem od vprašanj odločiti z upravnim aktom ali da je predvideno vodenje upravnega spora.
Obrazložitev Upravnega sodišča je skrbna, celovita in logična, pritožnik pa ne navaja nič takega, kar bi vzbujalo dvom v pravilnost njegove presoje. Vrhovno sodišče zato pritožbene ugovore zavrača kot neutemeljene.
Posledice, ki bi za pritožnico nastopile v primeru neplačila, niso posledica izpodbijane delne odločbe, temveč ravnanja pritožnice. Zato jih v nobenem primeru ni mogoče šteti za težko popravljivo škodo v smislu 32. člena ZUS-1, ki bi utemeljevala izdajo začasne odredbe.
Po presoji Vrhovnega sodišča navedena stališča glede narave ustavitve inšpekcijskega postopka veljajo tudi za upravno izvršbo oziroma ustavitev postopka upravne izvršbe v zvezi s pravnim položajem stranskega udeleženca.
Oba postopka (inšpekcijski postopek in upravna izvršba) oziroma obe navedeni fazi upravnega postopka se vodita v javnem interesu. Tudi namen zaključka inšpekcijskega postopka in upravne izvršbe je enak: izpolnitev v upravnem aktu določenih obveznosti zavezanca. Navedeno predstavlja dodatne razloge za uporabo stališč o naravi ustavitve inšpekcijskega postopka tudi za primer ustavitve upravne izvršbe. Ker ustavitev inšpekcijskega postopka po sodni praksi Vrhovnega sodišča in Ustavnega sodišča ne bi vplivala na pravice oziroma pravne koristi pritožnice, enako velja tudi za ustavitev upravne izvršbe. Pritožnica bo lahko svoje zasebne interese uveljavljala v morebitnem pravdnem postopku, kjer bo lahko kot stranka nastopala nasproti inšpekcijskemu zavezancu.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali se peti odstavek 97. člena ZMZ-1 lahko razlaga tako, da se za družinske člane osebe s priznano mednarodno zaščito obdobje upravičenosti do denarnega nadomestila za zasebno nastanitev raztegne tudi preko časovne omejitve iz prvega odstavka 97. člena ZMZ-1, in sicer z upoštevanjem obdobja iz tretjega odstavka istega člena, čeprav zakon tega izrecno ne določa?
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Z ugoditvijo pritožbi bi se vloga obravnavala kot tožba v upravnem sporu, v katerem bi bila pritožnica tožena stranka. Takšen izid zanjo ne pomeni pravne koristi oziroma izboljšanja njenega pravnega položaja, saj bi lahko z ugoditvijo pritožbi dosegla le sodno presojo pravilnosti in zakonitosti lastnega akta. Vrhovno sodišče je že poudarilo, da mora organ sam izhajati iz tega, da je njegov akt pravilen in zakonit, saj ga mora izdati na podlagi lastne strokovne in poglobljene presoje. Za sodno potrditev pravilnosti lastnega akta zato nima pravnega interesa.
Poseg v pravnomočno urejena razmerja je torej dovoljen le izjemoma, v zakonsko določenih primerih, med katere sodi tudi odprava, razveljavitev ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, če je z njo (očitno) prekršen materialni zakon (drugi odstavek 88. člena ZDavP‑2). Vrhovno sodišče je kot takšne kršitve v svoji sodni praksi že spoznalo primere, ko se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike določene pravne norme (erga omnes), in s katero je določen pomen določbe predpisa od njenega nastanka (ex tunc), to je Sodišče Evropske unije, Vrhovno in Ustavno sodišče, pri slednjem v obsegu, razvidnem iz te sodbe.
Z odločbo Ustavnega sodišča, izdano v abstraktnem postopku presoje ustavnosti, katerega rezultat je razveljavitev posamezne zakonske določbe, pa ni poseženo v njeno učinkovanje oziroma pomen z učinkom od njenega nastanka. Nasprotno, razveljavitev velja le za naprej (ex nunc) in za razmerja, o katerih do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Razveljavitvena odločba Ustavnega sodišča zato, tudi če se nanaša na materialnopravno zakonsko normo, sama po sebi še ne pomeni, da je bilo zaradi uporabe te norme v upravni odločbi z njo že prekršeno materialno pravo v smislu drugega odstavka 88. člena ZDavP-2. Uporaba izrednega pravnega sredstva na tej podlagi je izjemoma lahko podana tudi v takšnih primerih, vendar le pod pogojem, da ugotovljena protiustavnost materialnega zakona, ki izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča, temelji na ugotovitvi kršitve človekove pravice ali temeljne svoboščine davčnih zavezancev, ki je vodila do tega, da so bili posamični akti, izdani na podlagi neustavnega zakona, že ob njihovi izdaji obremenjeni z (očitno) kršitvijo materialnega prava.
Ustavno sodišče v obrazložitvi 1. točke izreka odločbe U‑I‑113/17 z dne 30. 9. 2020 (delna razveljavitev četrtega odstavka 68.a člena ZDavP-2) ni prepoznalo kršitev človekovih pravic, ki bi vodile do očitne kršitve materialnega prava pri izdaji upravnih odločb, izdanih na podlagi te zakonske določbe, temveč je ugotovilo kršitve procesnih pravic strank v navedenih davčnih postopkih. To pomeni, da tudi protiustavnost, ugotovljena s to odločbo Ustavnega sodišča, ne pomeni kršitve materialnega prava, ki bi utemeljevala uporabo izrednega pravnega sredstva na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2.
Zastaralni rok za odmero davka od nenapovedanih dohodkov po 68.a členu ZDavP-2 začne teči prvi naslednji dan po izteku nadzorovanega obdobja.
