Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.
Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.
Rok za plačilo storitev v Splošnem dogovoru je opredeljen za zneske, ki med izvajalcem in Zavodom niso sporni (prvi odstavek 39. člena Splošnega dogovora); če pa se izvajalec ne strinja z obvestilom Zavoda, ki opredeli višino zanj nespornega dolgovanega zneska iz zdravstvene blagajne in ki je podlaga za izstavitev pravilnega računa, mora izvajalec seznaniti Zavod s svojim stališčem, saj sicer Zavod in izvajalec ne moreta pristopiti k reševanju spornega dela domnevne obveznosti Zavoda.
Iz besedila upoštevanih določb Splošnega dogovora tako ni mogoče izpeljati, da je rok za plačilo zneska, ki je med izvajalcem in Zavodom sporen, opredeljen vnaprej.
Uslužbenec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki mu bi bila priznana ob prvi odreditvi takega dela, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu, ki ga je formalno sicer zasedal v tem obdobju. Upravičenost do razlike v plači se tako presoja glede na celotno obdobje opravljanja dejanskega dela na višje vrednotenem delovnem mestu in ne samo glede na prvo odreditev opravljanja tega dela.
Člen 165 OZ ureja zapadlost odškodninske obveznosti; odškodninska obveznost se šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Od nastanka škode ima načeloma oškodovanec pravico zahtevati njeno povrnitev. Zamude to določilo ne ureja.
Pogoj, da lahko nezanikana dejstva štejejo za priznana (afirmativna litiskontestacija; drugi odstavek 214. člena ZPP), je, da jih tisti, v čigar trditveno breme relevantna dejstva spadajo, najprej zatrjuje.
Če referenčno obdobje traja 12 mesecev, potem je obdobje za prenos, ki prav tako traja 12 mesecev enako in torej ne „bistveno daljše“ od referenčnega obdobja. Tudi obdobje 12 mesecev in 8 dni, kolikor je bil tožnik po zaključku referenčnega obdobja dejansko odsoten zaradi bolezni, bistveno ne presega referenčnega obdobja.
Ker ima 7. člen Direktive neposredni učinek, in ker gre v konkretnem primeru za razmerje med posameznikom in državo, ki nastopa kot delodajalec, sodišče ne sme uporabiti četrtega odstavka 162. člena ZDR-1, ki je v nasprotju s 7. členom Direktive, pač pa neposredno ta člen Direktive.
Iz navedenega izhaja, da je toženka ravnala protipravno, ko tožniku po zaključku bolniškega staleža z 8. 1. 2019 oziroma že s 1. 1. 2019 ni priznala pravice do plačanega letnega dopusta iz 2017. Toženka se svoje odgovornosti za škodo ne more razbremeniti s trditvijo, da je ravnala v skladu z zakonom, s katerim je sama kot država nepravilno prenesla določbo Direktive. Država ne sme imeti koristi od kršitve prava Unije na škodo delavca. Ravnanje toženke je bilo zato protipravno, čeprav je bilo v skladu z njeno zakonodajo.
Glede na trditveno podlago zahtevka, ki jo je navedel tožnik in ki sta jo sprejeli sodišči nižje stopnje (četudi je nista pravilno upoštevali), je mogoč le zaključek, da zahtevana odškodnina za premoženjsko škodo predstavlja odškodnino za kršitev pogodbe zaradi več opravljenih ur dela, kot je bilo določeno v pogodbi med strankama. V okviru te trditvene podlage zahtevka torej ni ključna pravica oziroma obveznost zagotavljanja dnevnega počitka, ampak kršitev obveznosti plačila za (dejansko) opravljeno delo.
Medtem ko se redna delovna uspešnost nanaša na izvajanje rednih delovnih nalog, se delovna uspešnost za povečan obseg dela nanaša na delo, ki ga javni uslužbenec opravi poleg svojih rednih delovnih nalog.
Tudi iz opredelitve osnovne plače izhaja, da se pričakovani rezultati dela vežejo na opravljanje (rednih) nalog delovnega mesta, to je tistega delovnega mesta, za katerega javni uslužbenec sklene pogodbo o zaposlitvi.
V tej zadevi je sporno napredovanje in uvrstitev v višji plačni razred ob upoštevanju ocen pred letom 2008. Navedeno pomeni, da bi zgolj ob upoštevanju določb Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede tožnik lahko napredoval z upoštevanjem ocen, pridobljenih po letih 2008, ni pa mogel z upoštevanjem ocen, pridobljenih pred tem letom. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na upoštevanju ocen iz let 2005 in 2006, kar je v nasprotju z izrecno določbo tretjega odstavka 11. člena Uredbe.
