Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Iz določb ZUS-1 je jasno, da obnova postopka ni predvidena zaradi kasneje sprejetih pravnih stališč SEU.
Pravo Evropske unije od nacionalnega sodišča ne zahteva, da dovoli uporabo pravnega sredstva zoper pravnomočno sodno odločbo v nasprotju z nacionalnimi postopkovnimi pravili, da bi s tem omogočilo odpravo kršitev prava Evropske unije. Zahteva po varstvu pravnomočnosti je utemeljena tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice glede razlage Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kar velja tudi v okviru prava Evropske unije in potrjuje tudi praksa SEU.
Za formalno popolnost predloga mora predlagatelj ne le navesti sporno pravno vprašanje, temveč predvsem jasno predstaviti pravni problem, ki naj bi ga Upravno sodišče napačno rešilo. Pri tem mora izhajati iz stališč izpodbijane sodbe in na kratko utemeljiti, zakaj so napačna, ter zakaj bi revizijska obravnava izpostavljenih vprašanj presegla pomen konkretne zadeve in bila pomembna za pravno varnost, enotno uporabo prava ali razvoj prava preko sodne prakse (prim. 367.a člen ZPP). Bistvo zahtev torej je, da predlagatelj izlušči pravna stališča v sodbi, ki temeljijo na pravotvornih dejstvih konkretnega primera, in da nato stališča v predlogu problemsko zastavi na natančen in jedrnat, konkreten in vzročno-posledičen način.
Sodni svet mora v vsakem posameznem primeru glede na dejstva in okoliščine konkretnega primera presoditi, ali je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov po svoji teži in pomenu taka, da utemeljuje izrek sankcije razrešitve. Na ta način mu je zakonodajalec prepustil določeno polje lastne presoje, da lahko ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera odloči na najprimernejši način. Glede na navedeno je kršitev oziroma dopustitev kršitve predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev, ki ima za posledico razrešitev predsednika sodišča, nedoločen pravni pojem. Nedoločen pravni pojem je namreč usmerjen na opredeljevanje dejanskega stanu v pravni normi. Diskrecijski pravici se približuje, kolikor ima upravni organ pri uporabi (napolnjevanju vsebine) nedoločenega pravnega pojma določeno polje proste presoje.
Po 3. točki prvega odstavka 64. člena ZS se predsednika sodišča razreši funkcije predsednika, če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. To pomeni, da se njegova odgovornost vzpostavi na podlagi ugotovljenih kršitev teh predpisov. Predsednik sodišča je namreč kot nosilec obveznosti (dolžnosti) za svoje ravnanje pravno odgovoren, saj je za kršitev njegovih obveznosti predvidena sankcija. Ne gre torej za objektivno ali subjektivno (krivdno) odgovornost na podlagi splošnih pravil o civilni odškodninski odgovornosti, ampak za ugotavljanje obstoja kršitve predpisov (vzrok), za katero je kot pravna posledica predvidena razrešitev (posledica).
Sodna kontrola nad odločanjem Sodnega sveta v postopku razrešitve predsednika sodišča, v katerem mu je pri razlagi nedoločenega pravnega pojma dopuščeno določeno polje lastne presoje, je zadržana in v tem pogledu podobna sodni kontroli nad uporabo prostega preudarka. Sodna presoja je omejena zlasti na presojo vprašanja, ali Sodni svet meril za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma ni uporabil v očitnem nasprotju z vrednostnimi opredelitvami zakona. Sodišče v okviru sodne kontrole te meje prostega preudarka ne sme nadomestiti z lastnim, saj bi šlo v tem primeru za kršitev načela delitve oblasti. Odločbe, pri katerih je upravnemu organu odprt določen manevrski prostor lastne presoje, morajo biti izdane v okviru in v skladu z namenom zakonskega pooblastila. Da bi sodišče lahko presojalo zakonitost odločbe upravnega organa, izdane po prostem preudarku, mora biti v njej navedena ocena zakonskega dejanskega stanja, dejansko stanje, pomembno za zakonito in pravilno odločbo, dokazi, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev, in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zadnjemu letu nadzora (to je letu 2013) pripisalo sorazmeren del prirasta premoženja, čeprav je nesporno, da v tem letu (2013) do prirasta premoženja ni prišlo?
