Glede na ustavnoskladno razlago drugega stavka prvega odstavka 20. člena ZSPJS ta določba ne omejuje možnosti prenosa plačnih razredov napredovanja v primeru, če pride do premestitve (ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi) javnega uslužbenca iz ene plačne podskupine v drugo plačno podskupino v dveh različnih plačnih skupinah (ob izpolnjenem pogoju istovrstnosti ali sorodnosti del in nalog obeh delovnih mest).
Okoliščina, da je določeno delovno mesto, na katerem se opravljajo spremljajoča dela, uvrščeno v plačno skupino J, sama po sebi ni razlog za zaključek, da je to delovno mesto tako različno od uradniškega delovnega mesta, uvrščenega v plačno skupino C, da med njima ne obstaja vsaj sorodnost del in nalog, ki se na obeh delovnih mestih opravljajo.
Revizija napačno navaja, da 22. e člen ZSPJS ureja plačilo za dejansko opravljeno delo. Prav tako tožničin zahtevek ne temelji na okoliščinah, ki naj bi utemeljevale plačilo za dejansko delo, ampak plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela po 22. e členu ZSPJS. Plačilo za dejansko opravljeno delo je namreč plačilo za delo, ki ga delavec opravi mimo formalno predvidenih pogojev za opravljanje dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi; ko ne opravlja nalog svojega delovnega mesta, ampak naloge drugega, višje vrednotenega delovnega mesta. V primeru uveljavljanja plačila za dejansko opravljeno delo je osnova za postavitev zahtevka plača tistega delovnega mesta, ki ga delavec dejansko opravlja, ne pa plača delovnega mesta, ki ga formalno zaseda. Tožnica je pri postavitvi zahtevka izhajala iz plače delovnega mesta, ki ga je formalno zasedala.
Plačilo za dejansko opravljeno delo je denarna terjatev, glede katere je dopustno neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 200. člena ZDR-1. Ker v takšnem primeru predhodno odločanje delodajalca ni procesna predpostavka za sodno varstvo, tudi morebitni sklepi delodajalca niso pomembni. To pa ne velja za primer uveljavljanja plačila dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela, za katerega zakon zahteva notranje varstvo pravic oziroma odločanje s sklepi delodajalca. To pomeni, da se mora javni uslužbenec v takšnem primeru najprej obrniti na delodajalca, ki odloči s sklepom, takšen sklep pa v primeru nestrinjanja izpodbijati pri delodajalcu in nato na sodišču. Sklepi, ki so izdani, vendar niso izpodbijani, postanejo dokončni in pravnomočni. Zanje veljajo vse posledice pravnomočnosti.
Za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela neposredno sodno varstvo ni dopustno.
V obravnavanem primeru niso bili ugotovljeni vsi (vsebinski in formalni) razlogi za preklic tajnosti spornega dokumenta, ampak zgolj prečrtanje oznak tajnosti z zapisom o preklicu, pa še to je bilo storjeno pomotoma. Ker 23. 10. 2020 do preklica tajnosti ni prišlo, je bil dokument še nadalje tajen. Tožnik je bil z administrativno pomoto seznanjen, vendar je v zvezi z dokumentom vseeno postopal tako, kot da ne bi bil tajen. Predvsem navedeno je odločilno za presojo tožnikovih ravnanj (ki so v zvezi s problematiko varovanja tajnih podatkov), česar pa sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Raje se je oprlo na razlago določb Zakona o tajni podatkih in Uredbe o varovanju tajnih podatkov, a je tudi po tej poti prišlo do napačnega zaključka - da so izpolnjeni pogoji za ugotovitev, da dokument v času očitanih kršitev ni bil več tajen. Nenazadnje ni upoštevalo niti formalno-materialnega koncepta tajnega podatka, ki ga je sicer zastavilo kot izhodišče svoje sodbe, saj je že zgolj iz razloga, ker naj bi bila tajnost formalno preklicana, dokumentu napačno odreklo tajnost tudi po vsebini.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je tožena stranka dolžna izdelati oceno redne delovne uspešnosti za tožnika (sindikalnega zaupnika).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje v okoliščinah konkretnega primera (tožniku je leta 2021 še teklo referenčno obdobje za izrabo letnega dopusta za leto 2020, za leti 2021 in 2022 pa je bil napoten na delo v tujino) pravilno uporabilo določbe petega odstavka 162. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), 20. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP) in Zakona o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije (ZNOMCMO).
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je za plačilo dela plače iz naslova delovne uspešnosti zaradi povečanega obsega dela dopustno neposredno sodno varstvo.
Drugi odstavek 2. člena Uredbe o posebnih denarnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski je jasen. Iz njega ne izhaja, da bi se nagradi, ki jih opredeljujeta prvi in drugi stavek tega odstavka, kumulirali, kar pomeni, da se izključujeta.
Razpoložljivost denarnih sredstev v času, ko bi delovna uspešnost iz naslova povečanega obsega dela morala biti izplačana, delo pa je bilo glede na predhodni pisni dogovor opravljeno, ni pogoj za njeno izplačilo.
Čeprav KPND za primer iz 4. alineje 4. točke 40. člena ne predpisuje vrste, minimalnega obsega, trajanja delavčevih težav ali drugih okoliščin za upravičenost do solidarnostne pomoči, to ne pomeni, da že zgolj elementarna nesreča ali požar sama po sebi utemeljujeta pravico delavca do solidarnostne pomoči oziroma dolžnost delodajalca, da jo izplača. Zgolj zaradi razglasitve epidemije torej delavec ne more biti upravičen do solidarnostne pomoči. Ta finančna pomoč ni namenjena na splošno vsem zaposlenim, ampak določenemu delavcu za vsaj delno ali lažjo premostitev njegovih težav oziroma odpravo premoženjske ali nepremoženjske škode. Poleg tega delodajalec solidarnostne pomoči ni dolžan plačati za vsakršne, manjše ali kratkotrajne težave. Že poimenovanje instituta predpostavlja, da gre za solidarnost pri reševanju resnejših težav oziroma socialne stiske. Pojem težav oziroma škode, ki utemeljujejo solidarnostno pomoč, predstavlja pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem konkretnem primeru.
Učinek sodnega precedensa lahko seže do tam, do koder gredo dejstva, na katerih temelji.
Šele ob ugotovitvi, da so odločilna dejstva oziroma okoliščine v zadevi, o kateri odloča sodišče, v svojih bistvenih lastnostih enaka tistim, ki so bila pomembna oziroma odločilna za presojo v že razsojenem primeru, lahko sodišče pri odločanju s sklepanjem po analogiji uporabi stališče, na katerem temelji že sprejeta odločitev.
Dogovor o retroaktivni uporabi Splošnega dogovora za leto 2017 pomeni, izhajajoč pri tem iz pojmovanja retroaktivnosti v pravu, da se ta dogovor uporablja (tudi) za akte in dejanja iz obdobja pred njegovim sprejemom in za urejanje razmerij na njegovi podlagi od 1. 1. 2017. Datum sklenitve zato nujno izgubi odločilni pomen za opredeljevanje časovnega okvira Splošnega dogovora za leto 2017.