Eden bistvenih pogojev za pridobitev pravice do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela je, da javni uslužbenec preseže pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu. Za presojo, ali tak pogoj obstaja, pa je treba najprej ugotoviti, kakšen je pričakovani obseg dela javnega uslužbenca.
Sodišče druge stopnje je izhajalo iz zmotnega materialnopravnega stališča, da je javni uslužbenec upravičen do izplačila dela plače za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela že na podlagi dejstva, da opravlja naloge iz delokroga drugega delovnega mesta.
Pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Za presojo pravnega interesa ni bistveno, ali je tožena stranka v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 v ponovljenem postopku izdala nov upravni akt. Vendar v obravnavanem primeru revidentka v ponovljenem postopku ni izdala novega upravnega akta, temveč je postopek odločanja o razrešitvi tožnika s položaja direktorja NPU ustavila, kar sama tudi navaja v reviziji.
Ustavitev postopka pa pomeni, da ta postopek, tj. v konkretnem primeru postopek razrešitve direktorja NPU, v katerem bi bila revidentka vezana na pravna stališča izpodbijane sodbe, ne teče. V taki procesni situaciji torej revidentka nima pravnega interesa za odločanje o reviziji glede vprašanja (ne)zakonitosti tožnikove razrešitve.
Na pravni interes za odločanje o reviziji v tem upravnem sporu ne morejo vplivati odločitve vršilca dolžnosti generalnega direktorja Policije o obnovi postopka javnega natečaja za direktorja NPU, odpravi odločbe o tožnikovem imenovanju na ta položaj ter ustavitvi upravnega postopka posebnega javnega natečaja. Kljub temu, da gre za isto osebo (tožnika), gre za drug postopek. Revizija, vložena v postopku razrešitve namreč ne more biti pravno sredstvo za utemeljevanje zakonitosti revidentkine odločitve, sprejete v drugem postopku.
Na podlagi 1. točke tarifne številke 14 Odvetniške tarife (OT), ki je bistvena za odločitev v tem individualnem delovnem sporu, je zagovornik delavca upravičen le do nagrade v višini 200 točk, ne glede na to, ali je ta zagovor potekal na eni ali na več obravnavah. Glede na to določbo sodišči druge in prve stopnje nista imeli pravne podlage za smiselno uporabo tarifne številke 15 OT, v zvezi s katero sta tožniku prisodili tudi stroške zastopanja na drugi, tretji in četrti obravnavi v disciplinskem postopku, povečane za 2 % materialnih izdatkov in 22 % DDV.
Dodatek za poveljevanje, kot je določen in v višini kot je določen, je predviden in določen v različnih višinah le po nivojih poveljevanja različnih enot. Pri tem ni določeno, da bi se dodatki kumulirali za več poveljevanj ali več namestništev, temveč je bistven oziroma odločilen le nivo poveljevanja tistih enot, za katere poveljevanje je predviden dodatek. Ne gre torej za dodatek, ki bi bil odvisen od števila posameznih določitev oziroma imenovanj na poveljniške dolžnosti.
Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej: pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.
Odgovor na vprašanje, ali je v obravnavni zadevi možna povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela v kombinaciji povrnitve stroškov javnega prevoza in kilometrine materialnopravno pravilna, je nikalen.
Iz ugotovljenih dejstev ne izhaja, da je tožnica opravljala delo delovnega mesta psiholog I, zato do razlike med plačo, ki jo je prejemala po pogodbi o zaposlitvi in plačo delovnega mesta psiholog I, ni upravičena. Tožnica z dokazovanjem, da je njeno delo po zahtevnosti enako kot delo višjih vojaških uslužbencev psihologov, tudi ne more doseči drugačnega vrednotenja svojega delovnega mesta, saj presoja, ali je vrednotenje delovnih mest ustrezno, glede na z zakonom urejen sistem plač v javnem sektorju ni v sodni pristojnosti.
Odgovor na dopuščeno vprašanje je torej: pravilna razlaga četrtega odstavka 9. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2017 je, da ta določba zavezuje predvsem toženo stranko na način, da mora sama avtomatično priznati izvajalcem zdravstvene dejavnosti ustrezno višjo ceno njihovih programov in storitev.