2. Po kakšni davčni stopnji se obdavči prirast premoženja, če v zadnjem davčnem obdobju ni prirasta premoženja, davčni zavezanec pa nima obdavčljivih dohodkov?
Kadar je upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora stranki omogočiti udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranki je izvajanje teh upravičenj lahko zagotovljeno v pisni obliki.
Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo. Tudi ob odsotnosti izrecne določbe v ZUP o obvezni ustni obravnavi je ta obvezna, kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načelo neposrednosti, načelo zaslišanja stranke in načelo iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi.
Če upravni organ utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti sámo ustno obravnavo.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je Upravno sodišče pravilno uporabilo določbo 9. člena ZUP (načelo zaslišanja stranke), ko je v predmetni zadevi štelo, da organ ni kršil te pravice s tem, ko stranke pred izdajo odločbe ni seznanil z ugotovitvami v postopku in ji dal možnosti, da se o njih izjavi?
Sprememba repertoarja ne more pomeniti spremembe dejavnosti kolektivne organizacije. Ta je in ostaja kolektivno upravljanje, ne glede na to, koliko pravic ali njihovih kategorij se na tak način upravlja, in ne glede na to, koliko dovoljenj ima posamezna kolektivna organizacija izdanih.
Skupščina kot eden izmed organov upravljanja kolektivne organizacije je tista, ki odloča o spremembi statuta (prva alineja prvega odstavka 25. člena ZKUASP), statut pa mora po izrecni določbi 6. točke prvega odstavka 21. člena ZKUASP določati tudi vrste avtorskih del in vrst avtorskih pravic, ki jih kolektivna organizacija upravlja na teh delih.
ZKUASP je v tem pogledu popolnoma usklajen z Direktivo 2014/26/EU, ki določa, da bi pravice, kategorije pravic ali vrste del in druge vsebine, ki jih upravlja organizacija za kolektivno upravljanje pravic, morala določiti skupščina članov te organizacije, če te pravice niso določene že v njenem statutu ali predpisane v pravu.
Ko je dovoljenje enkrat izdano oziroma ko postane pravnomočno, obstoj sklepa oziroma soglasja iz 12. točke drugega odstavka 13. člena ZKUASP ne more več vplivati na opisano upravljavsko strukturo kolektivne organizacije. Ta je določena z zakonom in že na njegovi podlagi velja za vse pravne osebe s statusom kolektivne organizacije, ne glede na to, kdaj (pred ali po uveljavitvi ZKUASP) in kako (zakonito ali ne) so tak status pridobile.
Tudi če držijo revidentove navedbe, da se stranka z interesom ni nikoli uskladila z ZKUASP, to po obrazloženem torej ne more pomeniti, da določbe ZKUASP, konkretno o pristojnostih skupščine, zanj ne veljajo, ampak kvečjemu, da lahko pristojni organ zaradi tega ukrepa na podlagi iz 72. člena ZKUASP. Tak nezakonit položaj, ki bi nastal zaradi opustitve obveznosti uskladitve z določbami ZKUASP, pa ne more biti podlaga za uveljavljanje pravic.
O predlogu za izločitev je odločal predsednik Vrhovnega sodišča kot poseben sodni organ najvišjega sodišča v državi (127. člen Ustave). To sodišče pa v upravnem sporu po drugem odstavku 12. člena ZUS-1 odloča o pritožbah zoper odločitve upravnega sodišča (v zvezi s prvim odstavkom 76. člena in 82. členom ZUS-1) ter o revizijah, vloženih zoper pravnomočne sodbe istega sodišča (kar izhaja iz členov 84, 93 in 94 ZUS-1) in zoper pravnomočne sklepe, s katerimi upravno sodišče ugotovi ničnost izpodbijanega upravnega akta (95. člen ZUS-1). V obeh primerih pravnih sredstev gre za devolutivni pravni sredstvi, o katerih odloča isto nadrejeno sodišče, to je Vrhovno sodišče. Zoper njegovo odločbo, torej ne glede na to, ali je sprejeta v zvezi s pritožbo ali revizijo, pa po ustaljeni sodni praksi ni mogoče vložiti nadaljnjega pravnega sredstva, to je revizije ali pritožbe, saj bi to pomenilo ponovljeno odločanje Vrhovnega sodišča o istih pravnih vprašanjih.
