Uradnik se po izbiri na javnem natečaju imenuje v najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na uradniškem delovnem mestu, za katero bo sklenil pogodbo o zaposlitvi (četrti odstavek 84. člena ZJU). Delovno razmerje za določen čas se (lahko) sklene brez javnega natečaja (70. člen ZJU) in javni uslužbenec, ki sklene delovno razmerje za določen čas, ni imenovan v naziv. Vendar pa se mu pravice določijo glede na določen uradniški naziv, to pa se lahko določi le na enaki podlagi kot pri tistih javnih uslužbencih, ki bi sklenili delovno razmerje za nedoločen čas na podlagi javnega natečaja in so bili imenovani v naziv, saj zakon v tem delu ne določa nobene izjeme. V obeh primerih je to za novo zaposlene javne uslužbence najnižji naziv, v katerem se opravlja delo na določenem delovnem mestu.
Izrek sodbe na podlagi pripoznave v zadevi Pd 4/2011 glede spremembe odločbe tožene stranke z dne 26. 9. 2011 je pomenil pravnomočno priznano pravno podlago za tožnikovo pravico do plačila 20 % dodatka tudi za čas od 1. do 25. septembra 2012. Ker o izplačilu denarnega zneska na tej podlagi za navedeno obdobje v zadevi Pd 4/2011 ni bilo odločeno, je sodišče druge stopnje zmotno presodilo, da tožnik pravice od plačila spornega dodatka za čas od 1. do 25. septembra 2012 ni imel.
Na podlagi določbe drugega odstavka 168. člena ZUJF (in drugega odstavka 5. člena Aneksa), ki je pomensko jasna, je tožnik upravičen do povračila stroškov javnega prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, saj obstaja možnost prevoza s takšnim javnim sredstvom. Šele v primeru, če možnosti javnega prevoza ne bi bilo, bi se tožniku priznala kilometrina v višini 8% cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Tožena stranka tudi ne uveljavlja, da tožnik javnega prevoza ne bi mogel uporabiti glede na njegov delovni čas, ali čas trajanja vožnje.