Določitev takšne previsoke plače je prav gotovo nezakonita, vendar posledica takšne nezakonitosti ni ničnost sporne določbe pogodbe o zaposlitvi. Posledica nezakonito določene plače je, da se takšnemu javnemu uslužbencu plača za naprej s pogodbo o zaposlitvi določi v skladu z zakonom, podzakonskimi akti in kolektivno pogodbo oziroma se mu za naprej plača izplačuje neposredno na podlagi teh aktov.

V obravnavani zadevi niti ne gre za tipični primer premestitve iz prvega odstavka 20. člena ZSPJS, temveč je primernejši izraz „uskladitev“ pravnega stanja. Formalno je sicer resda šlo za premestitev iz plačne skupine J (plačne podskupine J3) v plačno skupino C (plačno podskupino C4), vendar to ni bistveno. Bistveno je dejstvo, da je revident že pred formalno premestitvijo opravljal ravno ta dela, ki naj bi jih začel opravljati šele po premestitvi. Glede na takšno ugotovitev je revident toliko bolj ob premestitvi (ki to niti ni) upravičen do ohranitve števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal.

Sodišče je ocenilo, da je bistveno, da je tožnik že pred formalno premestitvijo opravljal ista dela, kot jih je začel opravljati šele po premestitvi, zaradi česar je bil upravičen do ohranitve števila napredovanj, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu, ki ga je le formalno zasedal, ves čas pa je opravljal isto delo, kot ga je opravljal po formalni premestitvi.

Veljavni ZSPJS v 3a. členu ne določa, da bi moral javni uslužbenec vrniti vse, kar je iz naslova v pogodbi o zaposlitvi previsoko določene plače že prejel. Delodajalcu nalaga le, da se poskuša z javnim uslužbencem dogovoriti o vrnitvi preveč izplačane plače zgolj za obdobje zadnjih 10 mesecev oziroma največ do višine dveh njegovih plač; če pa javni uslužbenec v času tega dogovora prejema zgolj minimalno plačo, se mu vračilo preveč izplačane plače odpusti. Hkrati je v enajstem odstavku 3a. člena določena odškodninska odgovornost zastopnika delodajalca v javnem sektorju, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi z določitvijo višine plače v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZSPJS oziroma, ki je bil odgovoren za tako izplačilo plače. Že te določbe kažejo, da pri kršitvi določb tretjega odstavka 3. člena ZSPJS zaradi določitve previsoke plače v pogodbi o zaposlitvi javnega uslužbenca ne gre za ničnost take določbe v smislu 86. in 87. člena OZ. Nedvomno pa gre za nezakonitost, ki ima ob njeni ugotovitvi za posledico, da se javnemu uslužbencu za naprej v pogodbi o zaposlitvi določi ustrezno nižja plača v skladu z določbami ZSPJS in podzakonskimi akti ter kolektivno pogodbo oziroma, da se mu za naprej dejansko izplačuje plača neposredno na podlagi teh aktov. V tem primeru tudi ne nastopijo posledice odprave za nazaj, to je glede vrnitve preveč izplačane plače, katere izplačilo je imelo podlago v sicer nezakoniti določbi pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče ugotavlja, da je bila za zakonitost in skladnost toženkinih pogodb o zaposlitvi v smislu določb 3. člena ZSPJS prvenstveno odgovorna tožeča stranka. Tudi ni bilo ugotovljeno, da bi toženka kakor koli protipravno prispevala k določitvi previsokih plačnih razredov, ki so pomenili pravno podlago za obračun in izplačilo spornih plač. To pomeni, da je na tožeči stranki odgovornost, da je bila v spornem obdobju toženki v pogodbah o zaposlitvi priznana in potem v skladu s tem izplačevana plača po višjih plačnih razredih od plačnih razredov, do katerih bi bila sicer glede na delovno mesto in določbe zakona ter podzakonskih predpisov upravičena.