Delodajalec v javnem sektorju ne sme izplačevati dodatka za dvojezičnost za delo na delovnih mestih, na katerih nima opredeljene zahteve po znanju jezika narodne skupnosti in zahteve po dvojezičnem poslovanju. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost.
Osnovni problem v tem sporu se ne nanaša le na višino plače, temveč je odločitev o plači povezana z vprašanjem določitve novega delovnega mesta in izplačilom plače za to delovno mesto, namesto plače za delovno mesto, za katerega tožnica zatrjuje, da bi bilo zanjo ustrezno v novem sistemu. Ne gre za spor o napačno obračunani plači glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali razliki med plačo po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in plačo, ki je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti ter kolektivnimi pogodbami. Ne gre torej za spor o uveljavljanju t.i. čiste denarne terjatve, kar bi pomenilo neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 204. člena ZDR, v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZJU. Ne gre niti za spor po 3.a in 3. členu ZSPJS.
V primeru kršitev pravic, ki naj bi tožnici nastale ob prehodu na nov plačni sistem, je mogoče izhajati le iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, ki pa sta ju sodišči druge in prve stopnje napačno tolmačili. Iz teh določb namreč ne izhaja, da mora v primeru kršitev pravic ali neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja delavec takoj ali v določenem roku zahtevati odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti.
Ob ugotovitvi, da javnemu uslužbencu ali funkcionarju plača ni bila zakonito določena, temu pripada razlika skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Predhodna zahteva pri delodajalcu je le procesna predpostavka za vložitev tožbe. Zakon ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve.
Posebnost delovnega razmerja kot pogodbenega razmerja je tudi ta, da ima delodajalec možnost enostranskega posega v veljavnost pogodbe o zaposlitvi z njeno odpovedjo, če ugotovi, da obstaja z zakonom določen odpovedni razlog. Zato je treba razlikovati med položajem, ko nastane škoda, ker se obveznosti iz veljavne pogodbe ne izpolnjujejo ali se izpolnjujejo z zamudo ali nepravilno, in položajem, ko nastane škoda zaradi nezakonite odpovedi. Če gre v prvem primeru nedvomno za pogodbeno odškodninsko odgovornost, gre v drugem primeru za deliktno. Odškodninsko odgovornost delodajalca v primeru nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba presojati z vidika dogodka, ki je škodo povzročil, in ne z vidika dejstva, da se pogodba ne izpolnjuje (več). Pogodba se ne izpolnjuje več, ker je bila odpovedana, podlaga za odškodnino pa je ugotovitev, da je bila odpovedana nezakonito. Škoda je nastala zaradi nezakonite odpovedi in ne zaradi neizvrševanja pogodbe (ki se tudi v primeru zakonite odpovedi ne bi izvrševala).
Člen 3.a ZSPJS ne posega v vprašanja dospelosti oziroma zapadlosti posameznih zneskov (prenizke) plače. Zakon določa le postopek v primeru ugotovljene nezakonitosti, brez posebnih prekluzivnih rokov za vložitev zahteve (z vsemi posledicami takšnih rokov). Zakon tudi ne določa, da bi bil delodajalec dolžan delavcu izplačati nastalo razliko šele od vložitve pisne zahteve.
Določbe členov 3. in 3.a ZSPJS se nanašajo tudi na dodatke k plači, med temi tudi dodatek za dvojezičnost (peta alineja prvega odstavka 23. člena ZSPJS), saj so dodatki del plače javnega uslužbenca in funkcionarja, ki niso upoštevani pri vrednotenju zahtevnosti delovnega mesta, naziva ali funkcije (15. točka 2. člena ZSPJS).