Vrhovno sodišče odloča v upravnem sporu le o devolutivnih pravnih sredstvih, pri čemer zoper njegove odločitve (za razliko od odločb višjih sodišč v pravdnem postopku) ni mogoče vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva. Pritožba zoper sklep predsednika Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za izločitev vrhovne sodnice ni táko pravno sredstvo, saj bi o njej lahko odločilo le isto (vrhovno) sodišče, ker nadrejeno sodišče ne obstaja. Šlo bi torej za nedevolutivno pravno sredstvo in s tem za izjemo od navedene splošne ureditve. Zaradi tega bi jo moral zakonodajalec izrecno predvideti, ob tem pa določiti tudi sestavo Vrhovnega sodišča, ki naj odloči o pritožbi. V ZUS-1 ali v ZPP ali v drugem zakonu določb, ki bi dovoljevale možnost vložitve take pritožbe, ni.
Pritožbene navedbe o vsebinski nepravilnosti inšpekcijske odločbe in posledicah njene izvršitve za odločitev o obravnavani pritožbi niso relevantne, saj se ne nanašajo na izpodbijani sklep o pomanjkanju procesnih predpostavk za njuno izpodbijanje s tožbo.
Sodno varstvo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 je subsidiarno sodno varstvo, ki ga je mogoče doseči le, če prizadeti osebi ni na razpolago drugo sodno varstvo, s katerim bi bilo mogoče učinkovito odpraviti zatrjevane nezakonitosti, ki hkrati pomenijo poseg v človekove pravice ali kako drugače pred sodiščem doseči varstvo njenih pravic ali pravnih koristi.
Glede tožbe po 2. členu ZUS-1 velja, da se vloži v tridesetih dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Kadar drugostopenjski organ ne odloči vsebinsko o zadevi, temveč odloči o pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo, se v upravnem sporu izpodbija prvostopenjski upravni akt, rok za vložitev tožbe pa teče od vročitve drugostopenjske odločbe, s katero je bila pritožba zavrnjena.
Glede na določbe ZON, ki opredeljujejo vlogo ZRSVN in drugih upravljavcev zavarovanih območij, je sodelovanje upravljavcev zavarovanih območij sicer potrebno pri vsakem posegu v tako območje, oblika in obseg tega sodelovanja pa sta odvisna od narave in teže posega. Nenazadnje ZON ureja tudi kdaj, v katerih postopkih in pod kakšnimi pogoji se presoja sprejemljivost posegov v naravo (33.a člena). ZON pa v 118. členu izrecno določa, da interese ohranjanja narave v upravnih in sodnih postopkih zastopa ZRSVN. To pomeni, da ne glede na naravo in težo posega, predvidenega s projektom, ta sam po sebi ne terja projektnega sodelovanja ZRSVN na Javnem razpisu za sofinanciranje projekta, ki vključuje tak poseg.
Ni dvoma, da je območje Natura 2000 po ZON posebno varstveno območje (33. člen). Ta območja določi Vlada po predhodnem mnenju lokalnih skupnosti, določi pa tudi varstvene cilje na teh območjih ter predpiše varstvene usmeritve za ohranitev ali doseganje ugodnega stanja vrst, njihovih habitatov in habitatnih tipov ter zagotavlja njihovo varstvo z ukrepi varstva naravnih vrednot. Ohranjanje posebnih varstvenih območij se zagotavlja tudi z ukrepi po drugih predpisih, kamor se uvrščajo načrti trajnostnega gospodarjenja oziroma upravljanja dobrin. Tako je vlada sprejela že omenjeno Uredbo o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000), ki med drugim določa varstvene cilje Natura območij in pravila ravnanja za doseganje teh ciljev; v tem okviru pa predvideva tudi presojo sprejemljivosti posegov v naravo, oziroma določa, kdaj te presoje ni treba opraviti. V skladu s to uredbo je sprejela tudi Program upravljanja območij Natura 2000 (drugi odstavek 33. člena), s katerimi je določila ukrepe za doseganje varstvenih ciljev.