Čeprav je Vrhovno sodišče pristojno za (vsebinsko) odločanje o reviziji, je po prvem odstavku 373. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 za sprejem revizije pristojno Upravno sodišče. Na to sodišče pa je revizija prispela dva dni po poteku roka za vložitev revizije. Glede na to, da je revizijo za revidentko vložila odvetnica, bi se ta sicer lahko štela za pravočasno, če bi bilo mogoče vložitev pri nepristojnem sodišču pripisati njeni očitni pomoti. Očitna pomota se namreč lahko pripeti vsakomur, celo pravno kvalificiranemu pooblaščencu. Vendar po ustaljenem stališču Vrhovnega sodišča ne gre za očitno pomoto, kadar je vloga vložena pri nepristojnem sodišču in je nanj tudi naslovljena. Prav takšen pa je obravnavani primer, saj je revidentkina odvetnica revizijo naslovila in tudi vložila neposredno na (nepristojno) Vrhovno sodišče.
Za čas pridobitve kapitala v primeru, ko je kapital pridobljen na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, se šteje dan sklenitve pogodbe in ne dan smrti preživljank.
V primeru pogodbe o dosmrtnem preživljanju se pri določanju vrednosti kapitala ob pridobitvi ne uporabi pravilo iz tretjega stavka drugega odstavka 98. člena ZDoh-2, ki se nanaša na uporabo vrednosti, od katere je bil odmerjen davek na dediščine in darila.
Predlagateljica lahko umakne predlog za dopustitev revizije, dokler Vrhovno sodišče o predlogu ne odloči.
Bistvena je ugotovitev Vrhovnega sodišča v povezavi s preizkusom obstoja pravnega interesa v obravnavanem primeru, da se pravni položaj revidentke, če bi prišlo do meritorne obravnave in do ugoditve reviziji, ne bi mogel spremeniti, zato njen pravni interes za revizijo v tej zadevi ni (več) podan. Toženka je namreč na podlagi izpodbijane sodbe v ponovljenem postopku že izdala nov upravni akt, s katerim je uvedla postopek omejitve lastninske pravice s pravico začasne uporabe v korist upravičenke Republike Slovenije, za namen prenove A., na nepremičninah parc. št. 27/9 in 27/12, obe k.o. ..., ki predstavljata pripadajoče zemljišče tudi k stavbi št. 145 k.o. ..., pri kateri je na posameznem delu št. 103 vknjižena lastninska pravica v korist zavezanca - tožnika. Izdaja novega upravnega akta po tem, ko je bil z izpodbijano sodbo prejšnji odpravljen, pomeni, da je v celoti vzpostavljeno novo pravno stanje. Vrhovno sodišče pa v tem revizijskem postopku ne more in ne sme posegati v pravno stanje, ki ga vzpostavlja novo izdani upravni akt.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče s svojo (ne)opredelitvijo do predlagateljevega predloga za predhodno odločanje kršilo 22. člen v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave oziroma ali je pri tem zadostilo zahtevam, ki izhajajo iz prava EU in Ustave oziroma iz njene s pravom EU skladne razlage?
Davčni organ mora pri izdaji začasnega sklepa za zavarovanje upoštevati načelo sorazmernosti, vendar pa je navedeno dolžan izvrševati v okvirih in na način, ki izhaja iz obrazložitve te sodbe. Če niso podani izjemni zakonski razlogi, kot so predstavljeni v tej sodbi, mora že pred izdajo takega sklepa omogočiti davčnemu zavezancu, da uresniči načelo zaslišanja stranke in v tem okviru tudi predlaga (drugo) primerno sredstvo zavarovanja.
1. Davčni organ mora pred izdajo začasnega sklepa za zavarovanje na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma drugih podatkov, ki jih davčni organ pridobi o zavezancu za davek, ugotoviti, da lahko utemeljeno pričakuje, da bo izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti onemogočeno ali precej oteženo. Če ni utemeljenega razloga za tako pričakovanje, je izdaja začasnega sklepa za zavarovanje povsem nepotrebna in bi zato vsak z njim izrečeni ukrep nesorazmerno posegel v lastninsko pravico davčnega zavezanca, ki je varovana kot človekova pravica (prvi vidik sorazmernosti).
2. Na podlagi te ugotovitve bo moral davčni organ med vrstami možnih zavarovanj izbrati tisto, ki je za davčnega zavezanca najugodnejša, če je z njo lahko dosežen navedeni cilj zakona, ki je v učinkovitem zavarovanju izpolnitve davčne obveznosti oziroma plačila davčne obveznosti (drugi vidik sorazmernosti).
3. Načelo sorazmernosti pri poseganju v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave oziroma v pravico do premoženja iz 1. člena Prvega protokola pa je treba ovrednotiti tudi v ožjem smislu. To pomeni, da je treba po izbiri sredstva zavarovanja (tudi če je možno zgolj eno) medsebojno ovrednotiti težo posega v položaj davčnega zavezanca in pomen tveganja za javni interes, da izgubi davčna sredstva. Pri navedenem tudi ni nepomembno, da se davčna obveznost v tej fazi postopka glede na naravo instituta ugotavlja brez poglobljenega dodatnega ugotovitvenega postopka in da je odvisno od okoliščin primera, s kakšno zanesljivostjo je taka obveznost že ugotovljena. To je posebej izrazito v primeru, ko gre za poseg na denarna sredstva na računu davčnega zavezanca, saj je treba oceniti posledice tega ukrepa na njegovo poslovanje in na tej podlagi presoditi, ali je tak ukrep sorazmeren z vidika tako javnega interesa po pridobitvi sredstev kot posledic za poslovanje (ali celo nadaljnji obstoj) davčnega zavezanca (tretji vidik sorazmernosti).