Iz nobenega od teh predpisov torej ne izhaja zahteva, da lahko poseg v območje Natura 2000 izvaja le ZRSVN. To samo po sebi ne izhaja niti iz položaja upravljavca zavarovanega območja niti iz nalog ZRSVN, ki jih toženka navaja v zvezi z območji Natura 2000 (nadzor in usmerjanje izvajanja varstvenih ukrepov ter sodelovanje pri pripravi in izvajanju upravljavskih načrtov). Tudi sicer varstvenih ukrepov ne izvajajo le upravljavci zavarovanih območij, nedvomno so med temi vsaj lastniki zemljišč na zavarovanem območju in občinske javne službe. Zato pogojevanja sodelovanja tega zavoda pri projektih, ki se nanašajo na zavarovana območja, ni mogoče utemeljiti s trditvijo, da bi bil projekt brez projektnega sodelovanja ZRSVN nezakonit.
Izpodbijani rudarski koncesijski akt pritožniku podeljuje pravico, da pod določenimi pogoji izposluje sklenitev koncesijske pogodbe, na podlagi katere bo lahko izvrševal podeljeno rudarsko pravico. Odprava ali razveljavitev izpodbijanih odločb na podlagi uspeha pritožnika z vloženo tožbo bi tako privedla do ponovnega odločanja toženke o njegovih obveznostih, ki jih bo moral izpolniti pred sklenitvijo koncesijske pogodbe. Prav s tem pa bi bilo pritožniku omogočeno, da doseže cilj, ki je v zanj ugodnejših pogojih za sklenitev koncesijske pogodbe.
Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.
Župan tožbo vlaga izključno zaradi varstva javnega interesa in zagotavljanja zakonitosti odločitev občinskega sveta. Pri tem ne varuje svojih (osebnih, premoženjskih) pravic, temveč varuje pravni red in preprečuje uveljavitev aktov, ki so v nasprotju z veljavnimi pravnimi normami. Posledično je pojem težko popravljive škode v takšnem sporu nujno treba razlagati v luči tega varstva javnega interesa, saj bi bil v nasprotnem primeru zakonski institut zadržanja nezakonitih aktov občinskega sveta lahko izvotljen, učinkovito sodno varstvo javnega interesa pa onemogočeno. Pri tem pa mora biti izkazana tudi pomembna prizadetost tega javnega interesa, ki mora biti kvalificirana tako, da po vsebini ustrezna standardu težko popravljive škode.
Glede materialne škode je Vrhovno sodišče v svoji sodni praksi že večkrat poudarilo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo, poleg tega pa tudi, da gre za upoštevno škodo, če je verjetno izkazan poseg v opravljanje dejavnosti, ki bi tožečo stranko pomembno prizadeval.
Stranka v postopku s pritožbo lahko opravlja dejanja samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Pogoj obveznega zastopanja po kvalificiranem pooblaščencu ne velja, če zahtevani pogoj izpolnjuje stranka sama ali njen zakoniti zastopnik.
Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena obveznosti sprejema in se odgovornost prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Predaja prosilca se ni izvršila v okviru časovne omejitve iz izpodbijanega sklepa toženke, zato se je odgovornost za obravnavanje pritožnikove prošnje za mednarodno zaščito prenesla na Republiko Slovenijo.
Predpostavka za vsebinsko odločitev o predlogu za dopustitev revizije je njegova popolnost. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da je prav konkretna in natančna postavitev pravnega vprašanja bistvena sestavina predloga za dopustitev revizije, podana obrazložitev pa se mora nanj problemsko osredotočati ter na tako predstavljen problem tudi navezati konkretno, izpodbijano odločitev.
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je minister za pravosodje v upravnem delu izročitvenega postopka vezan na pravnomočno odločitev kazenskih sodišč o izpolnjenosti pogojev za izročitev iz 14. točke prvega odstavka 522. člena ZKP, če po pravnomočnosti sodne odločbe niso nastopile spremenjene okoliščine, to je, da gre za nova dejstva ali dokaze, ki so nastali po pravnomočni odločitvi sodišča oziroma za prej obstoječa dejstva ali dokaze, ki jih prizadeta oseba iz upravičenih razlogov ni mogla uveljavljati v sodnem delu izročitvenega postopka?